Jedro

Morebitne omejitve oškodovanca pri življenjskih aktivnostih in posledično duševno trpljenje, se upošteva pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Res se v skladu z večinsko sodno prakso duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko upoštevajo tudi v okviru neugodnosti med zdravljenjem oziroma pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, kar poskuša pritožba utemeljiti s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 682/2014 z dne 2. 4. 2015. A je to v skladu s sodno prakso mogoče takrat, kadar zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.1 V nobenem primeru pa slednjega ni mogoče upoštevati v obeh postavkah odškodnine (t. i. v postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter v postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti naenkrat), za kar se v tem delu v bistvenem zavzema pritožba.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - že prisojeni znesek odškodnine v I. točki izreka v višini 1.601,00 EUR zviša na znesek 1.901,00 EUR, - v II. točki izreka zavrnjeni tožbeni zahtevek v višini 1.399,00 EUR zniža na znesek 1.099,00 EUR, - v III. točki izreka prisojeni znesek pravdnih stroškov 1.481,30 EUR zviša na 1.785,12 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi te sodbe tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 72,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 1.601,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2020 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 1.399,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2020 je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo 1.481,30 EUR tožnikovih pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper predmetno sodbo se tožnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi izpostavlja, da mu je sodišče prve stopnje iz naslova pretrpljenih sedanjih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja prisodilo 2.500,00 EUR, v presežku do 3.000,00 EUR pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Meni, da bi sodišče prve stopnje kot neugodnosti v času zdravljenja moralo upoštevati tudi dejstva, ki se nanašajo na psihične posledice, ki jih je trpel med zdravljenjem in ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik je namreč v času zdravljenja trpel za panično motnjo, ki se je odražala s številnimi telesnimi in psihičnimi simptomi tesnobe, zaradi česar so bile pri tožniku v obdobju več kot 8 mesecev pomembno zmanjšane življenjske aktivnosti tako v službenem, kot v zasebnem življenju. Tudi po poteku 8 mesecev je izvedenka s področja psihiatrije ugotovila, da je tožnik še vsaj tri mesece doživljal zmerno stopnjo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čutil neprijetnosti v zvezi s prihodom na delo in v družabnem življenju. Še zlasti pa so pri presoji obsega nepremoženjske škode pomembni tiki, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem in so do glavne obravnave izzveneli. Tožnik je težave moral lajšati s pomirjevali in antidepresivi, za katere je splošno znano, da negativno vplivajo na njegov organizem. Tožnik navaja, da je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti treba upoštevati pri odmeri odškodnine za neugodnosti v času zdravljenja ter se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 682/2014 z dne 2. 4. 2015. Nadalje navaja, da mu je sodišče prve stopnje iz naslova prestanega strahu prisodilo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, v presežku do zneska 1.500,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem mu ni prisodilo odškodnine za primarni strah. Res je sicer v specifikaciji tožbenega zahtevka navedel, da gre za odškodnino za sekundarni strah, a iz njegovih tožbenih navedb izhaja, da vtožuje tudi strah, ki ga je utrpel med škodnim dogodkom. Tudi pri odmeri te postavke odškodnine sodišče prve stopnje ni zadostno upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenke s področja psihiatrije, ki je zapisala, da je šlo pri tožnikovi poškodbi za nepredvidljiv in travmatski dogodek globoko pod zemljo, kjer je sama narava in dramatičnost nesreče izrazitejša ter potencialno bolj travmatska zaradi občutka ujetosti, nezmožnosti takojšnjega pobega in rešitve. Tako meni, da je njegov zahtevek iz naslova strahu v celoti utemeljen, saj je bil strah tako intenziven, da je pri tožniku sprožil hude posledice na duševnem zdravju, ki pa so že upoštevane pri odmeri drugih oblik nepremoženjske škode. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je vtoževal odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, a mu je sodišče prisodilo odškodnino v znesku 700,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo dodatno upoštevati izvedensko mnenje izvedenke s področja psihiatrije, saj je tožnik še aktualno navajal občutke napetosti in aktualne simptome anksiozne motnje, ki se kaže s stopnjevanjem tesnobe, vezane na prihod na delovno mesto, ki pa so po vtisu blažje do redkeje zmerne stopnje in na nekatere socialne situacije, ki so po vtisu blažje stopnje. To pomeni, da tožnik posledice nezgode na psihičnem področju čuti še danes, čutil pa jih bo tudi v prihodnje, zato je njegov zahtevek v tem delu odškodnine v celoti utemeljen. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi priglašene pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pritožbo reševalo skladno z njeno vsebino, in sicer kot pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Po izpodbijanju I. točke izreka tožnik nima pravnega interesa, saj s pritožbo v tem delu zase ne more doseči boljšega pravnega položaja.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost prisojene odškodnine iz naslova sedanjih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, odškodnine iz naslova prestanega strahu in odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

7. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in jo je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nematerialne škode odmerilo 4.200 EUR odškodnine, in sicer 2.500 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, 1.000 EUR iz naslova sekundarnega strahu ter 700,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob upoštevanju odbitne franšize v znesku 1.000,00 EUR in že plačanega (revaloriziranega) zneska odškodnine 1.599,00 EUR, je tako tožniku prisodilo še odškodnino v znesku 1.601,00 EUR.

9. V zvezi s postavko telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnik zahteva dodatno odškodnino v znesku 500,00 EUR, skupaj 3.000 EUR, kot je torej vtoževal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika, medicinske dokumentacije in obeh izvedenskih mnenj ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino in odrgnino hrbta, udarnino in odrgnino goleni ter zvin osnovnega sklepa palca desnice. Vse poškodbe se klasificirajo kot lahke telesne poškodbe, ki ne puščajo trajnih posledic. Trpel je trajne bolečine srednje hude intezitete 3 dni, nato bolečine blage intezitete nadaljnjih 7 dni, občasne bolečine blage intenzitete do zaključka zdravljenja. V času zdravljenja pa je trpel naslednje nevšečnosti: prvi pregled v ambulanti nujne medicinske pomoči, 5 pregledov pri osebnem zdravniku, 6 RTG slikanj in da je bil v bolniškem staležu od 15. 7. 2019 do 31. 8. 2019. 10. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi bilo potrebno kot neugodnosti v času zdravljenja upoštevati tudi dejstva, ki se nanašajo na psihične posledice, ki jih je trpel tožnik v času zdravljenja (t. j. panično motnjo oziroma njeno odražanje s telesnimi in psihičnimi simptomi tesnobe). Morebitne omejitve oškodovanca pri življenjskih aktivnostih in posledično duševno trpljenje, se upošteva pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Res se v skladu z večinsko sodno prakso duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko upoštevajo tudi v okviru neugodnosti med zdravljenjem oziroma pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, kar poskuša pritožba utemeljiti s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 682/2014 z dne 2. 4. 2015. A je to v skladu s sodno prakso mogoče takrat, kadar zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.1 V nobenem primeru pa slednjega ni mogoče upoštevati v obeh postavkah odškodnine (t. i. v postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter v postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti naenkrat), za kar se v tem delu v bistvenem zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je v pri odločanju o odškodnini po tej postavki sicer neutemeljeno upoštevalo tudi tožnikove psihične bolečine, ki bi jih moralo v celoti upoštevati zgolj pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pa ne vpliva na pravilnost odmere odškodnine za to obliko škode. Na podlagi tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje ustrezno, kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, upoštevalo njegovo jemanje pomirjeval in antidepresivov (v tožbenih navedbah je tožnik zatrjeval uporabo zdravila Cipralex), za katere je izvedenka s področja psihiatrije sicer podala mnenje, da ne povzročajo zasvojenosti.2 Pritožba je zato v tem delu neutemeljena. Po oceni sodišča druge stopnje je priznana odškodnina v znesku 2.500,00 EUR po tej postavki ustrezno ovrednotena in na zgornji meji podobnih primerov.3

11. V zvezi s strahom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik ob dogodku utemeljeno ustrašil in je trpel intenziven primarni strah približno 15 minut, lahko pa je primarni strah trpel tudi dlje zaradi poškodb, ki jih je dobil v podobnem primeru že prej. Sekundarni strah zaradi fizičnih poškodb je bil utemeljeno intenziven nekaj ur do pregleda v ambulanti nujne medicinske pomoči, zmeren do izvida RTG slikanja 3 dni, nato občasen zaradi vztrajajočih bolečin v hrbtu in palcu do zaključka zdravljenja. Ker poškodbe niso pustile trajnih posledic in bolečin po zaključku zdravljenja, je izvedenec travmatološke stroke, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, navedel, da je bodoči strah v zvezi s poškodbami neutemeljen.

12. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine iz tega naslova. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v znesku 1.000,00 EUR za to vrsto škode primerna trajanju in stopnji tožnikovega strahu.4 Res je, kot smiselno navaja pritožba, sodišče prve stopnje navedlo, da je tožniku prisodilo odškodnino (zgolj) za pretrpljen sekundarni strah.5 A iz obrazložitve 14. točke izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče druge stopnje povzelo v prejšnji točki, izhaja, da je sodišče tožniku odmerilo odškodnino tako za primarni kot za sekundarni strah, zato te pritožbene navedbe niso utemeljene.

13. Pritožba pa je utemeljena v delu, ko se zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede slednje postavke je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenke s področja psihiatrije ugotovilo, da so bile pri tožniku zaradi psihičnih težav v obdobju od delovne nesreče do vzpostavitve delne remisije (marca 2020, ob medikamentoznem zdravljenju) pomembno zmanjšanje življenjske aktivnosti, tako v službenem kot v zasebnem življenju. V službenem življenju so bile težave vezane na aktivnosti, kjer je bilo prisotnih veliko ljudi, v zasebnem življenju pa so bile aktivnosti zmanjšane v smislu omejenega druženja z ljudmi in težav v partnerskem odnosu. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologije je še zaključilo, da zaradi poškodb pri tožniku ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob tem je še (pravilno) pojasnilo, da se v primeru, ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tovrstna odškodnina odmeri za duševne bolečine, če so te močne intenzivnosti in kadar je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti daljšega trajanja, kar je bilo tudi v tožnikovem primeru.

14. Sodišče prve stopnje je v tem delu – za kar se je sicer napačno že v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem predhodno zavzemala pritožba – premalo upoštevalo psihične težave, ki so se zaradi škodnega dogodka pojavile pri tožniku. Tožnik se glede psihičnih težav utemeljeno sklicuje na svojo izpovedbo z dne 30. 10. 2020, glede katerih (t. j. psihičnih težav) je izvedenka s področja psihiatrije v svojem izvedenskem mnenju v celoti potrdila, da so posledice škodnega dogodka.6 Kot namreč izhaja iz predmetnega izvedenskega mnenja, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik, so se psihične težave tožnika v daljšem obdobju po nesreči – od julija 2019 do okvirno junija 2020 – manifestirale kot panična motnja. In vsaj do druge kontrole pri psihiatrinji marca 2020 so bili simptomi panične motnje hude intenzitete, pojavljali so se tiki. Panična motnja se je odražala s telesnimi in psihičnimi simptomi tesnobe, zaradi česar se je tožnik izogibal določenim aktivnostim oziroma svoje aktivnosti prilagajal duševni motnji. Marca 2020 se je intenziteta težav zmanjšala do zmerne stopnje, junija 2020 pa je torej prišlo do skorajšnje remisije panične motnje. Glede na takšno intenziteto in trajanja duševnih bolečin gre po oceni sodišča druge stopnje tožniku odškodnina iz tega naslova v celoti, zato jo je s 700,00 EUR zvišalo na 1.000,00 EUR.

15. Tožniku gre tako odškodnina 2.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.000,00 EUR iz naslova utrpelega strahu in 1.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Skupaj 4.500,00 EUR, kar predstavlja 3,4 povprečne mesečne neto plače v času odločanja sodišča prve stopnje in je primerljivo primerom, kot je tožnikov.7 Ob upoštevanju že plačanega in revaloriziranega zneska odškodnine s strani toženke v višini 1.599,00 EUR in odbitne franšize v znesku 1.000,00 EUR, mora slednja tožniku tako še plačati 1.901,00 EUR.

16. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka, pri tem pa se upošteva uspeh v postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi znaša tožnikov uspeh v pravdi 63,4 % namesto 53 %, toženkin uspeh pa 36,6 % namesto 47 %. Pritožbeno niso izpodbijani tožnikovi pravdni stroški v znesku 2.854,32 EUR in toženkini pravdni stroški v znesku 67,00 EUR. Glede na dosežen uspeh, mora tako toženka tožniku povrniti 1.809,64 EUR, tožnik pa toženki 24,52 EUR stroškov postopka. Po opravljenem medsebojnem pobotu mora toženka tako tožniku plačati 1.785,12 EUR stroškov pravdnega postopka.

17. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je: - v I. točki izreka znesek 1.601,00 EUR v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo nadomestilo z zneskom 1.901,00 EUR, - v II. točki izreka znesek 1.399,00 EUR glede katerega je sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek nadomestilo z zneskom 1.099,00 EUR, - v III. točki izreka glede stroškov pravdnega postopka, ki jih mora tožniku povrniti tožena stranka znesek 1.481,30 EUR nadomestilo z zneskom 1.785,12 EUR.

V presežku je pritožbo, potem ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje še sklenilo, da mora tožena stranka tožniku, ki je s pritožbo delno uspel, povrniti stroške pritožbenega postopka. Skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), tožnikovi pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 250 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 5 odv. točk, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar skupaj znaša 186,66 EUR, k čemer pa je potrebno prišteti še plačani znesek sodne takse za pritožbo po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah v višini 150,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega pritožbenega uspeha (300,00 EUR od izpodbijanih 1.399,00 EUR, kar je 21,4 %), mora tožena stranka tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 72,05 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Povzeta v 13. točki te sodbe. 2 Stran 12 izvedenskega mnenja. 3 Glej VS002648, VS00022952, VS002661. 4 Primerjaj VS002408, VS002661 ali VS00022952. 5 Primerjaj 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj stran 9 izvedenskega mnenja izvedenke s področja psihiatrije. 7 Primerjaj VS002086 ali VS002503.