Jedro

Upravnik se je utemeljeno odmaknil od dobljenega naročila, saj je bilo to v skladu z interesi naročitelja. Zaradi potrebe po hitri menjavi strehe je nekoliko višji strošek lahko bil v interesu naročitelja, saj bi iskanje soglasij, če so bila dela že v teku, lahko delo zavrlo. Zarezniki so očitno pomenili izboljšavo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi.

Izpodbijana sodba se spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27.12.2004, opr. št. 0009 I 2004/15961-2 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, s tem da zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka, ki so bili odmerjeni na 82,21 EUR (19.700,00 SIT), tečejo od izteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in ne od izdaje sklepa o izvršbi.

Sklep o izvršbi se torej razveljavi v delu, ki nalaga plačilo zakonskih zamudnih obresti od sodno odmerjenih stroškov postopka od dneva izdaje sklepa o izvršbi.

V tem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 224,92 EUR (dvestoštirindvajset 92/100) pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je 27.12.2004 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 39.008,00 SIT in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 9.6.2004 do plačila. Stroške upnika je z navedenim sklepom sodišče odmerilo na 19.700,00 SIT in naložilo dolžniku, da te stroške plača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Dolžnik je sklepu ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 20.1.2005 navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, torej v 2. točki izreka. O zahtevku in stroških je tako odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo. Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni ravnala v vsem kot je treba, ker je sklenila novo pogodbo z izvajalcem za višjo ceno storitev brez soglasja predstavnikov lastnikov, kljub temu, da okoliščine niso bile take, da soglasja ne bi mogla pridobiti.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da se je šele med opravljanjem del ugotovilo, da streha obsega dejansko večjo površino, kot je bila upoštevana v ponudbi, poleg tega so bili dodatno montirani tudi T. zarezniki, ki v ponudbi niso bili upoštevani. Zato je bila končna cena višja. Sodišče se je pri presoji spornega razmerja osredotočilo le na določbe Obligacijskega zakonika – OZ, ki govorijo o obveznostih prevzemnika naročila, nič pa ne govori o obveznosti naročitelja, ki so določene v 776. členu OZ. Prevzemnik naročila je po mnenju tožeče stranke upravičen do povračila vseh stroškov. Sodišče prve stopnje je pri presojanju napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena, razen v majhnem obsegu, o čemer bo govor na koncu.

Toženec je ugovarjal, da je do višjega računa prišlo tako zaradi napačne izmere strehe kot zaradi dodatnih stroškov – zareznikov. Ker o tem ni bil obveščen, šteje, da mora višje stroške kot so bili dogovorjeni, nositi sam tožnik zaradi slabe kontrole izvajalca in neprimerne komunikacije z etažnimi lastniki. Tega, da je tožnik ta račun plačal iz svojih sredstev, toženec ne zanika.

Glede na tak obseg toženčevih ugovorov je torej vprašanje v tej pravdi, ali tožnik lahko zahteva razliko do višjega zneska kot je bil dogovorjen, ob upoštevanju dveh dejstev in sicer, da je izvajalec napačno izmeril streho in so bili zato stroški večji, večji pa so bili tudi zato, ker so bili vgrajeni zarezniki.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba presojo razmerja med tožečo in toženo stranko opraviti po 1. odstavku 769. člena OZ, vendar ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to presojo opravilo napačno. Tožnik se je odmaknil od naročila, ker je v razmerju do izvajalca pristal na višjo ceno. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je točna, ni pa pravilna ocena sodišča prve stopnje, češ da naj bi morala tožeča stranka dokazati, da je šele po odprtju strehe bilo ugotovljeno, da bo treba več materiala in da bi morala tudi dokazati, da zaradi kratkega časa ni mogla vprašati za soglasje etažnih lastnikov. Tožena stranka namreč tega ni trdila. Trdila je, da je tako večja površina strehe kot namestitev zareznikov in pomanjkljiva komunikacija stvar odgovornosti tožeče stranke. Tožena stranka tudi ni trdila, da je nova cena presegla ponudbe ostalih izvajalcev (točka 19 obrazložitve).

Glede na toženčevo stališče v ugovoru in v prvi pripravljalni vlogi sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je tožnik sicer odmaknil od naročila; da pa soglasja zaradi kratkega časa ni bilo moč dobiti (prva pripravljalna vloga tožeče stranke, list. št. 16), saj je bilo zamenjavo strehe treba hitro opraviti). Prav zaradi slednjega, torej zaradi potrebe po hitri menjavi strehe, je nekoliko višji strošek lahko bil v interesu naročitelja, saj bi iskanje soglasij, če so bila dela že v teku, lahko delo zavrlo. Zarezniki so očitno pomenili izboljšavo. Če ne bi bilo soglasij, bi bilo treba iskati nove ponudnike, kar bi pomenilo dodatno zavlačevanje. Po mnenju sodišča druge stopnje je bilo ravnanje tožeče stranke v interesu tožencev in se je torej tožeča stranka utemeljeno odmaknila od naročila (1. odstavek 769. člena OZ). Celo če bi se vzelo, da je točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana situacija iz 2. odstavka 769. člena OZ, da je torej ravnanje tožeče stranke treba presojati kot ravnanje poslovodja brez naročila, pa bi sodišče prve stopnje moralo smiselno uporabiti 201. člena OZ, ki se sicer nanaša na škodo. Po 2. odstavku navedenega člena mora poslovodja brez naročila ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, v 3. odstavku navedenega člena pa je določeno, da lahko sodišče zmanjša njegovo odgovornost ali ga popolnoma oprosti odgovornosti za malomarnost, glede na okoliščine, v katerih se je kdo nepoklicano lotil tujega posla. Če se torej vzame, da je tožeča stranka ravnala kot poslovodja brez naročila in tudi če se vzame, da je bila malomarna, ker ni poiskala soglasij etažnih lastnikov, pa okoliščine narekujejo oprostitev odgovornosti upravnika. Tožnik je bil upravnik hiše, zamenjava strehe je bila očitno potrebna, to je bila tudi dolžnost upravnika, zavlačevanje bi pomenilo dodatne stroške, delo je bilo opravljeno, zarezniki so bili nameščeni. Tudi malomarnosti zaradi „slabe izbire“ izvajalca, kot trdi toženec, tožeči stranki ni mogoče nalagati. Tožnik je torej ravnal kot je treba.

Povsem obrobno pa velja še tole: ali so ostali etažni lastniki plačali višji račun, iz spisa ne izhaja, vendar toženec ves čas govori le v svojem imenu in o tem, da on ni dal soglasja in da ni plačal višjega računa. Vendar, če le on nasprotuje, in če je večina etažnih lastnikov višjo ceno plačala, tedaj je bil posel odobren po 1. odstavku 25. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1. Zgolj njegovo nasprotovanje torej ne zadostuje.

Tako je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ko je sodišče druge stopnje odločalo o spremembi, je ugotovilo, da sama višina ni bila sporna, zlasti ne plačilo pogodbeno dogovorjene nagrade (točka 26 in 27 obrazložitve), s čemer se je sodišče prve stopnje ukvarjalo, ne da bi toženec ugovarjal. Vloga tožeče stranke, v kateri je govor v točki 27 obrazložitve, je bila povsem zadostna glede na to, da toženec temu ni nasprotoval. Sodišče druge stopnje je sodbo spremenilo in sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, razen v delu, kjer sklep o izvršbi nalaga plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka že od izdaje sklepa o izvršbi. Po sodni praksi, ki se je uveljavila v zadnjem času, namreč zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo šele po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti o pravdnih stroških, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Odmerjeni skladno z odvetniško in taksno tarifo, znašajo stroški tožeče stranke v postopku na prvi stopnji 56,18 EUR (100 točk narok, 2 % materialni stroški in 20 % DDV); pritožbeni stroški znašajo 168,74 EUR (pritožba 125 točk, 2 % materialnih stroškov 20 % DDV in sodna taksa v znesku 98,52 EUR). Te stroške mora povrniti toženec v skladu s .1 odstavkom 154. člena ZPP, kajti tožeča stranka je v pravdi v celoti uspela, neuspeh, ki zadeva tek zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov, pa je zanemarljiv.

Odločitev o spremembi sodbe temelji na 5. točki 358. člena ZPP in na 3. odstavku 436. člena ZPP.