Jedro

Prodajna pogodba o prodaji nepremičnin kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice lahko konkurira s poznejšo prodajno pogodbo o nakupu istih nepremičnin, na podlagi katere je bila v zemljiški knjigi tudi vknjižena lastninska pravica na kupca, le v primeru, če je ta prvi pravni naslov takšen, da se že na podlagi njega lahko v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica na kupca.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je kupna pogodba z dne med prodajalko M. I. in kupcem I. G., ki se nanaša na prodajo oziroma nakup nepremičnin, vpisanih pod vl.št. 189 k.o. K, nična, in se ugotovi, da je tožnik lastnik teh nepremičnin, kar je toženka dolžna priznati in tožniku za vpis lastninske pravice izstaviti ustrezno listino ter mu povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev pravdne stroške toženi stranki v višini 1.010,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje z zaslišanjem predlaganih prič razjasnilo okoliščine okoli pogodbe, sklenjene med tožnikom in I., in o vednosti G. in I., da je le-ta same nepremičnine pred prodajo G. prodala že tožniku, katere je ta ves čas tudi uporabljal in jih imel v izključni posesti. Če tožnik ne bi bil lastnik teh nepremičnin, jih zagotovo ne bi imel v posesti vse od leta 1975 naprej, ker bi pravni prednik toženke od njega zahteval, da mu jih prepusti. Ker je do pogodbe med pravnim prednikom toženke in prodajalko prišlo po sklenjeni pogodbi med tožnikom in I. in ker so bile takrat nepremičnine tožniku tudi prepuščene v posest, gre pri pogodbi med pravnim prednikom toženke in I. nedvomno za ničen pravni posel. Gre namreč za dvojno prodajo iste nepremičnine, pri čemer je drugi kupec vedel ali bi moral vedeti, da je bila stvar pred njim že prodana drugemu kupcu – tožniku. Da je pravni prednik toženke vedel za pogodbo med tožnikom in I., je ugotoviti že iz njene izpovedbe. Podrejeno se tožnik pritožuje tudi glede pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Okoliščin okrog sklepanja kupoprodajne pogodbe z dne 26.1.1975 med tožnikom kot kupcem in M. I. kot prodajalko (priloga A1), o prevzemu posesti tožnika nad s to pogodbo kupljenimi nepremičninami in o vednosti pravnega prednika toženke o tej pogodbi ob sklenitvi kupne pogodbe z dne 5.3.1975 so za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi irelevantne, ker na odločitev ne morejo vplivati. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo predlagane dokaze za potrjevanje dejstev v tej smeri. Odločitev v izpodbijani sodbi namreč materialnopravno pravilno temelji na dejstvu, da kupoprodajna pogodba z dne 26.1.1975 (priloga A1) ni bila pravno učinkovita in zavezujoča, tako, da M. I. s sklenitvijo kupne pogodbe z dne 5.3.1975 ni dvakrat razpolagala z enimi in istimi nepremičninami. Da kupoprodajna pogodba z dne 26.1.1975 ni bila zavezujoča in pravno učinkovita, v svoji izpovedbi izrecno potrdi tožnik sam, ko opiše, kako je njega in prodajalko o tem seznanil odvetnik, zaradi česar je potem I. dala oglas za prodajo teh nepremičnin skladno takratnim predpisom in po tem oglasu je sklenila kupno pogodbo z dne 5.3.1975 s pravnim prednikom toženke. Prodajna pogodba o prodaji nepremičnin kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice lahko konkurira s poznejšo prodajno pogodbo o nakupu istih nepremičnin, na podlagi katere pa je bila v zemljiški knjigi tudi vknjižena lastninska pravica na kupca, le v primeru, če je ta prvi pravni naslov takšen, da se že na podlagi njega lahko v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica na kupca. Kupoprodajna pogodba z dne 26.1.1975 (priloga A1) take moči nedvoumno in med pravdnima strankama nesporno ni imela. Torej je ni možno šteti kot pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na v njej navedenih nepremičninah in posledično temu ni možno šteti, da je M.I. s sklenitvijo pogodbe z dne 5.3.1975 dvakrat razpolagala z istimi, v tem postopkom obravnavanimi nepremičninami.

Odločitev o stroških postopka pritožba napada pavšalno, brez opredelitve, v čem točno je odločitev nepravilna. Utemeljenosti takšnega pavšalnega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti in se o njem opredeliti.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).