Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nastanka vtoževane škode zaradi neddelovanja kamiona, saj le navajanja, da vsak kamion, ki stoji oziroma ne dela, stane 250,00 EUR na dan, ne zadošča za zaključek, da je škoda tožeči stranki tudi dejansko nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 5.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.199,82 EUR stroškov v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz razloga bistvene kršitve določil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. Sodišče se je postavilo na stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da je škoda nastala in da je nekonkretizirano trdila o dogovorjenih prevozih, ki naj bi jih v času od 19. 10. 2015 dalje opravljala tožena stranka in ni izkazala okoliščin, da ti prevozi niso bili opravljeni in da zgolj neprepričljiva izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke, da ima stalno pogodbo, da njegovi kamioni vozijo od ponedeljka do petka, ves čas, tudi v soboto, po oceni sodišča ne zadoščajo dokaznemu bremenu glede vnaprej dogovorjenih prevozov od 19. 10. 2015 dalje, njihovemu številu in obsegu, zlasti, da ne dokazuje, da bi takšne prevoze morala opravljati tožena stranka, kakor tudi ne, da morebitne predvidene prevoze navkljub odsotnosti tožene stranke, ni opravil kateri od zaposlenih. Tožeča stranka ocenjuje, da je sodišče sprejelo trditev tožeče stranke glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sicer je odločitev sodišča tudi glede načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče pravi, da tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) ni dokazala, da v času do 19. 10. 2015 kamion, ki ga je vozila tožena stranka, ni vozil in CMR listine ne izkazujejo voženj po datumu 19. 10. 2015. Sodišče je ocenilo, da je bil zakoniti zastopnik neprepričljiv in da ni dokazano, da ima stalne prevoze z nizozemskim podjetjem. Tožeča stranka je izpostavljala, da je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka huje kršila delovne obveznosti in to trditev je kasneje tudi dokazovala z listinskimi dokazi, v tožbi pa je postavila znesek odškodnine v pavšalnem znesku. V pripravljalni vlogi z razširitvijo tožbe dne 27. 12. 2016 je tožena stranka z razširitvijo tožbe postavila zahtevek, da je bila odškodovana tedensko za znesek 1.250,00 EUR zato, ker je kamion v tednih od 19. 10. 2015 dalje stal in ni vozil. Tožena stranka se je ves čas branila, da je dala enostransko odpoved delovnega razmerja, da je bila nezakonito odjavljena iz zavarovanja in da ni prejemala plač in drugih prejemkov, ki bi jih morala. Iz pomanjkljive obrazložitve sodbe tožeča stranka ne ve: - ali je sodišče sprejelo trditev tožeče stranke, da je tožena stranka huje kršila pogodbo o zaposlitvi in da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi neupravičenih izostankov z dela, torej več kot 5 dni zaporedoma, kar je po veljavni delovnopravni zakonodaji hujša kršitev pogodbe o zaposlitvi; - če je sodišče sprejelo odločitev, da je tožena stranka huje kršila pogodbo o zaposlitvi, ali je podana njena odškodninska odgovornost; - v zvezi z odškodninsko odgovornostjo pa se seveda postavlja vprašanje nastanka škode in vzročne zveze z ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo.

Tožeča stranka je višino škode dokazovala z zaslužkom, ki je bil ustvarjen s kamionom v tednih, preden je tožena stranka kršila pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka za sporno obdobje ne more predložiti dokaza, ker ga ni, ker se dohodek ni ustvaril iz že znanih razlogov. To bi bilo potrebno dokazovati z izvedencem finančne stroke. Sodišče pa je štelo, da temelja obstoja škode, sicer višine, ni mogoče ugotavljati. Škodo bi izračunal izvedenec finančne stroke, ki ga sodišče ni imenovalo, saj je zmotno ocenilo izpovedbo direktorja kot neprepričljivo, prav tako je napačno ocenilo izpovedbo priče A.A. (žena tožeče stranke) kot neverodostojno in neprepričljivo, B.B. pa kot dokazno nepomembno. Delodajalec pričakuje, da se bo delavec, ki svojega izostanka ne opraviči, ob dogovorjeni uri zglasil na delo in ga pričel opravljati. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe ter navaja, da je pritožba v celoti neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Kar se tiče vprašanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v posledici zatrjevanih neupravičenih izostankov v obdobju po 19. 10. 2015, je bilo v postopku nesporno, da je tožeča stranka dne 1. 12. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 2. 12. 2015 poslala toženi stranki na naslov C., D. Pošiljka se je vrnila kot nevročena nekje 19. 12. 2015. Tožeča stranka je toženo stranko odjavila iz zavarovanja šele 1. 3. 2016 (z dnem 19. 10. 2015). Tožena stranka je vseskozi pravočasno (vpogled v odpoved je dobila šele na prvem naroku 19. 1. 2017, odobren ji je bil 15 dnevni rok za izjasnitev, kar je izvedla s pisno vlogo dne 1. 2. 2017), uveljavljala, da je odpoved neupoštevna. Izredna odpoved toženi stranki ni bila vročena, vsekakor pa je bila nezakonita zaradi poteka 30 dnevnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Izdana je bila tudi odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-200/2015 z dne 16. 3. 2017, s katero je bil razveljavljen četrti odstavek 88. člena ZDR-1 in odločeno, da do drugačne ureditve v zakonu veljajo za vročanje odpovedi po pošti pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila ureditev fikcije vročitve po tej odločbi protiustavna, da je posledično povzročala izgubo pravic do sodnega varstva in s tem prekomeren poseg v pravice delavca iz 23. člena Ustave. To je še dodatni razlog, na katerega se sklicuje tožena stranka, zaradi katerega je bilo potrebno zavrniti tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je prvotno v tožbi uveljavljala plačilo t. i. pavšalne odškodnine v višini dveh plač. Šele z vlogo z dne 27. 12. 2016, ki je bila toženi stranki vročena 9. 1. 2017, spremenila zahtevek tako, da je zahtevala odškodnino 5.750,00 EUR zaradi izgube na zaslužku podjetja oziroma dobičku v času od vključno 43. tedna do vključno 47. tedna 2015. Tožena stranka je spremembi tožbe in novemu zahtevku v celoti nasprotovala, v vlogi pa je izrecno trdila, da predložena dokumentacija ne izkazuje, s čim se utemeljuje vtoževani izpad dohodka. Šele na prvem naroku 19. 1. 2017 je tožeča stranka predložila listine v prevodu. Iz predloženih listin ni mogoče sklepati, da je špediter E. v spornem obdobju (od 17. ali 18. 10. 2015 do 22. 11. 2015) pošiljal takšne naloge, da jih tožeča stranka ni bila v stanju realizirati po krivdi tožene stranke. Torej je razlog v smeri z domnevno neprerekanimi oziroma prepozno prerekanimi trditvami, da je vozilo 4 tedne stalo po krivdi toženca in je zaradi tega nastala sporna škoda, neutemeljen. Tožena stranka meni, da tožeča stranka, razen naslova oziroma poštnega nabiralnika na hiši svoje tukajšnje računovodkinje, v Sloveniji nima nič. Tožena stranka ni delala v Sloveniji niti dneva, z vozilom ... (ali katerim drugim vozilom tožeče stranke) ni opravil niti ene vožnje iz Slovenije ali v Sloveniji, vožnje je opravljal le izven Slovenije. Tožena stranka vztraja, da zakoniti zastopnik tožeče stranke ni niti načelno potrdil tožbene trditvene podlage o izpadu dohodka oziroma dobička. Priča B.B. o obstoju zatrjevane škode ni vedela ničesar povedati. Priča A.A. je izjavila, da se s poslovanjem podjetja oziroma opravljanjem poslov ne ukvarja, da je pomagala možu v zvezi s papirji. Če tožeča stranka svojih obveznosti do firme E. ni uspela servisirati, bi se to moralo nekje opaziti. Tožena stranka vztraja, da v Sloveniji ne velja nobena pavšalna ali parifirana odškodnina za stoječe tovornjake. V konkretnem primeru ima tuji delodajalec (tožeča stranka) v Sloveniji le poštni nabiralnik, zaposlujejo tuje državljane držav, izven območja EU. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter je na podlagi pravilno in popolnega ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo zahtevke strank in njihove navedbe v dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi jih zagrešilo, ker se do ključnih argumentov tožeče stranke ni opredelilo. Ta kršitev je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

7. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožeča stranka in tožena stranka ter zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke F.F., toženo stranko G.G. in priči A.A. in B.B. Pravdni stranki sta 30. 3. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 15. 5. 2015 do 29. 3. 2016 za delovno mesto "voznik tovornega vozila". Toženi stranki je pri tožeči stranki dne 19. 10. 2015 prenehalo obvezno zavarovanje, pri čemer od 19. 10. 2015 tožena stranka dela ni opravljala, sporen pa je bil med strankama tudi način prenehanja delovnega razmerja in sicer, ali je tožena stranka od 19. 10. 2015 dalje neupravičeno izostala z dela in dogovorjeni prevozi niso bili opravljeni.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 177. členu ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da delavec, ki na delo ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti in sicer skladno z določili Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), ki v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti pa mora oškodovanec dokazati kumulativno vse pogoje odškodninske odgovornosti in sicer nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo in odgovornost. 9. Zaslišani zakoniti zastopnik tožeče stranke F.F. je sicer navajal, da je škoda nastala iz razloga, ker je kamion več tednov stal, ker se z njim niso opravljali prevozi, pri čemer pa tožeča stranka ni predložila nobenih drugih dokazov, iz katerih bi izhajala njegova pavšalna navajanja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nastanka škode, saj le navajanja, da vsak kamion, ki stoji oziroma ne dela, stane 250,00 EUR na dan, ne zadošča za zaključek, da je škoda tožeči stranki tudi dejansko nastala. Tožeča stranka je sicer predložila listinske dokaze, ki naj bi izkazovali nastanek premoženjske škode in njen obseg, vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da se predloženi dokazi nanašajo na obdobje pred 19. 10. 2015 in torej dokazujejo le poslovanje tožene stranke, ne pa domnevno nastale škode v spornem obdobju. Tožeča stranka je vtoževala odškodnino za nedelovanje kamiona iz razloga, ker naj tožena stranka ne bi spoštovala odpovednega roka, pri čemer je morala iskati nadomestnega voznika.

10. Pritožba uveljavlja, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca finančne stroke, ki bi izračunal škodo, vendar se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede postavitve izvedenca finančne stroke, ki ga je podala tožeča stranka in navedla, da bo lahko sodni izvedenec preveril višino oškodovanja, torej je bil takšen dokazni predlog podan v zvezi z ugotavljanjem višine tožeči stranki domnevno nastale škode. Glede na to, da je sodišče pravilno ugotovilo, da škoda, glede na izvedene dokaze, ni izkazana, je bila postavitev izvedenca finančne stroke nepotrebna. Sodišče je tudi pravilno zavrnilo kot prepozen dokazni predlog, podan na naroku za glavno obravnavo 16. 3. 2017, s katerim je tožeča stranka predlagala, da ji sodišče dodeli rok za predložitev listin, ki bi dokazovale, kdaj je sporno vozilo stalo, pri čemer pa tožeča stranka niti ni navedla, zakaj navedenega ni mogla brez svoje krivde pravočasno predlagati, tako da je bil podani dokazni predlog prepozen, glede na določila četrtega odstavka 286. člena ZPP. Ob navedenem je potrebno poudariti, da v Sloveniji ne velja sodna praksa, ki bi priznavala neko pavšalno odškodnino za stoječe tovornjake.

11. Pritožbeno sodišče sicer navaja, da v predmetni zadevi sodišče ni odločalo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanju pogodbe o zaposlitvi v posledici neupravičenih izostankov z dela, vendar je očitno tožeča stranka tožniku vročala odpoved na naslov, na katerem tožnik nikoli ni bival. Ustavno sodišče je v zadevi opr. št. U-I-200/2015 z dne 16. 3. 2017 razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR in odločilo, da do drugačne ureditve v zakonu veljajo za vročanje odpovedi po pošti pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Torej je vročitev tožniku na naslov, na katerem ni bival nikoli, nepravilna. Pritožbeno sodišče navedeno navaja zgolj iz razloga, ker je sodišče odločalo o nastanku škode v času, za katerega je tožeča stranka štela, da je šlo za nespoštovanje odpovednega roka in iz razloga, ker tožeča stranka navaja, da sodba ne vsebuje razlogov glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma prenehanja delovnega razmerja.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.