Jedro

Nadomestna izpolnitev je eden najpogostejših primerov neobičajnega načina izpolnitve. Zato načelnemu materialnopravnemu izhodišču prvostopnega sodišča, ki tolerira medsebojne kompenzacije v gradbeništvu s posledičnim dogovorom o nadomestni izpolnitvi, ni mogoče pritrditi. Prav tako je pravno zmoten prvostopenjski zaključek, da je za presojo o običajnem načinu plačila odločilna ustaljena praksa v gradbeništvu, ne pa ustaljena praksa med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Pritožbeni stroški pravdnih strank so njuni nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se med tožečo in toženo stranko razveljavi: - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 421–55–2011 z dne 24.3.2011 v znesku 3.205,66 EUR in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 25.3.2011 za znesek 3.205,66 EUR za poplačilo terjatev toženke po računih številka 3010100988 in 3010101045; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računih tožnika številka 421-63-2011 z dne 5.4.2011 v znesku 256,36 EUR in številka 421-64-211 z dne 5.4.2011 v znesku 17.926,05 EUR in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 6.4.2011 za znesek 18.191,41 EUR za poplačilo terjatev toženke po računih številka 3010101075 in 30101045; - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženke dne 8.3.2011 v višini 4.176,62 EUR, s čemer je toženka prejela delno plačilo svoje terjatve po računu številka 3010100988 v znesku 4.176,62 EUR in - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženke dne 11.3.2011 v višini 1.176,62 EUR, s čemer je toženka prejela plačilo svojih terjatev po računih številka 3010101047, 3010101044, 3010101046, 3010101049 in 3010101048, v skupnem znesku 1.176,62 EUR (1. točka izreka).

Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti blago, navedeno v računih tožeče stranke številka 421-55-211 z dne 24.3.2011, številka 421-63-211 z dne 5.4.2011 in številka 421-64-211 z dne 5.4.2011 ter v primeru, da vračilo blaga ni več mogoče, plačati tožeči stranki vrednost blaga po cenah na dan izdaje sodne odločbe, vendar najmanj 21.397,07 EUR ter vrniti denarni znesek v višini 5.353,24 EUR (2. točka izreka).

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 32.750,31 EUR za čas od 22.9.2013 do dejanskega vračila oziroma denarnega plačila (3. točka izreka) in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.503,00 EUR s pripadki (4. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je pa tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil stečajni postopek nad tožečo stranko uveden 7. 4. 2011, začel pa se je 11. 4. 2011. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka tožeči stranki v obdobju od 19. 10. 2010 do 17. 11. 2010 izdala 8 računov (v prilogah od A47 do A54). Terjatve iz teh računov je tožeča stranka toženi stranki v skupnem znesku 26.750,31 EUR poravnala manj kot mesec dni pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. Poravnala jih je na način, razviden iz štirih alinei 1. točke izreka izpodbijane sodbe.

6. Odločitev, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, je sodišče prve stopnje oprlo na presojo, da izdani računi tožene stranke (ki so vsi razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe), nimajo zapisanega datuma valute.

7. Pritožba pa pravilno opozarja, da to ne drži. Valuta je navedena na koncu vsakega posameznega računa v prilogah od A47 - A52. Utemeljen je torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da po stališču sodišča prve stopnje „običajni rok predstavlja časovni okvir, v katerem je bila tožeča stranka (stečajni dolžnik) dolžna izpolniti svojo obveznost“ (drugi odstavek na 6. strani obrazložitve), koliko konkretno znaša ta rok, pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Prav tako ni citiralo zatrjevane sodne prakse, po kateri „so bile zamude v gradbeništvu“ in „medsebojne kompenzacije v gradbišču ustaljena sodna praksa, posledično pa tudi dogovori o nadomestni izpolnitvi“. Pojasnilo tudi ni, koliko dni za sodišče prve stopnje predstavlja „običajno zamudo v gradbeništvu“ niti na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da je tožena stranka pristajala na plačila z večjo zamudo in na to, da je pripravljena kreditirati tožečo stranko. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Že ta kršitev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zadošča za razveljavitev izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo navedbe tožeče stranke iz njene druge pripravljalne vloge z dne 11. 10. 2012. V tej vlogi je tožeča stranka (druga stran, list. št. 52) med drugim navedla, da je svoje obveznosti do tožene stranke vse do izpodbijanih pravnih poslov poravnala izključno v denarju. Navedla je tudi, da je bila med njima dogovorjena valuta do julija 2010, 90 dni, odtlej pa sta jo pravdni stranki dogovorno skrajšali na 60 dni. Ker se do teh navedb tožeče stranke sodišče prve stopnje ni opredelilo, pač pa je zapisalo, da navedbam tožene stranke o tem, da je „bilo plačevanje tožeče stranke za zamudo ustaljena poslovna sodna praksa“, kar da je tožeča stranka dokazovala s kontnimi karticami do drugih upnikov, je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določil po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot utemeljeno opozarja pritožnik.

10. Ta kršitev, upoštevajoč zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, pojasnjeno v nadaljevanju, pa je zahtevala dodelitev zadeve v odločanje drugemu sodniku (356. člen ZPP).

11. Iz določila 271. člena ZFPPIPP izhaja, da je pravno dejanje dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti izpodbojno, če je prišlo do zmanjšanja stečajne mase in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Po tretjem odstavku 272. člena ZFPPIPP se domneva, da bi moral upnik vedeti, da je bil dolžnik insolventen, če je prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki med njima dotlej ni bil običajna praksa ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. V pravni literaturi (dr. Nina Plavšak, ZPPSL s komentarjem, GV, 1997, stran 284) je nadomestna izpolnitev opisana kot eden najpogostejših primerov neobičajnega načina izpolnitve. Zato načelnemu materialnopravnemu izhodišču prvostopnega sodišča, ki tolerira medsebojne kompenzacije v gradbeništvu s posledičnim dogovorom o nadomestni izpolnitvi, ni mogoče pritrditi. Prav tako je pravno zmoten prvostopenjski zaključek, da je za presojo o običajnem načinu plačila odločilna ustaljena praksa v gradbeništvu, ne pa ustaljena praksa med pravdnima strankama (primerjaj ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, dr. Nina Plavšak, GV, 2008, stran 207).

12. Napotki za novo sojenje so razvidni iz gornje obrazložitve. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v celoti in popolno izčrpati trditveno podlago obeh pravdnih strank in ob pravilnem upoštevanju materialnopravnih določil ter sodne prakse o tožbenem zahtevku ponovno odločiti in svojo odločitev obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Če bi pritožbeno sodišče zaradi odprave kršitev razvidnih iz zgornje obrazložitve, opravilo glavno obravnavo, bi povsem prevzelo vlogo prvostopenjskega sodišča. Zato je odločitev o razveljavitvi prve sodbe poleg določila prvega odstavka 354. člena ZPP oprta tudi na določilo drugega odstavka 355. člena ZPP.

13. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je zahtevala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP) ter odločitev, da bo o stroških postopka v zvezi s pritožbo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).