Jedro

Glede na to, da sta pravdni stranki ponudili različni razumevanji pogodbenega določila, vsako od razumevanj pa ima oporo v besedilu pogodbe, je zmoten zaključek sodbe, da je vsebina pogodbe jasna in ne potrebuje razlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16865/2014 z dne 14. 2. 2014 ostane v veljavi, in sicer tako, da je toženec dolžan plačati tožniku 47.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje in znesek 47.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje ter izvršilne stroške v višini 380,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 dalje (I. točka izreka) in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Rok za plačilo drugega in tretjega obroka kupnine ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe. Dokler dolžnik ne opravi kakršnegakoli ravnanja v smeri razveljavitve pogodbe, lahko upnik v takem primeru vztraja pri izpolnitvi. Toženec ni sporočil, da je pogodba razdrta, ampak je, nasprotno, ravnal tako, kot da je veljavno sklenjena in izvrševal upravičenja iz tega naslova ter med drugim svoj del poslovnih deležev prenesel na A.A. Iz sodbe niso razvidne okoliščine, v katerih bi dolžnik smel odstopiti od pogodbe, kar pomeni, da je po stališču sodbe imel pravico enostransko odstopiti od nje. Za takšno razlago pogodbe ni podlage niti v besedilu pogodbe niti v navedbah pravdnih strank. Toženec ni trdil, da je imel pravico enostransko odstopiti od pogodbe, ampak le, da je imel pravico odstopiti ob izpolnitvi določenih okoliščin, ki pa jih ni opredelil. Tožnik meni nasprotno, tj. da so se toženec in prodajalca dogovorili, da bosta prodajalca dala tožencu dodaten rok za plačilo kupnine, s čimer bi plačilo kupnine postalo bistvena sestavina, vendar pa se ob tem nista odpovedala pravici, da vztrajata pri izpolnitvi pogodbe. Zaradi drugačne ugotovitve vsebine pogodbenega dogovora je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ker je ugotovitev sodbe, da je pogodba v primeru neplačila v dodatnem roku po samem zakonu razdrta, v nasprotju s pogodbo, iz katere ne izhaja, da prodajalcema ne pripadajo pravice, ki jima gredo po zakonu, in tudi ne, da je imel toženec pravico enostransko odstopiti od pogodbe, je podano nasprotje med ugotovitvijo sodbe in vsebino listin (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugotovitev, da je toženec imel pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi navedel razloge, nima podlage v toženčevih trditvah. Toženec je trdil,da je imel pravico odstopiti od pogodbe, če bi se izpolnile določene okoliščine, ki pa jih ni opredelil. Ker ni bil uporabljen 104. člen v zvezi s 105. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da so B. B. in C. C. kot prodajalca ter toženec kot kupec v obliki notarskega zapisa sklenili pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev v družbi V., d.o.o., z dne 21. 10. 2010, - da je B. B. terjatev do toženca iz navedene pogodbe prenesel na tožnika, - da toženec ni plačal drugega in tretjega obroka kupnine v skupni višini 95.000 EUR, kar je predmet tožbe, - da so se pogodbeniki v 4. členu pogodbe dogovorili, /a/ da je plačilo prvega obroka bistvena sestavina pogodbe in da imata odsvojitelja v primeru neplačila drugega in/ali tretjega obroka kadarkoli po zapadlosti pravico pridobitelju poslati poziv za plačilo s 60-dnevnim dodatnim rokom za izpolnitev, /b/ da se v primeru neplačila v dodatnem roku pogodba šteje za razdrto in /c/ da imata odsvojitelja v takem primeru pravico do ponovnega vpisa poslovnega deleža v sodni register, sorazmeren višini neplačanega dela kupnine, - da je tožnik 15. 10. 2012 poslal tožencu prvi dopis za plačilo kupnine oziroma izpolnitev pogodbe, nato pa še 8. 1. 2013, 24. 9. 2013 in 5. 11. 2013, in določil pravilen dodatni rok za izpolnitev, - da toženec na noben dopis ni reagiral, - da B. B. ni nikoli zahteval ponovnega vpisa svojega poslovnega deleža v družbi V., d.o.o. 6. Izpodbijana sodba zaključuje, da je 4. člen pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev jasen in ne potrebuje razlage, da je ob upoštevanju te določbe pogodba zaradi neplačila dveh obrokov kupnine razvezana in da posledično tožbeni zahtevek za izpolnitev pogodbe ni utemeljen.

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ti. "protispisnost" je podana v primeru napake pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, ne pa tudi v primeru, ko naj bi dokazom pripisalo napačen (dokazni) pomen. Ker pritožnik obstoj procesne kršitve utemeljuje s tem zadnjim, z očitkom ne more uspeti.

8. Utemeljen pa je smiselno uveljavljen očitek zmotne uporabe pravil OZ o razlagi pogodbe, pravilnost česar je sicer dolžno pritožbeno sodišče preizkusiti tudi po uradni dolžnosti.

9. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali sta pogodbeni stranki z dogovorom v 4. členu pogodbe izključili pravico, ki gre upniku na podlagi 105. člena v zvezi s 104. členom OZ, da kljub dolžnikovemu neplačilu v dodatnem roku ohrani pogodbo v veljavi. Tožnik je trdil, pri tej razlagi pa vztraja tudi v pritožbi, da iz pogodbe ne izhaja, da je izključena zakonska pravica pogodbi zveste stranke, da kljub neizpolnitvi v dodatnem roku z nemudoma podano izjavo ohrani pogodbo v veljavi in vztraja pri izpolnitvi. Toženec je na drugi strani zatrjeval, da je bilo zaradi želje odsvojiteljev, da izstopita iz skupnega podjetja, in hkratne negotovosti, kako bo podjetje poslovalo v prihodnje in ali bo sam sposoben financirati odkup, dogovorjeno, da plača kupnino, v primeru nezmožnosti pa se odsvojitelja ponovno vpišeta kot imetnika poslovnih deležev. Le pod takim pogojem je pristal na odsvojitev.

10. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, marveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

11. Med primere spornih pogodbenih določil po stališču sodne prakse sodi tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.(1) V takem primeru je za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora treba ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava v smislu drugega odstavka 82. člena OZ.

12. Tožnikovemu razumevanju 4. člena pogodbe ni mogoče odreči teže. Izhajajoč iz dolžnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti (9. člen OZ) je po 104. in 105. členu OZ pogodbi zvesti stranki dana pravica, da kljub neizpolnitvi v dogovorjenem roku kot bistveni sestavini pogodbe ohrani pogodbo v veljavi. Če izpolnitev obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, pa dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, v skladu s tretjim odstavkom 105. člena OZ nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe. To pomeni, da je z iztekom roka pogodba razvezana po samem zakonu, upnik pa jo lahko ohrani v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev (prvi in drugi odstavek 104. člena OZ). Tožnikova razlaga 4. členu pogodbe ne odvzema vsebine. Ohranja tako dogovor o pomenu dogovorjenega in naknadnega roka za izpolnitev obveznosti kot tudi dogovor o posledicah razveze pogodbe. Upošteva tudi pravilo, izvedeno iz dolžnosti izpolnjevanja prevzetih obveznosti kot enega temeljnih načel pogodbenega prava, da o usodi pogodbe odloči pogodbi zvesta stranka in ne pogodbi nezvesta stranka.

13. Tudi toženčevo razumevanje 4. člena pogodbe ima razumno podlago v zapisu pogodbene volje. Uresničitev pogodbenega cilja v znatno večji meri prepušča tožencu kot pridobitelju poslovnih deležev, a ima tudi to razumevanje podlago v zapisu pogodbe, glede na izrecno ureditev pravice odsvojiteljev, da imata v primeru razveze pogodbe pravico do pridobitve poslovnega deleža v višini neplačanega dela kupnine, pa tudi ni mogoče reči, da bi bil tak dogovor nedopusten. Tudi tak bi mogel biti skupen namen strank ob sklenitvi pogodbe.(2)

14. Navedeno utemeljuje sklep, da je vsebina pogodbenega dogovora med pravdnima strankama sporna, to pa hkrati pomeni tudi zmotnost zaključka sodbe, da je vsebina 4. člena pogodbe jasna in ne potrebuje razlage. Stranki sta ponudili različno razumevanje pogodbenega določila, vsako od razumevanj pa ima oporo v besedilu pogodbe.

15. Tak zaključek je narekoval ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank ob upoštevanju načel obligacijskega prava. Sodba se je sicer opredelila do izpovedb pravdnih strank, vendar pritožnik utemeljeno uveljavlja, da se ni izrekla o vseh pomembnih okoliščinah. Sodba se ni opredelila do tega, da je vsebina dogovora, kot jo zagovarja tožnik, skladna s temeljno zapovedjo pogodbenega prava, tj. dolžnostjo izpolnitve pogodbenih obveznosti, teza, ki jo zagovarja toženec, pa od tega načela odstopa, hkrati pa imata obe tezi podlago v pogodbeni listini. Glede na to argument sodbe, da sklenitev pogodbe zavezuje k njeni izpolnitvi, izgubi težo, poleg tega pa v enaki meri lahko potrjuje tudi tožnikovo tezo o vsebini dogovora. Pomembne teže ne more imeti niti argument sodbe, da je odsvojitelj imel možnost ponovnega vpisa v register, a tega ni izkoristil. Tej pogodbeni pravici namreč tak pomen pripisuje le ena od pogodbenih strank. Nadalje je v opisanem kontekstu mogoče izpovedbo tožnikovega zakonitega zastopnika kot odsvojitelja poslovnega deleža, da je bila njegova želja prejeti kupnino, razumeti tudi kot potrditev trditve, da iz dogovorov ob sklepanju pogodbe ne izhaja, da sta pogodbenika uresničitev pogodbenega cilja prepustila volji toženca kot pridobitelja. Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da se sodba ni določno izrekla o tem, kakšna naj bi bila pravzaprav vsebina dogovora po toženčevih trditvah. Ni jasno, ali naj bi se pogodbenika dogovorila, da sme toženec izbrati med tem, ali bo izpolnil pogodbo ali pa bo z neizpolnitvijo dosegel razvezo pogodbe, ali je bil dogovor o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve vezan na obstoj določenih okoliščin (toženec govori o "nezmožnosti izpolnitve").

16. Po ugotovitvi, da je zaradi ugotovljene zmotne uporabe določb OZ o razlagi pogodb dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker so bili dokazi z zaslišanjem strank že izvedeni in ker bodo v primeru zaključka, da pogodbenika nista izključila uporabe določb 104. in 105. člena OZ, postala za odločitev relevantna dejstva, o obstoju katerih se v sodbi doslej ni bilo treba izreči, pritožbeno sodišče o zadevi ni odločilo samo, ampak je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V novem sojenju naj sodišče ugotovi vsebino pogodbenega dogovora ob upoštevanju vodil iz drugega odstavka 82. člena OZ in v okviru ponujenih trditev in dokazov pravdnih strank.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej npr. sodbi VS RS II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 in II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011. Op. št. (2): Pritožbenemu sodišču se (v tem postopku) ni treba izreči o pritožbenem očitku, da je toženec zatrjeval, da ima možnost doseči razvezo le ob neizpolnitvi zaradi določenih okoliščin (ki jih niti ni določno navedel) in ne že s samo neizpolnitvijo.