Jedro

Ker je tožnica v spornih dneh neupravičeno predčasno zapustila delovno mesto, je s tem kršila 33. člen ZDR-1, ki delavcu nalaga vestno opravljanje svojega dela skladno z organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Taka kršitev na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene tožnici 6. 10. 2016, ter za ugotovitev, da ji je delovno razmerje 21. 10. 2016 prenehalo nezakonito in ji traja z vsemi pravicami od 22. 11. 2016 (tč. I/1 izreka). Zavrnilo je tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka (tč. I/2, 3, 4 izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Navaja, da prvostopno sodišče ugotavlja, da je toženka utemeljeno podala pisno opozorilo z dne 1. 6. 2016, ker naj bi tožnica kršila svoje pogodbene obveznosti 26. 4. 2016 s tem, da naj bi predčasno odšla z dela in pomanjkljivo opravila delo, saj sta bili v stavbi zaklenjeni dve osebi. Ugotovitev opira na načrt varovanja, iz katerega izhaja, da je bil v stavbi čas varovanja od 6.30 do 21.00 ure, da je bil alarm vklopljen ob 20.50 uri ter sprožen ob 20.55 uri. Vendar načrt varovanja zajema tudi notranje in zunanje obhode. Zunanje izvajanje obhodov se ne more šteti, da je tožnica zapustila delovno mesto, ter da ni izvajala svojih nalog. Sodišče je samo ugotovilo, da je tožnica alarm vklopila ob 20.50 uri in takrat je tudi lahko odšla na obhod. Logično pa je, da se alarm vklopi, ko ni nobenega v objektu. Tožnica vztraja, da je bila tudi pri drugih objektih praksa, da se zunanji obhod izvede ob koncu delovnega časa in varovanja, da se lahko ugotovi, ali so morda v prostorih prižgane luči in je lahko še kdo v stavbi oziroma ali so kakšne druge posebnosti. Da se obhod izvede ob koncu oziroma začetku delovnega časa so potrdile tudi priče toženke. Izjave se razlikujejo le o tem, ali se obhod šteje v delovni čas in kdaj se ga izvede. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica zapustila delovno mesto in opravljanje varovanja ob 8.50 uri, ko je vklopila alarm.

Tožnici se za dne 21. 1. 2016 tudi očita, da je nestrokovno opravila delo, ker sta v stavbi ostali dve osebi in se je zato vklopil alarm. Tega dne je tožnica opravila notranji obhod stavbe, pregledala vse dostopne prostore (do pisarn ni imela dostopa), pri tem ni zaznala prižganih luči in tega ni zaznala niti ob zunanjem obhodu. Tako je utemeljeno menila, da je stavba prazna in da gre lahko domov, potem ko je ob 19.50 uri vključila alarm in se ji je po 10-minutnem zunanjem obhodu delovni čas iztekel. Tožnica ne more odgovarjati za ravnanje drugih, ki se ne ravnajo po internih navodilih delodajalca in ne zapustijo stavbe pravočasno oziroma ne javijo, da bodo dalj časa ostali v stavbi in se tako rekoč skrivajo v pisarni ob ugasnjenih lučeh. Zato tožnica ni kršila delovnih obveznosti, sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V zvezi s kršitvijo z dne 5. 9. 2016, ko je tožnica delo opravljala na sedežu toženke in je predčasno odšla z delovnega mesta, je priznala predčasni odhod ter obrazložila, da je do tega prišlo zaradi okvare ure. Utemeljeno je menila, da je ura že 15.00, saj v pisarnah ni bilo več nikogar, kar je potrdil A.A..

Tožnica trdi, da je bila pri toženki zaposlena skoraj 10 let, od tega je 8 let delala na fakulteti B., kjer ni bilo nobenih pripomb nad njenim delom. Težave so se začele, ko je varovanje prevzel drug izvajalec, h kateremu pa se tožnica ni hotela prezaposliti kljub nagovarjanju toženke. Vztraja, da je razlog za odpoved njena starost, saj so delo predčasno zapuščali tudi drugi delavci, zoper katere pa toženka ni nič ukrepala. Poleg tega enkratna kršitev ne more biti razlog, zaradi katerega nadaljevanje dela ne bi bilo več mogoče. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena. Opozarja, da so tožničine navedbe o podaji odpovedi zaradi starosti, izgube poslov in ker je zaščitena delavka, pritožbena novota. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožnica se v pritožbi sicer sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar kršitev ne konkretizira. Zato se pritožbeno sodišče o tem ne more izjasniti. Poleg tega pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženka tožnici 3. 10. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja skladno s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ker je 2. 9. 2016 predčasno zapustila delovno mesto brez predhodne odobritve in brez obvestila. Pred tem je toženka na podlagi prvega odstavka 89. člena ZDR-1 tožnici 1. 6. 2016 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kakršnekoli kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. V tem opozorilu se je tožnici očitalo, da je 26. 4. 2016 brez opravičljivega razloga predčasno zapustila delovno mesto. Toženka je v odpovedi ugotovila, da očitane kršitve predstavljajo resne in utemeljene razloge, zaradi katerih je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

7. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ponovno zanika vse očitke o kršitvah delovnih obveznosti, ki jih je storila 26. 4. 2016 in nato 2. 9. 2016, kar pa pritožbeno sodišče ne sprejema. Sodišče prve stopnje je po temeljito izvedenem dokaznem postopku odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in pritožbeno sodišče v celoti sprejema njegovo dokazno oceno. V zvezi z dogodki v posameznih dnevih še dodaja:

8. Dogodek z dne 26. 4. 2016 Tega dne je tožnica opravljala delo varovanja v objektu C., kjer se skladno z načrtom varovanja varovanje opravlja od 6.30 do 21.00 ure. Tožnici se očita, da je navedenega dne predčasno zapustila delovno mesto, saj se je ob 20.50 uri vklopil alarm, ki sta ga nehote sprožili dve osebi naročnika (C.), kar nadalje pomeni, da je tožnica pomanjkljivo in nestrokovno opravila delo, ker ni preverila, če se v stavbi še kdo nahaja, preden je stavbo zaklenila in zapustila.

V celoti je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica 26. 4. 2016 delovno mesto zapustila ob 20.50 uri, ko je vklopila alarm, ki se je ob 20.55 uri vklopil, ker sta bili dve osebi še v stavbi. Obenem je tudi slabo opravila svoje delo, saj ni opravila temeljitega pregleda stavbe, tako da sta v stavbi ostali zaklenjeni dve osebi. Neutemeljeno tožnica v pritožbi trdi, da sta se ti dve osebi "skrivali v temi", zaradi česar ju ob pregledu stavbe ni mogla videti in je utemeljeno mislila, da v stavbi ni nikogar več. Prav tako so neutemeljene vse navedbe v zvezi s tem, kdaj se pregled stavbe opravi, ali pred ali po koncu delovnega časa in ali se pregled všteva v delovni čas. Bistveno je, da imajo osebe pravico biti v stavbi najmanj do 21.00 ure, ko se še opravlja fizično varovanje. Dotelj bi tožnica morala biti na delovnem mestu oziroma v neposredni bližini, da ne pride do vklopa alarma, v kolikor želijo osebe zapustiti stavbo. V konkretnem primeru pa tožnice očitno ni bilo več tam, kjer bi morala biti. Če bi bila, potem ob 20.55 uri ne bi prišlo do vklopa alarma oziroma bi ga tožnica sama lahko izključila, ne pa da je to morala storiti intervencija, ki je prišla na kraj dogodka.

9. Dogodek z dne 2. 9. 2016 Tega dne je tožnica delo varovanja opravljala na naslovu D.. Očitalo se ji je, da je delovno mesto zapustila že ob cca 14.30 uri, čeprav bi ga lahko šele ob 15.00 uri. Tožnica je predčasen odhod priznala, svoje ravnanje pa opravičevala z nedelovanjem njene zapestne ure. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki opravičevanju tožnice ni verjelo. Poleg tega še dodaja, da tudi v primeru, da je bilo nedelovanje tožničine ure vzrok, da je predčasno zapustila delovno mesto, gre za vzrok, ki je subjektivne narave na tožničini strani in že zato na samo presojo kršitve ne more vplivati. Poleg tega je bila na recepciji ura in bi tožnica lahko ugotovila, da še ni čas za njen odhod, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Ker je tožnica v navedenih dneh neupravičeno predčasno zapustila delovno mesto, je s tem kršila 33. člen ZDR-1, ki delavcu nalaga vestno opravljanje svojega dela skladno z organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Taka kršitev na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je materialnopravno pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

11. Tožnica se v pritožbi le pavšalno sklicuje na drugi odstavek 89. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je o tej okoliščini natančno opredelilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče k temu nima več kaj dodati. Poleg tega pa je tudi toženka v podanem odgovoru na tožbo pojasnila, da storitve varovanja že zaradi narave dela zahtevajo visoko stopnjo zaupanja med delavcem in delodajalcem. Naročniki storitev so namreč toženki prepustili varovanje stavbe in premoženja v njej, zaposlenih v stavbi in strank, ki se tam nahajajo. Da se taka storitev uspešno opravi, morajo zaposleni varnostniki pri toženki dosledno upoštevati organizacijo dela, navodila nadrejenih in varnostni načrt. Ker je tožnica kar dvakrat v krajšem obdobju storila enako kršitev in s tem ogrozila osnovni namen izvajanja storitev toženke, se pritožbeno sodišče pridružuje tudi trditvam toženke, da kršitve kot take ter tožničin odnos do njih kaže na to, da tudi v prihodnje ne namerava vestno in pravilno izpolnjevati svojih delovnih obveznosti in je toženka utemeljeno vanjo izgubila zaupanje, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

12. Tožnica neutemeljeno vztraja, da ji je bila odpoved podana zaradi njene starosti, kar naj bi pomenilo, da je bila odpoved podana iz neutemeljenega odpovednega razloga po 9. alineji 90. člena ZDR-1. Tudi do takšne trditve se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo in jo ocenilo kot neutemeljeno, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Dodaja le pojasnilo k trditvi tožnice, da jo je delodajalec zaradi njene starosti hotel prezaposliti k drugemu delodajalcu, ki je prevzel varovanje fakultete B., kar pa je zavrnila. Če bi toženka zaradi izgube omenjenega naročnika res hotela tožnico prezaposliti, bi to tudi lahko storila, saj tožnica kljub svojem statusu starejše delavke varstva pred odpovedjo ne bi mogla uveljavljati, ker na podlagi 2. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1 takšno varstvo ne velja (če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri drugem delodajalcu).

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. Ker delodajalec na podlagi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, je tako odločilo tudi pritožbeno sodišče glede priglašenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP).