Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče je ugotavljalo, ali so dokazane in utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke, da je bila oporoka izgubljena (ali založena) po zapustničini smrti, kar je možen dejanski stan po 77. členu ZD, pri čemer v takem primeru stranki, ki obstoj oporoke zatrjuje, ni potrebno posebej dokazovati vednosti oporočitelja, glede na to, da gre za izgubo oporoke že po njegovi smrti.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi in so tožene stranke tožečima dolžne priznati, da obstaja in je veljavna lastnoročna oporoka, ki jo je zapustnica M. V., rojena 16.11.1914, umrla 27.12.1995, napravila dne 16.12.1995 z vsebino, kot ta izhaja iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Glede stroškov je odločilo, da so tožene stranke dolžne tožečima strankama solidarno v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.427,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožujejo 1. do 6. tožena, 8. tožena, 10. in 11. tožena ter 13. tožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporaba materialnega prava. Predlagajo, da Višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče zaide samo s seboj v nasprotje, ko ocenjuje obstoj oporoke brez preizkušanja o njenem obstoju na dan smrti, ob tem, da ni zaslišalo nobene neposredne priče, ki bi lahko iz lastnega vedenja sodišču izkazala obstoj pravilnega in za razglasitev primernega originala oporoke. Sodišče si samo postavi standard „obstoj oporoke ob smrti oporočiteljice“ in izginotje take oporoke po smrti, pa za popolnitev tega standarda ne ponudi razumne pravne obrazložitve. Priče, ki jih navaja, ni moč imeti za nepristranske, saj imajo vsaj ekonomski interes za obstoj oporoke, odvetnica L. T. je pod očitnim pritiskom. Pozorno branje zapisnika njenega zaslišanja pokaže, da nikjer ni izjavila, da bi tako oporoko sama na lastne oči videla. Sodišče prezre, da tožniki niso nikoli trdili, da bi oni imeli original oporoke v posesti in da bi se izgubila (uničila ipd.) pri njih ali da bi jim tako listino kdo izmaknil, skril in podobno. Sodišče v sklepanju ne najde trdne opore, da bi original oporoke oporočiteljica posedovala v času smrti ali jo dala komu v hrambo za primer smrti. Sodišče podleže vplivu tožečih strank tako zelo, da niti ne navede tistega dela pričanja T. A., ki je izpovedala, da ji je šlo na živce, kako sta tožnika srečanja z oporočiteljico vedno vodila tako, da so se pogovarjali samo o denarju. Drži obrambna navedba tožencev, da je bila oporočiteljica pod stalnim pritiskom tožnikov. V sodbi manjkajo ključni razlogi oziroma sodba zaide sama s seboj v nasprotje. Sodišče povsem prezre materialnopravni pomen originala oporoke, ki je v tem, da jo ima oporočitelj pravico kadarkoli in brez pojasnila ali zapisnika uničiti, pravica do uničenja po oporočitelju je sestavni del oporočne sposobnosti. Sodišče bi verjetno tako pomanjkljivega razlogovanja ne zagrešilo, če bi šlo za obstoj darilne pogodbe. Sodišče zagreši kršitev v tisti točki, ko poizkuša pomanjkljivo pot sklepanja dopolniti z dogajanjem okrog dednega dogovora. Ključen in vsebinsko neodgovorjen obrambni argument je, zakaj ni oporočiteljica tožnikom izročila originala, če je res imela voljo, da dedujeta. Sodišče bi moralo svoje razloge spraviti na raven popolne gotovosti, v danem primeru pa sodišče izraža svoja prepričanja zgolj na ravni verjetnosti obstoja in nič več. V odreku možnosti, da oporočiteljica sama oporoki vzame pravno moč se pokaže napačna uporaba materialnega prava, saj sodišče s tem oporočiteljico brez zakonitih razlogov prikrajša za oporočno sposobnost. Pritožba ni utemeljena.
77. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe, ZD) določa, da ima oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, učinek veljavne oporoke, če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje.
Glede na takšno materialnopravno določbo tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče zaide samo s seboj v nasprotje s tem, ko ocenjuje obstoj oporoke brez preizkušanja njenega obstoja na dan smrti. Tožeča stranka je namreč v postopku zatrjevala, da je M. V. dne 16.12.1995 lastnoročno napisala in podpisala oporoko z vsebino, kot je razvidna iz fotokopije, ki se nahaja v spisu pod prilogo A7. Nadalje, da je bila oporoka po smrti oporočiteljice (brez njene vednosti) izgubljena oziroma založena (glede uničenja je podala le domneve in tega ni zatrjevala oziroma dokazovala), da pa je bila oporoka sestavljena v zakoniti obliki, saj jo je zapustnica lastnoročno napisala in podpisala, dokazovala je tudi vsebino same oporoke (med drugim tudi s fotokopijo originala oporoke). Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi si sodišče samo postavilo standard obstoja oporoke ob smrti in izginotja oporoke po smrti. Sodišče je namreč ugotavljalo, ali so dokazane in utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke, da je bila oporoka izgubljena (ali založena) po zapustničini smrti, kar je možen dejanski stan po 77. členu ZD, pri čemer v takem primeru stranki, ki obstoj oporoke zatrjuje ni potrebno posebej dokazovati vednosti oporočitelja, glede na to, da gre za izgubo oporoke že po njegovi smrti.
Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva v tej zadevi, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. V nadaljevanju sodišče druge stopnje odgovarja še na konkretne pritožbene navedbe pritožnikov. Pritožbena navedba, da sodišče ni zaslišalo nobene neposredne priče ne izpodbije prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je M. V. dne 16.12.1995 lastnoročno napisala in podpisala oporoko z vsebino, kot je razvidna iz fotokopije, ki se nahaja v spisu pod prilogo A7. Sodišče se je pravilno oprlo na izpovedbo tožeče stranke M. A., zlasti pa na izpovedbo priče odvetnice L. T. in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena, kot tudi ne, da odvetnice L. T. ni mogoče imeti za nepristransko pričo, ker naj bi bila pod očitnim pritiskom, da naj ne bi zagotovila originala oporoke. Razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi, in se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje tudi sodišče druge stopnje. Pri tem pa ni zanemariti ugotovitve, da so tožene stranke navajale, da je zapustnica z izročitvijo fotokopije oporoke želela prelisičiti potencialne dedinje, medtem ko obstoja lastnoročne oporoke M. V. same tožene stranke niso zanikale. Dejstvo, da tožnika nista trdila, da bi oni imeli original oporoke v posesti v tej zadevi ni odločilno, kot tudi ne vpliva na prepričljivost dokazne ocene. V primeru lastnoročne oporoke namreč lahko oporoko shrani tudi sam oporočitelj in tudi po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, da oporočiteljica tožnikoma (oziroma njuni materi) originala ni izročila ni ključno oziroma odločilno pri presoji obstoja oporoke.
Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s pričanjem T. A., glede tega, katerega dela pričanja T. A. sodišče ni povzelo, glede na to, da tega, da ji je šlo na živce, da so se pogovarjali o denarju sploh ni izpovedala, pa tudi sicer ne gre pri nepovzetem delu za nobeno odločilno dejstvo (sicer pa je M. A., 2. tožnica, izpovedala, da sta bila z bratom alergična, ker so govorili le o B...).
Pritožniki navajajo, da v sodbi manjkajo ključni razlogi oziroma, da sodba zaide sama s seboj v nasprotje glede na pričevanje T. A., pri čemer ne pojasni, v čem naj bi tako nasprotje obstajalo, sodišče druge stopnje pa ga samo tudi ni našlo.
Glede pritožbene navedbe, da sodišče prezre pomen originala in da ima oporočitelj pravico original uničiti pa je ugotoviti, da je dokazno breme, da je oporočitelj oporoko uničil na strani toženih strank, ki pa tega niso dokazale, kot tudi ne (kot je navedlo sodišče prve stopnje) svojih pavšalnih trditev, da je imela M. V. že ob pisanju namen oporoko uničiti. Pritožbene navedbe glede sklicevanja na darilno pogodbo niso relevantne, kot že navedeno, pa tudi ni ključno dejstvo, da oporočiteljica originala ni izročila tožnikoma (oziroma njuni mami). Neutemeljena je končno tudi pritožbena navedba, da sodišče izraža svoja prepričanja zgolj na ravni verjetnosti oziroma pritožbena navedba v zvezi z dokaznim bremenom. Po oceni sodišča druge stopnje je namreč v konkretnem primeru izključen razumen dvom, oziroma sodišče druge stopnje ocenjuje, da sta tožnika svoje trditve o dejstvih dokazala v takšni meri, da o resničnosti teh trditev razumen človek ne dvomi. Ob dejanskih ugotovitvah, da je M. V. 16.12.1995 napisala in podpisala lastnoročno oporoko (ta je torej obstajala), da je bila po njeni smrti (brez njene vednosti) izgubljena oziroma založena, sestavljena je bila v zakoniti obliki (lastnoročno napisana in podpisana) in ob dokazani vsebini oporoke, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo 1. do 6. tožene, 8. tožene, 10. in 11. tožene ter 13. tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožniki niso priglasili.