Jedro

Ker toženki ni uspelo izpodbiti tožbenih trditev, da ji je bilo blago tudi dobavljeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ga je dolžna tudi plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.519,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka v višini 74 EUR. Tožena stranka mora povrniti tudi pravdne stroške v višini 769,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 458. člena ZPP, ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita izdajo sodbe presenečenja, saj se nobena od strank ni sklicevala na dejstvo, da so vtoževane terjatve nastale v času trajanja zakonske zveze. Na ta način je sodišče kršilo razpravno načelo, določeno v 7. členu ZPP. Hkrati je sodišče strankam odvzelo možnost obravnavanja, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da sodišče ni v celoti upoštevalo izjave priče A. Š., svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da ugotovljena dejstva ne vodijo do zaključka, da je sporne artikle naročila toženka. Izpostavlja posamezne izjave prič, ki tožbenih navedb niso potrdile. Dodaja, da dokazni postopek ni potrdil, da bi bilo naročeno blago toženki tudi dobavljeno oziroma da bi ga osebno ali preko hčerke prevzela. Enako velja za račune, za katere tožnica ni dokazala, da jih je toženka prejela. Ker je del terjatve plačal A. Š., bi ji sodišče lahko naložilo zgolj plačilo razlike ali pa zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je vtoževano terjatev pripoznala. V času pisanja elektronskega sporočila namreč ni vedela, za kakšen dolg gre in iz katerega naročila izvira. Dodaja, da je nepravilna tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obrestih ter pravdnih in izvršilnih stroških.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V konkretnem primeru tožnik kot prodajalec vrtnarskih izdelkov od toženke kot kupke zahteva plačilo naročenih in prevzetih izdelkov. Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno presojalo po določilih kupoprodajne pogodbe, s katero se ena od strank (prodajalec) zaveže, da bo stvari, ki jih prodaja, izročil kupcu, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zaveže, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče je v sporih majhne vrednosti vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer da: - sta pravdni stranki nekaj let korektno sodelovali; - je sporne artikle, ki so predmet vtoževane terjatve, pri tožniku naročala toženka; - so bili vsi naročeni artikli s strani toženke prevzeti, in sicer določen del osebno, določen del pa preko hčerke M.Š., čeprav slednja ni podpisala dobavnice; - sta bila računa toženki poslana na običajen način, tj. z navadno pošto in na naslov, ki ga je sporočila tožniku; - je toženka sporna računa (priloga A3 in A4) prejela, zato sta zapadla 17. 4. oziroma 30. 5. 2014; - je toženka v elektronskem dopisu tožniku priznala, da mu dolguje plačilo kupnine; - toženkin bivši mož s plačilom 1.300 EUR ni poravnal odprtih terjatev, vtoževanih v tem postopku.

7. Skladno z 212. členom v zvezi s 7. členom ZPP je dolžna vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v predlogu za izvršbo ter v pripravljalni vlogi navedla določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira svoj zahtevek, kot tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago pravdnih strank in svojo odločitev oprlo tudi na določbe, ki urejajo solidarno odgovornost zakoncev za dolgove, ki nastanejo v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Ker pa ugoditev tožbenemu zahtevku temelji tudi na drugi pravni podlagi, je odločitev sodišča pravilna. Tožniku je namreč uspelo dokazati, da je sodelovanje pravdnih strank potekalo na pravno - poslovni podlagi in da je blago naročila prav toženka in ne morda njen bivši mož. Da sta pravdni stranki že približno tri leta korektno sodelovali, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank in priče A. Š. Ker toženki ni uspelo izpodbiti tožbenih trditev, da ji je bilo blago tudi dobavljeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ga je dolžna tudi plačati. Pritožbeni očitki, ki trdijo nasprotno, predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog v smislu prvega odstavka 458. člena ZPP. Ker je tožniku nadalje uspelo dokazati, da so se računi običajno pošiljali z navadno pošto, na naslov, ki ga je toženka predložila, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženka ne more uspeti s trditvami, da ji je bil dostop do pošte fizično preprečen. Ob tem velja pripomniti, da toženka sama priznava, da si je uredila prepošiljanje pošte na "pošto ležeče" in da je o obstoju dolga govorila s tožnikom po telefonu. Tožnik je tako s predloženima računom (priloga A3 in A4), lastnim zaslišanjem, predlaganimi pričami in toženkinim elektronskim sporočilom z 12. 3. 2015 (priloga A6) v zadostni meri dokazal svoje trditve o obstoju in višini vtoževane terjatve. Ob tem je sodišče tudi korektno povzelo izjavo priče A. Š. Pritožbeni očitki, ki povzemajo zgolj posamezne dele izpovedbe, so zato neutemeljeni in izvzeti iz konteksta. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je A. Š. potrdil, da ni naročal blaga po vtoževanih računih in da je tožnica z lastnim podjetjem poslovala najkasneje do 1. 5. 2014. Tožbenemu zahtevku je bilo zato potrebno ugoditi že na tej podlagi, zato ni bistveno, ali so se naročila vršila v času trajanja zakonske zveze med toženko in A. Š. ali po njenem prenehanju. Odločitev sodišča prve stopnje tako ne predstavlja sodbe presenečenja, hkrati pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in po vsebini kontradiktorna. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je pregledno in popolno ugotovilo vsa potrebna dejstva in v sodbi jasno navedlo vse potrebne razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je sicer napačno navedlo, da je toženka na podlagi seštevka vtoževanih računov (priloga A4 in A5) dolžna plačati 1.543,41 EUR (pravilno 2.556,95 EUR). Vendar je nato pravilno izhajalo iz zneska odprtih postavk (priloga A 10), ki potrjujejo trditve tožnika, da so bile določene terjatve že plačane in da je preostanek terjatev enak vtoževanemu znesku v višini 1.519,60 EUR. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, je sodišče pravilno pustilo v veljavi tako 1. (glavnica) kot 3. točko (izvršilni stroški) izreka izvršilnega sklepa. Ob tem toženka eksplicitno ni nasprotovala višini v sklepu določenih izvršilnih stroškov, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo v celoti.

9. Po povedanem izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.