Jedro

Zahtevek na vrnitev daril ni zastaran, če je dedič že v zapuščinskem postopku uveljavljal prikrajšanje nujnega deleža. Sodišče mora najprej ugotoviti velikost nujnega deleža in šele nato odločiti o vrnitvi darila.

Umik dela tožbenega zahtevka glede zmanjšanja oporočnih razpolaganj ne vpliva na izračun razpoložljivega dela zapuščine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku in pravdnih stroških razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sprejelo na znanje delni umik primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke, v preostalem delu pa je primarni tožbeni zahtevek na zmanjšanje oporočnih razpolaganj zavrnilo. Odločilo je še, da je podrejeni tožbeni zahtevek utemeljen in tožencema naložilo, da sta dolžna vrniti v zapuščino 1/4 spornega poslovnega prostora in 1/8 spornega stanovanja, ker je pokojni z darilno pogodbo dne 11.6.1984 prikrajšal nujni delež tožnikov. Toženca sta dolžna tudi plačati stroške prvostopnega postopka v znesku 30.936,40 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da v zapuščino spadajo premoženjske pravice in obveznosti, ki so pripadale umrlemu ob njegovi smrti. Sporni nepremičnini sta bili v času zapustnikove smrti že v lasti tožencev, toženca pa sta tudi zemljiškoknjižna lastnika tega premoženja. Zato zahtevek za "vrnitev v zapuščino" ne sme uživati pravnega varstva. Tega zahtevka tudi ni mogoče preizkusiti po višini. Do spremembe tožbe 22.6.1989 sta tožnika zahtevala zmanjšanje oporočnih razpolaganj in ta zahtevek je bil tudi pravnomočno zavrnjen. Uveljavitev nujnega deleža v zapuščinskem postopku ne pomeni avtomatično zahtevka za vrnitev daril. Triletni rok za zahtevek na vrnitev daril varuje obdarjenca, saj gre za zahtevek zoper osebo, ki ni zapustnik. Zato sodišče v zapuščinskem postopku obravnava le oporočna razpolaganja. Do pretrganja zastaranja bi prišlo le, če bi tožnika postavila zahtevek za vrnitev daril v zapuščinskem postopku ali v pravdi, vendar pravočasno. Tožnika tega v zapuščinskem postopku nista storila. Poleg tega sodišče druge stopnje nima razlogov o pritožbenih trditvah tožnikov o odplačnosti pogodbe. Gre za odločilna dejstva, saj je od tega odvisen obseg premoženja, ki naj bi bilo vrnjeno. Zato tožnika predlagata, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo razveljavi in zadevo v obsegu, v katerem je odločilo drugostopno sodišče, vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78) ima posebne določbe o nujnem deležu. Zakon posebej ureja način izračuna nujnega deleža in pravice nujnega dediča, katerega pravica do nujnega deleža je prizadeta. Med drugim je posebej urejen tudi vrstni red pri poseganju v premoženje, ki je bilo last zapustnika (v času smrti ali že prej). Tako je v 35. členu določeno, da se v primeru prikrajšanja nujnega deleža najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja. Šele če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila. Toda preden lahko sodišče odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj ali/in vrnitvi daril mora izračunati nujni delež. Pravila za izračun so določena v 28. členu ZD. Ta pravila so prisilne narave. Nujni dedič ne more izbirati, katero premoženje naj sodišče upošteva in katerega ne.

Sodišče zato ne more odločiti o vrnitvi darila dokler ne ugotovi višine nujnega deleža. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodišče nujnega deleža ni izračunavalo, ker je zapuščinski postopek še odprt in je to stvar zapuščinskega sodnika, je lahko upoštevna v postopkih, v katerih je sporno le to, kaj sodi v zapuščino in kaj ne. Če pa nujni dedič v pravdnem postopku zahteva vrnitev darila v zapuščino pred ugotovitvijo razpoložljivega in rezerviranega dela zpuščine, je potrebno najprej ugotoviti in sicer v tem postopku (kot predhodno vprašanje), ali je bil nujni delež sploh prikrajšan in v kakšnem obsegu. Le, če je bil prikrajšan, in le v obsegu prikrajšanja je lahko tožbeni zahtevek utemeljen. Preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoč, ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega pristopa nujnega deleža ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče pa se je s to odločitvijo strinjalo. Ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato v tem obsegu utemeljen.

Sodišče prve stopnje bo v ponovnem postopku moralo ravnati po 28. členu ZD. Ugotoviti bo moralo obračunsko vrednost zapuščine, ki je sama po sebi le računska operacija in še nima nujno za posledico zmanjšanje oporočnih razpolaganj oz. vrnitev daril. Ta ugotovitev služi le za izračun velikosti razpoložljivega dela zapuščine. Šele ko se ta izračuna, je mogoče ugotoviti velikost nujnega deleža in s tem ali je nujni delež prikrajšan ali ne. To pa pomeni, da bo sodišče prve stopnje pri izračunu moralo upoštevati tudi premoženje, glede katerega je vzelo na znanje umik tožbenega zahtevka (1/8 celotne zapuščine od gotovine in hranilnih knjižic - 1. odstavek izreka odločbe sodišča prve stopnje). Takšno razpolaganje z zahtevkom v sporu o nujnem deležu ne more vplivati na ugotovitev o višini nujnega deleža. Sodišče mora pri ugotavljanju vrednosti zapuščine upoštevati (vrednostno) vse premoženje iz 28. člena ZD. V tem postopku bo torej omejeno le s pravnomočno odločitvijo o tem, kaj vse ne sodi v zapuščino (slike, dragocenosti z izjemo briljantnega prstana).

Sodišče pa mora pri tem upoštevati tudi vse ugovore obdarjencev (tožencev) glede morebitne odplačnosti (delne) sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ta ugovor napačno obravnavalo v okviru 107. in 110. člena ZD, sodišče druge stopnje pa je tej ugotovitvi sledilo in tako tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo.

Napačno pa tožena stranka meni, da podrejeni tožbeni zahtevek, tako kot je postavljen, sploh ne more uživati pravnega varstva. Da je zahtevek na vrnitev daril lahko predmet pravdnega postopka posredno priznava tudi tožena stranka, saj istočasno ugovarja zastaranje tega zahtevka. Prav časovna omejenost tega zahtevka je lahko razlog, da nujni dedič tak zahtevek postavi. Da sta tožnika že v zapuščinskem postopku uveljavljala prikrajšanost nujnega deleža prav s spornima dariloma, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Pravilno sta zato odločili, da je prišlo do pretrganja zastaranja že na zapuščinski obravnavi dne 21.3.1985. Revizijsko sodišče le pripominja, da sta tožnika tedaj sporni nepremičnini štela za del zapuščine, s katero je zapustnik oporočno razpolagal, na kar so napotovali tudi v zapuščinskem spisu navedeni zemljiškoknjižni podatki. Tudi tožbeni zahtevek je bil sprva tako postavljen. Tožnika sta torej ves čas postopka zatrjevala, da gre za del zapuščine in tožbeni zahtevek tudi usmerila na vrnitev v zapuščino. Z ugovorom zastaranja zato tožena stranka tudi v revizijskem postopku ne more uspeti.

Sodišče druge stopnje pa s svojo odločitvijo ni bistveno kršilo določb ZPP. Kot je že bilo navedeno, je do pomanjkljive ugotovitve odločilnih dejstev prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo le še, ali je bila v postopku morda storjena katera od kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Tudi teh kršitev ni ugotovilo. Revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Ker je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.