Jedro

J. O., ki je dne 10.4.1991 sklenila s svojim sinom A. darilno pogodbo, s katero mu je podarila svoj delež (do 1/2) na nepremičnini. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v K. je bilo razsojeno, da je ta pogodba nična, ker je bilo ugotovljeno, da je bila J. O. poslovno nesposobna za sklenitev darilne pogodbe. A. O. je dne 10.4.1991, že pred vložitvijo tožbe v zadevi opr.št. P 464/91 (ta je bila vložena 8.8.1991), sporno nepremičnino podaril svoji hčerki D., nična je tudi ta druga pogodba, ker nasprotuje morali.

Njuno pogodbeno ravnanje, ki bi v posledici pripeljalo do zmanjšanja zapuščine J. O., je nemoralno.

Izrek

Pritožba se zavrne in v pobijanem ugodilnem delu ter izreku o stroških postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je darilna pogodba z dne 15.5.1991, sklenjena med A. O. in D. O., katere predmet je nepremičnina, parcelna št. 140 - hiša v izmeri 90 m2, ki je vpisana pri vložni številki 6, z.t. 12 k.o. R., do 1/2, nična (točka 1), ugotovilo je, da v zapuščino po pokojni J. O. sodi tudi nepremičnina, navedena v točki 1 (točka 2), zavrnilo je tožbeni zahtevek na izročitev listine za vknjižbo izbrisa lastninske pravice na D. O. pri zgoraj navedeni nepremični (točka 3), toženi stranki pa je naložilo, da mora plačati tožeči stranki 138.525,00 SIT njenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2002 dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožuje tožena stranka vse tri toženke). Iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija ugodilni del sodbe in v tem delu predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je bila v konkretnem primeru sklenjena darilna pogodba med toženo D. K. in njenim očetom A. K. dne 15.5.1991. Za D. K. je stanje J. O. in njene sposobnosti sklepati pogodbe ali ne povsem irelevantno. Sama o pravdi ni vedela nič, saj ni bila stranka, namen, da si vknjiži lastništvo pa izhaja že iz zakonske določbe o pridobitvi lastninske pravice z darilno pogodbo. Obširno obrazlaganje v pobijani sodbi, kaj vse naj bi kazalo na vednost D. K. in s tem posledično na njeno ravnanje, ki se nato zaključi z oceno sodišča, da je nemogoče, da se s stanjem J. O. ni seznanila oziroma ni bila seznanjena, je le ugibanje. Poleg tega jo tudi zakon zavezuje, da se vpiše v zemljiško knjigo. Spekulativno je razlogovanje, da hitrost vpisa lastništva na D. K. kaže na nemoralno postopanje, pri čemer vsa obrazložitev pobijane sodbe v tej smeri ne spremeni takšne ugotovitve. Za očitek nemoralnega ravnanja ni najmanjšega dokaza, vsekakor pa vse opisano ne pomeni takšnega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče oceniti za nemoralno in bi v posledici pomenilo ničnost darilne pogodbe med D. K. in njenim očetom. Povsem logično in življenjsko je, da oče podari hčerki nepremično, da si uredi dom, v katerem biva in zadovoljuje osnovne življenjske potrebe. Ni odveč v tej zadevi opozoriti na okoliščino, da je bila D. K. ob sklenitvi darilne pogodbe že solastnica polovice konkretne hiše in da v času sklepanja te pogodbe še ni bila vložena tožba za izpodbijanje darilne pogodbe v korist A. O. Kolikor se ugotovitev ničnosti darilne pogodbe navezuje na trditev, da naj bi J. O. napravila oporoko, s katero naj bi tudi hišo pustila vsem trem sinovom, se je potrebno vprašati kje je ta oporoka, saj tekom pravde takšne listine ni bilo na spregled. Poleg tega so takšne ugotovitve nelogične in nasprotne znanim dejstvom, predvsem temu, da je bila lastnica polovice hiše E. F., ki je to polovico s pogodbo prenesla na D. K. Zaključki o nemoralnosti skozi prizmo teh okoliščin so povsem spekulativni. Za oceno vprašanja ničnosti darilne pogodbe med D. K. in njenim očetom je povsem irelevantno, kako je ravnal oče A. O. Četudi je imel namen doseči, da se njemu podarjena polovica nepremičnine prenese na hčerko, le-tej ni mogoče očitati ničesar, saj za to ni tehtnih dokazov, najmanj za nemoralno ravnanje. Iz vsega obrazloženega v razlogih sodbe, posebej pa ocene, da naj bi bila hiša predmet zapuščine, je evidenten zaključek, da bi bila lahko prepoved takšne darilne pogodbe, kot je bila sklenjena med D. O. in njenim očetom, dejansko varovanje interesov ostalih dedičev, torej konkretno določenega kroga oseb. Ne gre za varovanje širšega interesa in so zato takšni posli, kot je sporna darilna pogodba, le izpodbojni. Ničnost v konkretnem primeru nima podlage v veljavnih predpisih. Dopustna bi bila le izpodbojnost ob ustreznih dokazih, tožba pa se je glasila na ničnost, ki pa vsekakor ne pride v poštev glede na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in jasne sodne praske (med drugim tudi sodba VS RS II Ips 727/94 z dne 3.4.1996). Tožniki (dediči po J. O.) imajo interes od toženke dobiti nazaj polovico hiše, na to jasno kaže tudi 2. točka izreka sodbe. Gre dejansko za upnike napram toženki D. K., ki naj bi jih prikrajšal oče toženke. Tega pravnega varstva si tožniki niso izbrali, ničnost pa ni dopustna. Tudi zaključki o nedobrovernosti gradnje toženke nimajo resne podlage. Toženka je pridobila upravno dovoljenje za gradbene posege že 24.3.1995, tek tožbe med tožniki in njenim očetom pa je za vprašanje dobrovernosti toženke povsem irelevanten, glede na jasne določbe zakona, da nedobrovernost nastane z vročitvijo tožbe (7. odst. 39. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Opisano v pobijani sodbi ne dokazuje nedobrovernosti toženke pred vročitvijo tožbe. Toženka je bila v začetku gradnje vknjižena kot lastnica celotne hiše, nobena stvar razen tožbe zoper njo, njene dobre vere ne more omajati. Nepravilno procesno dejanje tožnikov njeni dobrovernosti ne more škodovati. Tožniki bi lahko ustrezno tožbo na izpodbijanje darila vložili takoj, ko je bila toženka vknjižena, saj je zemljiška knjiga javna. V dopolnitvi pritožbe, ki je pravočasna, pa je tožena stranka navajala še, da je bilo po J. O. pet dedičev in bi v primeru dedovanja bila predmet dedovanja polovica hiše, zakoniti dedni deleži pa bi znašali 1/5 od polovice ali 1/10. Tožbo sta umaknili in se odpovedali zahtevku dne 4.9.2002 C. F. in M. C. Tožnik B. O. tako nima pravice zahtevati ugotovitve ničnosti v imenu tožečih strank, ki sta se tožbenemu zahtevku odpovedali. Pravni interes ima samo v svojem imenu in deležu, ki bi mu šel glasom zakonitega dednega nasledstva. Sodišče je torej bistveno kršilo postopek. Tožnik lahko uveljavlja s tožbo le toliko, kot bi mu šlo kot zakonitemu dediču, torej ničnost v deležu do 1/10 hiše, sodišče pa ne more razpolagati s pravicami strank, ki so svoje zahtevke umaknile oziroma so se jim odpovedale. Tudi če bi šlo za dopustno uveljavljanje ničnosti, velja, da se lahko uveljavlja ničnost le toliko, kolikor naj bi bili kršeni interesi tožnika, kar pomeni v višini deleža, ki bi ga imel ob zakonitem dedovanju, saj drugo ni izkazano.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Vse stranke tega postopka so dediči po pokojni J. O., ki je dne 10.4.1991 sklenila s svojim sinom A. darilno pogodbo, s katero mu je podarila svoj delež (do 1/2) na nepremičnini s parcelno št. 140 - hiša v izmeri 90 m2, vpisani pri vložni številki 6, z.t. 12 k.o. R. (v nadaljevanju sporna nepremičnina). S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v K. je bilo razsojeno, da je ta pogodba nična, ker je bilo ugotovljeno, da je bila J. O. poslovno nesposobna za sklenitev darilne pogodbe. A. O. je dne 10.4.1991, že pred vložitvijo tožbe v zadevi ta je bila vložena 8.8.1991), sporno nepremičnino podaril svoji hčerki D., vse navedeno pa med strankami ni sporno. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je nična tudi ta druga pogodba sklenjena med A. O. in njegovo hčerko D. O. (sedaj D. K.) ter zaključilo, da je nična, ker nasprotuje morali. V sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, pomembnega za to odločitev (da je D. K. vedela za stanje svoje stare matere v času sklepanja pogodbe z njenim očetom, da je E. F., ki je bila skupaj z J. O. solastnica sporne nepremičnine, le en dan pred sklenitvijo pogodbe med J. O. in A. O., podarila svoj delež na sporni nepremičnini D. O., da je A. O. sklenitev darilne pogodbe z materjo, svojima bratoma prikrival, da je A. že en dan po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga (v zvezi s prvo pogodbo) sklenil darilno pogodbo s hčerko D., da so bile aktivnosti A. O. in hčerke D. povezane in usmerjene k cilju, da D. pridobi v last sporno nepremičnino ter da sta v ta namen izkoristila stanje J. O.), tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati. V sodbi ugotovljeno dejstvo, da je bila D. K. seznanjena s stanjem J. O. in njeno poslovno nesposobnostjo v času sklepanja prve pogodbe, pritožba izpodbija zgolj pavšalno, njeno razlogovanje, da to dejstvo ni pomembno, pa je zmotno. Sodišče prve stopnje ga je pravilno ocenilo in svojo odločitev v zvezi s tem prepričljivo obrazložilo. Tudi z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, podanimi v tej smeri in povzetimi zgoraj, pritožba ni uspela ogroziti dokazne ocene sodišča prve stopnje in pravno pomembnih zaključkov o nemoralnosti pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da ravnanj A. ni mogoče razmejiti od ravnanj D., da je bilo njuno skupno ravnanje uperjeno k cilju, da D. K. pridobi v last sporno nepremičnino in da sta za dosego tega cilja izkoristila stanje J. O. (njeno poslovno nesposobnost). Strinja se tudi z oceno, da je to njuno pogodbeno ravnanje, ki bi v posledici pripeljalo do zmanjšanja zapuščine J. O., nemoralno. Zato so tudi vse pritožbene navedbe o tem, da D. ni bila seznanjena s tožbo ostalih dedičev proti A. in J., povsem nepomembne. Pritožba se neuspešno sklicuje tudi na okoliščino, da je bila D. ob sklenitvi darilne pogodbe že solastnica polovice hiše in da v času sklepanja te pogodbe še ni bila vložena tožba za izpodbijanje prve darilne pogodbe. Tudi to dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji ravnanj D. in njenega očeta A. Spomniti je potrebno, da je bila pogodba med E. F. in D. sklenjena le en dan prej kot pogodba med A. in poslovno nesposobno J. O. Njen podpis na pogodbi z dne 10.4.1991 je bil overjen 7.5.1991, zemljiškoknjižni predlog za izvedbo te pogodbe pa vložen 14.5.1991. Le dan za tem je A. podaril sporno nepremičnino D. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z oporoko pokojne J. O tem, kar je omenjeno v pritožbi, je sodišču izpovedal sedaj že pokojni toženec A. O. Zmotno je tudi razlogovanje pritožbe, da je ta pogodba lahko le izpodbojna, češ da ne gre za varovanje širšega interesa, temveč le interesa ostalih dedičev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. V zvezi s tem se pritožba neuspešno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS (II Ips 272/94 z dne 3.4.1996), ki obravnava povsem drug primer. V konkretnem primeru določbe 2. odst. 107. čl. ZOR ni mogoče uporabiti. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve iz dopolnitve pritožbe. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so tožniki enotni sosporniki. Štejejo se za enotno pravdno stranko, saj je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike (čl. 186 ZPP). Pravdnim dejanjem tožnic R. O., C. F. in M. C. (odpoved tožbenemu zahtevku) je zato sodišče prve stopnje dalo pravo težo. Nesprejemljivi so zato s tem povezani očitki, da bi tožnik lahko uveljavljal le ugotovitev ničnosti v višini svojega dednega deleža. Pritožba ni uspela omajati niti zaključkov sodišča prve stopnje o nedobrovernosti gradnje toženke D. K. Tudi če je bila toženka v začetku gradnje vknjižena kot lastnica celotne hiše, še ne pomeni, da je bila dobroverna. Podatki spisa kažejo, da je bila D. K. z zahtevki tožnikov seznanjena že pred začetkom gradnje, saj je bila s spremembo tožbe v zadevi P 464/91, v katero sicer ni privolila, seznanjena najkasneje 18.1.1995, upravno dovoljenje za gradbene posege pa je, kot navaja v pritožbi, pridobila 24.3.1995. Če upoštevamo še njene navedbe v motenjski pravdi, da je z gradbenimi deli pričela 1.12.1995 ter zoper njo izdano začasno odredbo o prepovedi gradnje z dne 11.1.1996 (opr.št. P 157/95) ter ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi z odločitvijo o ničnosti pogodbe z dne 15.5.1991 je jasno, da je ocena sodišča prve stopnje pravilna. Uspeti ne more niti s sklicevanjem na določbo 7. odst. 39. čl. ZTLR, ki jo med drugim tudi nekorektno povzema.

Upoštevaje zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v pobijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ji stroški pritožbenega postopka ne gredo (1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP).