Jedro

Pravna prednica predlagateljev ni upravičenka do denacionalizacije sporne parcele, ker je bila kupoprodajna pogodba sklenjena izven časovne meje iz 3. in 4. člena ZDen, veljavne tudi za primere iz 5. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesni sklep, s katerim je po temelju ugodilo predlogu predlagateljev za denacionalizacijo. Ugotovilo je, da sta bili pogodba, sklenjena dne 15.2.1954 med W. P. in Okrajno zadružno zvezo ..., ter pogodba, sklenjena dne 17.8.1964 med I. P. in K.G. ..., sklenjeni pod pogoji, določenimi v 5. členu Zakona o denacionalizaciji.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvega nasprotnega udeleženca in delno spremenilo prvostopenjski sklep tako, da je zavrnilo predlog za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 116/1 k.o. ... Pogodba o prodaji te nepremičnine je bila sklenjena 17.8.1964, to je izven časovnih meja, ki veljajo za 5. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS št. 27/91-I do 18/2005).

Proti sklepu sodišča druge stopnje so predlagatelji vložili revizijo. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navajajo, da je drugostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi bilo v času sklenitve pogodbe dne 17.8.1964 zemljišče parc. št. 116/1 k.o. ... v naravi njiva, kar pa ne drži, saj je bilo to zemljišče dejansko pozidano z govejimi hlevi že v letu 1961 in 1962, kar je iz spisa tudi razvidno. Gre res za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vendar v danem primeru takšna ugotovitev odločujoče vpliva na uporabo materialnega prava. Leta 1964, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, je bilo le formalizirano stanje uzurpacije, ki ga je povzročila pravna predhodnica prve nasprotne stranke s svojo pozidavo že v letih 1961 in 1962, ko je brez pravne podlage na tujem zemljišču zgradila goveje hleve in si tako že v letih 1961 oziroma 1962 na originarni način pridobila lastninsko pravico. Izpodbijani sklep je prezrl temeljno voljo zakonodajalca odpraviti krivice, ki so nastale zaradi nacionalizacije. V tem pogledu kupoprodajna pogodba iz leta 1964 ne more biti izločena iz sistema krivic, ki so nastale v nacionalizaciji premoženja državljanov takratne Jugoslavije.

Po 375. in 384. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 do 2/2004 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS št. 30/86 in 87/2002) in v zvezi s 56. členom ZDen je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima udeleženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da je bila kupoprodajna pogodba za nepremičnino parc. št. 116/1 k.o. ... sklenjena dne 17.8.1964. Na to ugotovitev je revizijsko sodišče vezano. Enako velja za nadaljnjo ugotovitev, da je bilo to zemljišče v naravi njiva, na kateri je pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca leta 1962 zgradil hleve za goveje pitance.

Navedena dejstva je sodišče v izpodbijanem sklepu upoštevalo in materialnopravno pravilno zavrnilo predlog za denacionalizacijo te parcele. Tudi v primerih pogodbenega prenosa premoženja v državno last je namen zakona poprava krivic, vendar postavlja zakon časovne meje, ki veljajo tudi za 5. člen ZDen, ki obravnava primere prehoda premoženja v državno last na podlagi pravnih poslov. Te časovne meje upošteva ustaljena sodna praksa (pravno mnenje VS RS v Poročilu o sodni praksi VS RS št. 1/93, stran 30). Gre za stališče, da podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, ki so zajeti v 3. in 4. členu ZDen. V navedenih členih pa je časovna meja Ustava SFRJ iz leta 1963, ker je ta uvedla pravično odškodnino, pravično plačilo in sodno kontrolo zakonitosti za razne primere podržavljenja. V obravnavanem primeru klasične kupoprodajne pogodbe je glede na trenutek njene sklenitve prekoračena navedena splošna časovna meja, zato vrhovno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da glede te nepremičnine ni pravne podlage za denacionalizacijo oziroma da prednica predlagateljev v tem primeru ni upravičenka do denacionalizacije. Glede na revizijske trditve je poudariti, da je pravno odločilen trenutek sklenitev kupoprodajne pogodbe, ki je bil podlaga za prenos lastninske pravice. Pravno neodločilen je predhodni čas pogajanj, dogovorov, prepovedi razpolaganja (primerjaj sklep VS RS, opr. št. II Ips 483/2005), enako tudi čas odvzema iz posesti (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. I Up 304/2002). Pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe leta 1962 postavljeni hlevi nimajo nikakršnega pravnega pomena za prehod sporne nepremičnine v državno last, saj je bil za to potreben pravni posel, ki pa je bil sklenjen šele leta 1964. Revizijska trditev o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču pa je tudi neutemeljena, saj je v spornem času veljalo pravno pravilo par. 418 ODZ, ki je omogočalo pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču samo v primeru graditeljeve dobrovernosti, torej prepričanja, da gradi na svojem zemljišču, kar je v obravnavanem primeru glede na kasnejšo sklenitev kupoprodajne pogodbe izključeno. Revizijske trditve so torej neutemeljene, zavrnitev predloga za denacionalizacijo parc. št. 116/1 k.o. ... pa materialnopravno pravilna, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo predlagateljev zavrnilo (378. in 384. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 56. členom ZDen).