Jedro

Po celostni primerjavi prihodkov je pravilno ocenilo, da je prva toženka v času trajanja zunajzakonske skupnosti prejela prihodke v približni višini 298.795,56 EUR, tožnik pa v približni višini 181.528,97 EUR, pri čemer so tudi ob upoštevanju dejstva, da znesek 48.293,34 EUR, ki je vsebovan v seštevku tožnikovih prihodkov (40.761,52 EUR + 7.531,82 EUR) predstavlja neto znesek, tožnikovi prihodki še vedno nižji od prvotoženkinih in ta razlika ni zgolj neznatna. Tako se pokažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik vseskozi prejemal višje prihodke od prve toženke in da je napačen pristop sodišče, ko je za primerjavo prihodkov zgolj seštelo bruto dohodke, izkazane na FURS, in da bi moralo upoštevati neto zneske. Tudi če bi bil znesek drugih tožnikovih prihodkov, v neto višini 48.293,34 EUR, upoštevan v bruto znesku oziroma tudi če bi bil bruto znesek za 100 % višji, bi bil znesek prihodkov prve toženke v bruto znesku še vedno večji od zneska tožnikovih prihodkov v bruto znesku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je odločitve v točkah I/3., I/4., I/5., I/6. in v II. točki.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v točki I. delno ugodilo tožbenemu zahtevku z naslednjimi odločitvami:

1. ugotovilo je, da v skupno premoženje tožeče stranke in prve tožene stranke spada delež 1/3 nepremičnine parc. št. 581/7 k.o. ... (ID 1045715), in da znaša delež tožeče stranke 1/2 celote (tega) deleža in delež prve tožene stranke 1/2 celote (tega) deleža;

2. ugotovilo je, da v skupno premoženje tožeče in prve tožene stranke spada vrednost skupnih vlaganj v nepremičnino parc. št. 581/7 k.o ... (ID 1045715), in sicer v izgradnjo kozmetičnega salona v pritlični etaži, ki je obsegala pridobitev dokumentacije, izdelavo vseh inštalacij, ureditev sten, podov, vstavitev novih oken, vrat, ureditev kompletne kopalnice, namestitev notranje opreme in pohištva, obnovo garaže z izdelavo novih podov, položitvijo ploščic, izdelavo inštalacij, ureditvijo sten in vgradnjo novih dvižnih garažnih vrat, ureditvijo terase v izmeri 72 m2, z izdelavo hidroizolacije, estrihov, položitvijo ploščic, izvedbo lesene konstrukcije s kritino v izmeri 35 m2;

3. a) ugotovilo je terjatev tožnika do druge tožene stranke v višini 1.455,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2017; b) ugotovilo je terjatev druge tožene stranke do tožnika v višini 324,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 in da v presežku do 30.000,00 EUR njena terjatev ne obstoji; c) terjatvi pobotalo in odločilo, da je druga tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.426,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2019 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo;

4. a) ugotovilo je terjatev tožnika do tretje tožene stranke v višini 1.455,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2017; b) ugotovilo je terjatev tretje tožene stranke do tožnika v višini 324,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 in da v presežku do 30.000,00 EUR njena terjatev ne obstoji; c) terjatvi pobotalo in odločilo, da je tretje tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.426,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2019 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo;

5. odločilo je, da v pobot uveljavljana terjatev druge in tretje tožene stranke v višini 1.011,86 EUR (podredno 1.429,15 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 dalje, in razširjeni pobotni ugovor še na dodatnih 1.156,81 EUR (podredno 1.543,74 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2020 dalje, ne obstoji; in

6. odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka; - v točki II. zavrnilo tožbeni zahtevek v delu:

1. glede nad 1/2 zahtevanega deleža tožnika na skupnem premoženju - nepremičnini na naslovu ...;

2. glede zahtevane vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 581/7 k.o.... (ID 1045715) na podlagi pravnomočne sodbe, in sicer v korist tožnika, do 2/3 deleža skupnega premoženja, gledano na celotno nepremičnino do 2/9 celote, in v korist prve toženke, do 1/3 deleža skupnega premoženja, gledano na celotno nepremičnino, do 1/9 celote;

3. glede plačila prve tožene stranke tožniku v višini 3.333,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila;

4. glede plačila zneska 17.800,00 EUR prve tožene stranke tožeči stranki, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila;

5. glede časa zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.455,99 EUR od 1. 7. 2016 do vključno 19. 5. 2017 za drugo in tretje toženo stranko.

S sklepom pa je sklenilo: 1. da se zaradi umika zahtevka, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.851,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1. 7. 2016 dalje, postopek v tem obsegu ustavi; 2. da se zavrže tožba v razmerju do druge in tretje tožene stranke: - v delu, da se ugotovi, da v skupno premoženje tožeče stranke in prve tožene stranke spada delež 1/3 nepremičnine parc. št. 581/7 k.o....(ID 1045715), in znaša delež tožeče stranke 2/3 celote deleža in delež prve tožene stranke 1/3 celote deleža, in se bo na podlagi pravnomočne sodbe vpisala lastninska pravica pri nepremičnini parc. št. 581/7 k. o.... (ID 1045715), v korist tožnika, do 2/3 deleža, gledano na celotno nepremičnino do 2/9 celote, in v korist prve tožene stranke, do 1/3 deleža, gledano na celotno nepremičnino, do 1/9 celote, v roku 15 dni, pod izvršbo; - v delu, da se ugotovi, da v skupno premoženje tožeče stranke in prve tožene stranke spada vrednost skupnih vlaganj v nepremičnino parc. št. 581/7 k.o. ... (ID 1045715), in sicer v izgradnjo kozmetičnega salona v pritlični etaži, ki je obsegala pridobitev dokumentacije, izdelavo vseh inštalacij, ureditev sten, podov, vstavitev novih oken, vrat, ureditev kompletne kopalnice, namestitev notranje opreme in pohištva, obnovo garaže z izdelavo novih podov, položitvijo ploščic, izdelavo inštalacij, ureditvijo sten in vgradnjo novih dvižnih garažnih vrat, ureditvijo terase v izmeri 72 m2, z izdelavo hidroizolacije, estrihov, položitvijo ploščic, izvedbo lesene konstrukcije s kritino v izmeri 35 m2, v skupnem znesku 60.000,00 EUR na dan 1. 7. 2016; 3. da se zavrže tožba v razmerju do prve tožene stranke v delu glede opredelitve vrednosti skupnih vlaganj v nepremičnino parc. št. 581/7 k.o. ... (ID 1045715) v višini 60.000,00 EUR na dan 1. 7. 2016. 2. Tožeča stranka v pritožbi najprej navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep, v nadaljevanju pa, da sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, oziroma v delu, kjer je sodišče ugotovilo v pobot uveljavljano terjatev druge in tretje tožene stranke in izvedlo pobot terjatve tožnika in ugotovljenih terjatev druge oziroma tretje tožene stranke, ter stroškovno odločitev, pri tem pa uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu glede deleža nad 1/2 tožnika na skupnem premoženju (do deleža 2/3), in temu primerno določen zahtevek glede deleža prve tožene stranke, glede vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 581/7 k.o. ... (ID 1045715), in sicer v korist tožnika, do 2/3 deleža skupnega premoženja, gledano na celotno nepremičnino do 2/9 celote in v korist prve toženke do 1/3 deleža skupnega premoženja, gledano na celotno nepremičnino do 1/9 celote, glede plačila prve tožene stranke tožniku v višini 3.333,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila, glede zneska 17.800,00 EUR prve tožene stranke tožeči stranki, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.455,99 EUR od 1. 7. 2016 do vključno 19. 5. 2017 za drugo in tretje toženo stranko. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugotovilo, da obstaja terjatev druge tožene stranke do tožnika v višini 324,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1.2019 in da se terjatvi pobotata in da je dolžna druga tožena stranka tožniku plačati 1.426,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2019 dalje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugotovilo, da obstaja terjatev tretje tožene stranke do tožnika v višini 324,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 in da se terjatvi pobotata in da je dolžna tretja tožena stranka tožniku plačati 1.426,17 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2019 dalje. Sodišče je neutemeljeno odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka. Tožnik sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj ni odločilo o celotnem zahtevku tožnika iz naslova vlaganj zoper drugo in tretjo toženo stranko. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v vnovično odločanje na prvo stopnjo, v vsakem primeru pa tožniku prizna povračilo vseh stroškov postopka, kakor tudi da naloži v plačilo toženi stranki strošek pritožbenega postopka. Glede na opredelitev pritožbeno izpodbijanih odločitev in glede na pritožbeni predlog pritožbeno sodišče šteje, da tožeča stranka ne izpodbija odločitev v sklepu. Ostale pravnopomembne navedbe iz obširne pritožbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo in sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju določno opredeli, da vlaga pritožbo zoper naslednje odločitve v sodbi v delu, ki se nanaša na drugo in tretje toženo stranko: tč. I./3, tč. I./4, tč. I./5. in tč. I/6. Glede na takšno natančno opredelitev pritožbeno izpodbijanih odločitev in vsebino pritožbe pritožbeno sodišče šteje, da toženci ne izpodbijajo odločitev v sklepu, četudi uvodoma v pritožbi tako navajajo. Druga in tretja tožena stranka navajata, da se ne strinjata z argumentacijo ter odločitvijo sodišča le v delu, ki se nanaša na plačilo druge in tretje tožene stranke tožniku - v tem delu se jima zdi sodba nepravična. Menita, da je sodišče spregledalo dejstvo, da so pravdne stranke kot solastniki nepremičnine na naslovu ... ob nakupu te nepremičnine sklenile dogovor o razdelitvi in uporabi te nepremičnine. Med pravdnimi strankami je bila sklenitev dogovora nesporna, dogovor so priznavale in upoštevale. V skladu s tem dogovorom so vse pravdne stranke izvajale adaptacijska dela v tistem delu nepremičnine, ki jim je pripadal v skladu z dogovorom. Tožeča in prva tožena stranka sta adaptirali zgornjo etažo in garažo, druga in tretja tožena stranka pa spodnjo etažo. Vsak je vlagal v svoj dogovorjeni del, brez soglasja ali posveta s solastniki. Samo v primeru izgradnje nadstreška nad zgornjo teraso sta druga in tretja tožena stranka nasprotovali, ker sta bili mnenja, da le-ta negativno vpliva na izgled stanovanjske hiše v solastnini, vendar nasprotovanje s strani tožeče in prve tožene stranke ni bilo upoštevano in sta slednja nadstrešek zgradila. Druga in tretja tožena stranka to poudarjata iz razloga, ker je glede na sklenjeni dogovor med pravdnimi strankami vsak vlagal v svoj del nepremičnine in zato posledično druga in tretja tožena stranka nista ničesar dolžni finančno prispevati tožniku ali komurkoli drugemu. Izpostavljata, da ne gre spregledati, da nastajajo vsakomesečni stroški, ki pa jih tožnik od julija 2016 do junija 2018 sploh ni plačeval. Po juniju 2018 tožnik mesečno plačuje določen znesek, katerega si po nekem svojem ključu sam izračunava. Tožnik prispeva k stanovanjskim stroškom občutno prenizek znesek, pri čemer pa njegova plačila nimajo nobene povezave s plačilom, ki jih k stroškom prispeva prva tožena stranka. Druga in tretja tožena stranka sta zaradi neplačil s strani tožnika prikrajšani, njun pobotni ugovor pa je iz tega razloga v celoti utemeljen. Pojasnjujeta, da sta stari 73 in 77 let ter živita od skromnih pokojnin, zato je vsaka finančna obremenitev zanju velik problem. Uveljavljata, da je sodišče v izpodbijanem delu zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Vse tožene stranke pa izpodbijajo izrek o stroških. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje na način, da ugotovi obstoj terjatve druge in tretje tožene stranke do tožeče stranke v višini tožnikove terjatve ter izreče pobotanje teh terjatev na način, da druga in tretja tožena stranka ne bosta zavezani plačati tožeči stranki ničesar; podredno pa, da pritožbi ugodi in v tem delu sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je zunajzakonska skupnost tožnika in prve toženke trajala od konca leta 2003 do julija 2016, pritožbeno pa tudi ni izpodbijana ugotovitev v tč. I/1 izreka sodbe, da spada v skupno premoženje tožnika in prve toženke delež 1/3 nepremičnine parc. št. 581/7 k.o... (ID1045715), kakor tudi ne ugotovitev v tč. I/2, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spada vrednost skupnih vlaganj v navedeno nepremičnino (kot so povzeta v tč. 1 te obrazložitve).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožbenimi zahtevki, sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. V izogib ponavljanju sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov se pritožbeno sodišče povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi, v kolikor je ne povzema v nadaljevanju, pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

8. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek nad ½ deležem na skupnem premoženju - 1/3 deležu nepremičnine na naslovu ..., torej do deleža 2/3. Tožnik meni, da je zatrjeval in dokazoval ter tudi izkazal večji prispevek pri ustvarjanju in ohranitvi skupnega premoženja od prve toženke, kar bi nedvomno moralo rezultirati v višjem deležu na skupnem premoženju. Izpostavlja v postopku podane trditve, da je bil praktično ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti s prvo toženko zaposlen, večino kot voznik v mednarodnem prometu, da je prejemal poleg plače še dnevnice, posebej plačilo za preživete vikende na delu v tujini, in povračila stroškov, ter da je priložil izpis s svojega bančnega računa za obdobje od 28. 1. 2004 do 31. 8. 2016, iz katerega so razvidni njegovi prilivi - predvsem plača, plačilo stroškov dela, in pri tem opozoril, da je v obdobju od marca 2012 do 1. 9. 2014 bil zaposlen pri delodajalcu M. B. s.p., pri katerem je plačilo deloma prejemal v gotovini, kar je sodišče sicer upoštevalo. Sodišču očita, da se je pri odločitvi neutemeljeno oprlo na podatke FURS, čeprav v njih niso zavedeni stroški dela, temveč zgolj plača, in da neutemeljeno kot tožnikov prihodek od dela ni upoštevalo dnevnic, ki jih je kot voznik v mednarodnem prometu vseskozi prejemal, a jih zaradi skromnega načina življenja v času, ko je bil na vožnji, ni porabljal in so tako dejansko predstavljale vir njegovega odhodka (verjetno prav: dohodka) od dela. Navedeno je, trdi pritožnik, priznavala celo prva tožena stranka, saj je navajala, da sta imela primerljive prihodke (sodišče prve stopnje pa je izračunalo razliko v škodo tožnika kar za 117.266,59 EUR, oziroma bi naj tožnikovi prihodki od dela predstavljali le 60 % prihodkov prve toženke, kar se ne sklada s trditvami same prve toženke). Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče v 26. točki obrazložitve sodbe obrazložilo, da verjame tožnikovi iskreni izpovedi, da je med vožnjami živel zelo skromno, da je čim več denarja, namenjenega stroškom med vožnjami, prihranil. Podatek o višini dohodkov od dela, skupaj z dnevnicami, je tožnik izkazal z izpiskom s svojega TRR za obdobje od 28. 1. 2004 do 31. 8. 2016, sodišče pa je lahko na podlagi podatkov FURS tudi izračunalo, koliko je od nakazil na tožnikov TRR s strani delodajalcev predstavljalo tožnikovo plačo in kolikšen del dnevnice, saj je tožnik že v tožbi pojasnil, da je vsa plačila iz dela, razen od delodajalca B., prejemal na račun. Tožnik navaja, da je vseskozi prejemal višje prihodke od prve toženke, l - 2 krat višje, saj je vseskozi delal kot voznik v mednarodnem prometu, kjer so prihodki skupaj z dnevnicami, visoki. V času zaposlitve pri Transportu ... je bilo največje izplačilo tudi 3.000,00 EUR in je dohodek tožnika za cca. 700,00 EUR presegal skupne dohodke vseh treh tožencev. Tožnik je prepričan, da je napačen pristop sodišča, ko je za primerjavo prihodkov tožnika in prve toženke zgolj seštelo bruto dohodke, izkazane na FURS, za obdobje od jeseni 2003 do vključno junija 2016, saj slednji, ne le, da ne upoštevajo tožnikovih stroškov dela, dnevnic, razen tega predstavljajo bruto zneske, ki nimajo ničesar z realnimi prihodki pravdnih strank od dela. Navaja, da so v bruto zneskih zajeti vsi prispevki za socialno varnost in celo davek, razen tega je pri prvi toženki upoštevana tudi morebitna olajšava za vzdrževanega družinskega člana, hčerko, ki ni skupen otrok pravdnih strank, pri tožniku ne, bruto plača ni prihodek zunajzakonskega partnerja od dela, zato ne more biti osnova za primerjavo prihodkov od dela zunajzakonskih partnerjev. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati neto zneske, saj le slednji predstavljajo dohodek zunajzakonskih partnerjev od dela. Dejavnosti tožnika in prve toženke sta tudi povsem različni, kar se kaže v razliki med višino dohodkov od dela, ki bi jo sodišče moralo upoštevati. Tako je npr. tožnik vseskozi prejemal visoke dnevnice, ki so po višini celo presegale njegovo neto plačo, zaradi česar je vsaj del dnevnic, če ne že vseh, zaradi skromnega načina življenja v času voženj, ki ga je sodišče upoštevalo, treba šteti kot tožnikov prihodek od dela; nasprotno pa medtem prva toženka kot uslužbenka v javnem sektorju, šolstvu, ni prejemala skoraj nobenih povračil stroškov dela, zlasti ne v času omejitvenih ukrepov pri izplačilu plač in stroškov dela v javnem sektorju, in so povračila stroškov vidna iz s strani prve toženke predloženih listin, ki dokazujejo, da s povrnjenimi stroški dela skoraj ni mogla pokriti dejanskih stroškov med delom in je torej morala iz neto plače kriti stroške dela, kar pomeni, da je realno bil njen dohodek od dela nižji. Sodišče prve stopnje bi moralo skrbneje pretehtati vse okoliščine v zvezi s prihodki pravdnih strank od dela, zlasti, ker so slednji predstavljali edini vir financiranja skupnega premoženja, in ker je tožnik tudi na njihovi podlagi zatrjeval in dokazoval višji delež na skupnem premoženju, uporabiti neto zneske prihodkov od dela, v kolikor to zaradi različnih valut in bruto zneskov ni bilo mogoče, angažirati izvedenca ekonomske stroke, ki ga je pravočasno predlagal. Sodišče neutemeljeno ni angažiralo izvedenca. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo in ocenilo višine prihodkov od dela tožnika in prve toženke, je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno, sodba pa ima pomanjkljivost, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. ZPP.

9. Gornji očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Kakor tudi, da v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zunajzakonskega partnerja, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo eden daje drugemu, njuno skrb za varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pravilno je nadalje tudi pojasnilo, da mora biti, da bi sodišče upoštevalo povečan delež enega od bivših zunajzakonskih partnerjev na račun drugega, kot je to zatrjeval tožnik, podan pogoj občutno višjega dohodka (lahko tudi v obliki posebnega premoženja) ali občutno večjega prispevka enega od zunajzakonskih partnerjev, ki rezultira v večjem obsegu skupnega premoženja, vendar le ob predpostavki v preostali skrbi za skupnost izenačenega položaja obeh partnerjev v smislu njunega podobnega prispevka k ohranjanju oziroma pridobivanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno in pravilno celovito presojalo raznolika razmerja in prispevke med bivšima zunajzakonskima partnerjema v času celotnega trajanja njune življenjske skupnosti, in sicer celostno na vsem ugotovljenem skupnem premoženju, na katerem je upoštevalo enotno ugotovljen delež, ne da bi pri tem štelo, da gre zgolj za obračunsko operacijo. Ne drži, da se je sodišče pri odločitvi neutemeljeno oprlo na podatke FURS. Kot je pravilno navedlo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je višina rednih prihodkov iz naslova plače, nadomestil, povračila stroškov v zvezi z delom, regresa in iz naslova drugih občasnih dohodkov (obresti, preostali dohodki, dobiček iz kapitala) v času trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnikom in prvo toženko najbolj objektivizirano razvidna iz podatkov FURS za tožnika in prvo toženko, zoper katere pripomb nista imela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pridobljeni podatki potrjujejo tako navedbe tožnika, da je bil praktično ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti zaposlen, kot tudi prve toženke, da je bila redno zaposlena. Sodišče prve stopnje se je glede prejete plače upravičeno oprlo na podatke FURS, saj glede višine prejemkov kot relevantni podatki pretehtajo, in ugotovilo, da je prva tožena stranka v obdobju jesen 2003 do vključno junija 2016 prejela 300.214,58 EUR, medtem ko so prejemki tožnika iz naslova dela (skliceval se je le nanje, kljub temu, da iz izpiskov iz njegovega TRR izhaja, da je v določenem krajšem obdobju prejemal tudi socialne transferje) v istem obdobju znašali 133.235,63 EUR, vse bruto, kar je znatno manj od prve toženke. Tožnik teh ugotovitev o višini bruto plače tožnika in prve toženke ne izpodbija; ne strinja pa se s tem, da se je sodišče nanje oprlo, ker je po njegovem v teh podatkih zajeta zgolj plača. Njegovo nestrinjanje, kakor tudi mnenje, da sodišče neutemeljeno kot tožnikov prihodek od dela ni upoštevalo dnevnic, ni na mestu. Sodišče prve stopnje je v 25. točki povzelo, da je tožnik prvotno trdil, da je za časa zaposlitve pri B. s. p. plačilo dnevnic in drugih stroškov deloma prejemal v gotovini (torej ne z izplačilom na TRR), in pravilno ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je tožnik izpovedoval drugače, in sicer o dveh delnih vsakomesečnih nakazilih (enemu na račun plače in enemu na račun dnevnic, kar se po izpiskih z njegovega TRR ujema z zneski plač in celotnih dnevnic, zabeleženih na lastnoročnih izpisih, priloženih plačilnim listam). Sodišče je sledilo tožniku, da je bila višina plače odvisna od prometa, saj je to potrdil tudi priča M.B., v zvezi s čimer je tožnik v spis vložil ne le plačilne liste, temveč tudi lastnoročne izpise vsakomesečnih prihodkov takratnega delodajalca B.. Zato je k višini tožnikovih prejemkov v obdobju 2012 -2014, kot je obrazložilo v 25. točki, dodalo tudi te, v obsegu, ki je bil listinsko izkazan. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz potrdila M. B. s.p. z dne 5. 2. 2019 izhaja tudi višina dnevnic in povračil stroškov (na primer stroški prevoza) iz delovnega razmerja, ki so v letu 2012 znašali 12.379,90 EUR, v letu 2013 17.200,28 EUR in v letu 2014 11.181,34 EUR, pri čemer se zneski potnih stroškov ujemajo s seštevki podatkov iz konto kartic za izplačane potne stroške v letih 2012, 2013 in 2014, medtem ko so bili nekateri ostali prejemki v zvezi s prevozi in podobno, izročeni v gotovini, kar pa po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča ne vpliva na seštevek prejemkov. Tega - v skupni višini 40.761,52 EUR je zato sodišče prve stopnje upravičeno prištelo tožnikovim prihodkom, upoštevaje, da gre za neto zneske. Na podlagi priloženih lastnoročnih izpisov vsakomesečnih prejemkov tožnika pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da iz izpisov, ki pod rubriko ″po prometu″ in občasno dodatnih rubrikah (na primer prevoz, vikend, nakladi), ki vsebujejo podatke o znesku oziroma zneskih, po skupni višini ujemajočih se s seštevkom v nadaljevanju zabeleženih zneskov pod rubriko ″TR″ (očitno nakazilo na TRR, glede na zneskovno ujemanje s podatki iz plačilnih listin in konto kartice), pod rubriko ″dohodnina″, pod rubriko ″dnevnice″, pod nekaterimi dodatnimi rubrikami (na primer nakladi, telefon, kazen in podobno) in pod rubriko ″gotovina″, izhaja tudi, da je tožnik od delodajalca B. prejemal tudi določene zneske, razvidne iz zadnje rubrike, saj ti, če se jih sešteje, ustrezajo znesku pod rubriko ″po prometu″. Ti so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za leto 2012 po v spis vloženih izpisih skupno znašali 2.086,48 EUR, za leto 2013 skupno 1.797,27 EUR in za leto 2014 skupno 3.648,07 EUR, kar v seštevku, ki ga je sodišče tudi prištelo prihodkom tožnika, znaša skupno 7.531,82 EUR, prav tako neto. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, česar pritožba ne izpodbija, da je tožnik sicer prvotno navajal, da zneski ″gotovine″ predstavljajo prejemke iz naslova dnevnic in dela plače, ki jih je prejemal na roke, v vlogi 28. 2. 2019, za katero mu je bil po sodišču dodeljen rok med drugim v zvezi s predložitvijo lastnoročno izpisanih podatkov o prejemkih, pa je drugače navajal, da se je bil v času med 2012 in 2014 primoran zadolžiti, ker se je takrat izvajala glavnina vlaganj, zato si je pri B. brezobrestno izposodil 10.000,00 EUR, kar mu je delodajalec izplačeval obročno mesečno ob plači, v gotovini, in kar mu je tožnik nato vrnil v letu 2016. Ker so zneski, zavedeni pod rubriko ″gotovina″, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, po mesecih zelo različni in se po seštevku ujemajo z najvišjim zneskom iz rubrike ″po prometu″ in pridruženimi, sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo, da je šlo še za dodatno posojilo pri delodajalcu, ki bi tudi sicer po seštevku gotovinskih zneskov znašalo le 7.531,82 EUR in ne zatrjevanih 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo za manj verjetno, da o izposojenem znesku 10.000,00 EUR ne bi imela nič zapisanega in ni sledilo priči B. da bi mu naj tožnik nato znesek v celoti vrnil, saj je upravičeno imelo v vidu tudi, da tožnik ni nikoli zatrjeval, da bi od delodajalca prejemal tako gotovinska plačila dnevnic kot izposojene zneske po lastnoročnih izpisih. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da gotovinski zneski na lastnoročnih izpisih, priloženih k izplačilnim listam, prestavljajo del gotovinskih plačil, te pa je kot del tožnikovih prihodkov upoštevalo. Pritožbeno pa ni izpodbijano, da je sodišče pri prvi toženki upoštevalo tudi podatke iz bilanc stanja za... kozmetične storitve, K. J. s. p. za čas 2011 do 2012, kot tudi prihodke iz izkazov poslovnih izidov za čas od 2013 do 2016, pri čemer je ugotovilo, da je izguba v letu 2015 pretehtala nad sicer minimalnimi vsakoletnimi dohodki v preostalem obdobju, tako da znaša skupek dohodkovnega rezultata - 1.419,02 EUR. Da bi prva toženka imela določene, sicer manjše prihodke, ki v poslovnih izidih niso prikazani, kakor je o tem izpovedovala, z njene strani ni bilo zatajevano, zato sodišče upravičeno izpovedim v tej smeri ni sledilo. Po celostni primerjavi prihodkov je pravilno ocenilo, da je prva toženka v času trajanja zunajzakonske skupnosti prejela prihodke v približni višini 298.795,56 EUR, tožnik pa v približni višini 181.528,97 EUR, pri čemer so tudi ob upoštevanju dejstva, da znesek 48.293,34 EUR, ki je vsebovan v seštevku tožnikovih prihodkov (40.761,52 EUR + 7.531,82 EUR) predstavlja neto znesek, tožnikovi prihodki še vedno nižji od prvotoženkinih in ta razlika ni zgolj neznatna. Tako se pokažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik vseskozi prejemal višje prihodke od prve toženke in da je napačen pristop sodišče, ko je za primerjavo prihodkov zgolj seštelo bruto dohodke, izkazane na FURS, in da bi moralo upoštevati neto zneske. Tudi če bi bil znesek drugih tožnikovih prihodkov, v neto višini 48.293,34 EUR, upoštevan v bruto znesku oziroma tudi če bi bil bruto znesek za 100 % višji, bi bil znesek prihodkov prve toženke v bruto znesku še vedno večji od zneska tožnikovih prihodkov v bruto znesku. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni angažiralo izvedenca ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje je pravilne argumente za svojo odločitev podalo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da za primerjavo prihodkov tožnika in prve tožene stranke glede na trditve pravdnih strank (kljub sklicevanju tožnika na del gotovinskih prejemkov iz naslova prejemkov iz dela in po prvi toženi le predloženih konto kartic ob predlaganem dokazu, pri čemer je sodišče kasneje na predlog pravdnih strank opravilo poizvedbe o prihodkih obeh in, kot že zgoraj obrazloženo, višini tožnikovih prejemkov v obdobju 2012 - 2014 dodalo tudi druge prejemke iz naslova dnevnic in povračil stroškov ter določene gotovinske zneske v obsegu, ki je bil listinsko dokazan) in izvedene dokaze ni bilo potrebno strokovno znanje izvedenca finančne stroke, ki ga zato ni določilo. Pravilno je ugotovilo in ocenilo višine prihodkov od dela tožnika in prve toženke, zato ne drži, da je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno. Sodba je v tem delu vsebinsko popolna, vsebuje torej obrazložitev o odločilnih dejstvih, zato ne drži, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni pravilno ovrednotilo in ocenilo ostalih prispevkov tožnika k ustvarjanju skupnega premoženja in da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj da ni upoštevalo pomembnih okoliščin, zaradi katerih bi moralo ob tehtanju tožniku priznati večji delež na skupnem premoženju od 1/2, in sicer 2/3, delež prve toženke pa na 1/3. Tožnik v pritožbi navaja, da je bil v času, ko je delal pri Ž.... to je cca. 7 let, v povprečju doma po 5 do 6 dni na mesec, ko je delal pri B., kjer je bil zaposlen 30 mesecev, pa zgolj po 3 dni na mesec. Navedeno resda dokazuje, kot sam pritožbeno sklepa, da je bil tožnik praktično vse dni na vožnji, kjer je preživljal tudi vikende, praznike, hkrati pa potrjuje ugotovitev sodišča, da je prva toženka sama skrbela za gospodinjstvo. Med tožnikom in prvo toženko niti ni bilo sporno, kar poudarja tožnik v pritožbi, da je tožnik, ko je bil doma, delal, ustvarjal za skupnost, delal fizična dela v zvezi z ureditvijo stanovanja, hiše, porabljal svoj prosti čas. Sodišče prve stopnje je v 26. točki pravilno presodilo tožnikovo izpovedbo, v kateri je drugače, kot je navajal (da je prva toženka skrbela za gospodinjstvo), izpovedal, da ji zanj ni bilo potrebno skrbeti, zato v pritožbi s ponavljanjem izpovedbe, da prvi toženki za tožnika kaj veliko ni bilo potrebno skrbeti, saj sta bili s hčerko v gospodinjstvu večji del meseca sami, in da je prva toženka pavšalno zatrjevala, da je urejala vse druge zadeve, ki jih tožnik ni bil sposoben opravljati, a ni podrobneje pojasnila, kaj, neuspešno poskuša izpodbiti dejanske ugotovitve in zaključek sodišča prve stopnje, da je skrb za dom in gospodinjska dela za celotno družino (torej tudi za tožnika) v celotnem času trajanja zunajzakonske skupnosti prevzela prva toženka. Pri odločitvi je sodišče upoštevalo, da prva toženka vsakodnevnega dela v zvezi z gospodinjstvom za tožnika ni imela, saj je bil večinoma na vožnjah, da pa je, ko tožnika ni bilo doma, torej med vožnjami, pripravljala zanj hrano in jo zamrzovala, da jo je odnesel s seboj na vožnjo, in da je vsakič ob njegovem prihodu domov poskrbela za pranje in likanje njegovih oblačil. Ne drži, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je bilo vsakodnevno delo v zvezi z gospodinjstvom za tožnika prvi toženki prihranjeno. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je prva toženka tožniku pripravila hrano za celotno obdobje odsotnosti na vožnji, pač pa je sledilo in povzelo izpovedbo priče - hčerke prve toženke, da je tožnik odnašal s seboj po tri kasete obrokov, zato je neutemeljeno pritožbeno razglabljanje, da tudi če je prva toženka skuhala tožniku za na pot, tožnik s seboj nikakor ni mogel vzeti hrane za celotno obdobje odsotnosti na vožnji, saj to ne bi bilo možno glede na pokvarljivost skuhane hrane, tožene stranke pa niso zatrjevale, da je tožnik npr. imel s seboj zamrzovalnik ali hladilnik za hrano. Skrb za gospodinjstvo, ki ga sestavljajo trije člani, ne pomeni zgolj skrbi za partnerja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tudi tožnik, ko je bil doma, kaj postoril, saj to izhaja iz 26. točke obrazložitve, da je glede na tožnikovo pretežno odsotnost od doma tudi logično, da je v pretežni, če ne skoraj izključni meri, na prvi toženki slonela skrb za vsestransko gospodinjsko plat vsakdanjega življenja, čeprav je tožnik doma tudi kaj postoril. Zato ni utemeljen smiseln očitek nasprotnega, izhajajoč iz pritožbene navedbe, da je potrebno upoštevati, da je tudi tožnik v času, ko je bil doma, kaj skuhal, pospravil, počistil, postregel goste, ko je bil doma, in da torej skrb za gospodinjstvo ni bila izključno na prvi toženki. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnikom, da je glede gospodinjstva izostala primerjava prispevkov tožnika in prve toženke in da ni bilo upoštevano dejstvo, da je bil večino časa skupnega življenja odsoten na delu v tujini in da je prihajal domov le praviloma za vikende, pa še to ne vselej.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, da pravdni stranki nista imeli skupnih otrok, zato prva toženka v času tožnikove odsotnosti na vožnji, ni bila obremenjena z varstvom in skrbjo za otroka. Prva toženka je bila obremenjena z varstvom in skrbjo za svojo hčerko, ki je nesporno živela v skupnem gospodinjstvu s tožnikom in prvo toženko. Glede na postavljene tožbene zahtevke pa niso pravnopomembne pritožbene navedbe, da je tožnik svoje prizadevanje, da bi zaslužil čim več, da bi ustvaril čim več, plačal s svojim zdravjem, saj da je zato, da je lahko toliko zaslužil, kot je, da je lahko sebi, prvi toženki in njeni hčerki omogočil stanovanje, hišo, salon, udobno življenje, plačevanje dopustov, avtomobilov, renoviranja, moral delati mnogo preveč, in navedbe, da je prekomerno delo pustilo trajne posledice na tožnikovem zdravju, saj ima tožnik bistveno zmanjšano plodnost, zaradi česar s toženko kljub želji nista mogla imeti skupnega otroka. Pritožbeno sodišče jih zato ni dolžno presojati (prvi odstavek 360. člen ZPP). Tožnik v prvi pripravljalni vlogi ni navedel zgolj tega, kar izpostavlja v pritožbi, da je imel hčerko prve toženke rad kot svojo in jo je vseskozi sprejemal in tudi zanjo plačeval stroške bivanja, dopustov, pač pa tudi, da ni delal nikakršnih razlik, glede na to da ni bila njegova hčerka. Ni pa niti v tej vlogi niti sicer v postopku zatrjeval, da je potrebno kot njegov prispevek upoštevati tudi skrb za plačilo stroškov za prvotoženkino hčerko, zato je slednja pritožbena navedba glede na to, da ni izkazal pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP, nedopustna.

12. Tožnik v nadaljevanju pritožbe ponavlja navedbe, da je sam skrbel in kupoval avtomobile, ki jih je vozila prva toženka, jih servisiral, registriral, vzdrževal ter plačeval zavarovanja, in navaja, da je plačeval skupne dopuste. Kot sam navaja, je sodišče prve stopnje njegov prispevek upoštevalo, sodišču pa očita, da ga je neutemeljeno primerjalo s skrbjo prve toženke za gospodinjstvo, saj je tudi tožnik skrbel za gospodinjstvo. Pritožbeno sodišče se s tožnikom ne strinja in sprejema oceno prvostopenjskega sodišča v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da če je tožnik trditev podal, da bi z zatrjevanim angažmajem uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, sodišče šteje, da je s svojimi aktivnosti, ki jih tožene stranke sicer niso prerekale, do določene mere približal svoj prispevek prvotoženkini skrbi za gospodinjstvo, saj je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je skrb za dom in gospodinjska dela za celotno družino prevzela prva toženka in da je na njej v pretežni, če ne skoraj izključni meri, slonela skrb za vsestransko gospodinjsko plat vsakdanjega življenja.

13. Pritožbeni očitki, da sodišče tudi neutemeljeno ni upoštevalo v zadostni meri tožnikovega fizičnega dela pri obnovah in vlaganjih v skupno premoženje in da je le-to presegalo delo prve toženke, kar je sodišče v obrazložitvi navedlo, a je izostala vrednostna primerjava, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in zadostno obrazložilo ugotovitve o prispevki obeh (obrazložitev v 31. do 32. točki izpodbijane sodbe) ter pravilno ocenilo, da je vsak izmed zunajzakonskih partnerjev po svojih najboljših močeh prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja, čeprav je glede tega sklopa prispevek tožnika prevladal nad prvotoženkinim. V kolikor tožnik meni, da bi moralo sodišče njegov prispevek pri fizičnih delih oceniti v denarju, se moti. Že v 23. točki obrazložitve je sodišče pravilno pojasnilo, da pri ugotavljanju deležev na ugotovljenem skupnem premoženju ne gre zgolj za obračunsko operacijo. Sicer pa tožnik pritožbeno tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča, da so imeli ves čas podizvajalce za dela, ki jih tožnik ne obvlada, in da je tožniku pri delih pomagal brat M.L. in sosedje, pa tudi oče pri delih v kozmetičnem salonu. In tudi ne ugotovitev sodišča, da je prva toženka za izvajalce vedno pripravila malico, v času tožnikove odsotnosti pa je tudi dostikrat kontaktirala z izvajalci del v salonu, na terasi in v garaži. 14. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem obsega skupnega premoženja in deležev zunajzakonskih partnerjev na le-tem pravilno obrazložilo, da uveljavljanje višjega deleža tožnik ne more uspešno doseči z navedbami, da je bil on tisti, ki je najemal kredite za obnovo obeh nepremičnin (razen za nakup obeh), ki naj bi jih tudi sam odplačeval in zanje ter za stroške življenja sam zagotavljal vsa finančna sredstva. S takšnim zatrjevanim dogovornim načinom financiranja in kritja skupnih stroškov tožnik ne more uspeti pri zatrjevanju večjega prispevka pri ohranitvi oziroma ustvarjanju skupnega premoženja s prvo toženko v primerjavi s prispevkom slednje.

15. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev, da nobeden od bivših zunajzakonskih partnerjev ni navajal takšnih okoliščin (niti ni tega izkazal), da bi sodišče lahko zaključilo, da je kdo od njiju ob začetku zunajzakonske zveze imel kakšno posebno premoženje, ki bi ga nato vložil v skupno premoženje. Pravilno je tudi zaključilo, da izposojeni izposojeni in kasneje, še vedno tekom trajanja zunajzakonske skupnosti vrnjeni znesek 7.800,00 EUR za pokritje davka pri prodaji stanovanja na naslovu ..., ne more predstavljati posebnega premoženja tožnika, ker je poplačilo izposojenega denarja, namenjeno kritju skupne obveznosti zunajzakonskih partnerjev, prav tako imelo vir v skupnih prihodkih tožnika in prve toženke, pridobljenih tekom trajanja njune zunajzakonske skupnosti, saj tožnik ni zatrjeval, da je posojilo poplačal iz sredstev svojega posebnega premoženja. Slednjega tožnik ne more izpodbiti s pritožbenim vztrajanjem, da je šlo za tožnikovo posebno premoženje, saj da si je denar izposodil od sorodnika A. L. in ga v enem letu tudi vrnil, kar dokazuje, da je moral imeti tako visoke dohodke, da je navedeno zmogel, to pa pomeni, da je razpolagal z bistveno višjim dohodkom od dela, kot je izkazovala zgolj njegova plača, torej so bile dohodek od dela tudi dnevnice. Tudi iz teh navedb namreč ne izhaja, da je izposojeni znesek vrnil iz svojega posebnega premoženja. Tožnik v pravdi ni zatrjeval, da je potrebno, v kolikor ne gre za posebno premoženje, upoštevati izposojo navedenega zneska od svojega sorodnika brez obresti v času, ko je bilo nujno plačati davek, kot dodatni angažma tožnika pri ustvarjanju in ohranitvi skupnega premoženja, zato so te navedbe, prvič podane šele v pritožbi, ne da bi tožnik pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno podati že v postopku na prvi stopnji, nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično je neutemeljena pritožbena graja, da sodišče tega ni ovrednotilo in da je zato ostala sodba v tem delu neobrazložena.

16. Po vsem zgoraj obrazloženem so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se vsi prispevki tožnika morali odražati v njegovem višjem deležu na skupnem premoženju zunajzakonskih partnerjev od 1/2. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal trditev, da so bili njegovi prihodki občutno višji od prvotoženkinih, niti svojega občutno večjega prispevka k ohranjanju oziroma pridobivanju skupnega premoženja, ki bi rezultiral v večjem obsegu skupnega premoženja. Pravilno je ocenilo, da glede na skupek vseh ugotovljenih aktivnosti v njuni zasebni in poslovni sferi, vključno s prejemki in medsebojno pomočjo, kompleksna ocena dela in rezultatov dela tožnika in prvotoženke v času celotnega trajanja njune zunajzakonske skupnosti ne daje podlage za ugotovitev višjega tožnikovega prispevka in posledično deleža na skupnem premoženju, ki je predmet te sodbe, pri čemer ne gre zgolj za računsko operacijo. Povsem na mestu je zato zaključek, da je zato njun delež na skupnem premoženju (ta znaša 1/3 na nepremičnini na naslovu ...) enak in za vsakega znaša 1/2, kolikor je tudi njun delež v zemljiški knjigi (torej 1/6 glede celote nepremičnine za vsakega bivšega zunajzakonskega partnerja). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno, ker tožnik ni dokazal večjega deleža nasproti prvi toženki, zahtevek v presežku do zatrjevanih 2/3 celote njunega skupnega deleža (in torej delež prve tožene stranke 1/3 celote njunega skupnega deleža), zavrnilo, in posledično tudi nadaljnji zahtevek za zemljiškoknjižni vpis na podlagi pravnomočne sodbe v korist tožnika, do 2/3 deleža, gledano na celotno nepremičnino do 2/9 celote, in v korist prve toženke do 1/3 deleža, gledano na celotno nepremičnino, do 1/9 celote. Zemljiškoknjižno stanje namreč ostaja nespremenjeno, glede na odločitev o višini deležev obeh bivših zunajzakonskih partnerjev. Zato ni utemeljen očitek, da je zaradi zmotne odločitve glede deležev zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju sodišče posledično neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika glede vknjižbe lastninske pravice na predmetni nepremičnini ter tudi glede plačila prve toženke tožniku v višini 3.333,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila, kot bo še obrazloženo.

17. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za vračilo darila v znesku 10.000,00 EUR za poplačilo starega kredita, ki ga je prva toženka imela še iz časa izpred zunajzakonske skupnosti s tožnikom. Ponavlja tožbene navedbe, da je šlo za darilo zunajzakonskega partnerja zunajzakonski partnerici iz njegovega posebnega premoženja za poplačilo dolgov iz posebnega premoženja prve toženke. Navaja, da je prva toženka prejem denarja za poplačilo njenega kredita priznavala v listini A 68, zato tožniku nespornih dejstev ni bilo treba dokazovati, in trdi, da je bila darilna pogodba realizirana, zato se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odsotnost oblike notarskega zapisa pogodbe. Sodišču očita, da je neutemeljeno štelo, da tožnik ni upravičen zahtevati vrnitve izročenega denarnega zneska zaradi kasneje odpadle pravne podlage, in se pri tem sklicevalo na sodno prakso VS RS II Ips 218/2017 z dne 5. 3. 2018. Meni, da citirana sodna praksa ni uporabna za konkretni primer, ker se nanaša na darilo tretje osebe enemu izmed zakoncev, medtem ko je pravna podlaga za tožnikov zahtevek v konkretni zadevi vrnitev darila na podlagi 84. člena ZZZDR. Navaja, da je nagib tožnika za darilo bila ljubezen do prve toženke in predstava tožnika, da bosta tudi v bodoče ohranjala zunajzakonsko skupnost. Takšnega darila nedvomno ne bi dal, če toženke ne bi imel rad in ne bi tudi v bodoče želel živeti z njo. Pojasnjuje, da je ravno medsebojna pomoč kot eden izmed bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti pretehtala, da je tožnik prvi toženki podaril navedeni denar, zato bi sodišče prve stopnje moralo priznati vračilo darila, kot je zahteval tožnik. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu ne strinja s pritožnikom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prva toženka ni zanikala, da bi od tožnika prejela znesek v višini 10.000,00 EUR, ki je predstavljal njegovo posebno premoženje, niti ni zanikala trditev, da je šlo za nesorazmerno visok znesek glede na tožnikove takratne prihodke. Pravilno pa je zaključilo, da nista sklenila darilne pogodbe, katere predmet bi bil denarni znesek, ker je v letu 2004 veljavni tekst 47. člena Zakon o notariatu (ZN) predpisoval, da mora biti pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema (oziroma po izoblikovani sodni praksi tudi med zunajzakonskima partnerjema), sklenjena v obliki notarskega zapisa. Tožnik neutemeljeno v pritožbi izpostavlja, da je bila darilna pogodba realizirana in da se zato sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odsotnost oblike notarskega zapisa pogodbe. Darilna pogodba med zakonci oziroma med zunajzakonskima partnerjema je veljavna le, če je sklenjena v obliki notarskega zapisa, sicer pa je nična. Zato določila 58. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o veljavnosti pogodbe, ker so bile obveznosti izpolnjene, ni mogoče uporabiti1. Nadalje je upravičeno sodišče še ugotavljalo, ali zaradi tožnikove neodplačne izročitve denarnega zneska prvi toženki obstoji utemeljenost njegovega obligacijskega zahtevka za plačilo zaradi odpadle pravne podlage. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova svojega posebnega premoženja prvi toženki 10.000,00 EUR neodplačno izročil v letu 2004, torej ko je že obstajala njuna zunajzakonska skupnost, zato je pravilno zaključilo, da njegov namen oziroma nagib ni mogel biti v tem, da je z njo nameraval živeti, kot je zatrjeval, če pa je z njo že živel. Sporno niti ni, da je prva toženka z njim poplačala svoj dolg iz naslova kreditne obveznosti, nastale pred začetkom zunajzakonske skupnosti. Na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedbe tožnika, da ji je znesek izročil, ker jo je imel rad, in ker je bila v finančni stiski ter v brezupnem položaju, česar prva toženka ni trditveno ali izpovedno zanikala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil to poglavitni namen tožnika, ko ji je izročil denar, s čimer se je prva toženka očitno strinjala, saj ga ni porabila za druge namene, kot bi lahko, če bi šlo za podarjeni znesek. Pravilno je zaključilo, da kavza njunega dogovora in izročitve denarja torej ni bila zgolj v predstavi tožnika, da bosta s prvotoženko tudi v bodoče ohranila zunajzakonsko skupnost, temveč predvsem v razrešitvi njenega hudega finančnega bremena. Sodišče ugotavlja, da je prenos finančnih sredstev sicer predstavljal prelivanje tožnikovega posebnega premoženja v posebno premoženje prve toženke, saj je ta sama odgovarjala za obveznosti, nastale pred začetkom zunajzakonske skupnosti s tožnikom, vendar pa tožnik ni upravičen zahtevati vrnitve izročenega denarnega zneska zaradi kasneje odpadle podlage, ki je v času izročitve denarja obstajala. Kot je obrazložilo sodišče prve, je takšno stališče primerljivo z bistvom aktualne sodne prakse, temelječe na odstopu VS RS v II Ips 218/2017 z dne 5. 3. 2018 od predhodne sodne prakse. Ne drži, da citirana sodna praksa ni uporabna za konkretni primer, ker se nanaša na darilo tretje osebe enemu izmed zakoncev, medtem ko je pravna podlaga za tožnikov zahtevek vrnitev darila na podlagi 84. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je, kot že obrazloženo, pravilno zaključilo, da ne gre za darilno pogodbo, sklenjeno med zunajzakonskima partnerjema, in citirano sodno prakso izpostavilo v zvezi z ugotavljanjem, ali zaradi tožnikove neodplačne izročitve denarnega zneska prvi toženki obstoji utemeljenost obligacijskega zahtevka za plačilo zaradi kasneje odpadle pravne podlage. Pravilno, skladno s citirano sodno prakso, je zaključilo, da dejstvo, da je tožnikov nagib, ki je bil odločilen za izročitev denarnega zneska 10.000,00 EUR njegovi takratni zunajzakonski partnerici - prvi toženki s povsem določenim namenom - poplačilom njenih obveznosti, vse da se reši iz hude finančne stiske, in je zato prerasel v pravno podlago, kasneje (po več kot desetih letih od sklenitve neodplačnega pravnega posla med njima) odpadel, ne utemeljuje tožnikovega zahtevka za vrnitev neodplačno izročenega denarnega zneska. Kasnejši odpad pogodbene podlage (kavze), ki je v trenutku, ko je bil pravni posel sklenjen, obstajala in ni bila nedopustna, ter je obstajala tudi v izpolnitveni fazi, namreč ne more privesti do naknadnega prenehanja veljavnosti (ničnosti) pravnega posla. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev danega na podlagi kondikcije, saj odpadla podlaga pravnega posla zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev (prenehanje zunajzakonske skupnosti) ne more učinkovati za nazaj.

18. Tožnik nadalje navaja podredno, da bi moralo sodišče, v kolikor zahtevku za vračilo darila ne bi ugodilo, upoštevati znesek 10.000,00 EUR kot posebno premoženje tožnika, ki je pokrivalo dolg prve toženke iz posebnega premoženja, kot prispevek v okviru presoje višine deležev zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju. Navaja, da je sodišče sicer navedlo, da je prispevek upoštevalo, vendar je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo dejstva vložka posebnega premoženja tožnika za poplačilo posebnih dolgov prve toženke, temveč je znesek kar prištelo k tožnikovemu prihodku od dela, kar je nedopustno mešanje posebnega in skupnega premoženja tožnika, poleg tega pa ga je neutemeljeno prištelo kar k dohodku od dela za leto 2004, čeprav se mora vložek posebnega premoženja v skupno premoženje upoštevati za celotno obdobje ustvarjanja skupnega premoženja. Sodišču še očita, da tudi ni izvedlo primerjave prispevkov posebnega premoženja med zunajzakonskima partnerjema, zato je sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je takšno ravnanje tožnika upoštevalo v okviru medsebojne pomoči prvi toženki kot prispevka v skupnost in pravilno ocenilo, da to ne spreminja odločitve o deležih. Obrazložitev sodišča, da tudi če bi ga upoštevalo kot vložek posebnega premoženja v skupnega, znesek po višini, skupaj z zneskom tožnikovih sicer bruto prihodkov v letu 2004, ki so po podatkih FURS bili visoki 3.207,85 EUR, le približno dosega višino prihodkov prve toženke v istem letu, ki so po podatkih FURS znašali 17.529,54 EUR bruto, ob upoštevanju približne prevedbe v neto zneska sicer bruto zavedenih prihodkov obeh, predstavlja obiter dictum in ne nosilnega argumenta sodišča. Zato je neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava iz zgoraj povzetih razlogov, kakor tudi očitek, da je sodba neobrazložena in da je ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni izvedlo primerjave prispevkov posebnega premoženja, saj je sodišče tožnikovo ravnanje upoštevalo kot prispevek in ga ob siceršnji dokazni oceni ostalih izvedenih dokazov in sprejetih zaključkih ustrezno ovrednotilo s pravilno oceno, da ne spreminja odločitve o deležih.

19. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na ugotovitve izvedenca gradbene stroke, ki je izdelal pisno izvedensko mnenje, ga pisno dopolnil in nato na vztrajanje tožnika še ustno dopolnil na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino celotnega podanega izvedenskega mnenja pravilno odločilo, da ni razloga za postavitev drugega izvedenca iste stroke, pri čemer je vztrajal tožnik tudi po ustni dopolnitvi in po izvedencu naknadno predloženih listinah o primerljivosti podatkov, kar je podrobneje obrazložilo v sklopu obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko presojo izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je v 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tožniku v zvezi z njegovim stališčem, da mu je zaradi nepredložitve podatkov o primerljivih ID poslih, kratena pravica do izjave, pojasnilo, da je po naknadni predložitvi teh listin s strani izvedenca tožniku (oziroma obema pravdnima strankama) bila dana možnost, da se izjasnita tudi o predloženih listinah. Povsem sprejemljiva in življenjska je obrazložitev, da je sodišče določene odgovore izvedenca na pripombe laičnih strank oziroma pooblaščenca tožnika (slednji je menil, da je zaradi izrečenih besed med dopolnitvijo o potrebnem tečaju, izvedenčev odnos do laikov podcenjujoč in pristranski), pripisalo med ustnim zaslišanjem in na samem naroku zaznanim zaostrenim odnosom na relaciji izvedenec - tožnik, očitno izvirajočih iz razmer med in po samem ogledu, kot to nenazadnje izhaja iz izvedenčeve ustne dopolnitve, in zato pravilno zaključilo, da na njihovi podlagi ni mogoče sklepati o pristranskosti izvedenca in njegovih ocen. Po zgoraj navedenem in pravilni oceni sodišča prve stopnje v 58. točki obrazložitve glede tožnikovega vztrajanja o neprimerljivosti nepremičnin, je sodišče prve stopnje v 59. točki utemeljeno zaključilo, da tožnik s svojimi sicer določnimi, vendar po strokovni plati neobrazloženimi pripombami tudi ni uspel sodišča prepričati o obstoju konkretnih okoliščin, ki bi nakazovale na to, da obstaja realno strokovno tveganje za napako v ocenah izvedenca, ki so konsistentne, brez takšnih odstopanj, zaradi katerih bi bilo potrebno postopati po drugem odstavku 254. člena ZPP, in da ob tem, ko izvedensko mnenje z dopolnitvijo nudi zadostno podlago za odločitev sodišča, ni bilo razloga za novega izvedenca iste stroke. Pravilno je ocenilo, da je izvedenec v zadostni meri obrazložil strokovno podlago glede zastavljenih vprašanj, zato ne gre za primerljivo situacijo, ki jo obravnava vsebina judikata, na katerega se je sklicevala tožeča stranka - VSL II Cp 1113/2017 z dne 11. 10. 2019. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP, ker v postopek ni angažiralo novega izvedenca gradbene stroke. Neutemeljen je zato tudi očitek, da je razsodilo na podlagi nepopolnega, pristranskega in strokovno pomanjkljivega mnenja izvedenca A.. Ne drži, da je bilo mnenje pavšalno, strokovno neustrezno podprto, da izvedenec ni uspel pojasniti konkretnih pripomb oziroma bolje rečeno se opredeliti do njih. Tožnik v pritožbi navaja (ponavlja) dobesedno enake navedbe2, kot jih je podal v pripombah na pisno izvedensko mnenje in do katerih se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, predvsem v točkah 52 do 58. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da sodišče konkretne pripombe tožnika na mnenje v obrazložitvi sodbe ni obrazložilo in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je izvedenec primerjal v letu 2008 neobnovljene nepremičnine z nepremičnino pravdnih strank ali ne, in da pavšalno sklicevanje sodišča na prilagoditvene stopnje, ki da so uporabljene povsod, ne podaja odgovora na pripombo tožnika, da je izvedenec primerjal neprimerljivo in da je zato njegovo mnenje ostalo tudi po izvedenih dopolnitvah mnenja nepopolno. Sodišče prve stopnje je o tem podalo pravilne razloge, pritožbeno sodišče jih sprejema in se nanje v izogib ponavljanju povsem sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pripomba tožnika glede nejasnih prilagoditev povsem pavšalna. Pravilno je obrazložilo, da je izvedenec uporabil prilagoditvene stopnje povsod, kjer ni ugotovil po različnih kriterijih enake podatkovne primerljivosti; višino prilagoditve pa je izvedenec pojasnjeval z oceno izvedenca, ki je odvisna od strokovnih pravil (standardov). Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik vsebinsko ni zatrjeval, da teh izvedenec pri svojem delu ne bi uporabil, zato ne drži pritožbena navedba, da je iz pripomb razvidno, da je nasprotoval strokovnim standardom. V 53. točki obrazložitve se je pravilno opredelilo tudi do tožnikovega očitka, da je izvedenec pri primerjavi podatkov upošteval neto površino po vlaganjih (422,19 m2), čeprav je v letu 2008 nepremičnina imela le 351,79 m2 površine (salon - 31,10 m2 in kmečka soba - 39,30 m2 sta bila prazna prostora), čeprav praznih in nefunkcionalnih prostorov ni mogoče upoštevati v enaki vrednosti kot izdelanih in uporabnih prostorov, prav tako pa ni upošteval terase v izmeri 74,25 m2, ki je bila prej ravna streha garaže. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, da je izvedenec povsem prepričljivo pojasnil, da sta prostora, kasneje obdelana kot kmečka soba in salon, obstajala že v letu 2008, in da ju je bilo potrebno le preurediti (kar pa je predmet ocenjevanja večvrednosti, kot je dodalo sodišče). Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnikom, da je izvedenec pomanjkljivost pavšalno pojasnjeval, da so prostori obstajali in da je sodišče njegovo obrazložitev neutemeljeno sprejemalo, čeprav je samo v 44. točki obrazložitve navedlo, da se je z vlaganji v prej prazen prostor - prizidek, ki je postal uporaben, zgolj izboljšala že obstoječa stavba. Zmotno je tožnikovo stališče, da površin teh prostorov (salona in kmečke sobe) ni mogoče enačiti z izdelanimi in uporabnimi prostori po izvedenih vlaganjih. Sicer pa je glede salona potrebno izpostaviti, da je nesporno v tem prostoru prej bila kemična čistilnica, zaradi česar ni mogoče trditi, da prostor prej ni bil uporaben. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ne drži in ni logično, da je terasa, ki je sedaj položena s keramiko, a ne le to: napravljena je tudi hidroizolacija, dodatno je napravljen še nadstrešek, prekrit s kritino, napeljana elektrika, vredna zgolj kakšen procent več kot prej. Tudi glede terase je namreč sodišče upravičeno sledilo izvedencu, saj samo nima strokovnega znanja, da terasa pred vlaganji res ni bila obdelana, da pa bi bilo po stroki neprimerno, da bi zaradi položitve keramike prej neobdelano veliko površino (74 m2) nato šteli za obdelano, zaradi česar jo je pred vlaganji, ko je bila pokrita z bitumensko folijo na ustreznih nosilcih, štel za delno pohodno površino, danes pa predstavlja teraso, ki pa je tudi ne gre enačiti s stanovanjsko površino, temveč je v primerjavi s slednjo vredna le kakšen procent več kot prej. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je izvedenec s takšno razlago odgovoril tudi na pripombo tožnika, da ni jasno, ali je izvedenec ocenil vsa vlaganja, kot tudi, da ocenjena zneska pri delih na terasi (75,00 EUR/m2 oziroma 150,00 EUR/m2) nista preverljiva, čeprav, kot je dodalo sodišče, posredno, glede na to, da tožeča stranka, ki je ob ustni dopolnitvi imela možnost postavljati izvedencu vprašanja, in se je te pravice tudi aktivno posluževala, sicer svoje pisne pripombe ni več predočala izvedencu.

20. Nadalje tožnik navaja, da izvedenec ni cenil posameznih vlaganj, temveč le po sklopih, pri čemer ni pojasnil metode izračuna posameznih vlaganj po sklopih. Tudi ta očitek ni na mestu. Sodišče je obrazložilo, da je izvedencu dovolilo ocenjevanje po sklopih; na morebitna vprašanja, kaj spada pod določen sklop oziroma, kaj je upošteval, pa je izvedenec odgovarjal med dopolnilnim zaslišanjem. Izvedenec je tudi pojasnil metode izračuna posameznih vlaganj po sklopih. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do pripomb tožnika glede vrednosti vgrajenih avtomatsko sekcijskih garažnih vrat, češ da je vrednost (1.600,00 EUR) prenizka, in sicer s pravilno razlago, da pripomba ni pravno pomembna, ker je v sodni praksi uporabljeni obogatitveni in ne vrnitveni način ugotavljanja večvrednosti nepremičnine. Ponovno izpostavljanje tožnika v pritožbi, da je novo vrednost vrat (1.729,50 EUR) izkazal z računom, zato ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je dodalo, da je izvedenec razložil, da izvedenci ne upoštevajo DDV, zato ni na mestu očitek, da ni pojasnil, ali je pri ostalih ocenah upošteval davek ali ne. Tožnik s pritožbeno navedbo, da izvedenec svoje ocene ni z ničemer podkrepil, ne more izpodbiti pravilne ocene sodišča prve stopnje, da je neobrazložena tožnikova pripomba, da ni realna ocena vrednosti izdelave maske montažne stene nad garažnimi vrati (200,00 EUR), saj je ni z ničemer utemeljil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik, ki je menil, da niso bila upoštevana vsa dela, manjka ni konkretiziral, izvedenec pa je potrdil, da je cenil vse, ugotovljeno tudi ob ogledu. V pritožbi tožnik neutemeljeno ponavlja pripombo, da ocenjenega zneska 40 EUR/m2 ni moč preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je izračun za slednjega izvedenec obrazložil med ustno dopolnitvijo (polaganje keramike - 25,00 EUR/m2 + cena keramike 10,00 EUR/m2 + hidrostop 5,00/m2), s čimer je odgovoril na pripombo tožnika, ki je menil, da zaradi izvedenčeve uporabe določenih merskih enot pri ocenjevanju vrednosti mnenje ne ustreza standardu obrazloženosti in da zato ni preverljivo.

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe: da je imel tožnik pripombo na način ocenjevanja kozmetičnega salona, ki je posplošeno in pavšalno in očitno ne zajema vseh vlaganj; da ocenjenega zneska 500 EUR/m2 ni moč preizkusiti, prav tako ni jasno, kaj so dolgotrajne in kaj kratkotrajne komponente, zlasti pa se ni moč strinjati kar z 90 % kratkotrajnimi komponentami; da se tovrstni poslovni prostori izdelujejo vsaj za eno generacijo in ni jasno, kako bi lahko večina zastarala že zgolj (očitno v pritožbi manjka beseda: po) 25 letih; da je salon je še vedno v funkciji in obratuje v prvotnem stanju; da je tožnik zgolj denarnih sredstev v salon vložil 23.000,00 EUR, kar je brez dela, medtem ko je izvedenec novo vrednost ocenil le na 15.500,00 EUR, kar je absolutno prenizko. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlago sodišča prve stopnje v 56. točki obrazložitve, da glede na zaključek sodišča o poplačilu tožnikovih vlaganj s strani prve toženke, pripomb tožnika glede ocenjevanja kozmetičnega salona (ki jih ponavlja v pritožbi) niti ne povzema. Sodišču prve stopnje se tako ni bilo treba opredeliti do tožnikovih pripomb v tem delu.

22. Tudi navedbe v pritožbi, da je po drugi strani tožena stranka z računi izkazala le za 2.300,00 EUR nakupa materiala za obnovo kopalnice v srednji etaži, medtem ko je tožnik priznaval, da je bil skupni vložek, vključno z deli, v kopalnico 3.000,00 EUR, in da je izvedenec novo vrednost ocenil na kar 4.200,00 EUR, kakor tudi pripombe glede kmečke sobe3 so prepis pripomb iz tožnikove vloge z dne 6. 2. 2020. Glede prvih pripomb je ugotoviti, da tožnik ne izpodbija obrazložitve sodišča prve stopnje v 50. točki, da je preostala vrednost v zvezi z izvedbo stropnih, stenskih in talnih lesenih oblog v kopalnici v srednji etaži bila ocenjena na 2.352,00 EUR in posledična večvrednost 2.023,00 EUR, kar je edino relevantno ob upoštevanju nove vrednosti, ocenjene po izvedencu. Glede pripomb tožnika glede vrednosti vlaganj v kmečko sobo je sodišče prve stopnje v točki 56 obrazložilo, da tudi teh pripomb ne povzema, saj se pobotni ugovor ni raztezal na kmečko sodbo. Pritožbeno sodišče ta argument sprejema. Zato so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe - ponovljene pripombe na izvedensko mnenje, da bi morali biti zaključki pojasnjeni in navedene podlage, na katerih mnenje temelji, da bi bilo mogoče preveriti njegovo pravilnost in utemeljenost. 23. Tožnik v pritožbi nadalje navaja, da je izvedenec izkazoval tudi podcenjujoč in pristranski odnos do tožnika, vendar je sodišče neutemeljeno štelo, da je navedeno potrebno pripisati med ustnim zaslišanjem zaznanim zaostrenim odnosom med izvedencem in tožnikom. Navaja, da je ugovarjal pristranskost izvedenca že v vlogi, s katero se je izjasnjeval o samem mnenju, zato ne more držati, da se tožnikova ocena pristranskosti izvedenca nanaša zgolj na dogajanje na naroku, na katerem je bil izvedenec ustno zaslišan. Tožnik meni, da bi sodišče ob pretehtanju vseh okoliščin moralo angažirati novega izvedenca gradbene stroke, saj je mnenje izvedenca A. ostalo nepopolno, strokovno vprašljivo in pristransko, negativen odnos izvedenca pa je lahko ob zaslišanju zaznalo samo sodišče. Četudi je tožnik s katero izmed izjav prispeval k zaostreni komunikaciji v sodni dvorani, pa si je izvedenec ne bi smel privoščiti, saj si mora kot sodišče vseskozi prizadevati, da se ne ustvarja vtisa, da je pristranski. Tožnik navaja, da so merila za izločitev izvedenca ZPP enaka, kot za izločitev sodnika, zato ni dvoma, da si izvedenec ne glede na ravnanja strank ne sme privoščiti izjav, ki jasno kažejo na njegovo negativno vrednostno oceno stranke v postopku. Glede na to, da tožnik ni zahteval izločitve izvedenca zaradi razloga po 6. točki 70. člena v zvezi z 247. členom ZPP (dvom o nepristranskosti), in da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da izvedenec ni bil pristranski, se tudi gornje navedbe izkažejo za neutemeljene; sploh pa ne izkazujejo razlogov, zaradi katerih bi moralo sodišče angažirati novega izvedenca gradbene stroke (254. člen ZPP). Posledično ni utemeljen niti očitek, da je, zato ker je sodišče oprlo odločitev na vsebinsko in strokovno nepopolno in nepravilno izvedensko mnenje in ni angažiralo novega izvedenca, ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno razjasnjeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti in ne drži, da bi moralo zaradi videza nepristranskosti imenovati novega izvedenca. Sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka. Posledično tudi niso bila, kot trdi pritožnik, v bistveno prenizkem znesku ovrednotena vlaganja tožnika in prve toženke v nepremičnino in posledično ni bila nepravilno in prenizko ocenjena terjatev iz naslova vlaganj tožnika do prve, druge in tretje tožene stranke, po drugi strani pa previsoko ocenjeni terjatvi druge in tretje tožene stranke do tožnika. Slednji sta tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno ocenjeni. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikom, da je šlo glede vlaganj druge in tretje tožene stranke zgolj za vzdrževalna dela, zaradi česar vlaganj ni mogoče ovrednotiti, zato tudi v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji. Sodišče prve stopnje se je glede zatrjevanih vlaganj druge in tretje tožene stranke upravičeno oprlo na objektivizirano mnenje izvedenca gradbene stroke, na podlagi katerega je pravilno ugotovilo, da je vrednost njunih vlaganj znašala skupaj 3.896,34 EUR, kolikor predstavlja seštevek ocenjene večvrednosti nepremičnine za dela v zvezi z: - novimi PVC okni v srednji etaži (1.873,34 EUR), pri čemer je za okno v skupnem hodniku tožnik izpovedno priznaval, da je račun zanj plačal drugi toženec, tako da je vrednost tega vložka in posledična večvrednost zajeta v ocenjevanem sklopu, medtem ko zatrjevano beljenje glede na oceno izvedenca ni investicija, ki zviša vrednost nepremičnine, kar velja tudi za položitev parketa oziroma laminata; - ureditvijo kopalnice v srednji etaži z izvedbo stropnih, stenskih in talnih lesenih oblog ter predelne stene (2.023,00 EUR).

24. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da glede na določilo 193. člena OZ gredo prikrajšanemu zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, v tem primeru je to od 19. 5. 2017 dalje, upoštevaje poštenost pridobiteljev obogatitve. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik obrestnega zahtevka tega dela zahtevka ni posebej obrazložil in tudi ni trdil, da so bili pridobitelji v času vlaganj oziroma pridobitve nepošteni. Navedeno je bistveno v zvezi s to odločitvijo. Sodišče prve stopnje je kljub temu v obrazložitvi v 62. točki dodalo še svoje prepričanje, da pridobitelji v času vlaganj oziroma pridobitve niso bili nepošteni in zaključilo, da ni podlage za prisojo zamudnih obresti za čas pred vložitvijo tožbe ter je zato zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.455,99 EUR od 1. 7. 2016 do vključno 19. 5. 2017 za drugo in tretjo toženo stranko. Tožnik tak zaključek izpodbija z navedbo, da so nedvomno tožene stranke postale slaboverne v trenutku razpada zunajzakonske skupnosti prve toženke in tožnika, in navedbo, da je tudi prva toženka delno tožniku izplačala vlaganja v skupno premoženje v juniju 2016, zato so se tožene stranke zavedale, da niso upravičene do tožnikovega deleža na vlaganjih. Te navedbe pritožnik prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer niti ne trdi, da jih brez svoje krivde ni mogel podati pravočasno že v postopku na prvi stopnji, zato so nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

25. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo glede odločitve, da je prva toženka z izplačilom zneska 10.000,00 EUR tožniku v celoti odplačala vlaganja v kozmetični salon. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek pravilno ugotovilo, da je bil med tožnikom in prvo toženko dosežen dogovor, da slednja s plačilom 10.000,00 EUR tožniku poplača vsa njegova vlaganja v kozmetični salon, in pravilno zaključilo, da sta s tem medsebojno in celostno razrešila vprašanje skupnega premoženja v tem delu, zaradi česar tožnik tega dela vlaganj oziroma posledične večvrednosti skupne kolektivne terjatve s prvo toženko ne more več uveljavljati niti nasproti preostalima solastnikoma. Tožnik je, kot je obrazložilo sodišče, zatrjeval in izpovedoval, da je šlo le za delno plačilo, saj s strani prve toženke izročeni mu znesek 10.000,00 EUR ni mogel predstavljati njegovega vložka v salon, ki je znašal 23.000,00 EUR, in tudi, da sta se dogovarjala, da je šlo le za del kupnine za salon, in da je prva toženka dejala, da mu bo ostanek izročila čez čas, ko bo denar imela. Sodišče prve stopnje je upravičeno verjelo prvi toženki, da je tožnik za to, da ji ″da″ vse skupaj, najprej zahteval 15.000,00 EUR, potem pa je znesek spustil na 10.000,00 EUR, nakar ji je ob izročitvi denarja dejal, da je to vse, da je sedaj vse njeno, da mu je to zdaj plačala. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je šlo za dokončno ″izplačilo″ tožnikovih vlaganj v salon. Zaključek temelji na prepričljivi obrazložitvi tudi ostalih okoliščin. Povsem upravičeno je sodišče podvomilo o tem, da bi toženka zgolj za delno poplačilo vzela kredit (B13, pogodba o potrošniškem kreditu sklenjena 6. 7. 2016 za znesek 10.203,34 EUR), saj bi ga vzela za celotni znesek. Upoštevalo pa je tudi, da sta tudi drugi toženec in tretja toženka skladno izpovedala, da se jima je tožnik nekoč pohvalil o svoji velikodušnosti, ker je njuni hčerki salon, v katerega je vložil 23.000,00 EUR, prepustil za zgolj 10.000,00 EUR, ki mu jih je celo plačala, in da je hči prve toženke izpovedala, da je o tem slišala od starih staršev. Sodišče prve stopnje je kritično navedlo, da so res priča oziroma toženi stranki ožji sorodniki prve toženke, a prepričljivo ugotovilo, da pa je vendar celo v listini A68 (dopisu prve toženke tožniku ob koncu zveze, ko je prva toženka povzela dejansko stanje), ki jo je sam tožnik predložil kot dokaz, zapisano, da je (prva toženka) junija 2016 partnerju poplačala salon - 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ob razlagi, da ob vsesplošni rabi uporabljene besede ″poplačilo″ tudi v vsakdanjiku, zaključilo, da tudi ta dokaz, ob ostalih izvedenih dokazih, ne pušča dvomov, da je šlo za poplačilo v celoti (60. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitek sodišču, da je v nasprotju z listinami spisa odločilo, da je znesek 10.000,00 EUR prva toženka tožniku izplačala v juliju 2017, ni konkretiziran, saj ni navedeno, v nasprotju s katerimi listinami v spisu, zato tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka na podlagi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.4 V obrazložitvi v 60. točki je resda navedeno najprej, da je prva toženka tožniku znesek 10.000,00 EUR izplačala v juliju 2017, v nadaljevanju pa, sklicujoč se na zapis, ki ga je predložil sam tožnik (priloga A 68), da je to storila junija 2016. Glede na navedeno in glede na to, da je tožnik v tožbi sam trdil, da je prva toženka tožniku kot povrnitev vlaganj že izročila 10.000,00 EUR v mesecu juniju 2016, in da tožene stranke v odgovoru na tožbo te časovne okoliščine niso prerekale, kakor tudi glede na nesporno dejstvo, da je prva toženka najela kredit pri banki dne 6. 7. 2016 in s tako pridobljeni denar izročila tožniku, in da je bila predmetna tožba vložena v mesecu maju 2017, je evidentno, da se je sodišču prve stopnje pri zapisu, da je bilo plačilo izvršeno v juliju 2017, pripetila očitna pisna napaka (ki jo lahko samo popravi) in da je pravilna letnica 2016. Sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku ni verjelo, da sta se dogovarjala, da je šlo le za del kupnine za salon in da je prva toženka glede preostanka dejala, da mu bo ostanek izročila čez čas, ko bo imela denar, saj je glede na tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi v aprilu 2019 (l. št. 113), da nikoli ni terjal preostanka, upravičeno sklepalo, da bi v primeru dolga vsekakor storil, še posebno glede na zaostritev njunih odnosov, o čemer priča kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki se obravnava pred Okrajnim sodiščem v Velenju in ki bi se naj zgodilo marca 2017. Sodišče prve stopnje je kazenski postopek izpostavilo zaradi dokazne ocene tožnikove izpovedbe, ki jo je podal na glavni obravnavi v aprilu 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče izhajalo iz napačnega časovnega zaporedja, saj da je toženka tožniku izplačala znesek 10.000,00 EUR v letu 2016, dejanje, ki bi naj bilo kaznivo in ki se obravnava pred Okrajnim sodiščem v Velenju, pa bi se naj zgodilo marca 2017, pred vložitvijo tožbe, in da je zato terjanje za preostanek plačila s strani tožnika zaradi časovnega zaporedja ne bi bilo niti več logično.

26. Neprerekana je bila trditev prve tožene stranke, da je iz razloga, da bo izročila tožniku 10.000,00 EUR, tik pred razpadom njune skupnosti (nesporno junija 2016) najela kredit (tožnik je trdil le, da ni bil sklenjen sporazum). Ob takih okoliščinah, ko je bil znesek 10.000,00 EUR izročen po pridobitvi kredita in ko je dejansko njuna zunajzakonska zveza že prenehala, in je torej izročitev zneska predstavljala le izpolnitev obveznosti s strani prve toženke že prej sklenjenega dogovora, pa ni utemeljen niti očitek, da sodišče ni upoštevalo, da bi za takšen dogovor morala biti sklenjena pisna pogodba v obliki notarskega zapisa. Potrebno je tudi izpostaviti, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi navedel, da gotovinski kredit, ki bi ga naj najela prva toženka, ni skupno premoženje, saj ni bil porabljen za skupne potrebe nekdanjih zunajzakonskih partnerjev, pač pa je to bil znesek, s katerim je prva toženka delno izplačala tožniku investicijo v kozmetični salon. Njegove navedbe v pritožbi, da bi za takšen dogovor morala biti sklenjena pisna pogodba v obliki notarskega zapisa, tako ob neizkazanih zakonskih pogojih predstavljajo nedopustno pritožbeno navedbo - novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato po obrazloženem ni utemeljena graja, da sodba nima razlogov o odsotnosti oblike in razlogih za odločitev sodišča, da je pogodba kljub temu veljavna in da je zato ni mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

27. Glede na vse obrazloženo ni moč pritrditi tožniku, da bi sodišče moralo ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da je tožnik upravičen zahtevati razliko do polne vrednosti vlaganj v salon in da bi se ob pravilni uporabi materialnega sodišče moralo opredeliti glede vlaganj v kozmetični salon.

28. Neutemeljena je tudi pritožba toženih strank iz v nadaljevanju navedenih razlogov. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo dejstvo, da so pravdne stranke kot solastniki nepremičnine na naslovu T.3, N., ob nakupu te nepremičnine sklenile dogovor o razdelitvi in uporabi te nepremičnine, saj je v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da ni bilo sporno, da je bil med solastniki dosežen dogovor o načinu uporabe nepremičnine v naravi, in sicer, kot to izhaja iz Dogovora (priloga B11), sta tožnik in prva toženka uporabljala zgornji del stanovanjske hiše, v naravi stanovanje v samostoječi stavbi z garažo, parkirnim prostorom ter teraso, medtem ko sta drugi toženec in tretja toženka uporabljala kletno in srednjo etažo. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je poleg navedb, da sta s prvo toženko v celoti obnovila svoj stanovanjski del (zamenjava oken in vhodnih vrat, menjava žaluzij, ureditev sten) - torej skupno, kot je samo ugotovilo, tožnik zatrjeval tudi, da je sam s svojimi sredstvi od dela in s svojim delom izdelal kozmetični salon v pritlični etaži, sam je v celoti adaptiral garažo, med drugim tudi z nakupom garažnih vrat, in zgradil teraso, tako da sedaj meri 72 m2, hodnik, ki je skupni prostor, je opremil z mavčnimi ploščami, skupaj z drugim tožencem pa je financiral izvedbo sončnih kolektorjev in barvanje fasade (vsak do ene polovice). S fizičnim delom v zvezi z obnovami in z vzdrževanjem nepremičnin je po svojih trditvah prispeval k ustvarjanju in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je navedlo, da so tožene stranke priznavale, da je tožnik s svojim delom veliko prispeval k obnovi, vendar pa so ugovarjale, da del ni opravljal izključno sam niti jih ni sam financiral iz svojega posebnega premoženja, temveč je k obnovi prispevala tudi prva toženka. Na podlagi takih navedb in iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sklenjeni dogovor štelo le kot dogovor pravdnih strank o uporabi solastne nepremičnine. Tudi iz same vsebine Dogovora ne izhaja, da je bilo dogovorjeno, da vsak solastnik vlaga v svoj dogovorjen del brez soglasja ali posveta s solastniki. Drugi toženec in tretja toženka zato zmotno menita, da posledično nista ničesar dolžni finančno prispevati tožniku ali komurkoli drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj terjatev tožnika in prvega toženca ter druge toženke, pravilno terjatve pobotalo in odločilo o plačilu razlike, kot je to odločeno v tč. I/3 in I/4 izreka sodbe.

29. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor drugega toženca in tretje toženke zaradi neplačila stanovanjskih stroškov za čas od julija 2016 do junija 2018, ker je pravilno ugotovilo, da protiterjatev ne obstoji, saj drugi toženec in tretja toženka zaradi tožnikovega morebitnega neplačevanja stanovanjskih stroškov nista prikrajšana, saj prva toženka še vedno plačuje stroške enako, kot v času trajanja zunajzakonske skupnosti, torej v deležu, kolikor ustreza njunemu prispevku s tožnikom (v obrazložitvi sodbe v 66. točki očitno pomotoma navedeno : s prvotoženim; pri stroških, ki se delijo po osebah) oziroma deležu (pri stroških, ki se delijo sorazmerno njunega lastninskemu deležu. Pritožba slednjega ne izpodbija. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ne gre spregledati, da nastajajo vsakomesečni stroški, ki pa jih tožnik od julija 2016 do junija 2018 sploh ni plačeval; da po juniju 2018 tožnik mesečno plačuje določen znesek, katerega si po nekem svojem ključu sam izračunava; in da tožnik prispeva k stanovanjskim stroškom občutno prenizek znesek. Lasten zaključek, ki ga glede na obrazloženo izvedeni dokazi ne ponujajo, predstavlja pritožbena navedba, da sta drugi toženec in tretja toženka zaradi neplačil s strani tožnika prikrajšana in da je pobotni ugovor v celoti utemeljen. Pritožbeno sodišče razume, da je zanju vsaka finančna obremenitev velik problem, vendar ta okoliščina nima vpliva na odločitev.

30. Tako tožnik kot tožene stranke se pritožujejo tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožnik navaja, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Meni, da je potrebno izhajati iz dejstva, da je tožnik v večji meri z zahtevkom uspel, da se je postopek nanašal tudi na pobotne ugovore toženih strank. Sodišču očita, da je pri oceni stroškov izhajalo iz zastopstva po pooblaščencih, ni pa se opredelilo do stroškov, ki jih je moral plačati tožnik - zelo visoko sodno takso in stroške izvedenskega mnenja. Toženim strankam je bilo zaradi pobotnih ugovorov prihranjeno plačilo visoke sodne takse za nasprotno tožbo, ki je nenazadnje bila že vložena, pa nato ni bila plačana sodna taksa. Drugačna odločitev o glavnem zahtevku, za katero se zavzema tožnik s pritožbo, pa zahteva tudi drugačno odločitev o stroških in povrnitev stroškov postopka tožniku. Toženci pa izpodbijajo odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, ker menijo, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega pava odločiti, glede na vse okoliščine primera, ko tožeča stranka s svojim zahtevkom skoraj v celoti ni uspela, da je dolžna povrniti toženim strankam njihove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi načela delnega uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP), odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka. Upravičeno je upoštevalo: (-) da je postopek res tekel na podlagi tožbe tožnika, vendar je sodišče odločalo tudi o pobotnih ugovorih toženih strank, ki so se nanašali na trditve tožnika o obsegu in deležu obeh zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju; (-) da sta bili pravdni stranki ves čas postopka zastopani po odvetnikih, ki sta približno enako aktivno sodelovala v postopku (oziroma tožene nekoliko manj, je pa njihova pooblaščenka zastopala več strank, kar se odraža v nekoliko zvišanih postavkah); (-) da je tožeča stranka v manjši meri uspela s postavljenimi zahtevki, ki predstavljajo kombinacijo denarnih in nedenarnih zahtevkov; med drugim ni uspela z uveljavljenim višjim deležem glede ugotavljanja deleža na skupnem premoženju, ki se je odražal v uspehu nasproti prve tožene stranke in nasproti preostalima tožencema zaradi predhodnega vprašanja, ki ga je tako ugotovljeni delež predstavljal pri dajatvenem zahtevku, naperjenem proti njima, in v zvezi s tem pravilno navedlo, da o uspehu ni moč sklepati z matematičnega vidika. Pritožbeno sodišče se strinja, da je prevladujoč kriterij za sprejeto stroškovno odločitev tako specifika obravnavanja postavljenih zahtevkov in ugovorov v takšni pravdi, ko mora sodišče v vsakem primeru obravnavati delež vsakega od bivših zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju. Glede na razrešitev spornega razmerja, ki je v interesu vseh pravdnih strank, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo, da so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je utemeljen zaključek, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka. Potrebno je še pojasniti, da pravdne stranke prosto izbirajo, ali v pravdi podajo pobotni ugovor ali pa vložijo nasprotno tožbo, zato na odločitev o povračilu stroškov ne more vplivati, da so tožene stranke podale pobotne ugovore in da jim je bilo zaradi tega prihranjeno plačilo visoke sodne takse za nasprotno tožbo. Tudi z izpostavljanjem dejstva visokega zneska sodne takse in zneska stroškov za izvedence tožnik ne more ovreči pravilnosti sprejete stroškovne odločitve. Materialnopravni preizkus pa tudi ni pokazal nepravilnosti pri odmeri posameznih stroškov.

31. Pritožbene navedbe pritožnikov so se izkazale za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (določbe OZ, SPZ, ZZZDR in ZN). Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je odločitve v točkah I/3., I/4., I/5., I/6. in v II. točki (353. člen ZPP).

32. Pravdni stranki z vloženima pritožbama nista uspeli, zato morata kriti vsaka svoje stroške z vloženima pritožbama. Tožnik je priglasil tudi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbe toženih strank, zato je pritožbeno sodišče, tudi ob upoštevanju, da je razrešitev spornega razmerja v interesu vseh pravdnih strank, odločilo, da mora sam kriti tudi stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj sodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 324/2003, II Ips 293/2013 in VSL II Cp 1404/2017. 2 Te navedbe so: (-) ″Mnenje je bilo nepopolno in ga ni bilo mogoče preizkusiti, izvedenec ni pojasnil, kako je mogoče, da je nepremičnina kot celota kljub izdatnim vlaganjem, ki so bila izvedena po letu 2008, lahko v letu 2016 in 2019 ocenjena celo manj kot je bila ocenjena ob nakupu leta 2008, ko ni bila obnovljena in je imela manjšo neto površino ter sploh ni pridobila na tržni vrednosti, temveč celo izgubila. Izvedenec se je sicer pavšalno skliceval na razmere na trgu, ki pa nikakor logično ne morejo pojasniti tolikšnega razhajanja. Izvedenec je navedel, da bi bila vrednost nepremičnine v letu 2008 skupaj 240.430 €, v letu 2016 skupaj 210.180 € in konec leta 2019 skupaj 238.820 €. V letu 2016 je ocenjena tržna vrednost nepremičnine z upoštevanimi vlaganji 210.180 €, čeprav je bilo to po izdatni obnovi in izvedenih vlaganjih, glede na gibanje tržnih cen na trgu pa bi bila brez izvedenih vlaganj vredna 25% manj, kot je bila v letu 2008. Pri tem izvedenec neutemeljeno primerjal povprečno ceno nepremičnin, ki so bile prodane na trgu leta 2008 in povprečno ceno nepremičnin, ki so bile prodane na trgu leta 2016. Iz primerljivih prodaj v letu 2008 ni razvidno, ali je šlo za primerljive nepremičnine, v katere ni bilo vlagano nič, kot ni bilo vloženo še nič v ocenjevano nepremičnino ob nakupu, leta 2008. Iz mnenja je namreč sklepati ravno nasprotno: ker izvedenec za osnovo za izračun tržne vrednosti nepremičnine v letu 2016 brez izvedenih vlaganj vzame prav ocenjeno tržno vrednost iz leta 2008 in jo zmanjša za 25%, za kolikor bi naj bila manj vredna brez izvedenih vlaganj, je torej na dlani, da je izvedenec kot primerljive nepremičnine v letu 2008 upošteval takšne nepremičnine, ki so bile obnovljene, torej je bilo v njih vlagano, ne pa nepremičnine, v katere ni bilo vlagano nič, kot ni bilo vloženo še nič v ocenjevano nepremičnino ob nakupu, leta 2008. Takšen pristop pa ne more biti pravilen in verodostojen.″; (-) ″zračun tržne vrednosti ocenjevane nepremičnine v letu 2008 bi v resnici moral pokazati bistveno nižjo vrednost od te, ki jo je določil izvedenec, in iz katere potem tudi izračunava preostalo vrednost vlaganj na dan 01.07.2016. Izvedenec tudi ni sledil sklepu sodišča, da naj izračuna tržno vrednost nepremičnine na dan izdelave mnenja, upoštevaje stanje na dan 01.07.2016, redno rabo, amortizacijo in kvaliteto vlaganj, vse v primerjavi z vrednostjo, če vlaganja ne bi bila izvedena, saj je za izračun tržne vrednosti na dan izdelave mnenja vzel ponovno nove primerljive prodaje iz leta 2019 in torej izračun ponovno ni na istem imenovalcu″; (-) ″Izvedenec je kot osnovo pri oceni vrednosti nepremičnine v letu 2008, 2016 in 2019 vsakokrat upošteval izmerjeno (zdajšnjo) skupno neto površino 422,19 m2 ter povprečno prodajno ceno za različne nepremičnine, prodane na trgu leta 2008, 2016 in 2019. Pri tem se zastavlja že vprašanje, ali je mogoče primerjati (in na podlagi tega vsakokrat izračunati osnovo za tržno vrednost) različne nepremičnine. Po prepričanju tožnika na podlagi tega lahko pride do prevelikega odstopanja v izračunu, saj ni mogoče zagotoviti, da so npr. nepremičnine, ki so bile prodane leta 2008 primerljive tistim, ki so bile na trgu prodane leta 2016 in tistim leta 2019. Izvedenec sicer uporablja prilagoditve, ki pa so nejasne in v jih v odsotnosti relevantnih podatkov za primerjavo ni mogoče preizkusiti.″; (-) ″Izvedenec ni konkretno odgovoril na zastavljeno vprašanje vpliva spremembe namembnosti dela nepremičnine in upravnih dovoljenj na spremembo vrednosti. Navedeno je po mnenju tožnika ključna napaka. Evidentno je namreč, da je izgradnja kozmetičnega salona vplivala na namembnost same nepremičnine, saj je iz stanovanjskega objekta postal poslovno stanovanjski objekt, in ima kozmetični salon vsa ustrezna dovoljenja, pri čemer se izvedenec glede tega sploh ni izjasnil″; (-) ″Neutemeljeno je po izvedencu upoštevanje današnje skupne neto površine 422,19 m2 pri izračunu vrednosti nepremičnine v letu 2008. Namreč, ni sporno niti med strankami, da leta 2008 še ni bilo: salona (prazen prostor, kjer je bila v preteklosti kemična čistilnica), izmerjeno 31,10 m2, kmečke sobe, izmerjeno 39,30 m2. Navedeno pomeni, da je nepremičnina v letu 2008 imela zgolj 351,79 € skupne neto površine, saj praznih in nefunkcionalnih prostorov nedvomno ni mogoče upoštevati v enaki vrednosti kot izdelane in uporabne prostore.″: (-) ″Nadalje pri izračunu površine in izračunu tržne vrednosti v letu 2016 in 2019 ni nikjer upoštevane terase v izmeri 74,25 m2, ki jo je na novo izdelal tožnik in je bila predhodno ravna streha garaže, pokrita z »dahpapo«″. 3 Navedbe: ″Glede kmečke sobe se tožnik ni strinjal z oceno, ker ni realna. V kmečki sobi ni nobene izolacije, kar bi bilo moč tudi videti, v kolikor bi izvedenec to želel. Ker gre za prostor za sušenje mesa, je v njem izrazito mrzlo, kar je bilo zaznati tudi ob ogledu, kar seveda priča o tem, da v prostoru ni nobene izolacije, električna napeljava pa je že bila predhodno. Ocenjena vrednost 7.860 € je absolutno pretirana, izvedenec ni pojasnil, kako je prišel do številke 200€/m2. Da je očitno pretirano ocenil kmečko sobo in delavnico, ki sta prostora brez posebne vrednosti, saj sta zgolj obita z lesenimi deskami, medtem ko je izdelavo nadstreška nad garažo ( ki je obdelan, pokrit s kritino), ocenil na 150€/m2 torej za kar 50 € manj, tožniku ne predstavlja drugega, kot da je izvedenec ocenjeval pristransko, saj niti za svoje ocene ni podal nobene strokovne razlage.″ 4 Tudi sicer je potrebno pojasniti, da navedena procesna kršitev (″protispisnost″) lahko predstavlja le tehnično napako, in sicer napačen prenos samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oziroma prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje.