Jedro

Za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju se uporabljajo določbe ZZZDR (51. in 59. člen v zvezi z 12. členom ZZZDR). Tudi za povrnitev vlaganj enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca pravilno pravno podlago predstavljajo določbe ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Kadar pa sta zakonca ali zunajzakonska partnerja vlagala v nepremičnino tretje osebe, se v razmerju med njima uporabljajo navedene določbe ZZZDR, v razmerju do tretje osebe pa določbe o neupravičeni pridobitvi (48. člen SPZ ter 190. člen OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je skupaj s toženkino hčerko A.A., s katero sta bila v zunajzakonski skupnosti, živel v toženkini stanovanjski hiši. V času trajanja zunajzakonske skupnosti sta vlagala v toženkino hišo (uredila sta si mansardno stanovanje, v garaži si je toženec uredil delavnico, skupaj pa so uredili tudi okolico hiše). Na račun opravljenih vlaganj je tožnik od toženke s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev solastninske pravice do 1/3 na nepremičnini, s podrednim tožbenim zahtevkom pa povračilo vrednosti njegovih vlaganj v nepremičnino, ki jih je ocenil na 27.000 EUR. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Predmet obravnavane zadeve je le še odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, ki mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo. Ugotovilo je, da terjatev v višini povečanja vrednosti nepremičnine iz naslova skupnih vlaganj tožnika in A.A. v toženkino nepremičnino predstavlja njuno skupno premoženje. Toženka kot lastnica hiše je bila obogatena za povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj, tožnik, ki se je moral iz hiše izseliti, pa je ob zakonski domnevi polovičnega deleža na skupnem premoženju, ki mu je v postopku ni uspelo izpodbiti, prikrajšan za polovico (pri škarpi in ograji za tretjino) te vrednosti. Sodišče prve stopnje je zato razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 9.917,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno stališče tožene stranke o domnevno zgrešeni pasivni legitimaciji je sodišče druge stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da toženka in A.A. nista nujni sospornici. Ker A.A. ni lastnica nepremičnine, se ni mogla okoristiti na račun vlaganj, temveč ima, ravno obratno, iz naslova vlaganj tudi sama terjatev do toženke. Kot jalovo je ocenilo tudi toženkino sklicevanje, da A.A. ni imela možnosti uveljavljati višjega deleža od ene polovice na skupnem premoženju. Delitev premoženja, ki ga bo tožnik pridobil na podlagi sodbe, namreč ni stvar tega postopka. Sicer pa ni nobene ovire, da A.A. zahteva od tožnika, naj ji iz prejetega plača, kolikor ustreza njenemu domnevno višjemu deležu na njunem skupnem premoženju.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 419/2014 z dne 12. 3. 2015 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali lahko eden od zunajzakonskih partnerjev, preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju, s tožbo zahteva izplačilo svojega deleža skupnih vlaganj v nepremičnino od lastnika te nepremičnine, ne da bi s tožbo zajel tudi bivšega zunajzakonskega partnerja.

4. V dopuščeni reviziji tožena stranka v okviru dopuščenega pravnega vprašanja uveljavlja, da tožnik s tem, ko zahteva plačilo terjatve, ki naj bi ustrezala vrednosti njegovih vlaganj, zahteva že delitev skupnega premoženja (skupne terjatve tožnika in njegove bivše zunajzakonske partnerke do toženke) v pravdi. Če se opravlja delitev skupnega premoženja, pa mora imeti drugi zakonec oziroma zunajzakonski partner možnost sodelovanja v tej pravdi, saj se z delitvijo ukinja del premoženjskega režima med bivšima zunajzakonskima partnerjema. Zato bi po prepričanju tožene stranke morala biti A.A. dana možnost sodelovanja v pravdi: bodisi bi morala biti tožena kot enotna sospornica skupaj s toženko, bodisi bi moral tožnik zoper njo vložiti posebno tožbo na ugotovitev deleža na skupnem premoženju. Ker tožnik tega ni storil, ni tožena prava stranka, s tem pa je podana kršitev 196. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izven okvira pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena, tožena stranka še uveljavlja, da je njeno soglasje A.A., da lahko izvede v mansardi določene posege, pomenilo darilo njej (ne pa tudi tožencu) in gre torej za njeno posebno premoženje, ki ne more biti predmet skupnega premoženja oziroma njegove delitve (kršitev prvega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Poleg tega bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, saj v skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZZZDR zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, kar pomeni, da tožnik sam, tj. brez sodelovanja A.A. kot nujne sospornice, sploh ne more tožiti na povračilo vlaganj. Tožena stranka revizijskemu sodišču predlaga, da njeni reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, priglašene do konca postopka na drugi stopnji in pravdne stroške, nastale v postopku z revizijo in predlogom za dopustitev revizije, vse v osmih dneh, pod izvršbo, ali podredno, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje, odločitev o pravdnih stroških v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom pa pridrži za končno odločbo.

5. Revizija je bila na podlagi prvega odstavka 375. člena ZPP v odgovor vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po drugem odstavku 371. člena ZPP sme revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče zato utemeljenosti revizije v delu, ki presega dopuščeno pravno vprašanje, ni presojalo.

8. Ključno pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti revizijsko sodišče, je, ali je bila v obravnavani zadevi tožena prava stranka, torej ali bi moral zunajzakonski partner kot tožnik v pravdi, v kateri od tretjega, lastnika nepremičnine, zahteva povračilo skupnih vlaganj v to nepremičnino, s tožbo zajeti tudi svojega bivšega zunajzakonskega partnerja.

9. Revizijsko sodišče je že večkrat presojalo vprašanje pravilne pasivne stvarne legitimacije v takšnih ali podobnih sporih, kot je obravnavani, ko eden od bivših zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev zahteva povračilo vlaganj v tujo nepremičnino in terjatev v višini povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj predstavlja skupno premoženje bivših zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev. Stališča, ki jih je zavzelo revizijsko sodišče, je potrebno obravnavati v luči specifičnih okoliščin posamezne zadeve, zlasti z vidika narave zahtevkov, ki jih tožeča stranka uveljavlja, in proti komu te zahtevke uveljavlja.(1)

10. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in A.A., bivša zunajzakonska partnerja, vlagala v nepremičnino v izključni lasti toženke. Terjatev, ki je nastala z obravnavanimi vlaganji, je po ugotovitvah izpodbijane pravnomočne sodbe del skupnega premoženja, ki sta ga v času trajanja zunajzakonske skupnosti pridobila tožnik in njegova nekdanja zunajzakonska partnerka. Za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju se uporabljajo določbe ZZZDR (51. in 59. člen v zvezi z 12. členom ZZZDR). Tudi za povrnitev vlaganj enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca pravilno pravno podlago predstavljajo določbe ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Kadar pa sta zakonca ali zunajzakonska partnerja vlagala v nepremičnino tretje osebe, se v razmerju med njima uporabljajo navedene določbe ZZZDR, v razmerju do tretje osebe pa določbe o neupravičeni pridobitvi (48. člen Stvarnopravnega zakonika, ter 190

člen

Obligacijskega zakonika).(2) V obravnavanem sporu se tako za tožnikova vlaganja v nepremičnino, ki je bila v izključni lasti toženke, uporabljajo določbe o neupravičeni pridobitvi v času tožnikovih vlaganj veljavnega 210

člena Zakona o obligacijskih razmerjih, in ne posebna pravila, ki se nanašajo na razmerja med zakonci.

Tožnik, ki se sklicuje na svoje prikrajšanje, lahko povračilo zahteva samo od tistega, ki se je z njegovimi vlaganji okoristil; to pa je toženka kot edina lastnica nepremičnine, katere vrednost se je zaradi vlaganj povečala. Tožniku zato s tožbenim zahtevkom ni bilo treba zajeti bivše zunajzakonske partnerke, pač pa je dovolj, da je tožbo na povračilo vrednosti vlaganj v nepremičnino, za katero je bila toženka obogatena, naperil le proti toženki, ki je edina zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine in je, kot že rečeno, bila lahko le ona obogatena na račun teh vlaganj.(3)

11. Pravilnosti takšnega stališča ne more omajati niti revizijska trditev, da tožnik s tem, ko zahteva plačilo terjatve, ki naj bi ustrezala vrednosti njegovih vlaganj, zahteva že delitev skupnega premoženja (skupne terjatve do premoženja toženke) v pravdi. Odločitev sodišča, da ima tožnik pravico do povračila samo tistega dela sporne terjatve, ki ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju (in ne do povračila vseh njegovih vlaganj), ima dejansko res za učinek, da se je v tej pravdi opravila že delitev tega dela skupnega premoženja. Vendar pa to ne pomeni, da se je s tem dokončno oziroma pravnomočno uredilo premoženjsko razmerje med partnerjema v zvezi s tem delom skupnega premoženja. Delitev skupnega premoženja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev se namreč vselej opravlja le v razmerju med obema zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, v obravnavanem primeru pa ne gre za takšno razmerje in ravno tako namen te pravde ni bila delitev skupnega premoženja in ureditev premoženjskih razmerjih med bivšima zunajzakonskima partnerjema, temveč to, da tožnik dobi nazaj tisto, za kar je bila toženka obogatena na račun njegovih vlaganj. Argument tožene stranke, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrniti, tako po povedanem ne vzdrži. 12. Revizijsko sodišče mora še pojasniti, da v obravnavani zadevi tudi ne gre za odstop od stališča v zadevi II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012, kot je to zmotno zapisalo v sklepu, s katerim je dopustilo obravnavano revizijo. V zadevi II Ips 123/2011 je bil namreč drugi zakonec v postopku udeležen kot toženec že zaradi specifične kombinacije tožbenih zahtevkov(4). Zato je potrebno tudi ugotovitve Vrhovnega sodišča iz citirane zadeve, da mora imeti v primeru, ko se opravlja delitev skupnega premoženja, drugi zakonec možnost sodelovanja v taki pravdi, saj se z delitvijo dela skupnega premoženja ukinja del premoženjskega režima med zakoncema, obravnavati v luči njenih specifičnih okoliščin, tako zlasti povezanosti zahtevka za plačilo dela denarne terjatve iz naslova skupnih vlaganj v tujo nepremičnino in zahtevka glede premičnin ter pravila, da določitev deleža na skupnem premoženju med zakoncema velja za celoto premoženjskih pravic, ki ga sestavljajo(5). V obravnavanem primeru pa tožnik zoper svojo bivšo zunajzakonsko partnerko ni uveljavljal nobenega tožbenega zahtevka, natančneje, tožnik v razmerju do bivše zunajzakonske partnerke ni zahteval ugotovitve obsega skupnega premoženja in višine deleža na njem, ki bi zanju imela zavezujoč učinek. Odločitev o deležih bivših zunajzakonskih partnerjev v tej pravdi pa nima učinka res iudicata, saj je bilo o tem odločeno (le) kot o predhodnem vprašanju (drugi odstavek 13. člena ZPP), zato bo tožnikova bivša zunajzakonska partnerka svojo morebitno drugačno oceno o deležu lahko kasneje zatrjevala in dokazovala v drugem postopku glede delitve skupnega premoženja in bo lahko dosegla drugačno (pravnomočno) odločitev sodišča. 13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te sodbe.

(1) II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012, II Ips 204/2014 z dne 23. 4. 2015. (2) Tako npr. tudi sklep VS RS II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015 in sodba VS RS II Ips 746/2007 z dne 4. 10. 2007. (3) Tako tudi sodba VS RS II Ips 204/2014 z dne 32. 4. 2015. (4) Tožnica je uveljavljala več zahtevkov: poleg dajatvenega (denarnega) zahtevka zoper zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine (staršev prvega toženca, v postopku drugo in tretje tožene stranke) iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine zaradi tožničinih vlaganj, je tožnica tožila tudi svojega bivšega zakonca (prvega toženca) na ugotovitev, da določene premičnine spadajo v skupno premoženje in da je solastniški delež tožnice in prvega toženca na tem premoženju enak.

(5) Pravnomočna določitev deležev pri skupnem premoženju v razmerju med zakoncema v prvem postopku bo načeloma zavezujoča v vseh naslednjih pravdah (glej npr. sodbo VS RS II Ips 624/2008 z dne 13. 5. 2010).