Jedro

Pravilno je sklepanje, da soglasje toženke za vlaganja v njeno nepremičnino ni bilo namenjeno samo njeni hčeri, temveč tudi tožniku, s katerim je hči takrat že živela v izvenzakonski skupnosti. Tožbeni zahtevek, s katerim tožnik terja povrnitev vlaganj, je zato treba presojati po pravilih neupravičene obogatitve in ne po pravilih o poslovodstvu brez naročila.

Tudi le eden od zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev lahko uveljavlja zahtevek za povrnitev vlaganj, ki predstavljajo skupno premoženje, čeprav gre za kolektivno terjatev obeh.

Tožnik je upravičen zahtevati povračilo povečane vrednosti nepremičnine samo v takšnem obsegu, kot ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju.

Petletni zastaralni rok začne teči z dnem, ko je tožnik izgubil posest nepremičnine (3. odstavek 48. člena SPZ) in se od leta 2006, ko toženka tožniku ni več dopuščala uporabe njene nepremičnine, pa do vložitve tožbe, še ni iztekel.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 9.917,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2014 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge in predlagata ustrezno spremembo prve sodbe.

3. Tožnik ponovno očita sodišču napačno dokazno oceno. Sodišče bi moralo verjeti pričam, ki so potrdile, da je tožnik delal in storitve plačeval sam. Ne bi pa smelo verjeti priči M. K., ki je toženkin sin, sploh ker se je zaradi preložitve naroka lahko še dodatno pripravil na zaslišanje. Tožnik je delal in zaslužil več kot njegova izvenzakonska partnerica M. K., zato njuna deleža ne moreta biti enaka. Tožnik je k izgradnji mansarde ter sanaciji škarpe in ograje prispeval 80 %, medtem ko je delavnico v celoti izdelal sam, zato je v enakem obsegu upravičen tudi do povračila za svoja vlaganja, ki so povečala vrednost toženkinega premoženja. Cenilec O. ni uporabil pravih izmer, niti ni upošteval meritev, ki jih je opravil izvedenec T. Sodišče bi se moralo izjasniti o zavrnitvi določenih dokazov. Poleg tega ni ugotovilo, kdaj je prenehala izvenzakonska skupnost med tožnikom in M. K. Tožniku bi moralo priznati vse priglašene pravdne stroške, toženki pa ne za dopise in posvete s stranko.

4. Toženka izpostavlja nesporno dejstvo, da je bila adaptacija stanovanjskega dela hiše končana že leta 1996, zato vztraja pri ugovoru zastaranja. Soglasje za adaptacijo mansarde je dala samo svoji hčeri M.K. in ne tudi tožniku. Sicer pa tožnik ni dokazal, da je res vlagal v mansardo, zato je tožba nesklepčna. Zaradi neupravičenih tožnikovih posegov v strešno konstrukcijo je toženka utrpela škodo. Oporeka svoji pasivni legitimaciji, saj bi morala biti tožena skupaj z M. K. Ker ta ni pravdna stranka, ni imela možnosti uveljaviti višjega od polovičnega deleža na skupnem premoženju. Tožnik namreč k nastanku skupnega premoženja ni prispeval niti toliko, da bi pokril stroške za svoje preživljanje. Namembnost poslovnega prostora je bila že leta 2008 spremenjena nazaj v garažo, zato toženka od adaptacije tega dela hiše nima nobene koristi. Tudi dovolila je ni, zato je šlo za poslovodstvo brez naročila in je ta tožnikov zahtevek že zastaran. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Toženki pripada povračilo za zastopanje v pritožbenem postopku in za stroške v zvezi z napovedanim ogledom izvedenca ter pripombami na njegovo mnenje. Sicer pa je obrazložitev stroškovne odločitve tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O tožnikovi pritožbi:

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, tudi tista, na katera je ob razveljavitvi prejšnje sodbe posebej opozorilo pritožbeno sodišče. Izpodbijana sodba res ne daje jasnega odgovora na vprašanje, kdaj je prenehala tožnikova izvenzakonska skupnost s toženkino hčerjo M. K., je pa sodišče prve stopnje, kar je za to pravdo bistveno, izrecno pojasnilo, da so bila vsa sporna vlaganja končana najpozneje v letu 2000, še pred razpadom navedene skupnosti. Sporna vlaganja tako brez dvoma predstavljajo skupno premoženje tožnika in toženkine hčere, upoštevaje drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče prve stopnje je glede na trditveno in dokazno gradivo pravdnih strank pravilno ocenilo, da tožniku na skupnem premoženju v skladu z zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR pripada le polovični delež. Tožnik ni dokazal, da je v času njune skupnosti zaslužil več kot M. K.; da je h gradnji več prispeval z lastnim delom, pa mu je sodišče prve stopnje verjelo, vendar je obenem pravilno upoštevalo, da je tožniku občasno pomagala tudi M. K., ki je sicer pretežno sama skrbela za njunega skupnega otroka in za gospodinjstvo. Izvedeni dokazi ne nudijo opore za sklepanje o morebitnem višjem tožnikovem deležu na skupnem premoženju. Ni pomembno, kdo je plačal gradbeni material in delavce; bistveno je, da je šlo za skupna sredstva. Zaradi zahteve po enovitem obravnavanju celotnega skupnega premoženja tudi ni odločilno, kolikšen je bil tožnikov prispevek pri posameznih vlaganjih oziroma povečanju vrednosti posameznih delov toženkine nepremičnine, kot je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da sme tožnik zahtevati od toženke povračilo povečane vrednosti njene nepremičnine samo v takšnem obsegu, kot ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju, ki sta ga ustvarila z M. K. Pri ugotavljanju višine tožnikove terjatve se je sodišče utemeljeno oprlo na ugotovitve in mnenje izvedenca gradbene stroke M. O. Ob tem je neupravičen pritožbeni očitek glede izmer, ki jih je uporabil pri svoji cenitvi. Res je izvedenec M. T. ugotovil, da površina spornega poslovnega prostora oziroma garaže znaša 22,02 m2 in ne le 20,22 m2, vendar gre za tako neznatno razliko v površini (1,80 m2), da glede na vrednost celotne toženkine nepremičnine ni mogla bistveno vplivati na rezultat cenitve.

7. Sodišče prve stopnje je za svojo presojo navedlo zadostne razloge, ki omogočajo pritožbeni preizkus. Neupravičena je pritožbena graja dokazne ocene, saj je izvedene dokaze ocenilo vestno in skrbno, pa tudi razumno in prepričljivo. Pritožba brez potrebe povzema izpovedi posameznih prič, ker je sodišče dejstva, ki jih tožnik posebej izpostavlja, bodisi upoštevalo (npr. o denarni pomoči tožnikovega brata), bodisi pravilno ocenilo kot nepomembna. Brez pomena je pritožbeni očitek o domnevni pristranskosti priče M.K., saj izpodbijana sodba omenja le njegovo izpoved, da je tožnik pomagal pri fizičnih delih ob adaptaciji mansarde, in je takšen dokaz lahko zgolj v korist tožniku. Priča M. K. ni izpovedovala le o zelenici, kot poskuša prikazati pritožba, pač pa o ureditvi okolice hiše nasploh, kar vključuje tudi gradnjo škarpe in postavitev ograje. Njena izpoved tako dopolnjuje tožnikovo, sodišče prve stopnje pa jo je pravilno razumelo in upoštevalo pri presoji povečanja vrednosti toženkine nepremičnine zaradi spornih vlaganj. Navsezadnje niti tožnikova tožba ne vsebuje konkretnih navedb glede škarpe, zato so toliko bolj neumestni pritožbeni očitki o domnevni pomanjkljivi obrazložitvi sodbe v tem delu. Končno je sodišče prve stopnje tudi izrecno pojasnilo, da je preostale dokaze zavrnilo kot prepozne ali nepotrebne, zato je drugačna pritožbena trditev očitno protispisna. Za povrh pritožba ne pove, katerega od dokazov je sodišče neupravičeno prezrlo in kako naj bi ta opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

O toženkini pritožbi:

8. Materialnopravno zgrešeno je toženkino pritožbeno stališče, da je tožnikova tožba nesklepčna, ker tožnik svojih trditev ni dokazal. Tožba je nesklepčna takrat, ko iz zatrjevanih dejstev ne izhaja zahtevana pravna posledica. Kadar izvedeni dokazi ne potrdijo tožbenih trditev, pa je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru na podlagi zbranih dokazov lahko zanesljivo prepričalo o naravi in obsegu tožnikovih vlaganj v toženkino nepremičnino. Neumestno je pritožbeno omalovaževanje tožnika, češ da je bil „vzdrževana, ne pa investicijsko sposobna oseba“. Tožniku je uspelo dokazati, da je v toženkino nepremičnino vlagal svoje delo in sredstva ter s tem povečal njeno vrednost. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da toženkino soglasje za vlaganja ni bilo namenjeno samo njeni hčeri, saj je ta takrat že živela v izvenzakonski skupnosti s tožnikom. Tožnik, ki mu je toženka najprej (izrecno ali molče) dovolila vlaganja v svojo nepremičnino in njeno uporabo, nato pa od tožnika zahtevala izselitev, je z opustitvijo posesti ostal prikrajšan za vloženo delo in sredstva, toženka pa obogatena. Sodišče je zato sporno pravno razmerje pravilno presojalo po pravilih o neupravičeni pridobitvi in ne po pravilih o poslovodstvu brez naročila, za kar se zavzema toženka v pritožbi. Škode, ki naj bi jo tožnik povzročil s posegom v strešno konstrukcijo hiše, toženka ni dokazala. Sicer pa je višino tožnikovega prikrajšanja sodišče ob pomoči izvedenca pravilno ugotavljalo po stanju toženkine nepremičnine ob zaključku vlaganju in po cenah v času sojenja, saj gre za t.i. nečisto denarno terjatev. Dejstva, da je toženka v letu 2008 spremenila namembnost delavnice nazaj v garažo, zato ni mogoče upoštevati, kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V ponovljenem postopku je izvedenec dopolnil svojo prvotno cenitev in izračunal, za koliko se je zaradi spornih vlaganj povečala vrednost celotne toženkine nepremičnine. Pritožba torej brez potrebe poudarja, da za tovrstne zahtevke ne velja vrnitveni, temveč obogatitveni princip, saj je bil ta pravilno upoštevan.

9. Brez podlage pa je tudi pritožbeno vztrajanje pri ugovoru zastaranja. Toženka je namreč vse do leta 2006 dopuščala tožnikovo uporabo njene nepremičnine. V takem primeru začne po tretjem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) teči zastaralni rok za zahtevke graditelja, ki je povečal vrednost tuje nepremičnine, šele od dneva, ko graditelj izgubi posest nepremičnine. Tožnik je vložil tožbo že leta 2007, ko predpisani petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ) še ni potekel. Ker je bila tožba vložena po uveljavitvi SPZ (268. člen), ni pomembno, kdaj so bila vlaganja končana. Zmotno je pritožbeno stališče, da se SPZ ne uporablja za vlaganja v tujo nepremičnino, ki so bila opravljena v času veljavnosti prejšnjega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V judikatu, ki ga pritožba posebej izpostavlja (sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 174/2010 z dne 25. 7. 2013) je bilo o tem zavzeto stališče, ki je ravno nasprotno od tistega, ki ga zagovarja toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je torej njen ugovor zastaranja pravilno zavrnilo.

10. Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče o domnevno zgrešeni pasivni legitimaciji. Toženka in M. K. namreč nista nujni sospornici. Edina lastnica sporne nepremičnine je toženka. Toženkina hči se torej ni okoristila s spornimi vlaganji, nasprotno, tudi sama ima terjatev do toženke. Gre za kolektivno terjatev, ki je, kot že obrazloženo, del skupnega premoženja, ki sta ga v času izvenzakonske skupnosti pridobila tožnik in M. K. Po prvem odstavku 52. člena ZZZDR s tem premoženjem res upravljata in razpolagata skupno in sporazumno, kar pa ne pomeni, da tožnik ne bi smel sam tožiti. Na aktivni strani namreč ni nujnega sosporništva. Poleg tega tožnik M. K. ne more prisiliti k udeležbi v postopku. Po ustaljenem stališču sodne prakse ni mogoče odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev materialnopravnega razmerja, ki nastopa v pravdi na aktivni strani, če so drugi udeleženci pasivni. Tožnik s tožbo dejansko varuje skupno premoženje, saj je terjatev, ki jo uveljavlja, zastarljiva in bi s potekom časa pravica do njenega sodnega varstva sicer prenehala. Toženkina hči M. K. brez dvoma ve za ta postopek, saj je bila zaslišana kot priča. Kljub temu se tožniku ni pridružila v pravdi, zato je mogoče domnevati, da soglaša z njegovim uveljavljanjem njune skupne terjatve in z njeno izpolnitvijo tožniku. Tudi toženka zahtevanemu načinu izpolnitve v pravdi ni oporekala. Jalovo je toženkino sklicevanje na M. K., češ da ta v postopku ni imela možnosti uveljaviti višjega deleža od ½ na skupnem premoženju s tožnikom. Delitev premoženja, ki ga bo tožnik pridobil na podlagi sodbe, ni stvar tega postopka. Sicer pa ni nobene ovire, da M. K. zahteva od tožnika, naj ji iz prejetega plača, kolikor ustreza njenemu domnevno višjemu deležu na njunem skupnem premoženju.

11. Kot je bilo že navedeno v zvezi s tožnikovo pritožbo, je obrazložitev izpodbijane sodbe jasna in razumljiva, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Do posplošeno zatrjevanih pomanjkljivosti pri njeni sestavi ni prišlo in tudi vsebino izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje korektno povzelo. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako nista podani.

O stroških postopka

12. Pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka, vendar neutemeljeno. Obe sta v pravdi zastopala odvetnika, zato so njuni stroški po strukturi približno enaki, le po višini tožnikovi stroški presegajo toženkine, ker ga dodatno bremeni plačilo izvedenine in pričnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroški resda prezrlo stroške, ki so toženki nastali v prejšnjem pritožbenem postopku. Poleg tega ji je neupravičeno priznalo stroške za posvet s stranko, čeprav ne gre za samostojno storitev. Kljub temu pa pravdni stranki nista upravičeni do drugačne porazdelitve stroškovnega bremena. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč treba pri oceni uspeha v pravdi upoštevati ne le višino zahtevka, pač pa tudi dejstvo, da je večina stroškov nastala z ugotavljanjem njegove sporne podlage. Tako izračunan skupni tožnikov uspeh v pravdi znaša 43,5 % (50 % po temelju in 37 % po višini), toženkin pa 56,5 % (50 % po temelju in 63 % po višini). Tudi ob upoštevanju toženkinih poprejšnjih pritožbenih stroškov bi bila po medsebojnem pobotanju razlika v znesku pravdnih stroškov še vedno tako majhna, da glede na vse okoliščine primera ne more upravičiti spremembe izpodbijane stroškovne odločitve, ki je sicer skladna z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

Sklepno:

13. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Obe pritožbi je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Ker sta obe pravdni stranki s pritožbama propadli, do povračila teh stroškov nista upravičeni (prvi odstavek 165. člena ZPP).