Jedro

Upoštevajoč odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi 169. člen OZ). To pomeni, da mu pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal, kar vključuje tudi morebitna zvišanja plače, uskladitve, dodatna izplačila plač ipd. Zato se v takih in podobnih primerih ni mogoče vedno nasloniti na določbo sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa nadomestilo plače v višini povprečne mesečne plače delavca za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih; takšna višina nadomestila v nekaterih primerih namreč ne pokrije celotnega prikrajšanja.

V konkretnem primeru je pogodbeno določilo jasno: direktorici pripada nadomestilo plače v višini njene direktorske plače še za tri mesece po prenehanju mandata (torej tri mesece po 30. 6. 2013), ne pa tudi kasneje. Tako iz pogodbe jasno izhaja, da tožnica, tudi če bi delala, ne bi bila več upravičena do plače za delovno mesto direktorice, kateri je mandat potekel, temveč do plače za delovno mesto, ki jo je bil v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan ponuditi tožnici. Takšna ureditev je tudi logična posledica razumevanja, da je višja plača (lahko) vezana prav na opravljanje nalog direktorja v času njegovega mandata (oziroma v tej zadevi še tri mesece po tem), po poteku tega pa na ustrezno drugo zaposlitev, ki ni več zaposlitev direktorja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 942,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja njene terjatve do toženke iz naslova razlike v plači za obdobje od 16. 11. 2013 do 31. 3. 2016 v bruto znesku 56.571,20 EUR oziroma neto znesku 27.847,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za ugotovitev, da obstoji terjatev tožnice do toženke iz naslova plačila zamudnih obresti od razlik v plači v znesku 3.066,82 EUR, da obstoji terjatev toženke do tožnice iz naslova vračila preveč izplačanega regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 696,03 EUR, da se terjatvi tožnice iz naslova razlike v plači in zamudnih obresti pobotata s terjatvijo toženke iz naslova vračila odpravnine do višine 3.524,01 EUR in regresa do višine 696,03 EUR, da je toženka dolžna tožnici obračunati razliko v nadomestilu plače v višini 56.571,20 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov plačati neto znesek 24.323,04 EUR z zamudnimi obrestmi in zapadle zamudne obresti od razlik v plači v znesku 2.370.79 EUR z zamudnimi obrestmi, ji obračunati nadomestilo plače za mesec april 2016 v znesku 2.000,48 EUR in ji izplačati neto znesek (I. točka izreka sodbe). Nadalje je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke iz naslova razlike v nadomestilu plače za mesec maj 2016 v neto znesku 366,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 27,19 EUR oziroma skupaj 393,41 EUR, ugotovilo terjatev tožnice do toženke iz naslova razlike pogodbene kazni v neto znesku 1.770,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 143,83 EUR oziroma skupaj 1.914,15 EUR, nadalje ugotovilo terjatev toženke do tožnice iz naslova vračila odpravnine v višini 2.307,56 EUR, pobotalo navedene terjatve v višini 2.307,56 EUR, zahtevek tožnice za plačilo istega zneska pa zavrnilo in v presežku zavrnilo tudi zahtevek za plačilo neto razlike v plači za mesec maj (II. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da za tožnico obračuna davke in prispevke od bruto plače za mesec maj 2016 v višini 492,39 EUR in na neto znesek pogodbene kazni v višini 1.770,32 EUR ter vse plačati pristojnim organom (III. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožnici vplača tudi premije iz naslova kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za mesece in v višini, kot so razvidne iz sodbe (IV. točka izreka sodbe) ter tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 1.770,63 EUR, tožnica pa krije sama svoje stroške postopka (V. in VI. točka izreka sodbe).

Bistvena vsebina spora se je nanašala na vprašanje, ali je tožnica po tem, ko ji je potekel mandat direktorice toženke in ko ji je le-ta nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi (o tem je bilo odločeno s sodbo VS RS VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016), upravičena do nadomestila plače v višini direktorske plače ali nadomestila, ki ga je toženka tožnici v spornem obdobju izplačala za plačo po ustreznem delovnem mestu računovodja VII/I. Sodišče se je v razlogih sodbe sklicevalo na določbo 9. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in 13. člen tožničine pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bila tožnica upravičena do direktorske plače samo še tri mesece po prenehanju mandata. Po stališču sodišča tožnica tudi v primeru, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi in bi delala, ne bi prejemala direktorske plače; zato je razliko v nadomestilu plače, kot jo je zahtevala, zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Med drugim je obrazložilo, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar pa ne velja v okoliščinah konkretnega primera, saj je tožnici s 30. 6. 2013 potekel 5-letni mandat direktorice, ki ji ni bil podaljšan in tožnica ne bi mogla več opravljati dela na delovnem mestu direktorice, ker za to ni izpolnjevala pogojev. Tako kot sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na določbo 13. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu zahtevku v celoti. Navaja, da sta stranki dne 1. 7. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s 5-letnim mandatom direktorice, da ji je toženka dne 8. 8. 2013 podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, da jo je toženka po sodbi revizijskega sodišča VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016 na njen poziv, dne 12. 5. 2016, pozvala na delo, ji predložila predlog nove pogodbe o zaposlitvi, jo obvestila o plačilih, ki jih je izvedla po navedeni sodbi, stranki pa sta 8. 6. 2016 sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja s 15. 6. 2016. Trdi, da toženka ni v celoti izvršila pravnomočne sodbe sodišča. Tožnica je naknadno, dne 18. 5. 2016, podpisala pogodbo o zaposlitvi, ki je toženka ni podpisala; vztraja pri tem, da ji plača po novo podpisani pogodbi lahko pripada šele od 18. 5. 2016 dalje, za nazaj (do tega datuma) pa ji še vedno pripada nadomestilo plače za direktorja. Meni, da je drugačna odločitev v nasprotju z enotno sodno prakso; sklicuje se na odločbe VS RS VIII Ips 73/2014, VIII Ips 235/2014, VIII Ips 11/2005 in VIII 191/2001. Iz teh izhaja, da je direktor, ki mu je potekel mandat ali je bil predčasno razrešen, vse do sklenitve nove pogodbe upravičen do nadomestila plače po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Zadnja pogodba z dne 18. 5. 2016 tudi sicer ni bila podpisana s strani obeh strank in ne velja; tožnici ne more pripadati plača po tej pogodbi; sodišči nista obrazložili, zakaj bi ji pripadala plača za delovno mesto računovodja VII/I, če pa do podpisa pogodbe za to delovno mesto sploh ni prišlo. Meni, da je odločilno v tej zadevi samo to, katera pogodba je veljala v spornem obdobju. Poudarja, da je bila to le pogodba z dne 1. 7. 2008. Navaja tudi, da glede ustreznosti delovnega mesta računovodja VII/I ni bilo posebnega govora, kljub temu, da je priložila svoj dopis k predloženi pogodbi, v katerem je povedala, da za to delovno mesto nima ustreznih dodatnih funkcionalnih znanj; dejstvo, da je to pogodbo podpisala, ne pove ničesar o ustreznosti ali neustreznosti tega delovnega mesta.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Meni, da je izpolnila svojo dolžnost na podlagi sodbe VS RS VIII Ips 298/2015; ta izpolnitev naj bi bila tudi v skladu s sodbo VIII Ips 235/2014 z dne 27. 1. 2015, v kateri je stališče, da je delavec upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejel glede na normalni tek stvari. To je bila v tej zadevi prav plača za delovno mesto računovodja VII/I. Sklicuje se je tudi na 12. in 13. točko tožničine pogodbe o zaposlitvi in navaja, da zadevi VIII Ips 191/2001 in VIII Ips 11/2005 nista primerljivi. Zavrača navedbe tožnice o neobrazloženem stališču za priznanje plače za delovno mesto računovodja VII/I. Navaja, da ni jasno, kaj želi tožnica povedati s problematiziranjem ustreznosti ponujenega delovnega mesta računovodje VII/I, saj je to v nasprotju z dejstvom, je to pogodbo podpisala, opombe, ki jih je pripisala, pa se niso nanašale na opredelitev tega delovnega mesta.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi in drugi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. in 31. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi s tem, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ji pripada plača za delovno mesto računovodja VII/1, kar pa ne drži. Sodbi sodišč prve in druge stopnje imata v zvezi s tem jasne razloge, ki jih v reviziji izpodbija prav tožnica. Tožnica v reviziji v zvezi z delovnim mestom računovodja VII/I sicer navaja tudi, da za to delovno mesto ne bi imela ustreznih izkušenj, da ta pogodba tudi ni bila podpisana, da njen podpis te pogodbe ne pove ničesar o ustreznosti ali neustreznosti njenega dela itd., vendar teh navedb ni mogoče razumeti kot uveljavljanje višjega nadomestila plače ob upoštevanju nekega drugega ali več drugih ustreznih delovnih mest - torej ne le razlike do delovnega mesta direktorja. Tožnica ni izpostavila neustreznosti delovnega mesta računovodje VII/1 v smislu, da ji tudi zaradi neustreznosti tega delovnega mesta ni bila ponujena pravilna, tj. ustrezna zaposlitev, in zahtevka ni gradila na tej podlagi.1 Tožnica je v dosedanjem postopku namreč izhajala le iz tega, da naj bi nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisala dne 18. 5. 2016 (tožena stranka pa ne), veljala le od 18. 5. 2016 dalje, pred tem pa naj bi za obračun njenega nadomestila plače veljala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorice z dne 1. 7. 2008. Enako ponavlja tudi v reviziji.

8. Edino materialno pravno vprašanje, ki ga dovolj konkretno izpostavlja revizija, se nanaša na to, ali tožnici od 16. 11. 2013 do 31. 3. 2016 pripada razlika v nadomestilu plače v višini plače, ki bi jo dobivala kot direktorica toženke, ali pa je upravičena le do nadomestila, ki ga ji je priznala in izplačala toženka, to je do višine plače za delovno mesto, ki je bilo tožnici ponujeno po odločitvi sodišča o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (delovnega mesta računovodja VII/I).2

9. S sodbo VS RS VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016 je bilo odločeno o spremembi sodbe sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, tako da je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dne 8. 8. 2013, toženki pa je bilo naloženo, da „tožnico vrne na delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, jo razvrsti v ustrezni plačni razred in ji prizna pravice, ki izhajajo iz strokovnega naziva, jo prijavi v zavarovanja in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, vključno s plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in regresom za letni dopust, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov po plačilu dajatev in prispevkov, od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec, v osmih dneh.“

10. Iz izreka te sodbe ni jasno razvidno, kakšna višina nadomestila plače tožnici dejansko pripada v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, saj je navedena le plača, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi 169. člen OZ). To pomeni, da mu pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal, kar vključuje tudi morebitna zvišanja plače, uskladitve, dodatna izplačila plač ipd. Zato se v takih in podobnih primerih ni mogoče vedno nasloniti na določbo sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa nadomestilo plače v višini povprečne mesečne plače delavca za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih; takšna višina nadomestila v nekaterih primerih namreč ne pokrije celotnega prikrajšanja.3

11. Ob izhodišču, da bi tožnici pripadalo nadomestilo plače, ki bi jo prejela, če bi delala (kot v citiranem izreku sodbe VIII Ips 298/2015), je treba upoštevati tudi ureditev tožničinih pravic v njeni pogodbi o zaposlitvi. Gre za pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 1. 7. 2008. Ta pogodba določa, da gre za delovno razmerje, ki je sklenjeno za nedoločen čas in mandat direktorice, ki traja pet let in ki je pričel teči 1. 7. 2008 (1. člen pogodbe) in je potekel s 30. 6. 2013. Prav zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar z omejenim direktorskim mandatom, sta stranki v 12. členu pogodbe določili, da ima „direktorica po prenehanju mandata pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in sposobnosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s predhodnimi določbami Pravilnika o napredovanju delavcev zaposlenih na področju socialnega varstva ter v skladu z Uredbo o napredovanju uslužbencev v plačne razrede in ima pravico do uveljavljanja pravice iz naslova strokovnega naziva“. Pomemben je tudi 13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa: „Glede na to, da je čas trajanja mandata direktorice omejen, ima po prenehanju mandata, če ni imenovana za direktorico, pravico do mesečnega nadomestila plač v višini zadnje plače, vendar največ tri mesece.“

12. Takšna pogodba je bila sklenjena v skladu z 72. členom tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je za poslovodne osebe, tako kot sedaj veljavni ZDR-1, omogočal drugačno ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo.4 V konkretnem primeru je pogodbeno določilo jasno: direktorici pripada nadomestilo plače v višini njene direktorske plače še za tri mesece po prenehanju mandata (torej tri mesece po 30. 6. 2013), ne pa tudi kasneje. Tako iz pogodbe jasno izhaja, da tožnica, tudi če bi delala, ne bi bila več upravičena do plače za delovno mesto direktorice, kateri je mandat potekel, temveč do plače za delovno mesto, ki jo je bil v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan ponuditi tožnici. Takšna ureditev je tudi logična posledica razumevanja, da je višja plača (lahko) vezana prav na opravljanje nalog direktorja v času njegovega mandata (oziroma v tej zadevi še tri mesece po tem), po poteku tega pa na ustrezno drugo zaposlitev, ki ni več zaposlitev direktorja. Tožnica skratka v konkretnem primeru na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008, ne glede na to, da stranki dejansko kasneje v letu 2016 nista podpisali nove pogodbe za delovno mesto računovodkinje VII/I, ni bila več upravičena do plače za delovno mesto direktorice, ki ji je potekel tudi mandat. 13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP). V posledici takšne odločitve tožnica sama krije svoje stroške revizije, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer za odgovor na revizijo 1650 točk (tarifna številka 15 OT), 2% iz naslova izdatkov (11. člen OT) in 22% DDV (12. člen OT), kar znaša skupaj 942,44 EUR.

1 To ne izhaja niti iz njenih pripomb v zvezi s pozivom na delo s predlogom pogodbe o zaposlitvi (priloga B4), s katero se je očitno tudi strinjala, saj jo je podpisala z nekaterimi korekcijami, ki pa se ne nanašajo na samo ustreznost delovnega mesta. 2 Glede na obseg revizije in revizijske razloge se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z drugimi vprašanji. Vseeno opozarja na to, da tožnica ni imela pravnega interesa (niti legitimacije), da je (mimo materialnega pobotanja, ki ga ni uveljavljala) postavila tudi zahtevek za ugotovitev obstoja terjatev toženke do tožnice (in pobotanje njenih terjatev s terjatvama toženke); prav tako ni imela interesa za pritožbeno izpodbijanje zavrnitve zahtevka za ugotovitev obstoja terjatev toženke proti njej. 3 Tako izhaja tudi iz sodbe VS RS VIII Ips 235/2014 z dne 27. 1. 2015 (ki se sicer nanaša na delavca in ne bivšega direktorja), saj govori o plači, ki bi jo delavec „glede na normalen tek stvari prejemal v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi itd.“ Upoštevajoč gornje pojasnilo je treba razumeti tudi sodbo VS RS VIII Ips 73/2014, ki se prav tako nanaša na delavca in ne na bivšega direktorja. 4 V primeru pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami je prav glede na možnost drugačnega urejanja pravic in obveznosti ter odgovornosti treba upoštevati, da so pogodbene določbe pogosto različne, z različnimi pravnimi posledicami. Zato je treba biti še posebej previden pri analizi in primerjavi odločitev sodišč, ki se nanašajo na položaj poslovodnih oseb. Prav zaradi neustreznosti primerjave (že zaradi upoštevanja pogodbenih določb) se tožnica v tem sporu neutemeljeno sklicuje na sodbi VS RS VIII 191/2001 z dne 25. 4. 2002 in VIII Ips 11/2005 z dne 13. 9. 2005, ki se tudi sicer nanašata na položaj direktorja po ureditvi pred ZDR.