Jedro

Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in drugih načinov prenehanja delovnega razmerja) je podlaga za reparacijski zahtevek delavca do delodajalca, s katerim postane položaj delavca takšen, kot da nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Delavec pridobi pravico do naknadne vzpostavitve (odpovedanega) delovnega razmerja za nazaj skupaj z vsemi pravicami, ki iz tega razmerja izhajajo. Delavec je tako med drugim za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do nadomestila plače, in sicer v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. To sicer praviloma res pomeni, da je delavec upravičen do nadomestila v višini plače, kot mu je bila dejansko izplačevana pred učinkovanjem nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma pred podajo le-te. Vendar lahko okoliščine posameznega primera napotujejo tudi na drugačen pravni zaključek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka zavrnilo zahtevek za: - ugotovitev obstoja terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova razlike v plači za obdobje od 16. 11. 2013 do 31. 3. 2016 v bruto znesku 56.571,20 EUR oziroma neto znesku 27.847,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje do plačila; terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova plačila zamudnih obresti od razlik v plači v znesku 3.066,82 EUR; ter terjatve tožene stranke do tožnice iz naslova vračila preveč izplačanega regresa za letni dopust in zakonskih zamudnih obresti v skupni višini 696,03 EUR (I/1., 2. in 3. točka izreka); - pobotanje terjatve tožnice iz naslova razlike v plači in terjatve tožene stranke iz naslova vračila odpravnine do višine 3.524,01 EUR ter terjatve tožnice iz naslova zamudnih obresti in terjatve tožene stranke iz naslova vračila regresa in obresti do višine 696,03 EUR (I/4. in 5. točka izreka); - obračun razlike v nadomestilu plače v višini 56.571,20 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska 24.323,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje do plačila (I/6. točka izreka); - izplačilo zapadlih zamudnih obresti od razlik v plači v znesku 2.370,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 dalje do plačila (I/7. točka izreka); ter za - obračun razlike v nadomestilu plače za mesec april 2016 v znesku 2.000,48 ER, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2016 dalje do plačila (I/8. točka izreka); V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje: - ugotovilo terjatvi tožnice do tožene stranke iz naslova razlike v nadomestilu plače za mesec maj 2016 v neto znesku 366,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2016 do 16. 5. 2017 v višini 27,18 EUR (skupaj 393,41 EUR) in iz naslova razlike pogodbene kazni v neto znesku 1.770,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2016 do 16. 5. 2017 v višini 143,83 EUR (skupaj 1.914,15 EUR) ter terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova vračila odpravnine v višini 2.307,56 EUR (II/1., 2. in 3. točka izreka); - pobotalo terjatve (iz II/1., 2. in 3. točka izreka) v višini 2.307,56 EUR, zahtevek tožnice za plačilo 2.307,56 EUR pa zavrnilo (II/4. točka izreka); ter - v presežku zavrnilo zahtevek za plačilo neto razlike v plači za mesec maj (2016) (II/5. točka izreka).

V III. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj v roku osmih dni obračuna davke in prispevke od bruto plače za mesec maj 2016 v višini 492,39 EUR in na neto znesek pogodbene kazni v višini 1.770,32 EUR ter jih plača pristojnim organom.

V IV. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj v roku osmih dni za tožnico vplača premije iz naslova kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za december 2013, leto 2014, januar do junij 2015 in april 2016 v skupni višini 173,18 EUR.

V V. in VI. točki izreka pa je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, naj v 15 dneh toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.770,63 EUR, in odločilo, da svoje stroške postopka krije sama.

2. Zoper I., II/5., V. in VI. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevkom ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je z oktobrom 2015 pridobila višji dodatek za delovno dobo, in sicer v višini 11,22 % (34 let delovne dobe x 0,33 %), iz plačilne liste za mesec april 2016 pa je izhajalo, da ji je tožena stranka obračunala dodatek samo za 33 let delovne dobe. Prenizek dodatek ji je tožena stranka obračunala tudi pri plači za maj 2016. Sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka sploh ni odločalo, zato naj izda dopolnilno sodbo. Tožena stranka ni v celoti izvršila pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016. Nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala 18. 5. 2016, tožena stranka pa je niti ni podpisala, je lahko veljala le od ponovnega nastopa dela 18. 5. 2016. Tožnica je za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 16. 11. 2013 do 17. 5. 2016 upravičena do nadomestila plače po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala 18. 5. 2016, ni bila sklenjena in ne velja, ker je ni podpisala tudi tožena stranka. Tožnica je plačo po veljavni pogodbi o zaposlitvi prejemala vse do prenehanja delovnega razmerja 15. 11. 2013 in ne samo do 30. 9. 2013. Navedenega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, ker ni bilo izpostavljeno kot relevantno. V tem delu je zato sodba sodišča prve stopnje sodba presenečenja. Stranki se v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, kakšna plača pripada tožnici po prenehanju mandata, določena je bila le obveznost tožene stranke, da tožnici ponudi pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008 je bila sklenjena za nedoločen čas, le delovno mesto je bilo opredeljeno za čas trajanja mandata. Če tožena stranka ob izteku njenega mandata ne bi podala tožnici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne bi z njo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, bi bila tožnica še naprej upravičena do plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008. Ta pogodba je veljala ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar navaja tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je saniralo nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in vzpostavilo situacijo, kot da bi tožena stranka ravnala zakonito in s tožnico 16. 11. 2013 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica se posebej pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo njenega zahtevka za plačilo razlike v plači za maj 2016, prav tako tudi ne zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Tožnica je uspela z zneskom 2.435,89 EUR kar znaša 3,78 % vrednosti spornega predmeta, to pa ni zanemarljiv odstotek glede na višje stroške postopka tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožnica je dne 25. 7. 2017 podala še odgovor na odgovor na pritožbo tožene stranke, ki pa ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bil podan po izteku pritožbenega roka (ta se je iztekel 13. 6. 2017).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, prav tako je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti denarnih tožbenih zahtevkov iz naslova razlike v plači za obdobje od 16. 11. 2013 do vključno 17. 5. 2016, iz naslova pogodbene kazni in iz naslova vplačila premij kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Odločalo pa je tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke iz naslova vračila odpravnine.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje direktorice na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008, ko ji je pričel teči tudi petletni mandat. Ta se ji je iztekel 30. 6. 2013 in ni bila ponovno imenovana, zato ji je tožena stranka 8. 8. 2013 odpovedala navedeno pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V 12. členu pogodbe o zaposlitvi je imela tožnica po prenehanju mandata dogovorjeno pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti. Tožena stranka ji je ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VI, ki je tožnica ni sprejela.

9. Tožnica je v individualnem delovnem sporu, ki se je pred sodišče prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 72/2014, izpodbijala zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, v katerem je med drugim navajala, da je odpoved nezakonita, ker ji tožnica ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo s sodbo z dne 29. 1. 2015, pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in s sodbo opr. št. Pdp 283/2015 z dne 20. 8. 2015 potrdilo prvostopenjsko odločitev (z izjemo odločitve o stroških zahteve za varstvo pravic). Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016 reviziji tožnice ugodilo in navedeno sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in toženi stranki naložilo, naj tožnico vrne nazaj na delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, jo razvrsti v ustrezen plačni razred in ji prizna pravice, ki izhajajo iz strokovnega naziva, jo prijavi v zavarovanja in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, vključno s plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in regresom za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je Vrhovno sodišče RS navedlo, da tožena stranka tožnici ni ponudila sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, za kar se je tožena stranka zavezala v 12. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008. 10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tem sporu je tožena stranka tožnico na podlagi njenega poziva k izvršitvi sodne odločbe (A2) pozvala nazaj na delo (A10) in ji v podpis ponudila predlog pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu računovodja VII/1 (A11). Tožnica je ponudbo sprejela z nekaterimi pripombami (A13), jo 18. 5. 2016 podpisala, ni pa je podpisala tožena stranka (A14). Dne 8. 6. 2016 sta pravdni stranki sklenili sporazum o prenehanju navedene pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je tožnici delovno razmerje prenehalo 15. 6. 2016. Tožena stranka je tožnici v okviru reparacije zaradi ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 8. 2013 obračunala in izplačala nadomestilo plače za delovno mesto računovodja VII/1 kot ustrezno delovno mesto glede na strokovno izobrazbo in usposobljenost tožnice. Tožnica v tem sporu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 16. 11. 2013 do 17. 5. 2016, vtožuje razliko v nadomestilu plače, ki jo je od tožene stranke prejela v okviru reparacijskega zahtevka (upoštevaje delovno mesto računovodja VII/1), in plače, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008 za delovno mesto direktorice.

11. Ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in drugih načinov prenehanja delovnega razmerja) je podlaga za reparacijski zahtevek delavca do delodajalca, s katerim postane položaj delavca takšen, kot da nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Delavec pridobi pravico do naknadne vzpostavitve (odpovedanega) delovnega razmerja za nazaj skupaj z vsemi pravicami, ki iz tega razmerja izhajajo. Delavec je tako med drugim za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do nadomestila plače, in sicer v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo1. To sicer praviloma res pomeni, da je delavec upravičen do nadomestila v višini plače, kot mu je bila dejansko izplačevana pred učinkovanjem nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma pred podajo le-te. Vendar lahko okoliščine posameznega primera napotujejo tudi na drugačen pravni zaključek.

12. S sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016 je bilo toženi stranki naloženo (med drugim), da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, vključno s plačo, ki bi jo prejela, če bi delala. To je tudi skladno z zgoraj navedenim stališčem sodne prakse, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do nadomestila plače v višini, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Če bi tožnica po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi še delala, glede na vsebino njene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008 ne bi bila upravičena do plače po tej pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktorice. Tožnici je namreč s 30. 6. 2013 potekel petletni mandat direktorice, ki ji ni bil podaljšan, s tem pa je prenehala tudi njena statusnopravna funkcija poslovodne osebe tožene stranke. To dejstvo pa je predstavljalo okoliščino, zaradi katere tožnica dela na delovnem mestu direktorice po tem datumu ne bi mogla več opravljati, saj ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje tega dela (zato ji je bila tudi podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti). Tožnica je imela, glede na izrecno določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi, po prenehanju mandata pravico do mesečnega nadomestila plače v višini zadnje plače, vendar za največ tri mesece (to svojo obveznost do tožnice pa je tožena stranka izpolnila).

13. Tožnica je imela, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja tudi iz zgoraj povzete revizijske sodbe, v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008 pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, pravico do razporeditve v ustrezen plačni razred in pravico do uveljavljanja pravice iz naslova strokovnega naziva. Tožena stranka te svoje obveznosti ni izpolnila hkrati s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 8. 8. 2013 (zato je bila navedena odpoved tudi ugotovljena za nezakonito), ampak jo je izpolnila šele s ponudbo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VII/1, ki jo je tožnica podpisala 18. 5. 2016. Tožena stranka je v tem sporu trdila, da ji je ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, tj. delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti. Tožnica ni podala nasprotnih navedb o tem, da delovno mesto računovodja VII/1 ni ustrezno delovno mesto, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo ponudbo pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu kot ponudbo ustrezne zaposlitve. Ker je bila tožena stranka dolžna tožnici zaposlitev na tem delovnem mestu ponuditi že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 8. 2013, pa tega ni storila, tožnici za več čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16. 11. 2013 do 17. 5. 2016 pripada plača za to delovno mesto, torej plača po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala 18. 5. 2016. Ker ji je tožena stranka plačo v navedeni višini (razen za maj 2016) tudi obračunala in izplačala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

14. Glede na zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnica za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičena do plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008 za delovno mesto direktorice. Nepomembne so pritožbene navedbe o tem, da tožnica plače po tej pogodbi o zaposlitvi ni prejemala le tri mesece po prenehanju mandata, ampak vse do prenehanja delovnega razmerja 16. 11. 2013. Navedeno dejstvo ni odločilno v tem sporu, v katerem tožnica vtožuje razliko v nadomestilu plače za čas od (nezakonitega) prenehanja delovnega razmerja 16. 11. 2013 do podpisa pogodbe o zaposlitvi za novo (ustrezno) delovno mesto 18. 5. 2016. V tem sporu je tako odločilno le vprašanje, do katere plače bi bila tožnica v tem obdobju upravičena. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bila tožnica do plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008 glede na določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi upravičena le še tri mesece po prenehanju mandata, kasneje pa ne več, je pravilna. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni ugotavljalo in tudi ni bilo dolžno, kot zmotno trdi tožnica in zaradi česar naj bi bila sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, koliko časa je tožnica takšno plačo še prejemala, saj to dejstvo na odločitev v tem sporu ne vpliva. Prav tako odločitev v tem sporu ni odvisna od odgovora na vprašanje, kar neutemeljeno izpostavlja tožnica v pritožbi, ali je tožena stranka ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VII/1 podpisala in ali je s tem ta pogodba stopila v veljavo ali ne. Kot že rečeno, je ključno vprašanje, kakšno plačo bi tožnica morala prejemati, če bi delala, tj. če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker do plače za delovno mesto direktorice ne bi bila upravičena in ker je imela v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, je iz tega vidika zato odločilno le vprašanje, kakšno pogodbo o zaposlitvi ji je bila tožena stranka dolžna ponuditi. To pa je bila glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje pogodba o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VII/1. 15. V zvezi z navedbami tožnice o tem, da ji je tožena stranka pri plači za april in maj 2016 obračunala prenizek dodatek za delovno dobo in da sodišče prve stopnje o tem ni odločalo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica posebnega zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za delovno dobo ni postavila, pravilnost višine upoštevanega dodatka pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo v okviru odločanja o zahtevku za obračun in izplačilo razlike v nadomestilu plače. Navedeno je sodišče prve stopnje obrazložilo v sklepu opr. št. Pd 47/2016 z dne 6. 7. 2017, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe, in zoper katerega tožnica ni vložila pritožbe. Tudi sicer so neutemeljene njene navedbe, da ji je tožena stranka obračunala in izplačala prenizek dodatek za delovno dobo. Tožena stranka je namreč na naroku za glavno obravnavo 16. 5. 2017 navedla, da tožnici za maj 2016 pripada razlika v plači v višini 492,39 EUR bruto oziroma 366,23 EUR neto, s čimer se je tožnica strinjala. To pomeni, da se je strinjala tudi z načinom obračuna plače za april 2016, ki ga je opravila tožena stranka in izhaja iz pregleda obračuna plače (A17) in plačilne liste za april 2016. Iz pregleda obračuna plače (A17) nadalje izhaja, da je tožena stranka pri plačah za april in maj 2016 upoštevala dodatek za delovno dobo v višini 11,22 %, tj. dodatek v višini, kot ga tožnica v pritožbi navaja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za obračun in izplačilo plače za mesec april 2016 in pravilno ugotovilo njeno terjatev iz tega naslova za mesec maj 2016 v višini, kot izhaja iz izpodbijanega dela izreka prvostopenjske sodbe.

16. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je v tem sporu uspela zgolj z zahtevkom za obračun davkov in prispevkov od bruto plače za mesec maj 2016 v višini 492,39 EUR (bruto) in na neto znesek pogodbene kazni v višini 1.770,32 EUR ter z zahtevkom za vplačilo premij kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skupni višini 173,18 EUR. S tožbenim zahtevkom za obračun in izplačilo razlike v plači za mesec maj 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 393,41 EUR in z zahtevkom za plačilo razlike pogodbene kazni v neto znesku 1.770,32 EUR tožnica ni uspela, saj sta bili ti terjatvi tožnice pobotani s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila odpravnine v višini 2.307,56 EUR do te višine. Tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo plače za maj 2016 je bil zavrnjen tudi v presežku, tj. nad 492,39 EUR bruto oziroma 366,23 EUR neto do višine plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008, saj tožnica do takšne plače v vtoževanem obdobju ni bila upravičena. Glede na vrednost spornega predmeta v tem individualnem delovnem sporu (64.469,55 EUR) je uspeh tožnice zanemarljiv (zgolj 0,3 %), zato je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da svoje stroške postopka krije sama in je toženi stranki dolžna povrniti njene priznane stroške postopka. Do povrnitve stroškov predpravdnega postopka pa tožnica ni upravičena, saj zahteva za odpravo kršitev pravic ni procesna predpostavka za vložitev tožbe v tem sporu, v katerem tožnica uveljavlja zgolj denarne zahtevke, zato ima na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 neposredno sodno varstvo.

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II/5., V. in VI. točka izreka).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovora tožnice na odgovor na pritožbo tožene stranke pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, zato tožnica sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS, glej na primer sodbo opr. št. VIII Ips 235/2014 z dne 27. 1. 2015.