Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožniku pripada odškodnina po določilih 13. člena ter 538. in naslednjih členov Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. list RS, št. 63/94 in 70/94). Njeno višino sta odmerili po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti in sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ter prisodilo pravično odškodnino. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik priprt kar 64 dni, da mu sprva niso bili omogočeni stiki z zdravnikom zaradi težav s čirom na želodcu in da mu sploh niso bili dovoljeni stiki s psihiatrom, ki ga je tudi potreboval, je sodišče utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi, da je mislil, da bo kar umrl. Nedvomno so bile za človeka, ki je bil pred odvzemom prostosti na vodilnem položaju v delovni organizaciji, neprijetne tudi zadolžitve v priporu (čiščenje tal in pomivanje posode), zlasti pa je njegovo duševno trpljenje povečeval odnos paznikov, od katerih so ga nekateri psihično maltretirali, in policistov, ki so ga večkrat zasliševali prav v času kosila. Ker je bilo torej tožnikovo duševno trpljenje v zaporu intenzivno in ker je trajalo več kot 2 meseca, je sodišče druge stopnje ob ugotovljenih okoliščinah določilo pravično odškodnino v znesku 700.000,00 tolarjev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 592.000,00 tolarjev odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.10.1995 dalje, in mu povrniti 31.272,10 tolarjev pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo potem, ko je ob nesporni pravici tožnika do odškodnine ugotovilo obseg škode, ki mu je nastal zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Za duševne bolečine zaradi 64 dni trajajočega pripora mu je prisodilo odškodnino po 3.000,00 tolarjev na dan, kar znese skupaj 192.000,00 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 400.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje, ki je delno ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke, je skupni znesek odškodnine zvišalo na 700.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.10.1995 dalje, stroške pred sodiščema prve in druge stopnje pa je na novo odmerilo in pobotalo tako, da mora tožena stranka povrniti tožniku 12.962,00 tolarjev. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo v delu, ki se nanaša na prenizko prisojeno odškodnino zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v znesku 192.000,00 tolarjev, ki jo je pritožbeno sodišče zvišalo na 700.000,00 tolarjev; pritožbi tožene stranke pa je ugodilo v delu, ki se je nanašal na odškodnino za duševne bolečine zaradi tožnikove zmanjšane življenjske aktivnosti, ki jo je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Revizijo vlaga proti dolžnosti plačila odškodnine, ki presega znesek 100.000,00 tolarjev in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se strinja, da tožniku pripada odškodnina zaradi duševnih bolečin, ki jih je prestal zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, vendar trdi, da odškodnina za dokazano prizadetost izstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, in ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Ob tem poudarja, da tožnik zaradi pripora ni izgubil ugleda in mu zaradi tega ni bilo onemogočeno delo na finančnem področju ter se strinja z ugotovitvijo, da tožnikova invalidska upokojitev ni v vzročni zvezi s priporom.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožniku pripada odškodnina po določilih 13. člena ter 538. in naslednjih členov Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. list RS, št. 63/94 in 70/94). Njeno višino sta odmerili po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti in sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ter prisodilo pravično odškodnino. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik priprt kar 64 dni, da mu sprva niso bili omogočeni stiki z zdravnikom zaradi težav s čirom na želodcu in da mu sploh niso bili dovoljeni stiki s psihiatrom, ki ga je tudi potreboval, je sodišče utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi, da je mislil, da bo kar umrl. Nedvomno so bile za človeka, ki je bil pred odvzemom prostosti na vodilnem položaju v delovni organizaciji, neprijetne tudi zadolžitve v priporu (čiščenje tal in pomivanje posode), zlasti pa je njegovo duševno trpljenje povečeval odnos paznikov, od katerih so ga nekateri psihično maltretirali, in policistov, ki so ga večkrat zasliševali prav v času kosila. Ker je bilo torej tožnikovo duševno trpljenje v zaporu intenzivno in ker je trajalo več kot 2 meseca, je sodišče druge stopnje ob ugotovljenih okoliščinah določilo pravično odškodnino v znesku 700.000,00 tolarjev. Človekova osebna svoboda je pomembna dobrina, ki je bila s priporom grobo kršena, zato satisfakcija v prisojenem znesku ni pretirana in je v sorazmerju z odškodninami, ki jih prisojajo sodišča v podobnih primerih.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po določilu 166. člena je v zvezi s 154. členom ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov, saj revizija ni bila uspešna.