Jedro

Za duševno bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti (63 dni) se prisodi pravična denarna odškodnina v znesku 700.000,00 SIT. Določitev odškodnine po dnevnih zneskih ni primerna.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki J.Š. odškodnino v znesku 700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1995 dalje v 15 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 12.962,00 SIT v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodninskem zahtevku tožnika, da mu je tožena država Republika Slovenija dolžna plačati odškodnino zaradi neopravičeno odvzete prostosti, ko je bil 63 dni v priporu, v znesku 4,000.000,00 SIT ter za duševne bolečine in trajne posledice v enakem znesku oziroma skupaj znesek 8,000.000,00 SIT z obrestmi. Z izpodbijano sodbo mu je prisodilo odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, za vsak dan odvzete prostosti 3.000,00 SIT oziroma skupaj 192.000,00 SIT ter za duševno trpljenje tožnika zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti, 10 odstotkov od zahtevanega zneska, to je 400.000,00 SIT oziroma skupaj odškodnino v znesku 592.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva sodbe 12.10.1995 dalje, do plačila. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ob upoštevanju takega uspeha pravdnih strank v pravdi je končno odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki 31.272,10 SIT pravdnih stroškov.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe prve stopnje. S pritožbo uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da naj sodbo spremeni tako, da bo odmerilo znatno višjo odškodnino.

Napada zlasti oceno, da duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi odvzete svobode niso bile večje od povprečnih. Upoštevati bi bilo treba to, kar je plastično in prepričljivo povedal tožnik o tem trpljenju, kar smiselno izhaja tudi iz mnenja izvedenca. Zaključki sodišča so v nasprotju z izvedenimi dokazi in niti ni pojasnjeno, za kakšne povprečne duševne bolečine naj bi šlo (intelektualca, ki se je v zrelih letih prvič znašel v priporu ali n. pr. klateža, ki je večji del živeljenja preživel v zaporu). Tožniku je bila prisojena nesorazmerno nizka odškodnina za to vrsto škode.

Tožena stranka napada sodbo prve stopnje iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, ker misli, da je tožnik upravičen le do odškodnine zaradi nezakonitega odvzema prostosti v znesku 100.000,00 SIT. Ne strinja se z načinom določitve te odškodnine po dneh pripora, ki se ne sklada s sodno prakso. Tožnik je trpel predvsem zaradi psihične strukture svoje osebnosti, ki pa je obstajala že pred kritičnim obdobjem in bi mu povzročala nevšečnosti tudi, če do pripora ne bi prišlo. Neutemeljen je zato tudi zahtevek glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, ker so se težave, ki jih navaja, začele že pred letom 1986. To je razvidno kot razlog za upokojitev tožnika tudi iz mnenja izvedenca. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je bil zaradi pripora tako uničen njegov ugled, da mu je bilo onemogočeno delo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pravice tožnika do odškodnine, za negmotno škodo, za neupravičen odvzem prostosti, tožena stranka ne zanika ter je podlaga za tak odškodninski zahtevek tožnika v določbah zakona o kazenskem postopku, ki urejajo civilnopravno odgovornost države za škodo. Nobene podlage pa ni v konkretnem primeru, na podlagi navedb tožnika, za sklepanje, da gre tudi za krivdno odgovornost toženke za škodo tožnika.

Odgovornost temelji izključno na objektivnih okoliščinah, ki jih je prvo sodišče ugotovilo dovolj popolno in prepričljivl. V tem smislu tudi pritožba ne navaja nič novega, ker se tožnik ne strinja, predvsem z višino pravične odškodnine za to vrsto škode. Denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode namreč določa sodišče, na podlagi določil 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbebenim namenom. Na podlagi teh kriterijev tudi sodišče druge stopnje misli, da s prisojeno odškodnino v višini 192.000,00 SIT materialno pravo ni bilo prav uporabljeno ter je treba določiti v obravnavanem primeru pravično denarno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT. Ocena, da gre za povprečno duševno trpljenje v smislu obrazložitve sodišča prve stopnje niti ni odločilna, kakor tudi ni materialnopravne podlage za določitev višine odškodnine po vrednosti (3.000,00 SIT) za vsak dan neopravičenega odvzema prostosti, kar je tudi v sodni praksi že dalj časa opuščeno. Odškodnina se prisodi po prostem preudarku v enkratnem znesku, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljenega pripora.

Iz preje navedenih razlogov tudi ni materialnopravne podlage za odškodnino, ki jo je prvo sodišče prisodilo tožniku zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oziroma za duševno trpljenje tožnika, ki je posledica neupravičenega pripora, ker je bil prizadet njegov ugled in je pripor pri tožniku spodbudil depresivne reakcije ali kot tožnik sam še navaja tudi prezgodnjo invalidsko upokojitev. Z zaključkom prvega sodišča, da invalidska upokojitev tožnika in s tem zvezano duševno trpljenje, ni v vzročni zvezi z neupravičenim priporom, se sodišče druge stopnje sicer strinja, glede ostalih omenjenih prizadetosti tožnika, ki so dokazane pa je mnenja, da jih je treba upoštevati pri enotni odškodnini v znesku 700.000,00 SIT ter je iz teh razlogov tudi (delno) ugodilo pritožbi tožeče stranke, v ostalem pa je ugodilo pritožbi tožene stranke s tem, da je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek. Podan je tako le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (4. točka, 373. člena ZPP). Ni pa podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar sicer smiselno opozarja tožnik, niti ni ugotovilo sodišče druge stopnje drugih takih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Če sodišče druge stopnje spremeni sodbo prve stopnje mora odločiti o stroških vsega postopka (drugi odst. 166. člena ZPP). Tožeča stranka je delno uspela v pravdi, delno pa je propadla ter sta glede na tak uspeh dolžni pravdni stranki sorazmerno trpeti stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroški zastopanja tožnika znašajo v postopku na prvi stopnji 223.639,50 SIT oziroma skupaj z ostalimi stroški 292.779,00 SIT ter je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, glede na doseženi uspeh 8,5 % teh stroškov oziroma 24.836,20 SIT.

Pravdni stroški tožene stranke na prvi stopnji so (v mejah priglašenih stroškov) skupaj 48.577,00 SIT ter je tožeča stranka dolžna povrniti toženki 91,50 odstotkov teh stroškov oziroma 44.448,00 SIT. S pritožbo je tožeča stranka uspela le glede zneska nadaljnjih 108.000,00 SIT ter ji je na tej podlagi dolžna povrniti toženka pritožbene stroške zastopanja v znesku 6.650,00 SIT. Stroškov s takso tožnik ni navedel in tudi ni razvidno, da je plačana sodna taksa za pritožbo. Tožena stranka pa ni zaznamovala pritožbenih stroškov. Na podlagi pobotanja je tako dolžna povrniti tožeča stranka 12.962,00 SIT pravdnih stroškov toženi stranki, ki pa ni zahtevala plačila obresti od teh stroškov.