Jedro

Tožnik je s tem, ko je v svoje osebno vozilo (skupno 36 krat) natočil gorivo in ga plačal s službeno kartico, kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, tako da predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da na njuni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo 16. 10. 2009, ampak še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, plačati izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca), dalje do plačila in pod izvršbo. V drugem odstavku izreka je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov na prvi in drugi stopnji oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izrek prvostopenjskega sklepa tožene stranke sploh ne vsebuje konkretnega opisa vedenja in ravnanja, ki naj bi predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako niti v prvostopenjskem niti v drugostopenjskem sklepu ni navedena vrednost protipravno prilaščenega. Sklepi operirajo z zneskom 31,68 EUR, ki se nanaša na 22. 7. 2009, kar je tožnik tudi priznal ter na skupno vrednost 36 ugotovljenih neupravičenih točenj v skupni vrednosti 1.629,07 EUR. Iz sklepov je nejasno, ali se krivdorek nanaša le na 31,68 EUR ali na 1.629,07 EUR. Tega sodišče prve stopnje ni razčistilo. Vrednost protipravno prilaščenega pa je odločilno dejstvo. Nobenega dokaza ni, da bi tožnik bil kriv za druga neupravičena točenja, razen za tista, ki ga je priznal. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana zaradi 36 neupravičenih točenj v skupni višini 1.629,07 EUR, sodišče prve stopnje pa je obravnavalo le priznani dogodek z dne 22. 7. 2009, pri čemer zneska protipravno prilaščenega nikjer ne omenja. Zato ni jasno, ali je po stališču sodišča tožnik kriv le za dogodek 22. 7. 2009 ali za vseh 36 točenj. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da bi bil tožnik kriv za vseh 36 točenj, višina protipravno prilaščenega pa se ne omenja, niti ne obrazloži. Prav tako ni jasno, zakaj bi bila protipravna prilastitev 31,68 EUR tako hud delovni prekršek, da je izredna odpoved utemeljena. Ta odpoved je bila dana zaradi bistveno višje povzročene škode v vrednosti 1.629,07 EUR. Tožnik je kriv le za 31,68 EUR v zvezi z dogodkom z dne 22. 7. 2009, kar je tudi priznal in obžaloval. Majhnost zneska, priznanje in obžalovanje ter nagibe bi bilo potrebno upoštevati pri tem, kakšen ukrep se tožniku izreče. Tožnik je moral zaradi zasedenosti službenih vozil večkrat v službene namene uporabiti tudi svoj avto, s tem pa so nastali problemi glede povračila stroškov. To izhaja tudi iz zaslišanja D.F.. Tožnik je predstojnika s tem seznanil, zato je izpoved T.B. glede navedenega neresnična. V primeru tožnika torej ni šlo za tatvino, temveč za nekakšno samopomoč. Zaradi izgube službe je porušen socialni status tožnika, ima ženo ki ni zaposlena in dva sinova, od katerih je eden študent, drugi pa zaradi poškodbe ni povsem sposoben za delo. Očitek glede poročil o porabi goriva za službena avtomobila ni bil razlog za izredno odpoved, zato se sodišče prve stopnje s tem ne bi smelo ukvarjati. Tožnik teh poročil zaradi prezasedenosti z drugimi deli od decembra 2008 dalje ni pisal. To pa ni kršitev, ki bi vplivala na izredno odpoved. Tem poročilom dejansko nihče ni polagal posebne pozornosti. Teh poročil tudi sedanji predstojnik ni gledal, saj bi sicer že prvi mesec po nastopu dela opazil, da poročil ni in bi jih od tožnika zahteval. Poročila so bila povsem formalne narave in niso vsebovala nič več, kot je bilo podatkov v samem računovodstvu. Tožnik sicer ni bil dolžan pisati teh poročil za obstoječa vozila, saj se sklep o določitvi odgovornih delavcev z dne 10. 9. 1999 nanaša na vozila, ki jih pri toženi stranki sploh ni več. Če je tožnik sestavljal ta poročila tudi za novodošla vozila, je ta dela opravljal brez pravne podlage, iz čuta dolžnosti, ne pa zaradi delovnih obveznosti. Kršitve torej sploh ni storil. Te njegove obveznosti ni niti v opisu delovnega mesta, saj je v njem le govora o evidenci porabe goriva v alinei, ki se glasi: Vodenje vzdrževanja plovil, evidence porabe goriva, sredstev za reševanje na morju, opreme in drugih tehničnih sredstev. Ta evidenca se je očitno nanašala le na plovila. Gre zgolj za evidenco in ne za mesečna poročila, kot so zahtevana po Uredbi. Odločba predstojnika tožene stranke za vozila, ki so bila pri toženi stranki v spornem času ni bilo. Če je kdo kršil Uredbo jo je kršil predstojnik in ne tožnik. Če je bila storjena kakšna nepravilnost v zvezi s knjigami avtomobilov, je bil zato odgovoren J.K., saj je nanj tožnik delegiral kontrolo evidenčnih knjig službenih avtomobilov. Sodišče je neutemeljeno v celoti verjelo J.K., saj je zatrjeval neresnična dejstva. Glede opozarjanja D.F. in nato tožnika s strani J.K. ni nobene pisne zabeležke. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede negativnega odziva, ki ga je tožnikova kršitev imela med sodelavci. Pričanji predstojnika in priče N.T. sta bili povsem pavšalni in brez konkretnih navedb, ki bi dokazovala dejstvo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Tožniku ni bilo omogočeno, da se izjavi o navedbah tožene stranke v zvezi z dopisom sindikata z dne 31. 1. 2011. Prav tako je vsebina dopisa sindikata z dne 31. 1. 2011 neresnična. Izpodbijana sodba se na ta dopis sicer ne sklicuje, vendar pa je iz razlogov sodbe jasno zaključiti, da je ta dopis na sodišče le vplival. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. Pd 347/2009 z dne 12. 3. 2010 v celoti ugodilo. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, kateri je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 519/2010 z dne 16. 9. 2010 ugodilo iz pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V citiranem sklepu je pritožbeno sodišče navedlo, v čem so bile pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, opredelilo pa se je tudi do preostalih zaključkov, ki jih je v zvezi z odločilnimi dejstvi zavzelo sodišče prve stopnje v svoji sodbi. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno izvedlo vse dokaze, ki so bili izvedeni že pred izdajo sodbe prvostopenjskega sodišča z opr. št. Pd 347/2009 z dne 12. 3. 2010, ponovno je zaslišalo tožnika, pričo T.B., ju soočilo, ponovno je zaslišalo priči N.T. in B.P., zaslišalo pa je tudi priči J.K. in I.P.H.. Navedene izpovedbe in listinske dokaze je ustrezno dokazno ocenilo (glede pravilnosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče nima pomislekov), ugotovilo je vsa odločilna oziroma pravnorelevantna dejstva in na podlagi tega pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen, zaradi česar ga je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 2. 9. 2009 izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A1, B20) ki je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 30. 9. 2009 (A3, B25). Pred podajo citiranih sklepov je tožena stranka dne 13. 8. 2009 podala pisno obdolžitev in ga vabila na zagovor (B13). Iz te listine izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neopravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 32. in 35. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki naj bi jo tožnik storil naklepoma oziroma iz hude malomarnosti. Tožniku je bilo očitano, da naj bi točil gorivo v svoje osebno vozilo ter izvršil plačilo tega goriva s službeno kartico tožene stranke in da že dalj časa ni pripravil poročil o porabi goriva, kar je bila njegova delovna naloga. Z izpodbijanima sklepoma je bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neopravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Poleg tega je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (določbe 32. in 35. člena ZDR, 14., 93. in 94. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) ter 8. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev), kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 118. člena ZDR. Iz obrazložitve sklepa tožene stranke z dne 2. 9. 2009 je razbrati, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tako zaradi njegovega ravnanja dne 22. 7. 2009 (ko je v svoje lastno osebno vozilo natočil gorivo in ga plačal s službeno kartico tožene stranke – pregled videoposnetkov bencinskega servisa s strani policistov), kot tudi zato, ker po ugotovitvi tožene stranke od decembra 2008 tožnik ni več pripravljal poročil o porabi goriva, čeprav je bila to njegova delovna naloga (tožnik je bil odgovorni delavec za službene avtomobile iz voznega parka tožene stranke).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu priznanju, da je 22. 7. 2009 v svoj osebni avtomobil natočil gorivo in ga plačal s kartico službenega vozila za gorivo, nato pa to kartico vrnil v službeni avto, iz katerega jo je pred tem vzel. Ugotovilo je, da je bil tožniku izključno za relacijo P. – K. – P. odobren mesečni potni nalog, da je ta nalog uporabljal samo za to relacijo in da je občasno pri svojem delu uporabljal avto tudi za druge relacije. Verjelo je tudi njegovemu izračunu, da je na teh relacijah (K. – L. ali K. – I.) porabil za natočeno protivrednost goriva. Kljub temu pa je zaključilo, da njegove ravnanje (točenje goriva v tožnikov avtomobil in plačilo tega goriva s službeno kartico) ni opravičljivo, saj je bila možnost povračila sredstev, porabljenih za službene vožnje z lastnim vozilom, z uporabo službene kartice, kot ga je izvedel tožnik, s pravilnikom izključena. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je zaključilo, da ne drži tožnikova trditev, da bi se pri toženi stranki uporabljala nedovoljena praksa kompenzacije, kot si jo je zamislil tožnik. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na izpovedbo priče predstojnika T.B., da ga tožnik s svojim namenom in načinom kompenzacije ni seznanil in da bi mu ta takšno ravnanje v tem primeru zanesljivo prepovedal. Tudi prejšnji predstojnik tožnika z očitanim načinom ravnanja tožnika ni bil seznanjen. V primeru, če pri toženi stranki ni bilo za opravljanje dela na razpolago službenih avtomobilov (tožena stranka je sicer imela 5 službenih vozil), je bilo službeno pot mogoče odrediti tudi glede uporabe osebnega avtomobila, vendar le proti izdaji potnega naloga. Sodišče prve stopnje se je pri tem opredelilo tudi do izpovedbe priče A.S., pri čemer je navedena priča svoje osebno vozilo uporabljala za službene namene po nalogu nadrejenega (v konkretnem primeru pa tožnik naloga nadrejenega ni imel). Ob upoštevanju navedenega je pravilno zaključilo, da je tožnik s tem, ko je v svoje osebno vozilo dne 22. 7. 2009 natočil gorivo in to gorivo plačal s službeno kartico, kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki je imela vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/1 KZ-1. Po citirani določbi se kaznuje z zaporom do treh let, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri upravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tretji odstavek 209. člena KZ-1 opredeljuje milejšo, privilegirano obliko tega kaznivega dejanja in določa, da se v primeru, če gre pri dejanju iz člena 209/1 KZ-1 za premoženje majhne vrednosti, pa si je storilec hotel prilastiti tako vrednost, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, v katerih sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno opredeljen protipravno prilaščen znesek, ki je bil tožniku očitan. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo tožnikovo ravnanje z dne 22. 7. 2009. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer zares ni razvidno, v protivrednosti kakšnega zneska je tožnik natočil gorivo v svoj osebni avtomobil s službeno kartico, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča zaradi tega izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrednost protipravne prilastitve denarja, premične stvari ali drugega dela tujega premoženja namreč ni zakonski znak kaznivega dejanja po 209/1 člena KZ-1. Tudi v primeru, če gre za premoženje manjše vrednosti, pa so v tožnikovem ravnanju dne 22. 7. 2009 še vedno podani vsi znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tožnik tekom postopka (tožbene navedbe, navedbe v pritožbi), pojasnil, da je 22. 7. 2009 točil gorivo v protivrednosti 31,68 EUR. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika o nezakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke zato, ker v njihovem izreku ni opredeljenega ravnanja tožnika, na podlagi katerega mu je tožena stranka podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Niti ZDR niti ZJU ne določata, da mora delodajalec v izreku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredeliti ravnanje delavca, ki je podlaga za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa izrecno navedla, da je tožnik z ravnanjem, ko je 22. 7. 2009 ob 08.25 uri točil gorivo v svoje osebno vozilo ter izvršil plačilo goriva s službeno kartico ..., naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR, s tem ravnanjem pa je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209 KZ-1 (1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le ob upoštevanju tega ravnanja tožnika in ne tudi preostalih točenj goriva, (šlo naj bi še za 36 neupravičenih točenj), kot to v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tožnik. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da za storjeno kršitev z dne 22. 7. 2009 (ki jo tožnik tudi priznava) toženi stranki ni bilo potrebno izreči izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da točenje goriva v lastno vozilo (za službene potrebe) in plačilo tega goriva s službeno kartico tožene stranke ni bila ustaljena praksa pri toženi stranki (tožnik je tako v pritožbi zoper prvostopenjski sklep tožene stranke kot tudi v tožbi navajal, da bi bilo mogoče sklepati, da je bila to pri delodajalcu dejansko utečena praksa), da tožnik za to ravnanje ni imel odobritev nadrejenih (kar je v začetku zatrjeval), kot tudi dejstvo, da je bil prav on zadolžen za nadzor porabe goriva. Posledično je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi v pritožbi navedene olajševalne okoliščine v zvezi s tem, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za tožnika prestrog ukrep. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da pri ravnanju tožnika ni šlo za nekakšno tatvino, temveč za nekakšno samopomoč. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista ugotovila, da so v spornem ravnanju tožnika dne 22. 7. 2009 podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, prav tako pa ne more biti govora o zatrjevani samopomoči. Dovoljena samopomoč je sicer institut civilnega prava, opredeljen v 139. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001 in nadalj.), ki je povezan z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti. Glede na 139. člen OZ je samopomoč dovoljena le izjemoma pod pogoji, ki izhajajo iz tega člena, le ob takih pogojih pa nastale škode tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči, ni potrebno povrniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne obstajajo pogoji, da bi bilo možno ravnanje tožnika 22. 7. 2009 opredeliti kot samopomoč (kar bi eventuelno pomenilo razlog za izključitev protipravnosti ravnanja tožnika v smislu njegove odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je povzročil toženi stranki s svojim ravnanjem).

Nebistvena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je svoje vozilo večkrat uporabljal v službene namene, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da takšen način povračila stroškov za porabljeno gorivo pri toženi stranki, kot ga je izvedel tožnik, ni bil niti dovoljen niti se v praksi ni izvajal. Na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano težko socialno stanje tožnika. Socialni položaj tožnika namreč ni okoliščina, ki bi vplivala na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil tudi drugo očitano kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer da v času od decembra 2008 dalje ni več izdeloval poročil o porabi goriva za službena vozila, čeprav je bil zato zadolžen. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na pravilno in ustrezno obrazložitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s to očitano kršitvijo le sklicuje. Tožnikova ocena, da so bila ta poročila le formalne narave in da jih ni pregledoval nihče, ni bistveno za ugotovitev, da bi tožnik ta poročila kljub temu moral izdelovati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tudi tožnikova zatrjevana prezasedenost z drugimi deli ni bila razlog, da tožnik teh poročil ne bi izdeloval. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo prič T.B., B.P. in J.K., saj ni imelo razlogov, da ne bi verjelo prepričljivim izpovedbam navedenih prič. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je bil na naroku, na katerem so bile zaslišane navedene priče, prisoten tako tožnik kot njegov pooblaščenec, da sta tožnik in njegov pooblaščenec navedenim pričam postavljala vprašanja, dokazov, ki bi omajala verodostojnost izpovedb navedenih prič, pa nista predlagala. Izdelavo mesečnih poročil o porabi goriva za službena vozila je sicer zahtevala Uredba o uporabi službenih avtomobilov v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 60/99 in nadalj.) v 13. členu, za to opravilo pa je bil zadolžen tožnik (B1). Kljub temu, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil citirani sklep v zvezi z opredelitvijo posameznih tipov avtomobilov, za katere je bil zadolžen tožnik, spremenjen (glede na nabavo novih vozil) pa po stališču pritožbenega sodišča to ni pomenilo, da tožnik ne bi bil več dolžan pisati mesečnih poročil o porabi goriva za službene avtomobile, za katere je bil sicer zadolžen (iz dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik odgovoren za službene avtomobile iz voznega parka tožene stranke). V pritožbi zatrjevano dejstvo, da naj bi tožnik delegiral kontrolo evidenčnih knjig službenih avtomobilov na J.K., zaradi česar naj bi bil ta dolžan skrbeti za to, da so v knjigah zapisani vsi potrebni podatki, ni podkrepljeno z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je namreč tožnik izpovedal le, da je takrat, ko je z delom nastopil J.K., nekatere od teh nalog (ki so se nanašale na skrb za določena vozila) prenesel nanj in sicer naloge, ki so se nanašale na dnevno kontrolo vozil in evidenčnih knjig. Evidenčne knjige naj bi se kontrolirale vsako jutro. Na podlagi navedene izpovedbe in z ozirom na izpovedbo priče J.K. iz katere izhaja, da je opozarjal na netransparentnost vodenja evidenc in sicer glede opisanih kilometrov in porabe goriva, ni mogoče zaključiti, da je utemeljena zgoraj omenjena pritožbena navedba tožnika. Ker je iz izpovedbe prič N.T. in predstojnika T.B. razvidno, da je bilo z ravnanjema, ki sta bila očitana tožniku, porušeno delovno vzdušje, da je sindikat izrazil ogorčenost nad tožnikovimi ravnanji, da se je porušilo zaupanje med tožnikom in toženo stranko, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, s čimer je bil za podajo izpodbijane redne odpovedi izpolnjen tudi pogoj člena 110/1 ZDR. Glede na to tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan pogoj iz citiranega člena ZDR. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi smiselno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 3. 2. 2011. V tej pripravljalni vlogi je tožena stranka le navedla, da se je o vseh tožnikovih navedbah iz njegove vloge z dne 12. 1. 2011 že izjasnila, na prilogo, ki jo je tožena stranka vložila v spis skupaj s to pripravljalno vlogo (B41), pa sodišče prve stopnje svoje sodbe ni oprlo, kar sicer ugotavlja že tožnik v pritožbi. Iz tega razloga zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.