Jedro

Revident se zavzema za to, da bi njegovo dejanje presojali v smislu ustavnega testa sorazmernosti oz. opozarja na nesorazmernost izrečenega ukrepa glede na kazenskoprocesni institut dejanja majhnega pomena po četrtem odstavku 358. člena ZKP. Omenjena instituta ni mogoče neposredno prenašati in upoštevati pri izredni odpovedi delodajalca, saj le-ta ni disciplinska (kaznovalna) sankcija, temveč civilna sankcija zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi. Pri tem že sam ZDR določa, da je pogoj za zakonitost izredne odpovedi tudi obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2009 in z dne 30. 9. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, za vrnitev tožnika na delo in plačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; tožena stranka je dokazala oba razloga za izredno odpoved ter nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi ter s pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da so razlogi glede odločilnih dejstev nejasni in med seboj v nasprotju. V nasprotju so tudi z zapisniki ter listinskimi dokazi, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje se namreč ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb. Sodišči sta prekoračili tožbeni zahtevek, zato je podana bistvena kršitev določb 350. člena v zvezi s 370. členom ZPP. Predmet sodne presoje ne bi smela biti kršitev, ki se nanaša na neizdelavo poročil o porabi goriva. Revident prav tako zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu sodišče ni dalo možnosti odgovora na pripravljalno vlogo tožene stranke in dopis Sindikata ... Slovenije z dne 30. 1. 2011, ki sta mu bila poslana skupaj s sodbo. Ni jasno, ali je po stališču sodišča „kriv“ le za dogodek z dne 22. 7. 2009 ali za vseh 36 neupravičenih točenj. Glede odločilnega dejstva, tj. vrednosti protipravno pridobljenega premoženja, sodba nima razlogov. Že v tožbi je opozoril na pomanjkljivosti sklepov tožene stranke. Iz teh ni razvidno, ali se očitki kršitev delovnih obveznosti nanašajo na 31,68 EUR ali na vseh 36 neupravičenih točenj v vrednosti 1.629,07 EUR. Opozarja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, s tem ko ni izvedlo obravnave in izvajalo dokazov, temveč je zaključilo o dejanskem stanju le na podlagi dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje. Zatrjuje, da ni kršil obveznosti izdelave poročil o porabi goriva, saj so bila poročila formalne narave, pri čemer se je sklep o določitvi odgovornih delavcev z dne 10. 9. 1999 nanašal na vozila, ki jih pri toženi stranki ni bilo več. Glede na opis delovnih mest bi moral izdelovati evidenco o plovilih in ne poročilo o porabi goriva. Za nepravilnosti v zvezi z vodenjem evidenc je lahko odgovoren le J. K., na katerega je revident delegiral te naloge. Sodišče je nekritično sledilo neresnični in neverodostojni izpovedbi priče J. K. o opozarjanju na netransparentnost vodenja evidenc ter izpovedbama predstojnika tožene stranke in priče N. T. o negativnem odzivu sodelavcev na tožnikovo kršitev. Sodišči sta zavzeli pavšalno stališče, da gre za kaznivo dejanje, ne da bi ugotavljali zakonske znake kaznivega dejanja in krivdno obliko naklepa, ki je potrebna za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako sodišči nista presojali, da revidentovo ravnanje ni protipravno. Ravnal je v skladu s prakso pri toženi stranki, po kateri se v primeru uporabe lastnega vozila za službene namene iz službenih sredstev nadomesti vrednost porabljenega goriva. V dokaz, da se nepravilnosti pri toženi stranki nadaljujejo, prilaga listine. Poudarja, da tožena stranka v svojih aktih ni predhodno opredelila ravnanj, ki pomenijo „hujšo kršitev“. Ne strinja se s presojo sodišč, da sta neizdelava poročil ter protipravna prilastitev zneska 31,68 EUR tako hudi kršitvi, ki utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Slednja je glede na test sorazmernosti ter institut dejanja majhnega pomena po četrtem odstavku 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP, Ur. l. RS, št. 63/1994 in naslednji) prehud ukrep. Sodišči bi morali pri presoji zakonitosti izredne odpovedi upoštevati tudi majhno višino prilaščenega zneska, tožnikovo priznanje ter nagibe, po katerih je ravnal. 4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato ni upoštevalo vseh tistih revizijskih navedb, iz katerih izhaja le nestrinjanje revidenta z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 8. Prav tako zaradi narave revizije kot izrednega sredstva ni upoštevalo revidentova pavšalnega sklicevanja na navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in o zmotni uporabi materialnega prava, ki jih je podal že pred vložitvijo revizije.

9. Listinski dokazi, ki jih je revident v podkrepitev svojih navedb predložil šele v reviziji, so upoštevajoč določilo 372. člena ZPP nedovoljena revizijska novota, saj z njimi revident ne dokazuje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč želi doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Neutemeljen je očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče druge stopnje ni opravilo obravnave. V skladu s prvim odstavkom 347. člena ZPP sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev v zadevi potrebna. Kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, slednje ni podvomilo v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je le-to oblikovalo na podlagi neposredno izvedenih dokazov (1).

11. Revizijsko sodišče prav tako ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih navedb v tej zvezi in zavzelo pravilno stališče, da revidentu ni bila kršena pravica do izjave, saj tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2011 ni navedla novih dejstev, na katerih bi temeljila sodba (2). Prav tako iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da ni vpogledalo v dokaz, ki ga je tožena stranka predložila sodišču skupaj s pripravljalno vlogo (dopis Sindikata ... Slovenije z dne 30. 1. 2011). Sodišče se na ta dokaz ni sklicevalo v razlogih sodbe. Zato očitana kršitev ni podana.

12. Ne držijo revizijski očitki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. To je pritožbeno sodišče tudi storilo. Presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je utemeljilo z ustreznimi oz. odločilnimi razlogi dejanske in pravne narave, ki med seboj niso v nasprotju. V nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe so revidentove trditve, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o „presegu očitkov“ iz odpovedi (7. točka, 5. stran izpodbijane sodbe), o pomanjkljivosti sklepov tožene stranke (9. točka, 7. stran izpodbijane sodbe) ter o vrednosti protipravno prilaščenega premoženja (9. točka, 6. stran izpodbijane sodbe). Nenazadnje revident tudi neutemeljeno zatrjuje, da ni jasno, ali je sodišče ugotovilo kršitev delovnih obveznosti le v zvezi z dogodkom z dne 22. 7. 2009 ali tudi glede vseh 36 neupravičenih točenj goriva. Iz sodb nižjih sodišč nedvoumno izhaja, da se je pri ugotavljanju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevalo zgolj ravnanje tožnika dne 22. 7. 2009 (9. točka, 7. stran izpodbijane sodbe). Ker sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ali je odločitev sodišč tudi pravilna, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

13. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija uveljavlja pavšalno. Ne konkretizira niti odločilnega dejstva, na katerega se kršitev nanaša, niti listine oz. zapisnika, v zvezi s katerimi bi naj bilo podano neskladje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini zapisnikov in listinami, ter med samimi temi zapisniki oz. listinami. Vrhovno sodišče zato z vidika te bistvene kršitve izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

14. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 2. 9. 2009, ki je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 30. 9. 2009, tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

15. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je preizkusilo in sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 22. 7. 2009 v svoje vozilo natočil gorivo in ga plačal s službeno kartico tožene stranke, s čimer je kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja (32. in 35. člen ZDR, 14. člen, 93. člen in 94. člen Zakona o javnih uslužbencih – v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji, in 8. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, Ur. l. RS, št. 8/2001), ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Tožena stranka je tožniku očitala tudi, da je z opustitvijo izdelave poročil o porabi goriva od decembra 2008 naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 32. in 35. členu ZDR.

17. Revizija sodiščema sicer očita prekoračitev tožbenega zahtevka, vendar iz nadaljnjih revizijskih navedb izhaja, da graja odločitev sodišč, ki sta ugotavljali obstoj obeh razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevajoč obdolžitev ter izredno odpoved revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodna presoja zakonitosti izredne odpovedi ostala v okviru odpovednih razlogov, kot jih je v izpodbijani odpovedi opredelil delodajalec.

18. Prav tako sta sodišči pravilno ugotovili, da izredna odpoved ni nezakonita iz razloga, ker sta v izreku sklepa navedena odpovedna razloga, v obrazložitvi pa konkretno opisana. ZJU (24. člen ZJU) in ZDR (86. člen ZDR) med formalnimi zahtevami za odpoved namreč ne določata, kje konkretno se mora nahajati opis očitane kršitve – v „izreku“ ali v „obrazložitvi“ (3).

19. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je tožnik, ki je bil zadolžen za nadzor porabe goriva, dne 22. 7. 2009 v svoj osebni avtomobil natočil gorivo in ga plačal s kartico službenega vozila za gorivo. Na takšen način si je poravnal stroške goriva, ki so mu nastali z uporabo svojega osebnega vozila na službeni poti. Njegovo ravnanje je bilo v nasprotju s Pravilnikom o finančnem poslovanju in notranjih kontrolah v Ministrstvu za promet, s katerim je tožena stranka uredila način odobritve in izplačila za službena potovanja in pri tem izključila možnost uporabe službene kartice za povračilo stroškov, nastalih zaradi uporabe lastnega vozila. Sodišči sta nadalje ugotovili, da je bilo pri toženi stranki dovoljeno uporabiti osebni avtomobil za službeno pot le, v kolikor ni bilo na razpolago službenih avtomobilov, in zgolj na podlagi posebnega potnega naloga, ki ga je nadrejeni izdal, če je odredil uporabo osebnega vozila. Prav tako iz izpodbijane sodbe izhaja zaključek sodišča, da takšna kompenzacija, kot jo je izvedel tožnik, pri toženi stranki ni bila praksa in da z njo predstojnik tožene stranke ni bil seznanjen.

20. Glede na navedene dejanske ugotovitve sta sodišči nižje stopnje tožnikovo ravnanje pravilno opredelili kot naklepno kršitev delovnih obveznosti, ki mu jih je očitala tožena stranka. Pravilna je tudi presoja, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, ki ga po prvem odstavku te določbe stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri upravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi.

21. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, za presojo obstoja očitanega odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR vrednost protipravno prilaščenega premoženja ni odločilna, saj le-ta ni zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženj po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Ker si je tožnik protipravno prilastil premoženje majhne vrednosti (31,68, EUR), so v njegovi kršitvi delovnih obveznosti še vedno podani vsi znaki priviligirane oblike kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem odstavku 209. člena KZ-1. 22. Zmotno je revidentovo stališče, da je bila v izpodbijani sodbi ugotovljena storitev kaznivega dejanja oz. tožnikova kazenska odgovornost, saj je delovno sodišče ugotovilo zgolj, da ima kršitev delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, kot jih za to kaznivo dejanje določa KZ-1 (4), ter da je podan razlog za odpoved po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

23. Tudi pri materialnopravni presoji razloga za odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je revizijsko sodišče izhajalo iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Sodišči sta ugotovili, da tožnik od decembra 2008 do avgusta 2009 ni izdeloval poročil o porabi goriva za službena vozila. S tem ni izpolnjeval njegove delovne obveznosti, ki je bila določena tako v opisu delovnega mesta vodje oddelka v organizacijski enoti ..., za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kot tudi v sklepu predstojnika tožene stranke o določitvi odgovornih delavcev z dne 10. 9. 1999, izdanega na podlagi Uredbe o uporabi službenih avtomobilov v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 60/99). Pri tem sta sodišči tudi zaključili, da tožnikov zagovor, zakaj poročil ni izdeloval, ni opravičljiv, da je bil izračun dejanske porabe goriva zaradi opustitve izdelave poročil težavnejši ter da je tožnika njegov sodelavec J. K. opozarjal na netransparentnost vodenja evidenc. Že sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da na tožnikovo obveznost pisanja mesečnih poročil o porabi goriva za službene avtomobile ni vplivalo dejstvo, da sklep o določitvi odgovornih delavcev ni bil spremenjen glede na novo kupljena vozila. Revizijske navedbe v tej smeri so zato neutemeljene. Glede na navedeno je pravilen zaključek, da je tožnik iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

24. Revident neutemeljeno zatrjuje, da bi hujše kršitve delovnih obveznosti morale biti opredeljene v splošnem aktu delodajalca. Obveznosti iz delovnega razmerja, katerih kršitev lahko pripelje do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so namreč lahko določene v zakonu, drugih predpisih, v pogodbi o zaposlitvi ali splošnih aktih delodajalca (5). Opredelitev kršitev obveznosti iz delovnega razmerja kot „hujših“ je pravni standard, ki mu vsebino določi sodišče z upoštevanjem vseh pomembnih okoliščin konkretnega primera.

25. Revident se zavzema za to, da bi njegovo dejanje presojali v smislu ustavnega testa sorazmernosti oz. opozarja na nesorazmernost izrečenega ukrepa glede na kazenskoprocesni institut dejanja majhnega pomena po četrtem odstavku 358. člena ZKP. Omenjena instituta ni mogoče neposredno prenašati in upoštevati pri izredni odpovedi delodajalca, saj le-ta ni disciplinska (kaznovalna) sankcija, temveč civilna sankcija zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi (6). Pri tem že sam ZDR določa, da je pogoj za zakonitost izredne odpovedi tudi obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Pri presoji slednjega se upoštevajo tako narava, teža in posledice kršitve delovnih obveznosti kot tudi, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da glede na vpliv tožnikovih kršitev na poslovanje tožene stranke ter na porušeno delovno vzdušje in zaupanje med tožnikom in toženo stranko, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka delovnega razmerja. Z njuno presojo, da je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR, se strinja tudi revizijsko sodišče. 26. Ker revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni in je bilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Nasprotne revizijske navedbe – da je sodišče druge stopnje „ugotavljalo okoliščine in dejansko stanje zadeve in tako izvajalo dokaze, izvedene pred prvostopenjskim sodiščem“, posledično pa je kršilo „tudi temeljna načela obligacijskega prava“, kažejo celo na večje nepoznavanje določb postopka.

Op. št. (2): Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2011 je sodišče odločilo, da se toženi stranki določi 15-dnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožnika (ki je prispela na sodišče dne 19. 1. 2011) in da se izdaja sodbe pridrži za ta čas.

Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 138/2007 z dne 28. 5. 2008, sodbo VIII Ips 564/2007 z dne 9. 2. 2009, sklep VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010. Op. št. (4): Glede na način izvršitve dejanja je očitno, da je bilo slednje storjeno v krivdni obliki naklepa.

Op. št. (5): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 398/2008 z dne 11. 10. 2010 in sklep VIII Ips 177/2007 z dne 22. 9. 2008. Op. št. (6): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 361/2007 z dne 26. 1. 2009.