Jedro

Menica je obligacijski posel, pravna oseba pa v pravnem prometu nastopa prek zakonitega zastopnika, ki pravno osebo v obligacijskih razmerjih zavezuje s svojim podpisom in navedbo, da je njen zakoniti zastopnik, žig pa se je v praksi uveljavil zgolj kot nadomestilo za ročni zapis firme in naslova gospodarske družbe, ne vpliva pa na veljavnost pravnega posla. Ker je menico podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, ob tem pa so (ročno) navedeni še podatki o firmi in naslovu tožene stranke (torej podatki, ki so sicer razvidni iz žiga), ni dvoma, da gre za podpis pravne osebe in je menica kot vrednosti papir veljavna, k plačilu pa je zavezana tožena stranka.

Pri prekoračitvi meničnega pooblastila gre za ugovor iz temeljnega razmerja, zato ga je tožena stranka, ob nespornem dejstvu, da je bila bianco lastna menica indosirana, izgubila pravico uveljavljati.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 10.03.2004, opr. št. I Pg 110/2002-24, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. Ig 2001/00837 z dne 04.02.2002, tudi v 1. in 3. točki izreka, z obrazložitvijo, da je bila izvršba (na podlagi verodostojne listine, menice s protestom) dovoljena v korist gospodarske družbe K. d.o.o., ki pa je bila v tem času likvidirana in izbrisana iz sodnega registra. Sodišče je nadalje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 45.946.627,44 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 04.02.2002 do plačila ter

1.053.200,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper izdano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da vztraja pri ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije za tožnico, saj se je postopek začel z izvršilnim predlogom družbe K. d.o.o., ta pa je prenehala po skrajšanem postopku. Obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti upnikom je prevzela A. K., ki pa v tej pravdi nastopa kot tožnica, kar ni pravilno, saj prvotna stranka v postopku ne obstoji več. Prenehanje družbe po skrajšanem postopku izrecno določa 394. člen Zakona o gospodarskih družbah, ki pa v ničemer ne določa ali pooblašča dosedanjih družbenikov, da postanejo prevzemniki in upniki morebitnih obstoječih terjatev take družbe.

Pravno nasledstvo in s tem prehod obveznosti na aktivni oziroma pasivni strani lahko ureja samo zakon, sodišče pa ne more spreminjati zakona v tistih zadevah, kjer je ravno prenos obveznosti eden od osnovnih principov zanesljivosti pravnega prometa in legitimacije strank. ZGD namreč pozna tudi redno prenehanje družbe, kjer se opravi likvidacija, znotraj te pa se določi likvidacijski upravitelj, ki izterja tudi vse terjatve od dolžnikov družbe. Razlika med rednim prenehanjem in prenehanjem po skrajšanem postopku je jasna, zato postopkov ne gre enačiti, niti družbenikom, ki so sprejeli sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku, ni mogoče dati istih pravic kot likvidacijskemu upravitelju. Nadalje navaja, da ponavlja svoj ugovor nepopolnosti listine, ki je bila osnova celotnemu postopku. V konkretnem primeru je verodostojna listina menica s protestom, trasant pa je tožena stranka, ki je pravna oseba. Veljaven podpis, ki zavezuje pravno osebo je podpis zakonitega zastopnika in žig pravne osebe, saj je le v takem primeru listina pravilna in obveznost ustanovljena. V obravnavanem primeru pa žiga ni. Za lastno menico sestavine določa

107. člen Zakona o menici, medtem ko 108. člen določa, da v primeru, če kaka sestavina manjka, ne gre za lastno menico, razen v tem členu določenih izjem. Ker listina, ki jo je predložila tožnica, ne velja kot lastna menica, obveznost ni nastala. V zvezi s tem navaja še, da je menica finančni dokument, za katerega veljajo predpisi o računovodskem poslovanju glede veljavnosti takega dokumenta in pravilni izpolnitvi vsebine le-tega, finančne dokumente pa sta praviloma podpisovala dva podpisnika za pravno osebo, kar tožena stranka izkazuje z obrazcem, ki je bil predložen Agenciji RS za plačilni promet. Tudi iz notarske overovitve prepisa izhaja, da žiga ni, razen tega pa je lastna menica napisana na blanketu za trasirano menico, kar zopet ni eno in isto. Nadalje navaja, da je iz predložene menične izjave razvidno, da je menic več, medtem ko iz sporne menice izhaja, da naj bi bila ena sama. Prav tako ni nobenega dvoma, da je najprej obstajala samo bianco menica, ki je bila izdana v povezavi z dogovorom o poslovnem sodelovanju med družbo Z. d.d. in toženo stranko o poslovnem sodelovanju na področju nudenja nekaterih proizvodov. Na tej osnovi je tožena stranka tudi izročila Z. d.d. en izvod bianco menice. Taka menica pa se ne sme izpolniti v nasprotju z obstoječim osnovnim dogovorom, ugovor pa se lahko uveljavlja tudi zoper kasnejšega pridobitelja indosatarja ob pogojih 2. odstavka 16. člena ZM. Tožnica se s predmetno pravdo skuša izogniti pobotnim ugovorom, ki jih ima tožena stranka do družbe K2, tako ravnanje pa je v očitnem nasprotju z navedeno določbo ZM, zato bi bilo potrebno dopustiti ugovore zoper novega pridobitelja menice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožba neutemeljena v delu, ko tožnici odreka aktivno legitimacijo v tem postopku, saj so družbeniki družbe, ki je prenehala obstajati, njeni pravni nasledniki tudi na aktivni strani, zato imajo po stališču sodne prakse pravico, da vstopijo v postopek, v katerem je bila njihova družba stranka v postopku (primerjaj sklep VSL, sklep I Cp 732/2001). Ob tem velja poudariti, da glede terjatev do dolžnikov izbrisane družbe, ki jih uveljavljajo družbeniki te izbrisane družbe, med rednim in skrajšanim prenehanjem gospodarske družbe, ki ju ureja Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD), ni razlike. Institut prenehanja družbe po skrajšanem postopku je uveden zgolj zato, de se v primerih in pogojih iz 394. člena ZGD, preprečijo dodatni stroški, ki nastajajo z likvidacijskim postopkom (primerjaj Kocbek, M., Komentar ZGD, Gospodarski vestnik, str. 300), sama vrsta izbrisa (redni oziroma skrajšani) pa na pravico družbenika izbrisane družbe, da izterja preostale terjatve družbe, ne vpliva.

V obravnavani zadevi so ključnega pomena ugotovitve, kakšne vrste je izdana menica, kdo jo je podpisal, koga je s podpisom zavezal ter kakšne ugovore ima tožena stranka v razmerju do tožnice. Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga Višje sodišče v celoti sprejema, ni dvoma, da je bila menica, ki je bila izdana v zvezi z zavarovanjem terjatve po pogodbi o kratkoročnem posojilu, ki sta jo sklenila Z. d.d. Maribor kot posojilodajalec in tožena stranka kot posojilojemalec, bianco (ob izdaji ni imela bistvenih sestavin in je bila izročena imetniku skupaj s pooblastilom, da jo bo kasneje izpolnil skladno s sporazumom) in obenem lastna (izdajatelj se je zavezal, da bo ob dospelosti menice v njej navedeno vsoto sam plačal remitentu). Obema navedenima vrstama menice je skupno to, da nimata vseh sestavin, ki jih za (navadno) trasirano menico predpisuje 1. člen Zakona o menici (Ur. list FLRJ, 104/1946, v nadaljevanju ZM), in sicer pri lastni menici manjka ime tistega, ki naj menico ob zapadlosti plača (t.i. trasat, ki je pri lastni menici ista oseba kot trasant, tj. tisti, ki je menico izdal), pri bianco pa ena ali več bistvenih sestavin (navadno menična vsota), pri kateri izdajatelj (trasant) pooblašča prevzemnika menice, da jo sam izpolni (primerjaj, Žiberna, J., Menica, str. 240 in 248).

V zvezi s podpisom te bianco lastne menice so nadalje pomembne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da med strankama ni spora, da je menico podpisal direktor tožene stranke kot pooblaščena oseba gospodarske družbe in kot avalist, kar vse izhaja tudi iz menične izjave. Tožena stranka vseskozi, tudi v pritožbi, uveljavlja neveljavnost menice, ker, kot trdi, ob podpisu zakonitega zastopnika tožene stranke, manjka njen žig. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu toženi stranki sicer sledilo, vendar pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je bila menica indosirana, zato tožena stranka zoper poštenega pridobitelja menice ne more več uveljavljati takega ugovora, saj gre za ugovor iz temeljnega posla. Tako stališče je materialno-pravno zmotno. Z vidika podpisovanja trasanta (tožene stranke) je treba namreč ločiti dvojen pomen podpisa. Podpis je pomemben 1., zaradi pravne veljavnosti menice kot vrednostnega papirja, in 2., zaradi odgovornosti za akcept in plačilo menice. Glede veljavnosti menice zadošča, da je na menici podpis trasanta, ne glede na to, ali gre za fizično ali za pravno osebo, in da je podpis dan pod besedilom, pri čemer pa ni važno, ali takšna oseba dejansko obstaja in ali je podpis resničen. V zvezi s tem je materialno-pravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka uveljavlja ugovor iz temeljnega posla, kar naj ne bi bilo dopustno, saj očitanje pomanjkljivosti podpisa v tem prvem pomenu predstavlja ugovor iz vsebine menice, ki ga lahko izdajatelj uveljavlja zoper vsakega imetnika (primerjaj Ivanjko, Š., Komentar Zakona o menici, str. 148 in 149). Vendar pa je zmotno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da podpis pravne osebe sestavljata podpis zakonitega zastopnika in žig pravne osebe. Menica je obligacijski posel, pravna oseba pa v pravnem prometu nastopa prek zakonitega zastopnika, ki pravno osebo v obligacijskih razmerjih zavezuje s svojim podpisom in navedbo, da je njen zakoniti zastopnik, žig pa se je v praksi uveljavil zgolj kot nadomestilo za ročni zapis firme in naslova gospodarske družbe, ne vpliva pa na veljavnost pravnega posla. Menico je v obravnavanem primeru nesporno podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, ob tem pa so (ročno) navedeni še podatki o firmi in naslovu tožene stranke (torej podatki, ki so sicer razvidni iz žiga), torej ni dvoma, da gre za podpis pravne osebe in je menica kot vrednosti papir veljavna, k plačilu pa je zavezana tožena stranka. Sklicevanje tožene stranke na računovodske standarde ni relevantno, saj ti niso del obligacijskega prava; za veljavno zavezo v obligacijskem razmerju zadošča zgolj veljaven podpis zakonitega zastopnika pravne osebe, druge morebitne nepravilnosti pri zastopanju tožene stranke (npr. skupna prokura) pa niti niso zatrjevane.

Na podlagi doslej povedanega sledi, da se je tožena stranka veljavno zavezala plačati menico družbi Z. d.d., ki ji je obenem z menično izjavo podelila tudi pooblastilo, da izpolni v njej manjkajočo menično vsoto do višine 30.000.000,00 SIT. Ker pa je bila ta bianco lastna menica, kot je kot nesporno dejstvo ugotovilo sodišče prve stopnje, indosirana gospodarski družbi, katere preostala družbenica je tožnica, je tožena stranka, ker gre pri prekoračitvi meničnega pooblastila za ugovor iz temeljnega razmerja, le-tega zaradi učinka abstraktnosti izgubila pravico uveljavljati zoper tožnico (1. odstavek 16. člena ZM), nepoštenosti oziroma velike malomarnosti pri indosiranju pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka, ki glede tega nosi dokazno breme (primerjaj Komentar ZM, ibidem, str. 159), ni dokazala.

Po obrazloženem se pritožba tožene stranke izkaže kot neutemeljena, drugih pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni bilo, zato je bilo treba pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasil toženec, temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.