Jedro

Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska, ki ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih Obligacijskega zakonika. Pripadajoči znesek ugotovi komisija v manj formaliziranem postopku, kar omogoča, da upravičenec do plačila pride v krajšem časovnem obdobju. Gre za postopek sporazumevanja o odškodnini. Zato tudi sodišče meni, da se po ZOPDA odškodnina odmeri za najtežjo vrsto verificirane bolezni, pri čemer se, kot izhaja iz 6. člena Pravilnika, upošteva pričakovani razvoj bolezni. V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja v težjo vrsto bolezni upravičencu pripada razlika v odškodnini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu – azbestoze v znesku 19.017,26 EUR (1. točka izreka); da Republika Slovenija izplača na podlagi doseženega sporazuma upravičencu znesek odškodnine v višini 11.410,36 EUR (2. točka izreka); da delodajalec A. d.d., izplača na podlagi doseženega sporazuma upravičencu znesek odškodnine v višini 7.606,91 EUR (3. točka izreka). V obrazložitvi organ navaja, da je upravičenec 5. 8. 2010 vložil vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ki ji je priložil mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu št. 2366/2 z dne 28. 6. 2010, s katerim mu je bila verificirana poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. Delodajalec A. d.d., pri katerem je bil upravičenec izpostavljen azbestu, je sporočil, da je bil upravičenec pri njem zaposlen od 8. 9. 1975 do 16. 9. 1998 na različnih delovnih mestih, kjer neposredno ni prihajal v stik z azbestom. Dopustil pa je možnost, da je občasno prevažal blago in snovi z azbestom. Komisija ugotavlja, da je vlogo vložila upravičena oseba iz 2. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/07–UPB1 in 51/09, v nadaljevanju ZOPDA) in da je vloga skladna s 63. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nadalj., v nadaljevanju ZUP). Nadalje ugotavlja, da je interdisciplinarna skupina strokovnjakov upravičencu verificirala dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in sicer plaki parietalne plevre in azbestozo–začetno intersticijsko pljučno fibrozo, brez zmanjšanja življenjskih funkcij. Iz mnenja je razvidno, da je bil upravičenec izpostavljen azbestu pri delodajalcu. S tem so izpolnjeni pogoji iz prve in druge alinee prvega odstavka 5. člena ZOPDA. Komisija je na seji dne 3. 9. 2010 sklenila, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu v višini 19.017,26 EUR. Upravičenec je bil zaposlen pri delodajalcu, ki je na delovnem mestu, kjer je bil upravičenec izpostavljen azbestu, predeloval, skladiščil, vgrajeval, uporabljal ali odstranjeval azbest oziroma azbestne izdelke, ter mu je bila z mnenjem verificirana poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. Mnenje je na podlagi druge alinee prvega odstavka 5. člena ZOPDA dokaz, s katerim je mogoče z gotovostjo trditi, da je bil upravičenec izpostavljen azbestu pri delodajalcu, zaradi česar delodajalčevih pripomb ni upoštevala. Višino odškodnine je določila v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (Uradni list RS, št. 61/07 in 92/08, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi tabele iz 6. člena Pravilnika se za izračun odškodnine upošteva poklicna bolezen azbestoze oziroma najtežja oblika verificirane poklicne bolezni. Skladno z drugim odstavkom 10. člena ZOPDA krije Republika Slovenija odškodnino v višini 60%, delodajalec pa odškodnino v višini 40%, na podlagi doseženega sporazuma.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa in kršitev pravil postopka. Kršitev pravil postopka naj bi bila storjena s kršitvijo načela zaslišanja stranke po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Upoštevano tudi ni bilo določilo prvega odstavka 141. člena tega zakona, da stranka praviloma da svojo izjavo ustno, lahko pa tudi pisno. Stranki torej ni bila dana možnost neposredne osebne pojasnitve. Nadalje tožnik navaja, da ima na podlagi mnenja interdisciplinarne skupine UKC Ljubljana z dne 28. 6. 2010 verificirani dve poklicni bolezni, bolezen azbestoze – pljučne fibroze in poklicno bolezen plaki parietalne plevre. Obe bolezni in pravice na podlagi verifikacije opredeljuje ZOPDA. V izpodbijani odločbi pa je določena odškodnina v višini 19.017,26 EUR zgolj za azbestozo. Spregledana je druga bolezen, za katero mu na podlagi Pravilnika pripada dodatna odškodnina v višini 9.707,93 EUR. Relevantni predpisi v nobenem določilu ne določajo možnosti, da bi komisija odškodnino opredelila zgolj za eno bolezen, če ima upravičenec verificirani dve poklicni bolezni. Taka odločitev tudi nasprotuje načelu pravičnosti in sorazmernosti. Iz odločbe izhaja, da gre za najtežjo obliko verificirane poklicne bolezni, zaradi katere je tožnik močno omejen pri opravljanju vsakdanjih funkcij, skoraj v celoti je odvisen od pomoči soproge. Ima pogoste močne glavobole, je zelo pozabljiv, hitro se razburi, tresejo se mu roke, zdravstveno stanje se mu močno poslabšuje, kar vse je vzrok poklicnih bolezni in povzroča močan strah tožnika za izid bolezni. Kvaliteta njegovega življenja je bistveno slabša kot kvaliteta življenja ljudi enake starosti. Kot dokaz za svoje navedbe predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje žene, izvedenca medicinske stroke, dodaten zdravstveni pregled in sodni preudarek. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da razsodi, da se tožniku prizna pravica do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni azbestoza–pljučna fibroza 19.017,26 EUR in pravica do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni plevre v znesku 9.707,93 EUR, skupaj 28.725,19 EUR, ki mu jo je dolžna plačati Republika Slovenija na podlagi doseženega sporazuma v višini 17.235,12 EUR in A. d.d., na podlagi doseženega sporazuma v višini 11.490,08 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Zanika kršitev materialnega predpisa, saj je upoštevala 6. člen Pravilnika. Napovedni stavek, ki določa, da se znesek odškodnine zaradi posamezne vrste bolezni določi po shemi, določeni v tem členu, so vse komisije razlagale enako. Izoblikovala se je praksa, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano bolezen, saj se pri izračunu višine odškodnine za lažje oblike poklicnih bolezni upošteva tudi pričakovani razvoj bolezni. Poleg tega so posamezne poklicne bolezni v shemi določene glede na težo poklicne bolezni in že sam vrstni red določa, da se izplača odškodnina le za najtežjo obliko. V primeru poslabšanja stanja na težjo obliko poklicne bolezni pa se določi višina razlike odškodnine med višino odškodnine, določene na podlagi zadnjega mnenja in valorizirane višine že izplačane odškodnine. Na podlagi 9. člena ZOPDA ugotavlja interdisciplinarna komisija poleg poklicne bolezni tudi poslabšanje življenjskih funkcij. Najmilejša oblika poklicne bolezni ponavadi ne povzroči zmanjšanja življenjskih funkcij, za vsako hujšo obliko poklicne bolezni pa se zmanjšujejo tudi življenjske funkcije. Tudi zaradi tega ni mogoče računati odškodnine za vsako posamezno poklicno bolezen, temveč samo za najhujšo. Zavrača tudi ugovor o kršitvi pravil postopka. Tožnik je vlogi priložil zahtevano mnenje in ni dopisal nobenih posebnih okoliščin, na katere bi bila tožena stranka opozorjena. Njegova vloga je bila posredovana tudi delodajalcu, ki je menil, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je tožnik zbolel zaradi izpostavljenosti azbestu ravno pri njem. Tožena stranka navaja, da so pogoji za priznanje pravice do odškodnine določeni v 5. členu ZOPDA. Ker je bolezen ugotovljena v mnenju o verifikaciji bolezni, ugotavljanje bolezni ni predmet njene ocene in zato tožniku ni poslala odgovora A. d.d. Tožena stranka tudi prereka tožbeni ugovor, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Dejansko stanje je ugotavljala že interdisciplinarna skupina v postopku verifikacije poklicne bolezni, in je tožena stranka na njeno mnenje vezana. Pojasnjuje, da je tožniku izdala odločbo, s katero mu je priznala pravico do odškodnine in na podlagi Pravilnika določila odškodnino za najtežjo verificirano obliko poklicne bolezni. Način izračuna odškodnine je bil izveden v skladu s 6. členom Pravilnika. Glede zdravstvenih težav, ki jih tožnik navaja, pa tožena stranka odgovarja, da navedeni simptomi najbrž niso posledica azbestoznih bolezni. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2011 vztraja pri tožbenih navedbah in prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2011 vztraja pri izpodbijani odločbi in svojih stališčih, podanih v odgovoru na tožbo.

Stranka z interesom A. d.d., na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 5. člena ZOPDA se v postopku pred medresorsko komisijo, pristojno za vodenje postopka sporazumevanja za izplačilo odškodnine, uporabljajo določbe predpisov o splošnem upravnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

ZOPDA v 5. členu določa, da je postopek dispozitiven, začne se na zahtevo upravičenca (prva alinea prvega odstavka 5. člena), ki pridobi mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (druga alinea prvega odstavka 5. člena.) Verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij izvaja interdisciplinarna skupina strokovnjakov (9. člen), ki ugotavlja tudi vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo (tretji odstavek 4. člena).

Načelo zaslišanja stranke po prvem odstavku 9. člena ZUP, na katerega tožnik opira svojo trditev o kršitvi pravil postopka, nalaga upravnemu organu dolžnost, da da stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Stranka mora torej biti pred izdajo odločbe seznanjena z dejstvi, na katerih bo odločitev temeljila. Po mnenju sodišča načelo zaslišanja stranke v obravnavanem primeru ni bilo prezrto.

Tožnik je vlogi za izplačilo odškodnine priložil mnenje Interdisciplinarne skupine strokovnjakov o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (to mu je nalagal prej povzet drugi odstavek 5. člena ZOPDA), in na to mnenje se je glede ugotovitve bolezni in vzročne zveze med izpostavljenostjo azbestu ter boleznijo, v skladu z določbami ZOPDA, oprla komisija. Tožnik je bil torej pred odločitvijo seznanjen o dejstvih, na katerih je odločitev temeljila. Če pa tožnik meni, da ni bil seznanjen s stališči delodajalca do njegove vloge (v tožbi namreč ni konkretiziral, o čem se ni mogel izjaviti), pa sodišče ugotavlja, da delodajalčevega, sicer negativnega mnenja, komisija pri odločitvi ni upoštevala. Izračun odškodnine je bil določen po formuli, predpisani s Pravilnikom, ki je kot izhaja iz tožbe, tožniku poznana. Sicer pa tožnik samega izračuna niti ne izpodbija.

Glede na navedeno sodišče presoja, da tožniku nobena procesna pravica ni bila kršena.

Kot utemeljenega pa tudi ne more sprejeti ugovora, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, ker je bila odškodnina določena le za eno bolezen, čeprav sta bili verificirani dve obliki. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da gramatikalna razlaga 6. člena Pravilnika narekuje takšno uporabo te določbe, da upravičencu, pri katerem je verificiranih več oblik bolezni pripada za vsako obliko samostojna odškodnina. Iz besedila 6. člena Pravilnika izhaja, da določa šest vrst bolezni, katerih vzrok je izpostavljenost azbestu in zanje maksimira znesek možne odškodnine. Namen ZOPDA je namreč omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledico izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA), ki ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih Obligacijskega zakonika. Pripadajoči znesek ugotovi komisija v manj formaliziranem postopku (odloči na podlagi mnenja interdisciplinarne komisije, ki ga predloži upravičenec), kar omogoča, da upravičenec do plačila pride v krajšem časovnem obdobju. Gre za postopek sporazumevanja o odškodnini (ta se izplača na podlagi podpisanega sporazuma). Zato tudi sodišče meni, da se po ZOPDA odškodnina odmeri za najtežjo vrsto verificirane bolezni, pri čemer se, kot izhaja iz 6. člena Pravilnika, upošteva pričakovani razvoj bolezni. V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja v težjo vrsto bolezni upravičencu pripada razlika v odškodnini (takšno je tudi stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo).

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je komisija odškodnino določila v skladu z zgoraj pojasnjenim. Kolikor pa tožnik v tožbi opisuje še druge zdravstvene težave, ki pri njem povzročajo močan strah za izid bolezni, mu sodišče odgovarja, da po ZOPDA posebna odškodnina za obliko nematerialne škode ni predvidena.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdaje izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče v upravnem sporu ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov, ker takšen ugotovitveni postopek, kot ga predlaga tožnik, pri ugotavljanju predmetne odškodnine v zakonu ni predviden.

Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.