Jedro

Pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni bilo mogoče sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Pritožbena odločba namreč vsebuje razloge, katerih sodišče prve stopnje ni navedlo in nanje ni oprlo svoje odločbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje ter za plačilo odškodnine v višini 18 plač. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja operative. Tožena stranka je utemeljeno pričakovala večjo strokovnost in kvaliteto pri opravljanju delovnih nalog in obveznosti. Podani so utemeljeni razlogi, ki kažejo na nesposobnost tožnika za opravljanje del vodje operative. Razlog odpovedi ni bil v tem, da bi tožena stranka želela na tožnikovem delovnem mestu zaposliti drugega delavca. Tožena stranka se je z novim delavcem začela pogovarjati potem, ko je ugotovila, da tožnik svojega dela ni sposoben opravljati. Tožniku je ponudila drugo delovno mesto, ki pa ga ni sprejel. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Že v razveljavitvenem sklepu je sprejelo stališče, da je glede na specifičnost vodstvenega dela, kakršnega je opravljal tožnik, doseganje pričakovanih rezultatov dela možno ugotavljati le na podlagi primerjave med tem, kar so utemeljena pričakovanja delodajalca, temelječa na opisu del in nalog ter na zastavljenih ciljih in dejanskimi ugotovitvami o načinu izvrševanja teh nalog. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedi tožnika in v sodbi tudi ni nasprotij med listinami in zapisniki o izpovedi prič. Odpoved ni bila podana prepozno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila napačna in neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov tožnika. V zvezi z navedbami o neresničnosti trditve o nedoseganju pričakovanih rezultatov predlagal, da tožena stranka predloži poročila za področje dela tožnika kot tudi poročila za ostale vodje operativ v drugih državah. V zvezi z očitki o zamujanju rokov in da problemov ni reševal sproti je predlagal predložitev t.i. „field in info letters“. Spregledana in neobrazloženo sta bila zavrnjena tudi dokazna predloga za predložitev potrdil o zdravniških pregledih in navedbe in zaslišanja nezadovoljnih strank. Ni obrazloženo zakaj sodišči nista sledili izpovedbi tožnika. V neskladju z zapisniki in listinami je ugotovitev sodišča, da pričakovanih delovnih rezultatov tožnika ni mogoče primerjati z nobenim povprečjem, ker je bil tožnik edini vodja operative. Priči T. in M. sta izpovedali, da se je delo tožnika spremljalo preko poročil in so se rezultati merili s kazalniki, njegove delovne rezultate pa se je primerjalo z enakim delovnim mestom na Madžarskem. Sodišči se nista izrekli o tem, zakaj ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Sodišči sta glede ugotavljanja dejanskega stanja kršili tudi 8. člen ZPP. Kršitev materialnega prava je v napačni opredelitvi pričakovanih delovnih rezultatov in posledično neustrezne primerjave med delom tožnika in utemeljenim pričakovanjem delodajalca. Pričakovani delovni rezultati niso vsakokratna subjektivna pričakovanja delodajalca temveč vnaprej določeni objektivni rezultati. Zmotni so zaključki, da je bila odpoved pravočasna, saj je tožena stranka že v letu 2009 za tožnikovo delovno mesto iskala novega kandidata. Prekršek v zvezi z odpadno embalažo in očitek o nepoznavanju ene uredbe sta po svoji vsebini kvečjemu krivdni razlog odpovedi. Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe 82. člena ZDR o obrnjenem dokaznem bremenu. Očitki tožniku so bili zgolj splošni iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da tožniku ni uspelo dokazati neresničnosti navedb iz odpovedi.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano. Prav tako sodišču ni treba izvesti dokazov, ki glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, saj na končno odločitev ne morejo vplivati tudi, če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani.

8. Tožnik uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj določenih dokazov, ki jih je predlagal, ni izvedlo, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do izjave v postopku. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Ustaljeni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča je skupno stališče, da sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Pomanjkljivost ali odsotnost ustreznega dokaznega sklepa prvostopenjskega sodišča je poskusilo odpraviti sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, zakaj izvedba posameznih predlaganih dokazov po njegovi presoji ni bila potrebna. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni bilo mogoče sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Pritožbena odločba namreč vsebuje razloge, katerih sodišče prve stopnje ni navedlo in nanje ni oprlo svoje odločbe.

9. Tožnik se je tako znašel v položaju, ko je neizvedbo predlaganih dokazov prvič ustrezno obrazložilo šele pritožbeno sodišče, pri čemer ni šlo za situacijo, ko bi se dokazni predlogi nanašali na dejstva, ki glede vsebine pravne kvalifikacije spora ne bi bila pravno relevantna. Pri utemeljitvi zavrnitve dokaznih predlogov se je namreč pritožbeno sodišče sklicevalo bodisi na dokazanost dejstev na podlagi že izvedenih dokazov bodisi na njihovo neprimernost oziroma nepotrebnost. Na ta način je bilo tožniku onemogočeno, da v pritožbi izrazi nestrinjanje z razlogi zavrnitve dokaznih predlogov in da razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev dokazov preizkusi drugostopenjsko sodišče. Opisano postopanje pritožbenega sodišča zato predstavlja kršitev tožnikove pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS).

10. Glede na navedeno, revizija utemeljeno uveljavlja, da je bila s postopanjem prvostopenjskega sodišča kršena pravica do izjave (ki izhaja iz 22. člena Ustave RS), s postopanjem drugostopenjskega sodišča pa pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Oboje v obravnavanem postopku predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne zgolj relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bodisi izvesti predlagane dokaze bodisi njihovo neizvedbo obrazložiti.

11. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, se revizijsko sodišče do drugih revizijskih navedb ne opredeljuje.

12. Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.