Jedro

Okoliščine, da tožnika (vodja operative) njegovi podrejeni niso upoštevali kot vodje in da je bila ta funkcija (vodenja) slabo opravljena; da je tožena stranka od tožnika pričakovala večjo inciativnost pri reševanju reklamacij ter vključevanje ostalih sodelavcev v reševanje te problematike; da tožnik ni vzpostavil ustrezne organizacije dela, saj so bili serviserji prepuščeni sami sebi in jim ni bilo potrebno javljati, kje opravljajo delo; da je tožnik dopuščal neustrezno urejenost skladišča in skladiščniku več mesecev ni dajal nobenih navodil idr. zadostujejo za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2010 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 30. 9. 2010, temveč še traja do pravnomočnosti odločbe sodišče prve stopnje. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu izplača odškodnino v višini 18 plač v skupni višini 54.325,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2010 in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 30. 9. 2010 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter mu prizna in vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 30. 9. 2010 dalje obračuna bruto plača, od nje obračuna davke in prispevke ter mu nato izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje dalje ter da mu izplača regres za letni dopust za leto 2011 v višini 734,15 EUR s pripadajočimi davki in prispevki in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 (vse točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v višini 1.437,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb, da so mesečno merili rezultate na najrazličnejših področjih poslovanja ter izračunavali indekse in kazalnike uspešnosti posameznih elementov poslovanja. Tožnik je podal dokazni predlog, da naj tožena stranka to dokumentacijo predloži, vendar se sodišče prve stopnje do tožnikovega predloga ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajala, da A in B, kažejo na utemeljenost odpovednega razloga, sodišče pa je spregledalo tožnikov edicijski zahtevek za predložitev te dokumentacije. Tožena stranka je svoje trditve dokazovala zgolj z zaslišanjem vodilne garniture (prokurist, direktor, prejšnji direktor, vodja servisa), ki je imela jasen interes, da brani podano odpoved. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je delodajalec tisti, ki mora izkazati pravočasnost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da zgolj iskanje novega kandidata za zasedbo delovnega mesta še ne pomeni, da je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz elektronske korespondence iz leta 2009 izhaja, da sta A.A. in B.B. že takrat menila, da so razlogi za zamenjavo tožnika. Prišlo je celo do razgovorov z možnimi kandidati. Navedeno dokazuje, da je tožena stranka že takrat nameravala na delovnem mestu tožnika zaposliti drugega delavca, kar bi bilo možno le, če bi tožniku podali odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga. Glede ugotavljanja pravočasnosti odpovedi ni važno, kdaj delodajalec izve za razlog, pač pa kdaj razlog nastane. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti od kdaj dalje tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, torej od kdaj skladiščniku ni dajal navodil oziroma od kdaj je bilo skladišče neurejeno ter od kdaj bi moral poznati zakonodajo na področju ravnanja z odpadki. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do obsežne in konsistentne izpovedbe tožnika in je tudi ni upoštevalo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Očitki v zvezi z odpadno embalažo in nepoznavanjem predpisov iz tega področja, lahko pomenijo kvečjemu krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je sodišče prve stopnje že štelo, da je bil prekršek, za katerega je bila tožena stranka kaznovana, posledica nesposobnosti tožnika, bi moralo ugotavljati od kdaj najprej bi se od tožnika pričakovala seznanitev s konkretno uredbo oziroma z vsemi predpisi iz njegovega delokroga. V zvezi z ogledom skladišča dne 18. 6. 2010, ki naj bi prav tako dokazoval pravočasnost odpovedi, tožnik poudarja, da je šlo za nekaj manjših nepravilnosti in da je bilo skladišče urejeno, saj inšpektor ob ogledu v letu 2009 ni imel pripomb. Neurejenost skladišča, za katerega je tožnik lahko odgovoren le posredno, kot skladiščniku nadrejen, ne more biti utemeljen razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je sicer navajalo, da naj bi bila zadnja dva očitana primera, to je za julij in avgust 2010, znotraj 6-mesečnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa sodišče ni upoštevalo, da ti očitki, ki se nanašajo na A in B niso bili dokazani, tožena stranka pa tudi ni ugovarjala tožnikovi izpovedbi, da rokov nikoli ni zamudil. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pričakovanih delovnih rezultatov tožnika ni bilo mogoče primerjati z nobenim povprečjem, da rezultatov ni mogoče meriti s številčnimi podatki oziroma da je tožnikovo mesto specifično, v nasprotju z izpovedbo A.A., o tem, da je na področju operative pričakoval večjo učinkovitost, upoštevaje primerjavo tožnikovega delovnega procesa s primerljivim delovnim mestom v C. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj šteje, da tožnik na področju reševanja reklamacij ni dosegal pričakovanih rezultatov dela. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede nepravilnosti v skladišču temeljijo na izpovedbi A.A., teh očitkov pa ni bilo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne v vlogah tožene stranke. Sodišče prve stopnje trditvene podlage ne more nadomeščati z izpovedbami, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je glede strokovnosti, kvalitete in pravočasnosti tožnikovega dela oprlo na izpovedbo priče C.C., pri čemer je ta govoril o povsem drugih kršitvah oziroma rezultatih, kot pa so bile predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je priča sklicevala na številne zapisnike, pogodbe in navodila, ki jih tožena stranka ni predložila kot dokaz, čeprav bi jih lahko. Tudi pri izpovedbi priče D.D. o tem, da je delo sedaj organizirano, prej pa so bili serviserji prepuščeni sami sebi, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da gre za vodilnega delavca, ki je po prihodu C.C. prevzel del tožnikovega področja. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo na podlagi česa je ugotovilo, da tožnik ni zadostil zahtevi iz pogodbe o zaposlitvi, da si bo prizadeval za vzpostavitev dolgoročnega zadovoljstva strank. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je neobrazložena in v izrecnem nasprotju z dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik. Razlog za odpoved tožniku ni bila njegova nesposobnost, pač pa želja tožene stranke da zaposli C.C. in da zamenja celotno vodstvo tožene stranke. V kolikor bi bile navedbe B.B., C.C., A.A. in D.D. resnične, tožena stranka ne bi imela nikakršnih težav, da o tem predloži konkretno dokumentacijo. V kolikor tožnik kot vodja operative dela ne bi znal organizirati in voditi podrejenih, bi se to nedvomno takoj poznalo na rezultatih kazalnikov oziroma poročil, vendar so se v času tožnikovega dela ti rezultati zgolj izboljševali in so bili na visokem nivoju med celotnim obdobjem njegovega poslovanja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga tožnika, da se toženi stranki naloži, da predloži dokumentacijo v zvezi z mesečnimi meritvami rezultatov na najrazličnejših področjih poslovanja, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem sodišče prve stopnje tožniku ni odreklo možnosti obravnavanja pred sodiščem. V skladu s 1. odstavkom 287. člena ZPP bi sodišče prve stopnje moralo navesti, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge. Zato bi lahko bila podana kvečjemu relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča opustitev dolžnosti iz 2. odstavka 287. člena ZPP ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa bo v nadaljevanju obrazloženo, zakaj dejstva, ki jih je tožnik želel dokazovati s tem dokaznim predlogom, ne morejo biti odločilna v tem sporu. Enako velja glede dokaznega predloga, da se toženi stranki naloži predložitev A in B. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe tožnika. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo namenjeno ugotavljanju spornih dejstev (257. člen ZPP). Zaslišanje stranke je potrebno ločiti od navedb stranke. S prvimi se dokazujejo trditve stranke, drugi pa so trditveno gradivo, ki določa okvir, ki ga sodišče sme vzeti za podlago svoje odločitve. Z zaslišanjem strank se ugotavljajo dejstva, z navedbami pa stranke utemeljujejo svoje dejanske in pravne trditve. Glede na navedeno razmejitev je dolžnost sodišča, da se, upoštevajoč pravico stranke do izjave, opredeli do vseh pravno relevantnih trditev (navedb) stranke. Obenem pa se je sodišče v okviru dokazne ocene dolžno opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ta dejstva pa se dokazujejo tudi z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje se torej ni dolžno opredeliti do prav vsake navedbe stranke in tudi ne do vsake izjave podane v okviru zaslišanja stranke, temveč le do pravno relevantnih navedb in do odločilnih dejstev. Izpodbijana sodba sicer ni povsem dosledna pri razmejevanju med navedbami tožnika, vsebovanimi v vlogah in zapisnikih obravnav ter izpovedbo tožnika, ko je bil zaslišan kot stranka, saj za oboje uporablja izraz navedbe. Vendar pa izpodbijana sodba vsebuje povsem jasna stališča glede vseh pravno relevantnih navedb tožnika in tudi jasno dokazno oceno glede odločilnih dejstev, ta dokazna ocena pa je sprejeta tudi ob upoštevanju tožnikove izpovedbe. Zaradi navedenega ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s izvedbo tožnika pa pritožba povsem zgrešeno uveljavlja, saj je ta kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja v vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba pa v zvezi z izpovedbo tožnika takšnega nasprotja ne uveljavlja, temveč zatrjuje zgolj to, da se sodišče prve stopnje do izpovedbe ni opredelilo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delovno mesto „specifično, saj pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče primerjati z nobenim povprečjem, rezultatov pa tudi ni mogoče meriti s številčnimi podatki“ in izpovedbo A.A., da je pričakoval večjo učinkovitost tožnika glede na primerjavo tožnikovega delovnega procesa s primerljivim delovnim mestom v C. Navedeno ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih, zaradi katerega izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delovno mesto specifično, da pričakovanih delovnih rezultatov ni bilo mogoče primerjati z nobenim povprečjem, saj je bil pri toženi stranki le tožnik vodja operative. Sicer pa je navedeno stališče sodišča prve stopnje odgovor na tožnikovo trditev, da bi njegovi pričakovani delovni rezultati morali biti določeni glede na povprečnega delavca. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že v sklepu opr. št. Pdp 402/2012 z dne 19. 6. 2012 zavzelo stališče, da je glede na specifičnost vodstvenega dela, kakršnega je opravljal tožnik, doseganje pričakovanih rezultatov dela možno ugotavljati le na podlagi primerjave med tem, kar so utemeljena pričakovanja delodajalca, temelječa na opisu del in nalog ter na zastavljenih ciljih in dejanskimi ugotovitvami o načinu izvrševanja teh nalog. Tožena stranka je takšno primerjavo opravila, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali je tožnik zadostil tem pričakovanjem. Glede na takšno razumevanje, po mnenju tožnika spornega, stališča sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti nobenega nasprotja med tem stališčem in izpovedbo A.A. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožniku podala tožena stranka, v njenem imenu je to storil direktor B.B.. Res je sicer, da je bil poslovodja tožene stranke v tistem času tudi A.A., ki je očitno tudi vodilni delavec v istoimenskem podjetju na Madžarskem, zaradi česar je lahko primerjal delo tožnika in vodje operative v C. Vendar pa njegova izpovedba o tej primerjavi lahko samo še dodatno potrjuje utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta zaznava poslovodje A.A. pa še vedno ne more vplivati na pravilnost ugotovitve, da je tožnikovo delovno mesto specifično in da pričakovanih delovnih rezultatov ni možno primerjati s povprečjem drugih delavcev, za kar se je tožnik zavzemal. Ni mogoče slediti tožnikovemu zatrjevanju, da je odpoved podana prepozno, češ da je prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči od takrat, ko tožnik skladiščniku ni dajal navodil, ko je bilo skladišče neurejeno in odkar bi tožnik moral poznati zakonodajo na področju ravnanja z odpadki. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti. V skladu z 2. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR, je razlog za takšno odpoved nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ravno primeri, ki jih navaja tožnik (opustitev nadzora in dajanja navodil podrejenemu, nepoznavanje predpisov) kažejo na to, da prekluzivni 6-mesečni rok od nastanka utemeljenega razloga za odpoved ne more začeti teči s prvim dnem, ko se pokaže, da delavec zaradi nesposobnosti dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, temveč je potrebno šteti podobno kot pri kršitvah storjenih z opustitvijo, da ta rok ne izteče ves čas, ko takšno stanje traja. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že takrat, ko se delodajalcu porodijo prvi dvomi o tem, ali je delavec sposoben dosegati pričakovane delovne rezultate. Navedeno še toliko bolj velja za vodstveno delovno mesto, kakršno je zasedel tožnik, saj pri takšnem delovnem mestu doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti na podlagah števila izdelkov na časovno enoto in podobno, temveč je pravočasnost, strokovnost in kvaliteta opravljanja dela potrebno ocenjevati glede na obveznosti, ki so bile določene v pogodbi o zaposlitvi. Tako kot velja pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da delodajalec odpovedi ni dolžan podati takoj, ko se pokažejo prve težave pri poslovanju, velja enako tudi pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Rok za odpoved ne začne teži že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. To je namreč pravilno ugotovilo tista odločilna dejstva, ki v zadostni meri utemeljujejo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta dejstva so predvsem naslednja: - kot priča zaslišani, takratni direktor tožene stranke B.B. je ugotavljal, da tožnika njegovi podrejeni ne upoštevajo kot vodje in da je bila ta funkcija (vodenja) slabo opravljena; - tožena stranka je od tožnika pričakovala večjo inciativnost pri reševanju reklamacij ter vključevanje ostalih sodelavcev v reševanje te problematike; - tožnik ni vzpostavil ustrezne organizacije dela, saj so bili serviserji prepuščeni sami sebi in jim ni bilo potrebno javljati, kje opravljajo delo; - tožnik ni zahteval, da bi ga serviserji obveščali o prejetih reklamacijah in tudi ni dal jasnih navodil kaj kdo dela; - tožnik je dopuščal neustrezno urejenost skladišča in skladiščniku več mesecev ni dajal nobenih navodil; - tožnik na rednih telefonskih konferencah ni postavljal nobenih vprašanj; - tožnik ni vedel, da družba E, ki je odvažala odpadno embalažo, ni bila pooblaščena za to dejavnost; - tožnik do obiska inšpektorja ni bil seznanjen z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, čeprav je ta Uredba spadala v njegovo delovno področje in je tožena stranka od tožnika pričakovala, da bo prevzel inciativo na tem področju.

Sodišče prve stopnje se sicer ni opredelilo do vseh očitkov iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar že opredelitev glede zgoraj navedenih očitkov iz odpovedi zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da tožnik na področju reševanja reklamacij ni dosegal pričakovanih rezultatov dela. Sodišče prve stopnje je to prepričljivo pojasnilo v 15. točki obrazložitve, pri čemer se je oprlo na izpovedbo priče D.D. o tem, da so bili serviserji prepuščeni sami sebi, da tožnik ni zahteval, da bi ga obveščali o prejetih reklamacijah in da ni bilo jasnih navodil kaj kdo dela ter da je sedaj (po prihodu C.C.) delo organizirano. Sicer pa tožnik v nadaljevanju pritožbe sam izpodbija verodostojnost tega dela izpovedbe priče D.D., češ da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da gre za vodilnega delavca. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede verodostojnosti izpovedbe navedene priče. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni pojasnilo na podlagi česa je ugotovilo, da tožnik ni zadostil zahtevi iz pogodbe o zaposlitvi, da si bo s pravočasnim in profesionalnim reševanjem njihovih problemov prizadeval za vzpostavitev dolgoročnega zadovoljstva strank. Tudi ta ugotovitev je umeščena v 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in je povezana z ugotovitvami o neustreznosti organiziranja reševanja reklamacij. Okoliščina, da so bili serviserji prepuščeni sami sebi, da tožnik ni zahteval, da bi ga obveščali o prejetih reklamacijah in da ni dajal jasnih navodil kaj kdo dela, zlasti v primerjavi s tem, kako je delo organizirano sedaj, prav gotovo pomeni, da tožnik ni ravnal v smeri prizadevanja za vzpostavitev dolgoročnega zadovoljstva strank s pravočasnim in profesionalnim reševanjem njihovih problemov.

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s pridobitvijo listin v zvezi z meritvami rezultatov poslovanja tožene stranke, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožniku ni bilo očitano, da bi zaradi tega, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno prišlo do poslabšanja rezultatov, ki jih je tožena stranka merila. Doseganje pričakovanih delovnih rezultatov pri vodilnih delavcih se sicer lahko ugotavlja tudi na podlagi uspešnosti poslovanja družbe. Vendar pa ti rezultati ne morejo dati odgovora na vprašanje, ali ima delavec tudi vodstvene sposobnosti in inciativnost, ki se na takem delovnem mestu pričakuje. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi se neustrezna organizacija dela morala takoj poznati na kazalnikih, ki so jih merili pri toženi stranki. Merljivi kriteriji o katerih tožnik govori v tožbi (storilnost montaže – ITE, kvaliteta montaže – DT5, relativna pogostost okvar dvigal – COR in varnost pri delu – IIFR), pač ne odražajo tega ali je tožnik delo organiziral, nadziral in dajal navodila.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede očitka iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da se tožnik ni ustrezno odzval na zahteve delodajalca iz julija in avgusta 2010 v zvezi z ukrepi pri meritvah obrabljenosti pogonskih vrvenic in s potencialno napačno izvedbo ročice lovilne naprave. Vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je odpoved zakonita že na podlagi tistih očitkov iz odpovedi, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni pridobilo tako imenovanih A in B, ki se nanašajo na te zahteve. Sicer pa ti dokumenti ne bi dali odgovora na vprašanje, ali je tožnik prevzel inciativo, informacijo posredoval nadzornikom, monterjem in serviserjem, organiziral izvedbo, spremljal rezultate in po potrebi poročal nadrejenim ali pa je čakal, da bo to opravil nekdo drug, kakor mu je bilo očitano v odpovedi.

Protispisna je pritožbena navedba, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo očitkov v zvezi z neurejenostjo skladišča. Tudi če pri tem tožnik misli na zaznave A.A., na čigar izpovedbo naj bi sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve, je ta trditev protispisna. V 2. odstavku na 4 strani izpodbijane odpovedi so vsebovani očitki v zvezi s skladiščem. Pri tem je izrecno navedeno, da sta si 18. 6. 2010 E.E. In A.A. ogledala skladišče in bila zgrožena nad stanjem ter da je skladiščnik do naslednjega obiska A.A. odpravil nekaj potencialnih nevarnosti, da pa je bilo splošno stanje še vedno nesprejemljivo. Glede stanja skladišča 18. 6. 2010 ne more biti merodajno, da inšpektor o ogledu leto poprej ni imel pripomb.

Ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da bi očitki v zvezi z embalažo lahko bili kvečjemu razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Nekvalitetno opravljanje dela, ki se kaže v tem, da delavec ne pozna predpisov, ki bi jih glede na svoje zadolžitve moral spoštovati, prav gotovo pomeni tudi razlog nesposobnosti v smislu določbe 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Delodajalec od vodstvenega delavca v okviru doseganja pričakovanih rezultatov dela lahko utemeljeno pričakuje, da tudi normativno pozna področje, ki ga mora organizirati in da v tem okviru tudi pozna predpise, katerih nepoznavanje pomeni prekršek. Okoliščina, da je tožnik zaradi nepoznavanja predpisov dopustil da je odpadno embalažo odvažala družba, ki zato ni bila pooblaščena in da je bila tožena stranka zato kaznovana zaradi prekrška, pomeni, da svojega dela ni opravljal strokovno in kvalitetno.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik s tem, ko svoje vodilne funkcije ni opravljal tako, da bi ga njegovi podrejeni upoštevali, da ni pokazal inciativnost pri reševanju reklamacij, da bi ustrezno nadziral delo skladiščnika ter zagotovil pravilen odvoz odpadne embalaže ni dosegel pričakovanih rezultatov (pričakovan rezultat je bil, da bo tožnik ustrezno opravljal vodstveno funkcijo), kar pomeni, da dela ni opravljal strokovno in kvalitetno. Glede na navedeno mu je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.