Jedro

Doseganja dokaznega standarda ni vprašanje materialnega prava. Ugotavljanje dejstev in ocena dokazov, spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more postati vprašanje materialnega prava. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide le v bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 150.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi, po obrestni meri, po kateri Nova ljubljanska banka d.d. obrestuje devizne vloge na vpogled, prav tako v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, za čas od 1.5.1998 dalje. Tožencu je naložilo še povrnitev 811.658 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.10.2001 dalje. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da sta tožnik in toženec sklenila družbeno pogodbo, na podlagi katere je tožnik tožencu izročil 150.000 DEM, da pa je bila družbena pogodba nato razdrta, zato mora toženec prejeto vrniti.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje po pritožbeni obravnavi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper drugostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in 96/2002). V reviziji navaja, da tožnik ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka s tisto stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za obsodbo v civilnem postopku. Vprašanje doseganja dokaznega standarda, potrebnega za obsodbo, je vprašanje materialnega prava in s tem pravno vprašanje, ki je lahko predmet revizijske presoje.

Sodišči prve in druge stopnje sta pogrešili, ko sta ocenili, da je tožeča stranka dokazala utemeljenost svojega zahtevka, zaradi česar sta napadeni sodbi materialnopravno napačni. Toženec meni, da sta sodišči nekorektno prenesli dokazno breme dokazovanja v pravdi nanj, sam pa seveda glede na naravo stvari tako imenovanih negativnih dejstev ni mogel z ničemer dokazovati. Drugostopenjsko sodišče na pritožbeni obravnavi ni zgolj kontroliralo pravilnosti ugotovljenih dejstev, ampak je dejstva na novo ugotavljalo, oziroma jih je ugotavljalo drugače, česar pritožbeno sodišče ne sme storiti, oziroma mora določno in natančno pojasniti svoje razloge za ugotovljeno drugačno dejansko stanje. Sodba sodišča druge stopnje pa v tem smislu nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ter v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti zapisniki o izpovedbah prič, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V dokaznem postopku ugotovljena dejstva ne zadoščajo za sklepanje o tem, da je toženec izročil tožniku kakršenkoli denar, ki bi ga toženec sedaj moral vrniti. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno toliko nasprotujočih si okoliščin in toženec opozarja na toliko nasprotujočih si dejstev, ki jih drugostopenjsko sodišče ni pojasnilo, da tožnik v tem postopku ni mogel uspešno nositi svojega dokaznega bremena, ne da bi predložil o obstoju svoje terjatve kakršenkoli listinski dokaz. Res posameznih dejstev ni mogoče dokazovati zgolj z listinami, vendar so zlasti v civilnem pravu listine edini objektivni spoznavni vir za presojo pravno relevantnih dejstev. Toženec nima pomislekov, da je sodbo mogoče opreti tudi samo na izpovedbe prič, vendar pa meni, da se je pri presoji pogodbenih razmerij praktično nemogoče zanašati zgolj na priče, ki so vselej lahko pristranske, zaradi česar je pravno relevantna dejstva z gotovostjo, ki se zahteva kot dokazni standard za obsodbo v civilnih zadevah, mogoče ugotavljati zgolj na podlagi listinskih dokazov. V konkretni zadevi po toženčevem mnenju zaslišanje prič ni nudilo dovolj podlage za obsodbo toženca na plačilo 150.000 DEM. S stališča dokaznega standarda ni sporno samo to, da so priče nezanesljiv spoznavni vir, ampak tudi, da izpovedujejo zgolj o posameznih posrednih dejstvih, pa še to zelo različno, na podlagi katerih potem sodišči sklepata na pravno relevantna dejstva. Poleg tega so tožnik in priče na obravnavi pred sodiščem druge stopnje o posameznih relevantnih dejstvih izpovedali drugače kot v postopku na prvi stopnji, pri čemer višje sodišče ni navedlo nobenih razlogov oziroma so le ti nejasni, za kar je kot verodostojne sprejela izpovedbi tožnika in priče T. Toženec nadaljnja izvajanja v reviziji deli v tri sklope, ki se nanašajo na posamezne najbolj sporne sklope ugotovitev drugostopenjskega sodišča in sicer glede vprašanja izpovedb prič K.T. in V.K., nadalje glede izpovedbe priče T. in nazadnje glede izpovedbe samega tožnika. V reviziji analizira navedene izpovedbe in zatrjuje, da drugostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov ali pa je navedlo nejasne razloge v zvezi z izvedenimi dokazi, poleg tega pa so glede odločilnih dejstev nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku. Ugotovitev, da je nepodpisana partnerska pogodba popolna je v popolnem nasprotju s samo listino. Ta pogodba je konstrukt prvostopenjskega in višjega sodišča in ne upošteva določbe 1178. člena ODZ. Drugostopenjskemu sodišču očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ne razjasni diametralno nasprotnih izpovedb tožnika v zvezi s ključnimi dejstvi, ne razjasni nasprotujočih si navedb priče T. in ne pojasni razlik, ki ostajajo glede izposoje denarja. Namen obravnave pred sodiščem druge stopnje je zgolj kontrola pravilnosti dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ne pa novo ugotavljanje dejstev oziroma ugotavljanje drugačnega dejanskega stanja, saj to pomeni popolno razvrednotesnje dokaznega postopka na prvi stopnji. Revident predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženec trdi, da tožnik v tej pravdi ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka s tisto stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za obsodbo v civilnem postopku. V nadaljevanju revizije pojasni, da je ta stopnja gotovost. To stališče je zmotno, kajti ob več različnih stopnjah skladnosti predstave z dejstvi je pravna teorija na stališču, da zadošča za sojenje o preteklih dejstvih v civilni pravdi prepričanje, ko o resničnosti določenega pravnorelevantnega dejstva ne dvomi noben razumen oziroma izkušen človek (Jože Juhart: Civilno procesno pravo, 1961, stran 53; Lojze Ude: Civilno procesno pravo, 2002, stran 116). Vprašanje doseganja dokaznega standarda, potrebnega za obsodbo v civilnem postopku, ni vprašanje materialnega prava, kot trdi revizija, saj sodi ugotavljanje dejstev, vključno z oceno dokazov, na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more postati vprašanje materialnega prava. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide le v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ko toženec trdi, da tožnik v pravdi ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka z ustrezno stopnjo verjetnosti, dejansko uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijsko trditev, da ugotovljena dejstva ne zadoščajo za sklepanje o tem, da je tožnik izročil tožencu kakršenkoli denar. V zvezi s tem je nesprejemljiva trditev, da tožnik ni mogel uspešno nositi svojega dokaznega bremena, ne da bi predložil kakršenkoli listinski dokaz. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine niso nujne. Sicer pa so bili v tej pravdi uporabljeni in upoštevani tudi listinski dokazi, med njimi tudi nepodpisana pogodba o partnerstvu, ki je bila s strani sodišč prve in druge stopnje presojena tako posamično kot skupaj z ostalimi dokazi in v razlogih sodb izčrpno obravnavana. Ob pritrditvi stališču, da so priče lahko nezanesljiv spoznavni vir, revizijsko sodišče vendarle ugotavlja, da ne drži revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni navedlo nobenih razlogov oziroma je navedlo nejasne in nasprotujoče si razloge o svojih ugotovitvah glede odločilnih dejstev v tem pravdnem postopku. Prav nasprotno so po presoji revizijskega sodišča vse odločilne okoliščine razumno in logično obrazložene v izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe, ki sistematično obravnava vsa potrebna dejstva in posamično ter skupinsko ocenjuje dokaze, tako da končna dokazna ocena ni obremenjena z nobenimi pomanjkljivostmi, ki bi lahko pomenile procesno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ko pa toženec še trdi, da je bilo dokazno breme nekorektno prenešeno nanj, saj se negativnih dejstev vendar ne da dokazovati, mu je treba pojasniti, da je njegovo stališče zmotno. Tožeči stranki je naloženo dokazovanje pozitivnih dejstev, to je tistih, na katere opira svoj zahtevek, tožena stranka pa dokazuje, da trditve nasprotne stranke ne držijo (212. člen ZPP). Ne gre za prenos dokaznega bremena in za dokazovanje negativnih dejstev, ampak za dolžnost oziroma možnost izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika.

Sodišče druge stopnje je odločalo na podlagi pritožbene obravnave, na kateri je v skladu s 347. in 348. členom ZPP ponovilo nekatere že izvedene dokaze. Neutemeljen je očitek revizije, da pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi ni zgolj kontroliralo pravilnosti ugotovljenih dejstev, ampak je dejstva na novo ugotavljalo oziroma je posamezna dejstva ugotovilo drugače kot prvostopno sodišče, česar ne more storiti, češ da je s tem razvrednotesn dokazni postopek na prvi stopnji. Po 1. točki 358. člena ZPP lahko sodišče druge stopnje na podlagi obravnave ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ni ugotavljalo novih dejstev, ampak je preverjalo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in s tem opravljalo kontrolno funkcijo. Na peti strani svoje sodbe je to tudi ustrezno obrazložilo in pojasnilo, da je zaradi očitkov o napačnih dejanskih ugotovitvah njihovo pravilnost preverjalo tako, da je opravilo glavno obravnavo in ponovilo večino že izvedenih dokazov, da bi se tako odpravil vsak razumen dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev. Na podlagi enakih spoznavnih možnosti je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v taki meri pravilne, da je odločitev o ugoditvi zahtevku materialnopravno pravilna. Glede dveh dejanskih okoliščin pa je pritožbeno sodišče na podlagi obravnave ugotovilo nekoliko drugačno dejansko stanje, kot prvostopenjsko sodišče, ki pa vodi do iste odločitve. Medtem ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili ustno družbeno pogodbo, pritožbeno sodišče na podlagi ponovitve dokazov na obravnavi ugotavlja, da sta sklenili pisno družbeno pogodbo (podrobni razlogi na straneh 9, 10 in 11 drugostopenjske sodbe). Nadalje vsebuje drugostopenjska sodba ugotovitev, da tožnikova izročitev zneska 150.000 DEM tožencu ni bila samo prispevek k poslovanju tihe družbe, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ampak njegov prispevek k nakupu poslovnih prostorov v okviru poslovanja te družbe (podrobni razlogi na 12. strani drugostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče torej ni ugotavljalo novih dejstev, ampak je v okviru opravljanja kontrolne funkcije ugotovilo delno drugačno dejansko stanje, ki pa je bilo podlaga za enako materialnopravno odločitev, kot je sledila že iz prvotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je tako ravnalo docela v okviru svoje pristojnosti oziroma procesnih pravil, ki jih določa ZPP.

Toženec v reviziji izpodbija tri sklope ugotovitev drugostopenjskega sodišča. Gre za dejanske ugotovitve, ki jih ni dovoljeno izpodbijati. Prepovedan revizijski razlog je to tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Nestrinjanje z dokazno oceno namreč sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, posamezni revizijski očitki o nejasnostih in o nasprotjih, ki naj bi pomenili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno glede posameznih dejstev ter z razlogi, s katerimi je ta dokazna ocena obrazložena.

Pri tem ni mogoče prezreti, da je dokaze ocenilo prvostopenjsko sodišče in svoje zaključke pojasnilo v razlogih sodbe, drugostopenjsko sodišče pa je po ponovitvi večine dokazov preverjalo te dejanske ugotovitve in samo prišlo do bistveno enakih dejanskih ugotovitev (razen glede dveh okoliščin). Zato ni stvar revizijskega sodišča, da samo že tretjič ocenjuje izvedene dokaze, za kar si dejansko prizadeva revizija z opozarjanjem na domnevno nasprotujoče si izpovedi prič, razlike v izpovedih in razne nejasnosti. Pri tem je značilno, da večina revizijskih trditev meri na izpodbijanje verodostojnosti izpovedi tožnika in prič, prav o tem pa imata obe sodbi nižjih sodišč številne prepričljive razloge. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, česar ne more ovreči sklicevanje na pomanjkljivosti zaradi raznih nasprotij, saj se tovrstne trditve tičejo manj pomembnih dejanskih okoliščin. Vsaka nejasnost ali pomanjkljivost v sodbi namreč ni bistvena kršitev določb postopka, saj so to lahko le tiste pomanjkljivosti, ki so kavzalne za presojo.

Iz sodb sodišč prve in druge stopnje revizijsko sodišče povzema odločilne dejanske ugotovitve. Drugostopenjsko sodišče je delno drugačno dejansko stanje ugotovilo le glede dveh podrobnosti, v ostalem pa je potrdilo dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji. Dejanski zaključki so: - da je imel tožnik od leta 1995 nosilno vlogo v poslovanju Gostilne A. (skupaj s Š.); - da je toženec vložil 505.480 DEM v gostilno in njeno poslovanje; - da je toženec od tožnika zahteval dodatni denarni vložek; - da sta se tožnik in toženec dogovarjala za nakup nepremičnine (pritličnih prostorov gostilne); - ustno sta se dogovorila, da mora tožnik v družbo vložiti 150.000 DEM, da bo s tožencem enakovredno udeležen pri dobičku in riziku družbe; - da si je tožnik od V.K. sposodil 150.000 DEM za razširitev uspešne dejavnosti; - da je dokazan namen posojila, to je vložitev denarja v nakup prostorov gostilne; - da je 150.000 DEM tožnik izročil tožencu; - da sta tožnik in toženec sklenila ustno družbeno pogodbo, na podlagi katere je tožnik izročil tožencu 150.000 DEM; - drugostopenjsko sodišče po pritožbeni obravnavi ugotavlja, da sta sklenila pisno družbeno pogodbo; - da med tožnikom in tožencem ni bilo dogovora, da bo 150.000 DEM vloženih v nakup nepremičnine; drugostopenjsko sodišče na podlagi pritožbene obravnave ugotavlja, da je bil med tožnikom in tožencem sklenjen dogovor, da bo 150.000 DEM vloženih v nakup nepremičnine (prostorov gostilne); - da je bila novembra 1998 družbena pogodba med strankama razdrta.

Del gornjih ugotovitev temelji na izpovedbah prič V.K. in K.T. ter na posojilni pogodbi med K. in T. z dne 30.3.1998. Toženec v reviziji zatrjuje obstoj znatnih razlik v izpovedi teh prič in tožnika ter navaja, da gre za nevzdržno sklepanje, ko sodišče iz enega nezanesljivega oziroma posrednega dokaza sklepa na drug nezanesljiv dokaz, kar na koncu podpre še z izpovedjo priče, ki ji, zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje na škodo toženca, dejansko ni mogoče ničesar verjeti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se vse trditve o "bistvenih razlikah" v izpovedih vrtijo okrog datuma izposoje denarja (ali 30.3.1998 ali 31.3.1998 ali v aprilu 1998) in da je bistveni očitek izpodbijani sodbi, da drugostopenjsko sodišče ni navedlo nobenih razlogov za svoje presenetljive in nelogične ugotovitve, da razlik v izpovedih ni oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Na navedeno je mogoče odgovoriti, da gre za razpravljanje o neodločilnih podrobnostih, predvsem pa, da je pritožbeno sodišče o teh spornih okoliščinah navedlo številne razloge na 6., 7. in 8. strani izpodbijane sodbe, kjer je z razumno obrazložitvijo argumentirano odgovorilo na trditve v zvezi s posojilom, ki jih v reviziji toženec le ponavlja. Izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge, ki niso ne nejasni in ne v nasprotju s seboj niti nepravilno ne povzemajo vsebine listin oziroma zapisnikov.

Drugi sklop revizijskih trditev se nanaša na izpoved priče A.T., ki naj bi pred sodiščem druge stopnje izpovedal povsem drugače kot pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se razlika nanaša na datum izročitve 150.000 DEM tožencu. Priča T. je prvič izpovedal, da je bil denar izročen januarja ali februarja, na pritožbeni obravnavi pa, da aprila 1998. To spremembo izpovedi je pojasnil, sodišče druge stopnje pa je štelo pojasnilo za sprejemljivo. Toženec v reviziji trdi, da je tak zaključek pritožbenega sodišča neargumentiran oziroma so razlogi o tem nejasni in s seboj v nasprotju, hkrati je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi zapisniki. Revizijsko sodišče tem trditvam ne more pritrditi. Revizija namreč ne pojasni, kje naj bi sodba nepravilno povzemala vsebino listin oziroma zapisnikov. Sodba pa ugotavlja razliko v izpovedih, jo ocenjuje in se do nje glede na ostale dokaze konkretno opredeli. To v svojih razlogih jasno in z argumenti tudi utemelji. T. drugačna izpoved glede izročitve denarja je sprejemljivo pojasnjena zaradi skladnosti te izpovedi s tožnikovo izpovedjo, med drugim tudi glede podrobnosti, ki jih dotlej v podatkih spisa ni bilo, in zaradi prepričljivega nastopa A. T. v primerjavi s S.O., ki je ob soočenju s T. na drugostopenjski obravnavi v zvezi z vprašanjem izročitve denarja delovala neprimerno manj prepričljivo. Podrobni razlogi o tem so izčrpno navedeni na 8. strani izpodbijane sodbe; revizijsko sodišče jih ocenjuje kot primerne. Neutemeljen je tudi očitek, da pritožbeno sodišče ni zavzelo nobenega stališča v zvezi s pritožbeno trditvijo o kršitvi postopka, ker sodišče ni vpogledalo v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 511/98 zoper A.T. zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo toženca M.M. Toženec naj bi na obravnavi dne 29.6.2001 predlagal vpogled v kazenski spis, opr. št. II K 511/98. Revizijsko sodišče ugotavlja, da to ne drži. Iz zapisnika z dne 29.6.2001 izhaja, da je toženec predlagal dokaze z vpogledom v tri druge spise, spis opr. št. II K 511/98 pa je omenjen samo kot razlog proti zaslišanju priče A.T., češ da proti njemu poteka kazenski postopek na škodo toženca. Ob odsotnosti dokaznega predloga in ob odsotnosti podatkov o morebitnem zaključku navedenega kazenskega postopka pritožbenemu sodišču na pritožbeno trditev v zvezi z vpogledom v ta kazenski spis ni bilo treba odgovarjati. Kaj naj bi sodišče z vpogledom v spis opr. št. II K 511/98 ugotavljalo, toženec ni pojasnil, samo dejstvo, da je (bil) v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja zoper toženca, pa je bilo ugotovljeno in v izpodbijani sodbi tudi ocenjeno s strani pritožbenega sodišča v pomenu interesa T. za izid obravnavane pravde. Revizijsko sodišče zaključuje, da ne v tem primeru in ne glede prej obravnavanih trditev o pomanjkljivih in nejasnih razlogih ne gre za pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti, torej ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Toženčeva revizija v tretjem sklopu izpodbija izpoved tožnika B. T. in trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe o tožnikovi prepričljivosti nejasni, nelogični in v nasprotju z dokazi. Navedeno revizija vidi v tem, da je tožnik na obravnavi dne 29.6.2001 izpovedal, da je bila družbena pogodba s tožencem sklenjena v pisarni odvetnika M.L., na obravnavi pred sodiščem druge stopnje pa je izpovedal, da sta nepodpisano pogodbo prevzela v pisarni odvetnika M.L., jo odnesla v prostore kuhinje gostilne A. in tam podpisala. Prav tako je tožnik na prvi stopnji zatrjeval, da je potrdilo o izročitvi denarja, ki mu ga je podpisal in izročil toženec, sam raztrgal pri odvetniku L., na drugostoopenjski obravnavi pa je izpovedal povsem drugače, da je zadevno potrdilo raztrgal toženec ob priliki podpisa družbene pogodbe v Gostilni A. Revizijsko sodišče ugotavlja, da niti kraj podpisa partnerske pogodbe niti kraj raztrganja potrdila o prevzemu denarja nista odločilni okoliščini, ne za ugotovitev pravnorelevantnega dejanskega stanja in ne za ugotovitev tožnikove verodostojnosti.

Sicer pa je podano nasprotje med izvedenimi dokazi in vsebino listin tedaj, če sodišče vsebino listin ali zapisnikov o izpovedih napačno povzame v sodbo. To se v navedenih primerih ni zgodilo. Pritožbeno sodišče je vprašanje sklenitve in podpisa pogodbe o partnerstvu (tudi glede kraja podpisa) izčrpno obravnavalo na 9. do 11. strani svoje sodbe in lahko revizijsko sodišče razumnim in logičnim razlogom samo pritrdi. Ker pa zatrjuje revizija nasprotja v tožnikovih izpovedih z namenom izpodbiti ugotovitve o tožnikovi prepričljivosti, revizijsko sodišče poudarja, da sodba drugostopenjskega sodišča o tem ne sloni le na tožnikovi izpovedi, temveč predvsem na primerjavi s toženčevo izpovedjo in na primerjavi z drugimi pričami oziroma dokazi. Ocena o tožnikovi prepričljivosti torej sloni na presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložena. Ugotovljena je pač popolna neverodostojnost toženca, ki je s skrajnim minimaliziranjem tožnikove vloge prišel v nasprotje sam s seboj, z izpovedjo svojega tedanjega odvetnika M.L. in z vsebino pogodbe o partnerstvu s tožnikom, katere osnutek je v spisu. Ob logičnih in razumnih razlogih izpodbijane sodbe o tem, da je bil tožnik najprej Š. enakovredni poslovni partner v poslovanju gostilne, nato pa toženčev in sta se dogovarjala o skupnem nakupu pritličnega dela lokala in o bodočem partnerskem sodelovanju, ko sta sklenila najprej ustno in nato pisno družbeno pogodbo, pri čemer je v zvezi s tem tožnik plačal tožencu 150.000 DEM kot svoj delež, pomenijo nadaljnje revizijske trditve, čeprav deloma formulirane kot kršitve postopka, po svoji vsebini izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno. Trditev, da ni mogoče ugotoviti, da je tožnik v resnici izročil denar tožencu, pomeni nasprotovanje dejanski ugotovitvi obeh nižjih sodišč, kar velja tudi za trditev, da ni dokazano soglasje volj za sklenitev partnerske pogodbe. Enako velja za revizijsko trditev, da je ustna ali pisna družbena pogodba le konstrukt sodišč in pa za trditev, da so med pravdnima strankama potekali samo pogovori, češ da se je toženec pogovarjal tudi z drugimi potencialnimi družbeniki. Predloženi osnutek pogodbe o partnerstvu s konkretnim tožnikovim imenom je to ovrgel, kot je logično pojasnilo pritožbeno sodišče, ki je razumno pojasnilo, da je tožnik z vložkom 150.000 DEM ostal enakovreden partner tožencu, ker je bil že od prej partner do 1/2. Nenazadnje je to zapisano v osnutku pogodbe o partnerstvu, toženec pa je tudi izpovedal (list. št. 39), da sta se dogovorila za nadaljnje sodelovanje in je tožnik ostal prokurist. V takih okoliščinah je pripisovanje pomena motenjski pravdi (opr. št. III P 628/98) neodločilno in revizijske trditve v zvezi z njo neupoštevne.

Revizija trdi, da tožnik ni mogel izročiti tožencu denarja na podlagi sklenjene družbene pogodbe, saj je vseskozi navajal, da je denar izročil tožencu za nakup nepremičnin. Tako stališče revizije je zmotno glede na ugotovitve pritožbenega sodišča, da sta se tožnik in toženec najprej pogovarjala o nadaljnjem poslovanju gostilne, širitvi in izboljšavi (odkupu lokala, ustanovitvi d.o.o.), o čemer sta se posvetovala pri toženčevem odvetniku L., nato pa sklenila ustno in končno pisno partnersko pogodbo. Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožnik 150.000 DEM izročil tožencu kot vložek za nakup gostinskega lokala. Četudi je bila pisna partnerska pogodba sestavljena in podpisana kasneje, kot je bil izročen denar, pa ni nobenega nasprotja, saj je bil glede na tedanje stanje logičen najprej ustni dogovor o partnerstvu, ki mu je sledila izročitev denarja. Iz izpodbijane sodbe sledi povsem jasen in logičen zaključek, da je tožnik denar izročil tožencu zaradi nakupa nepremičnine v okviru njune družbene pogodbe. Kot je prepričljivo obrazloženo v izpodbijani sodbi, je bila družbena pogodba naknadno sklenjena v pisni obliki. Da ta ne bi bila popolna, kot trdi revizija, ne drži. Z družbeno pogodbo se dogovorijo partnerji za združitev dela in sredstev za skupen namen (primerjaj pravno pravilo par. 1175 Občega državljanskega zakonika), kar vse je v predloženem osnutku pogodbe o partnerstvu vsebovano. V pogodbi sta navedeni pravdni stranki kot pogodbeni stranki, naveden je namen sklepanja te pogodbe in opredeljene so pravice in obveznosti pogodbenih strank. Tako pogodbo je odvetnik L. pripravil in izročil na toženčevo zahtevo. Res v pogodbi ni naveden znesek tožnikovega vložka v družbo, pač pa je navedeno, da so vložena sredstva opredeljena v posebnih pogodbah. Odsotnost navedenega podatka v tej pogodbi ne pomeni, da ne gre za popolno družbeno pogodbo. Okoliščine, ki jih navaja revizija, češ da so družbene pogodbe po pravnem pravilu par. 1178 ODZ neveljavne, če premoženje, ki se vlaga v družbo ni bilo popisano ali označeno, niso odločilne, saj v tej pravdi pravna veljavnost družbene pogodbe ni pravno pomembna. Izpodbijana sodba namreč vsebuje ugotovitev, ki ni bila nikoli izpodbijana in ki ni sporna, da je bila novembra 1998 družbena pogodba med strankama razdrta, poslovni prostor pa ni bil odkupljen. Ker je tožnik izročil 150.000 DEM tožencu zaradi odkupa poslovnega prostora v okviru družbene pogodbe, je zaradi razdrtja pogodbe upravičen do vrnitve prejetega. V kolikor družbena pogodba iz formalnih razlogov ni bila veljavno sklenjena, poslovni prostor pa ni bil odkupljen, se podlaga za izročitev denarja ni uresničila, zato tudi obstoji dolžnost vrnitve prejetega. Ob dejanski ugotovitvi izročitve 150.000 DEM je torej zahtevek za vrnitev tega zneska utemeljen bodisi na podlagi 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list RS, št. 29/78-57/89), bodisi na podlagi 2. odstavka 132. člena ZOR. Taka pravna utemeljitev izpodbijane sodbe je materialnopravno pravilna, kar pomeni, da revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP ni podan. Za revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pa je bilo že navedeno, da niso utemeljene, tako da nista podana niti revizijska razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).