Jedro

Prvi odstavek 15. člena ZDR-1 določa, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka. To pa ne pomeni, da stranka, ki zatrjuje ničnost pogodbe o zaposlitvi, ni dolžna v zvezi s to trditvijo podati nikakršne trditvene podlage in da je dolžnost sodišča, da samo preverja ničnost pogodbe o zaposlitvi. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti le v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2013 št. ..., sklenjen med tožnico in toženo stranko, brez pravnega učinka in da se razveljavi ter da ji je dolžna tožena stranka plačati znesek v višini 10.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti 1.074,38 EUR stroškov postopka v 15 dneh od dneva vročitve sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni dopustilo dokaza z zaslišanjem bivše ravnateljice. Sodišče prve stopnje je tako vnaprej, pred izvedbo dokaza, presojalo o vsebini dokaza. Ocenilo je, da ta dokaz ne bi doprinesel nič k razjasnitvi zadeve. Tožnica izpostavlja, da je tožila na ničnost aneksa z dne 1. 9. 2003, zato bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preveriti vse okoliščine in dejstva, iz katerih bi izhajala ničnost tega aneksa, kljub temu pa bivše ravnateljice ni zaslišalo. Prav ona bi lahko izpovedala o okoliščinah sklenitve aneksa, s katerim je bila tožnici znižana plača, pa za to ni bilo nobene zakonske podlage. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje pa je mimo trditvene podlage, ki je v spisu, kjer je tožnica trdila, da je sporni aneks z dne 1. 9. 2003, ničen, presojalo, ali je aneks izpodbojen. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala ničnost in ne izpodbojnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo natančno obrazložiti, zakaj in katerim prisilnim predpisom ne nasprotuje sklenitev aneksa, zakaj je sklenitev aneksa v skladu z moralo oziroma zakaj s sklenitvijo aneksa ni bila kršena Ustava RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o tem, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo bivše ravnateljice tožene stranke. S tem pritožbenim očitkom (tožnica sicer v pritožbi ne navaja, katero bistveno kršitev določb postopka uveljavlja), tožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj iz podatkov spisa izhaja, da tožnica navedene priče sploh ni predlagala za zaslišanje (zato tudi ni navedla, kaj naj bi bivša ravnateljica tožene stranke sploh vedela povedati o okoliščinah sklenitve spornega aneksa). S tem, ko sodišče prve stopnje tega dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka, ni izvedlo, ni v ničemer kršilo procesnih pravic tožnice. To pomeni, da tožnica sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ji ni omogočila enakega varstva pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (prečitanje listin, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, zaslišanje tožnice) ugotovilo, da sporni aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003, ki ga je tožnica sklenila s toženo stranko, ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, na podlagi česar je ugotovilo, da ta aneks ni ničen. S takšno ugotovitvijo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz tožničinih tožbenih navedb izhaja, da je ta aneks podpisala zato, ker ji je bilo povedano, da se ji položaj ne bo poslabšal kljub temu, da bo imela manjši količnik za določitev plače, saj se ji bo povečal dodatek za delovno uspešnost. Navajala je, da tožena stranka svojih zagotovil, da se ji plača ne bo znižala, ni izpolnila, zato je spoznala, da jo je tožena stranka izigrala in jo več let zavajala. V svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2015 je navajala, da je prišlo s spornim aneksom do nezakonitega znižanja osnovnega količnika njene plače brez vsake podlage in da je ta aneks ničen v celoti, ker je bil sklenjen v nasprotju s prisilnimi predpisi in Ustavo Republike Slovenije, o čemer bo vedela največ izpovedati ravno tožnica, ki bo tudi pojasnila okoliščine sklenitve tega sporazuma. Tožnica torej v svoji trditveni podlagi sploh ni navedla, v nasprotju s katerimi predpisi naj bi bil sporni aneks sklenjen. Kljub tako pomanjkljivi trditveni podlagi je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnico, pri čemer tudi iz njene izpovedbe ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti spornega aneksa. Iz tožničine izpovedbe je razbrati, da naj bi ta aneks podpisala zaradi stiske (bila je v bolniškem staležu, prehajala je v invalidnost, postala je invalid), oziroma zaradi groženj, ker se je bala za svojo službo.

8. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da sporni aneks ni ničen. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti preveriti okoliščine ničnosti aneksa. Prvi odstavek 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka. To pa ne pomeni, da stranka, ki zatrjuje ničnost pogodbe o zaposlitvi, ni dolžna v zvezi s to trditvijo podati nikakršne trditvene podlage in da je dolžnost sodišča, da samo preverja ničnost pogodbe o zaposlitvi. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti le v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke (tako npr. sodba opr. št. II Cp 87/2014 z dne 5. 3. 2014, sodba II Cp 2548/2014 z dne 12. 11. 2014).

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi sodišče prekoračilo tožničin tožbeni zahtevek, ker je sporni aneks presojalo tudi z vidika izpodbojnosti (16. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o takšnem tožničinem tožbenem zahtevku, kot ga je ta postavila, tako da glede na izrek sodbe nikakor ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kot to tožnica zmotno zatrjuje v pritožbi. Razen tega je tudi iz tožničinih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje razbrati, da je spornost aneksa utemeljevala tudi z napakami volje, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost njenega tožbenega zahtevka tudi z vidika njegove izpodbojnosti. Ob tem je pravilno ugotovilo, da je tožničina pravica zahtevati razveljavitev aneksa zaradi izpodbojnosti prenehala po preteku 30 dni od dneva, ko je tožnica izvedela za razlog izpodbojnosti (oziroma od prenehanja sile), v vsakem primeru pa po preteku enega leta od dneva sklenitve tega aneksa (drugi in tretji odstavek 16. člena ZDR-1). Ker je bil sporni aneks sklenjen 1. 9. 2003, tožnica pa je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila 22. 10. 2014, je povsem pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena po izteku roka iz tretjega odstavka 16. člena ZDR-1, zato je tudi iz tega razloga tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

10. Glede na to, da tožnica v pritožbi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) izpodbija le pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.