Jedro

Pravilen je zaključek, da je bilo o obravnavani zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., ki sta jo vložila tožnik in A.A., pravnomočno odločeno, zaradi česar nadaljevanje postopka, kot ga zahteva tožnik (ki v svoji zahtevi sicer ni z ničemer izkazal, kdaj je A.A. umrla) ni možno. Sicer iz uvoda, kot tudi iz izreka obeh izdanih aktov, eksplicitno ne izhaja, da se odloča o zahtevi obeh vlagateljev, vendar pa je v obrazložitvah natančno opredeljeno, da se obravnava zahteva, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., torej za upravno zadevo, katere nadaljevanje obravnavanja je sedaj zahteval tožnik. Iz zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahteve z dne 30. 4. 2013 po 54. členu ZUP/86 pa tudi ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje in pravna podlaga po ZDen glede na razlog predhodnega zavrženja obravnavane zahteve za denacionalizacijo. S takim postopanjem pa organ A.A. ni odrekel statusa samostojne stranke in enakovredne vlagateljice zahtevka, saj je (tudi o njeni) zahtevi pravnomočno odločil, o čemer je bila (kot že navedeno) tudi seznanjena. Če pa bi A.A. menila, da sta izdana akta napačna oziroma obremenjena s kršitvami, pa je imela tudi sama možnost vložiti pravna sredstva, ki so na razpolago po ZUP/86.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahtevka za denacionalizacijo sedaj pokojne A.A. in izdajo ustreznega sklepa o nadaljevanju postopka denacionalizacije z tožnikom kot dedičem zaradi denacionalizacije premoženja, podržavljenega pok. B.B. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik navajal, da je bilo v postopku odločanja o denacionalizaciji premoženja, podržavljenega pok. B.B., odločeno le o zahtevi tožnika in ne tudi o zahtevi sedaj pokojne A.A. Iz dokumentov v pravnomočno zaključeni zadevi denacionalizacije premoženja, podržavljenega pok. B.B., je razvidno in v tem postopku ni sporno, da je odvetnik C.C. kot zastopnik tožnika v zahtevi za denacionalizacijo kot vlagatelja zahtevka navedel tožnika in A.A. Iz overjenega pooblastila z dne 27. 5. 1992 je razvidno, da je A.A. še pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo pooblastila svojega sina – tožnika, da jo neomejeno zastopa v vseh lastninskih stvareh v RS, tožnik pa je v nadaljevanju pooblastil odvetnika C.C. Prav tako je razvidno, da sta tožnik in A.A. sin in žena pok. B.B., ki je bil lastnik premoženja ob podržavljenju in in je bil kot tak tudi naveden v zahtevi. Zaradi pooblastila A.A., danega pred vložitvijo zahteve, in vseh nadaljnjih vlog odvetnika, kjer je ta kot edinega vlagatelja navajal tožnika, je organ štel kot vlagatelja zahtevka tožnika. Zahteva tožnika je bila naprej zavržena s sklepom z dne 12. 1. 1993 in zato z odločbo z dne 21. 4. 2000, izdano na podlagi pritožbe in dopolnitve ugotovitvenega postopka v zvezi z državljanstvom B.B. Iz zadnje odločbe izhaja, da zahteva za denacionalizacijo ni vsebovala vseh podatkov po 62. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Vlagatelj namreč ni predložil potrdila o vpisu v evidenco državljanov za pok. B.B., postopek za ugotovitev državljanstva po 63. členu ZDen pa je bil pravnomočno ustavljen. Organ je nato izdano odločbo, v kateri je kot edinega vlagatelja štel tožnika, vročil odvetniku C.C. kot njegovemu pooblaščencu, ki se zoper njo ni pritožil. Ker iz sedaj danih vlog ne izhaja, da bi bila okoliščina, na podlagi katere je bilo že pravnomočno odločeno (državljanstvo upravičenca) drugačna, je organ na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel zahtevo tožnika.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil sklep prvostopnega organa.

Tožnik je v tožbi navedel, da v danem primeru ni sporno, da sta tožnik in pok. vlagateljica A.A., oba vsak kot pravni naslednik pok. denacionalizacijskega upravičenca, pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo, da je organ s sklepom z dne 12. 1. 1993 odločil, da se zavrže (le) tožnikova zahteva za denacionalizacijo, da pa v izreku in obrazložitvi ni odločil tudi o zahtevi za denacionalizacijo pok. A.A., da je organ z odločbo z dne 21. 4. 2000 nadomestil predhodni sklep po pritožbi in ponovno odločil, da se zavrže (le) tožnikova zahteva za denacionalizacijo, tudi tokrat pa ni odločil o zahtevi pok. A.A., in da je tožnik v letu 2013 obvestil organ, da je pok. A.A. umrla in da kot njen dedič predlaga nadaljevanje postopka po 54. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), kar je predmet odločitve pri izpodbijanem sklepu. Iz navedenega izhaja, da o zahtevi pok. A.A. še ni bilo odločeno. Organ bi moral po obvestilu tožnika v letu 2013 ugotoviti, ali je res pok. A.A. umrla, ali je tožnik res njen dedič in v skladu s tem ugoditi ali zavrniti tožnikov predlog za nadaljevanje postopka. V nobenem primeru pa ni bilo podlage za zavrženje tožnikovega predloga zaradi že pravnomočno zavržene zahteve za denacionalizacijo. Iz obrazložitve prvostopnega sklepa bi se dalo sklepati, da je bil tožnik še za časa življenja pooblaščenec pok. A.A., kar sicer drži, vendar ni jasno, zakaj naj bi to preprečevalo, da na podlagi 54. člena ZUP/86 kot njen pravni naslednik tožnik zahteva nadaljevanje postopka glede njene zahteve za denacionalizacijo. Organ je očitno spregledal, da je bila pok. A.A. v postopku, kljub temu, da je za zastopanje pooblastila tožnika, po prvem odstavku 60. člena in drugem odstavku 61. člena ZDen samostojna stranka in enakopravna vlagateljica zahtevka, o katere zahtevi še ni bilo odločeno. S tem, ko stranko zastopa pooblaščenec, ta ne izgubi svojega procesnega položaja stranke, temveč po 49. in 57. členu ZUP/86 še zmeraj ostaja oseba, ki v postopku uveljavlja svojo pravico in pravno korist, ne glede na to, kdo jo zastopa.

Nadalje lahko tožnik kot pravno relevantno dejstvo iz obrazložitve drugostopne odločbe razbere dejstvo, da zoper sklep z dne 12. 1. 1993 in odločbo z dne 21. 4. 2000 ni bila vložena pritožba, kar sicer drži, vendar tudi tudi ni jasno, zakaj naj bi bilo to relevantno. Ta sklep in odločba se namreč nista nanašala na zahtevo pok. A.A. Nerazumljivo pa je tudi sklicevanje drugostopnega organa na institut popravnega sklepa, saj niti glede sklepa z dne 12. 1. 1993 in niti odločbe z dne 21. 4. 2000 pa tudi ni bil izdan kakšen popravni sklep, ki bi pomenil, da se je formalna odločitev o zavrženju zahtevka enega pravnega naslednika razširila tudi na zavrženje zahtevka drugega pravnega naslednika. S popravnim sklepom namreč ni mogoče spreminjati same vsebine odločitve, za kar bi v danem primeru šlo. Tožnik zato meni, da je izpodbijani sklep materialnopravno napačen, posledično je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršena so bila tudi pravila postopka. S tako odločitvijo pa je organ tožniku kot pravnemu nasledniku pok. A.A. odrekel vsebinsko obravnavanje premoženjskega zahtevka njegove pravne prednice, s čemer pa je kršil tudi pravico do poštenega odločanja po 6. členu EKČP in pravico do mirnega uživanja premoženja po členu P1-1 EKČP. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, podredno razveljavi in zadevo vrne organu v ponovni postopek, toženki pa naloži, da mu povrne stroške postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahtevka za denacionalizacijo sedaj pokojne A.A. in izdajo ustreznega sklepa o nadaljevanju postopka denacionalizacije s tožnikom kot dedičem zaradi denacionalizacije premoženja, podržavljenega pok. B.B., iz razloga, ker je bilo o tej zadevi že pravnomočno odločeno.

Po prvem odstavku 60. člena ZDen so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo, pravico do vložitve zahteve pa imata upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (prvi in drugi odstavek 61. člena ZDen). Zakon torej daje aktivno legitimacijo za vložitev tovrstnih zahtev tudi pravnim naslednikom upravičenca, ki imajo - glede na načelo dispozitivnosti, ki velja v tovrstnih postopkih -, vsa procesna upravičenja v zvezi z razpolaganjem z zahtevkom. Vsaka stranka pa lahko v postopku nastopa sama ali pa ima pooblaščenca (57. člen ZUP/86 v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen – po tej določbi se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja zakon o splošnem upravnem postopku – Uradni list SFRJ, št. 47/86).

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., vložena s strani tožnika in A.A.. Nadalje izhaja, da je A.A. s pooblastilom z dne 27. 5. 1992 (torej pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo dne 4. 12. 1992) za zastopanje v vseh premoženjsko-pravnih zadevah v Sloveniji pooblastila svojega sina – tožnika. Nadalje iz spisov tudi izhaja, da je tožnika v postopku denacionalizacije zastopal pooblaščenec – odvetnik, kateremu sta bila vročena oba izdana akta v tem denacionalizacijskem postopku (sklep, št. D362-115/92-7 z dne 12. 1. 1993, o zavrženju zahtevka tožnika za uvedbo postopka denacionalizacije, ter odločba, št. D-362-115/92-7 z dne 21. 4. 2000, o nadomestitvi prej navedenega sklepa s to odločbo ter zavrženju zahteve vlagatelja tožnika za uvedbo postopka denacionalizacije), ki sta tudi pravnomočna. Iz obrazložitev obeh aktov pa še izhaja, da je organ obravnaval zahtevo, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. bivšemu lastniku B.B., ki je bil pravni prednik tožnika in A.A.. Ker je v obravnavanem primeru izkazano, da je A.A. zastopal tožnik (kar je glede na 58. člen ZUP/86 možno), tožnika pa je po pooblastilu zastopal odvetnik, kateremu je organ pravilno vročil oba akta, to pomeni, da sta bila oba akta vročena tudi A.A.. Ob takih dejanskih in pravnih ugotovitvah, ki izhajajo iz spisov, pa je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da je bilo o obravnavani zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., ki sta jo vložila tožnik in A.A., pravnomočno odločeno, zaradi česar nadaljevanje postopka, kot ga zahteva tožnik (ki v svoji zahtevi sicer ni z ničemer izkazal, kdaj je A.A. umrla) ni možno. Sodišče se sicer strinja, da ne iz uvoda, kot tudi ne iz izreka obeh izdanih aktov, eksplicitno ne izhaja, da se odloča o zahtevi obeh vlagateljev – tj. tožnika in A.A. -, vendar pa je v obrazložitvah obeh aktov natančno opredeljeno, da se obravnava zahteva, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., torej za upravno zadevo, katere nadaljevanje obravnavanja je sedaj zahteval tožnik. Iz zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahteve za denacionalizacijo z dne 30. 4. 2013 po 54. členu ZUP/86 (po tej določbi se postopek lahko ustavi ali nadaljuje, kar je odvisno od narave stvari, ki je predmet postopka, če stranka med postopkom umre) pa tudi ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje in pravna podlaga po ZDen glede na razlog predhodnega zavrženja obravnavane zahteve za denacionalizacijo. S takim postopanjem pa organ A.A. ni odrekel statusa samostojne stranke in enakovredne vlagateljice zahtevka, saj je (tudi o njeni) zahtevi pravnomočno odločil, o čemer je bila (kot že navedeno) tudi seznanjena. Če pa bi A.A. menila, da sta izdana akta napačna oziroma obremenjena s kršitvami, pa je (zaradi seznanitve z njima) imela tudi sama možnost vložiti pravna sredstva, ki so na razpolago po ZUP/86. Z očitkom tožnika, da institut popravnega sklepa po ZUP/86, na katerega se je v svoji odločbi skliceval drugostopni organ, v takih primerih ne pride v poštev, se pa sodišče sicer strinja, vendar pa to ne spremeni pravilnosti zaključka prvostopnega sklepa o zavrženju obravnavane tožnikove zahteve zaradi v prejšnjih točkah opredeljenih razlogov. Glede na pravilnost odločitve pa zato tudi nista bili kršeni pravici do poštenega odločanja ter do mirnega uživanja premoženja po EKČP. Sodišče še pripominja, da bi se moral prvostopni organ sklicevati na ustrezno določbo ZUP/86 glede na že zgoraj citirani drugi odstavek 6. člen ZDen (tj. drugi odstavek 125. člena ZUP/86), kar pa tudi ne vpliva na odločitev v zadevi glede na pravilno ugotovljen razlog in podlago za zavrženje zahteve.

Sodišče je glede na navedeno tožbo tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, izpodbijani akt pa je pravilen in na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.