Jedro

Če je na zastavljeno pravno vprašanje odgovor jasen že na podlagi zakonskih določb, ki ne terjajo posebne razlage, ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Upravne enote Radovljica, št. 351-407/2013-3 z dne 18. 10. 2013, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4904-6/2013/2/00641111 z dne 18. 12. 2013. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa, s katerim je ta zavrgel revidentovo zahtevo za nadaljevanje obravnavanja zahteve za denacionalizacijo sedaj pokojne A.A. in izdajo ustreznega sklepa o nadaljevanju postopka denacionalizacije s tožnikom kot dedičem v postopku zaradi denacionalizacije premoženja, podržavljenega pok. B. B.. Prvostopenjski upravni organ je navedeno revidentovo zahtevo zavrgel na podlagi drugega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP (1986)), ker je bilo o zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja pok. B. B. že pravnomočno odločeno. Odločitev upravnih organov in sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah, da sta zahtevo za denacionalizacijo premoženja pok. B. B.. vložila njegov sin (tožnik) in žena C. C. in da je C. C. za zastopanje v vseh premoženjskopravnih zadevah v Sloveniji pooblastila tožnika, ta pa odvetnika, kateremu sta bila vročena oba akta (sklep prvostopenjskega organa, št. D-362-115/92-7 z dne 12. 1. 1993, ki je bil nato nadomeščen z odločbo, št. D-362-115/92-7 z dne 21. 4. 2000), v uvodu katerih pa je bil kot predlagatelj naveden samo tožnik. Iz odločbe prvostopenjskega organa še izhaja, da je bila z navedenima aktoma zahteva za denacionalizacijo zavržena, ker vloga ni vsebovala vseh podatkov, ki jih za uvedbo postopka določa 62. člen Zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju ZDen (vlagatelj namreč ni predložil potrdila o vpisu prejšnjega lastnika v evidenco državljanstva, postopek za ugotovitev državljanstva, ki je tekel na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen, pa je bil pravnomočno ustavljen).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.(1) Pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, je zato le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj prek sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(2)

7. V okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident uveljavlja pomembno pravno vprašanje in odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja. Kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje, „ali mora biti o zahtevku stranke, če naj štejemo, da je bilo o njem v upravnem postopku odločeno, odločeno z izrekom upravne odločbe“. Revident meni, da bi o zahtevku vsake stranke (torej tudi o zahtevku C. C.) moralo biti odločeno z izrekom in da to potrjuje tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa od te prakse odstopa. Meni tudi, da je bilo zato z izpodbijano sodbo poseženo v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kar po njegovem mnenju prav tako pomeni pomembno pravno vprašanje. V nadaljevanju revizije navaja (in v zvezi s tem citira sodne odločbe Vrhovnega sodišča), da dokončen, pravnomočen in izvršljiv postane le izrek upravne odločbe, da mora ta zato biti jasen in določen tako glede subjektivnega (upravičencev in zavezancev) kakor tudi objektivnega vidika (predmeta odločanja) ter da niso dopustni popravni sklepi, s katerimi se posega v samo vsebino odločbe.

8. Pravno vprašanje, kot ga zastavlja revident, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo lahko vsebinsko obravnavalo, saj je odgovor nanj jasen že na podlagi zakonskih določb, ki ne terjajo posebne razlage. Glede na vsebino teh zakonskih določb, pa ni izkazan niti zatrjevan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 9. V denacionalizacijskem postopku, za kar gre v obravnavani zadevi, upravni organ odloča o vračanju premoženja, ki je bilo denacionalizacijskemu upravičencu odvzeto na podlagah, navedenih v 3. in 4. členu ZDen. Vsebino izreka odločbe in s tem predmet odločanja ureja ZDen v 66. in 67. členu. Iz teh določb izhaja, da se v denacionalizacijskem postopku odloča o pravicah prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Pravni nasledniki prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja so (kot vlagatelji zahteve) sicer stranke postopka (prvi odstavek 60. in drugi odstavek 61. člena ZDen). Če jih je več, pa je njihovo medsebojno razmerje po vsebini podobno enotnemu sosporništvu, saj je sporno razmerje mogoče rešiti samo na enak način za vse pravne naslednike in se o njihovih zahtevkih lahko odloči le z eno odločbo (208. člen ZUP/86 in 66. člen ZDen). Ker je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje in upravnih organov o zahtevi, ki se nanaša na denacionalizacijsko upravičenje prejšnjega lastnika pokojnega B. B., že odločeno s pravnomočno odločbo z dne 21. 4. 2000, pravno vprašanje kot ga v zvezi z vlogo svoje pravne prednice A. A. zastavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Pomembnost pravnega vprašanja enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP tožnik utemeljuje z očitno napačnostjo izpodbijane odločitve, ki pa jo povezuje s pravnim vprašanjem odločanja o vlogi svoje pravne prednice, za katerega pa glede na povedano ni izkazal, da je pomembno po vsebini te zadeve. Zato dovoljenosti revizije na podlagi navedene določbe ZUS-1 ni izkazal niti z zatrjevanim posegom v pravice iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. 11. Ker revident ni izkazal izpolnjenosti uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(2) Odločbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.