Jedro

Tožnikovo revizijsko zavzemanje za to, da kljub temu, da je v dopisu toženki z dne 8. 12. 201 sam napisal, naj se vsa pisanja zanj do preklica vročajo njegovemu pooblaščencu, kar je toženka tudi storila (in vročitvi odpovedi pooblaščencu priložila tudi tožnikov dopis o tem, komu naj se pisanja vročajo), ta vročitev ni pravilna, ker toženka ni imela njegovega izrecnega pooblastila, predstavlja zavzemanje za zlorabo pravic.

Ni utemeljeno revizijsko zatrjevanje, da je lahko odpoved le v celoti zakonita ali nezakonita. Sodišče lahko ugotovi, da je nezakonita le v nekem delu (ali glede posameznih razlogov) - tako kot v konkretnem primeru, ko je bila ugotovljena nezakonitost le v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja tožnika.

Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da bi mu morala toženka ob odpovedi iz razloga nesposobnosti v posledici odpoklica (ker ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) omogočiti tudi zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

V pogodbi stranki nista določili, da že z odpoklicem tožnika kot glavnega izvršnega direktorja, temu tudi avtomatsko preneha delovno razmerje.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženki trajalo do 26. 1. 2015 (I. točka izreka sodbe), naložilo toženki, da tožniku za čas od 27. 11. 2014 do 26. 1. 2015 prizna delovno dobo, ga prijavi v zavarovanja in plača prispevke ter mu prizna vse druge pravice iz delovnega razmerja, obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 10.000,00 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter mu iz naslova odpravnine plača 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2015 do plačila (III. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2014 (prva alineja IV. točke izreka), obstoj delovnega razmerja od 27. 1. 2015 do 3. 6. 2016, priznanje delovne dobe in vseh pravic v tem obdobju, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odpravnine za čas od 27. 11. 2014 do 26. 1. 2015, plačilo denarnega povračila v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) v bruto znesku 140.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo odškodnine namesto odpovednega roka v bruto znesku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (nadaljnje alineje IV. točke izreka). Sodišče je tudi odločilo, da mora toženka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.945,05 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvi alineji IV. točke izreka spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15. 12. 2014 v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja z dnem 27. 11. 2014, v preostalem delu pa je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo v zvezi z vročanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede sklepov toženke št. 1 in 2 z dne 15. 12. 2014, ki naj ne bi predstavljala odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, in da mu je toženka odpovedala le managersko pogodbo, ne pa pogodbe o zaposlitvi. Zanj naj bi še vedno veljala prva pogodba o zaposlitvi, torej bi mu morala toženka odpovedati vse pogodbe, sodišče pa bi moralo tudi veljavnost odpovedi presojati za vsako pogodbo posebej. Izpodbija tudi zaključek sodišč, da zagovor v takšnem primeru ne bi bil smiseln in zagovarja stališče, da bi mu bilo treba zagotoviti zagovor. Odpoved pogodbe o zaposlitvi brez zagovora naj bi bila nezakonita.

4. Toženka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej obširno navaja, da je revizija dovoljena. V nadaljevanju navaja, da naj bi sodišči zmotno presodili, da tožniku zaradi odpoklica ni avtomatsko prenehalo tudi njegovo delovno razmerje. Sklicuje se na določbe managerske pogodbe, predvsem na določbo, da je bila tožniku le v primeru odpoklica brez krivdnega razloga dolžna ponuditi ustrezno zaposlitev. Sklicuje se tudi na sodno prakso. Tudi pravico do odpovednega roka naj bi stranki omejili v sedmem odstavku XI. člena managerske pogodbe. Sodišči bi morali presojati tudi zatrjevani obstoj krivdnega razloga za odpoklic s funkcije člana upravnega odbora in izvršnega direktorja; ker tega nista storili in v ta namen nista izvedli dokazov, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi odločitev o prisojeni odpravnini. Sodiščema nadalje očita arbitrarnost pri odločanju, kar naj bi predstavljalo tudi kršitev 22. člena Ustave RS.

5. Tožnik in toženka sta vložila tudi vsak svoj odgovor na revizijo, v katerem prerekata revizijske navedbe. Predlagata zavrnitev revizije ter uveljavljata plačilo stroškov.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

K reviziji tožnika

8. Tožnik v reviziji ne napada odločitve sodišč o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine namesto odpovednega roka (kar je razumljivo, saj mu je bilo priznano delovno razmerja za čas odpovednega roka).

9. Uvodoma uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ga v nadaljevanju ne konkretizira, zato tega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe tožnika o napačni uporabi 88. člena ZDR-1 pri vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz določbe drugega odstavka 88. člena ZDR-1 izhaja, da se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi praviloma vroča v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu, vendar to ne izključuje drugih možnosti vročanja. Za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo tudi pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom (šesti odstavek 88. člena ZDR-1). Zato s tem ni preprečeno oziroma onemogočeno tudi vročanje izven prostorov delodajalca po pooblaščenem vročevalcu, preko zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, preko pooblaščenca za sprejemanje pisanj ali začasnega zastopnika itd. (glej ustrezne določbe ZPP)1. Tožnikovo revizijsko zavzemanje za to, da kljub temu, da je v dopisu toženki z dne 8. 12. 2014 (priloga A7) sam napisal, naj se vsa pisanja zanj do preklica vročajo njegovemu pooblaščencu, kar je toženka tudi storila (in vročitvi odpovedi pooblaščencu priložila tudi tožnikov dopis o tem, komu naj se pisanja vročajo), ta vročitev ni pravilna, ker toženka ni imela njegovega izrecnega pooblastila, predstavlja zavzemanje za zlorabo pravic. To seveda ni sprejemljivo. Tudi sicer sta sodišči pravilno utemeljili presojo o pravilni vročitvi še s tem, da tožnik ni zanikal, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel. Formalnosti pri vročanju namreč niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način, so tudi morebitne pomanjkljivost po vročanju odpravljene. Bistveno je, da je bila redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje (prvi odstavek 88. člena ZDR-1).

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da sklepa št. 1 in 2 toženke z dne 15. 12. 2014 ne predstavljata odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. V sklepih je jasno navedeno, da z odpoklicem tožnika kot člana upravnega odbora temu "preneha tudi pogodba o zaposlitvi" oziroma "se sklep šteje tudi kot odpoved managerske pogodbe, ki predstavlja pogodbo o zaposlitvi" in se delavca z dnem 27. 11. 2014 odjavi od vseh zavarovanj (sklep št. 1), oziroma je "prenehanje (odpoved) pogodbe o zaposlitvi utemeljeno" tudi z razlogom nesposobnosti oziroma hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve.

12. Iz 87. člena ZDR-1 izhaja, da morata biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, delodajalec pa mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s pogodbeno naravo urejanja delovnih razmerij navedeno pomeni pisno odpoved in ne sprejem nekakšne odločbe delodajalca, na primer sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu označitev oziroma naslovitev odpovedi z odločbo ali sklepom ne vpliva na veljavnost odpovedi, kar je že znano in enotno stališče sodne prakse. Toženka je v odpovedi navedla in v njeni obrazložitvi tudi utemeljila dejanske razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Ni utemeljeno revizijsko zatrjevanje, da je lahko odpoved le v celoti zakonita ali nezakonita. Sodišče lahko ugotovi, da je nezakonita le v nekem delu (ali glede posameznih razlogov) - tako kot v konkretnem primeru, ko je bila ugotovljena nezakonitost le v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja tožnika.

14. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika za to, da bi mu morala toženka odpovedati vse sklenjene pogodbe o zaposlitvi, torej tudi pogodbo iz leta 1991, in vse kasneje sklenjene managerske pogodbe. Dolžna mu je bila namreč odpovedati le zadnjo pogodbo, ki je bila tudi edina veljavna pogodba v času odpovedi.

15. Povsem nepomembno je tudi, kdaj (v preteklosti) je bilo tožniku vzpostavljeno delovno razmerje za nedoločen čas, saj tudi iz zadnje managerske pogodbe z dne 2. 7. 2012 jasno izhaja, da ima s toženko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ima po prenehanju te pogodbe pravico do vrnitve na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovim delovnim sposobnostim itd. (3. in 4. točka II. člena managerske pogodbe).

16. Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da bi mu morala toženka ob odpovedi iz razloga nesposobnosti v posledici odpoklica (ker ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) omogočiti tudi zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zagovor v takem primeru namreč ne bi mogel v ničemer vplivati na odpoklic in posledično na ta odpovedni razlog.2 Že ustaljeno in enotno je stališče sodne prakse, da zagovor v takem primeru ni potreben in njegova odsotnost ne vpliva na zakonitost odpovedi.3 K reviziji toženke

17. Revizijske navedbe toženke zahtevajo tolmačenje managerske pogodbe tožnika z dne 2. 7. 2012 oziroma aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 15. 4. 2013 v povezavi z določbami prejšnjega ZDR (oziroma ZDR-1) o pogodbah o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi. V času zadnje managerske pogodbe tožnika je veljala določba 72. člena ZDR, po kateri lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi poslovodne osebe drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Zato je za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in datumu prenehanja delovnega razmerja bistveno, kako sta stranki prenehanje pogodbe o zaposlitvi uredili v pogodbi.

18. Revizijsko sodišče ne sprejema revizijskih navedb, da naj bi tožniku zaradi odpoklica avtomatsko prenehalo tudi njegovo delovno razmerje, oziroma da je to prenehalo hkrati z odpoklicem s funkcije člana upravnega odbora oziroma funkcije glavnega izvršnega direktorja toženke. Iz managerske pogodbe dovolj jasno izhaja, da se s to pogodbo urejajo razmerja med družbo in glavnim izvršnim direktorjem pri vodenju družbe, obenem pa tudi delovno pravni elementi tega razmerja (1. točka I. člena managerske pogodbe). V pogodbi stranki nista določili, da že z odpoklicem tožnika kot glavnega izvršnega direktorja, temu tudi avtomatsko preneha delovno razmerje. Res je v 2. točki XI. člena managerske pogodbe določeno, da pogodba (torej managerska pogodba) preneha predčasno veljati zaradi odpoklica glavnega izvršnega direktorja, po sporazumu med strankama ali zaradi odpovedi s strani glavnega izvršnega direktorja, vendar je že pred tem v 3. in 4. točki II. člena managerske pogodbe določeno, da ima tožnik z družbo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ima po prenehanju te pogodbe pravico do vrnitve na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi delovni sposobnosti pri toženki ali drugih družbah skupine Avtotehna, v skladu s 7. točko XI. člena te pogodbe. To prvenstveno pomeni, da prenehanje te pogodbe ne pomeni tudi avtomatskega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki za nedoločen čas.

19. Nadalje iz 7. točke XI. člena pogodbe izhaja, da je "po izteku roka iz 1. točke XI. člena te pogodbe (to je po 30. 6. 2017 - do takrat je bila zadnja managerska pogodba sklenjena) ali ob odpoklicu brez krivdnega razloga družba dolžna glavnemu izvršnemu direktorju ponuditi zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu, ki ustreza njegovim strokovnim znanjem, strokovnim izkušnjam in izobrazbi. Glavni izvršni direktor lahko ne sprejme ponujenega delovnega mesta. V tem primeru, kakor tudi če mu družba ne ponudi drugega delovnega mesta, glavnemu izvršnemu direktorju pripadajo enake pravice kot sicer gredo delavcem po ZDR v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga brez krivde na strani delavca. Uveljavitev pravic po tej točki ne izključuje uveljavljanja pravic iz 3. točke XI. člena te pogodbe".

20. Tožnik je bil predčasno odpoklican iz ekonomskih in krivdnih razlogov. To pomeni, da njegov položaj ni enak položaju, ki ga ureja 7. točka XI. člena pogodbe, saj se ta nanaša le na primer izteka sklenjene pogodbe ali primer odpoklica brez krivdnega razloga. Vendar je pomembno tudi, da 7. točka XI. člena pogodbe ureja le situaciji po poteku roka pogodbe ali odpoklica brez krivdnega razloga, ne ureja pa drugih primerov, torej tudi odpoklica iz krivdnega razloga in posledic za delovno razmerje, saj v takem primeru ne vsebuje izrecne določbe, da tožniku že z dejstvom odpoklica iz takšnega razloga avtomatsko preneha tudi delovno razmerje za nedoločen čas. Stranki s to pogodbeno določbo nista izključili tudi tožnikovega delovnega razmerja za nedoločen čas ali določili, da prav ureditev v 7. točki XI. člena pogodbe tudi v vseh drugih primerih predstavlja izjemo od siceršnjega dogovora o tem, da tožniku s prenehanjem managerske pogodbe ne preneha tudi delovno razmerje, ki je bilo (v nasprotju s managersko pogodbo, ki je sklenjena le za določen čas) sklenjeno za nedoločen čas. V povezavi z 7. točko XI. člena pogodbe tudi 4. točka II. člena pogodbe ne pomeni nič posebnega, saj se le v zvezi s pravico do vrnitve na drugo delovno mesto sklicuje na 7. točke XI. člena pogodbe, ki pa, kot navedeno, sploh ne ureja vseh primerov prenehanja delovnega razmerja (v povezavi z različnimi razlogi za odpoklic) in ne posega v določbo o delovnem razmerju za nedoločen čas. Zato je bila toženka dolžna tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in se ni mogla sklicevati le na odpoklic tožnika kot glavnega izvršnega direktorja, do katerega je prišlo 26. 11. 2014. Kot sta navedli že sodišči druge in prve stopnje toženka (glede na sklenjeno managersko pogodbo s tožnikom z dne 2. 7. 2012) očitno tudi sama ni bila povsem prepričana, da za prenehanje delovnega razmerja zadošča že odpoklic tožnika, saj je odpoklic štela tudi kot odpoved pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju navedla tudi odpovedne razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

21. Tako tudi ne drži revizijsko zatrjevanje, da sta stranki omejili pravico do odpovednega roka v 7. odstavku XI. točke pogodbe, saj ta ureja le navedena dva primera (po poteku pogodbe z dne 2. 7. 2012 ali ob odpoklicu brez krivdnega razloga), drugih primerov pa ne. To tudi pomeni, da ob sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas v drugih primerih velja splošna ureditev - ureditev po ZDR-1, ki v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti določa tudi odpovedni rok, ki ga je tožniku priznalo sodišče. 22. Ker je bila tožniku v posledici odpoklica pogodba odpovedana iz razloga nesposobnosti, sodišči tudi nista bili dolžni še posebej presojati zatrjevanega obstoja krivdnih razlogov za odpoklic s funkcije člana upravnega odbora in izvajati dokazov v tej smeri. Tudi sicer sodišči nista zanikali tega, da je bil odpoklic tožnika med drugim tudi odpoklic iz krivdnega razloga, to pa v reviziji priznava tudi toženka sama (glej 9. stran revizije). Prav zato ni bilo nobene potrebe presojati obstoja krivdnih razlogov za odpoklic in v ta namen izvajati dokazov. Posledično tudi ni utemeljen očitek bistvenih kršitev določb postopka.

23. V zvezi z možnostjo drugačnega urejanja razlogov prenehanja pogodbe o zaposlitvi se toženka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 206/2008 z dne 19. 4. 2010, saj se bistvo te odločbe nanaša le na splošno ugotovitev (ki izhaja tudi iz 72. člena ZDR oziroma sedaj veljavnega 73. člena ZDR-1), da se je v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo mogoče dogovoriti, da preneha veljati tudi v primerih, ki jih zakon izrecno ne predvideva. Vendar je prav v tej zadevi revizijsko sodišče med drugim obrazložilo tudi, da v primeru, da razlogi za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo v pogodbi niso konkretizirani, ne zadošča pavšalno določilo, da pogodbena razmerja lahko prenehajo tudi iz drugih utemeljenih razlogov, obenem pa tudi, da se ni mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu, brez spoštovanja zahtev, ki jih zakon nalaga v primeru tovrstnih odpovedi. Neustrezno je tudi sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 109/2013 z dne 11. 11. 2013, saj je bila v citirani zadevi s tožnikom sklenjena pogodba za določen čas poslovodenja družbe in je pogodba izrecno določala, da mu preneha delovno razmerje v trenutku, ko mu preneha tudi funkcija namestnika predsednika uprave. Z aneksom sta se stranki sicer dogovorili, da bo toženka tožniku po prenehanju funkcije ponudila novo oziroma drugo zaposlitev, vendar je bilo ugotovljeno, da je šlo le za zavezo ponudbe nove pogodbe, ki jo tožnik lahko sprejme ali ne, ne pa za spremembo trajanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas. Tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 ne more biti uspešno, saj se nanaša le na obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki ga je predstavljala že razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov in pravilo, da v takšnem primeru tožniku (razrešenemu poslovodji) ni treba še posebej omogočiti zagovora. Res je sodišče v tej sodbi obrazložilo tudi, da v primeru razrešitve s statusnopravne funkcije pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami, vendar je pojasnilo tudi, da je v primeru, da je pogodba s takšno poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v pogodbi niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih odpovednih razlogov. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006. 24. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi z odpravnino po 108. členu ZDR-1, ki delavcu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Tudi v tem primeru se toženka neutemeljeno sklicuje na 7. odstavek XI. člena managerske pogodbe, saj se ta ne nanaša in ne ureja izrecno tožnikovega primera. Kot navedeno pogodba v zvezi s tem ne vsebuje ustreznih določb. Zato velja splošna zakonska ureditev za primer odpovedi iz razloga nesposobnosti in o pravici delavca do odpravnine. Neutemeljene so revizijske navedbe, da to pomeni, da bi tožniku v vsakem primeru pripadala odpravnina. Ta mu ne bi pripadala, če bi mu toženka zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar sta sodišči ugotovili nezakonitost odpovedi iz tega razloga. Tega toženka v reviziji ne napada. Ob razlogu nesposobnosti in siceršnji ugotovitvi, da je bil tožnik zaposlen za nedoločen čas ter da stranki s pogodbo nista izključili pravice do odpravnine za tak primer (skupaj z krivdnim odpoklicem), ima tožnik pravico do odpravnine. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje na možnost dodatne odpravnine v primeru odpoklica (3. toča XI. člena pogodbe), saj pri tem meša odpravnino zaradi odpoklica in odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

25. Revizijsko sodišče ne sprejema revizijskih navedb o arbitrarnosti odločitve sodišč druge in prve stopnje oziroma navedb o tem, da naj bi šlo za očitno napačno odločitev sodišč. V prvi vrsti ti očitki predstavljajo nestrinjanje z razlago managerske pogodbe oziroma mehanizmi prenehanja te pogodbe v smislu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar sodbi vsebujeta razlago, ki je dovolj jasna in omogoča preizkus ter ni arbitrarna. Toženka nekatere pomanjkljivosti ureditve v managerski pogodbi s tožnikom tudi sicer lahko pripiše predvsem sebi. V nadaljevanju se očitki glede arbitrarnosti nanašajo tudi na to, da naj bi sodišči z napačno uporabo materialnega prava nasprotovali lastnim stališčem oziroma temu, da je treba ločevati statusnopravno in delovnopravno razmerje, čeprav naj to ne bi izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi. Tukaj revizijsko sodišče ponovno opozarja na to, da že 1. točka I. člena managerske pogodbe navaja, da ureja tako razmerja pri vodenju družbe (statusnopravna razmerja) kot delovnopravne elemente razmerja strank, kar je dovolj jasno tudi iz ostalih določb pogodbe. Nasprotne navedbe niso utemeljene.

26. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo, v posledici te odločitve pa je sklenilo tudi, da stranki krijeta sami svoje stroške revizije in odgovora na revizijo.

1 Glej tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 228/2016 z dne 7. 3. 2017. 2 Drugače velja za odpovedni razlog zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, kar pa je obrazložilo že sodišče prve stopnje. 3 Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 460/2006, VIII Ips 350/2009, VIII Ips 474/2009, VIII Ips 114/2014 itd.