Jedro

Managerska pogodba, ki je bila sklenjena med strankama, je po vsebini predstavljala tudi pogodbo o zaposlitvi. Managerska pogodba je namreč uredila dvojni položaj tožnika, njegov statusnopravni položaj glavnega izvršnega direktorja tožene stranke in s tem organa družbe na podlagi 290. člena ZGD-1 in njegov delovnopravni položaj delavca na podlagi 72. člena takrat veljavnega ZDR. Iz osnovnih določil managerske pogodbe izhaja, da se s to pogodbo urejajo tudi delovnopravni elementi razmerja, iz predmeta pogodbe (in ne le iz uvodnih ugotovitev pogodbenih strank) pa izhaja, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerja za nedoločen čas, za čas trajanja te pogodbe pa se delovno razmerje ureja po določbah zakona, te pogodbe in kolektivne pogodbe. Za pravilno rešitev tega spora je torej ključna ugotovitev, da ima managerska pogodba dvojno pravno naravo, statusnopravno in delovnopravno. Statusnopravni del pogodbe se nanaša na tožnikovo funkcijo glavnega izvršnega direktorja tožene stranke in je tudi vezan na čas trajanja te funkcije, delovnopravni del pa se nanaša na delovno razmerje tožnika, ki časovno ni omejeno. Sodišče prve stopnje je torej managersko pogodbo pravilno presojalo kot pogodbo o zaposlitvi in s tem kot podlago za obstoj delovnega razmerja (za nedoločen čas), pri tem pa je tudi pravilno štelo, da je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati prej veljavna pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je razlog nesposobnosti podan, saj tožnik zaradi prenehanja funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje tega dela in zato ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 1. alineji IV. točke izreka, tako, da se sodba v tem delu glasi: "Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki 15. 12. 2014, je nezakonita v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke z dnem 27. 11. 2014. V preostalem delu se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrne."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 26. 1. 2015 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za čas od 27. 11. 2014 do 26. 1. 2015 prizna delovno dobo, ga prijavi v socialna zavarovanja, mu plača prispevke in prizna vse druge pravice iz delovnega razmerja ter mu obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 10.000,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožniku iz naslova odpravnine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi plača 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek: da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 15. 12. 2014; da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 27. 1. 2015 do 3. 6. 2016; da je tožena stranka dolžna tožniku za to obdobje priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu plačati prispevke in priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 10.000,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna tožniku od prisojene odpravnine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi plačati zakonske zamudne obresti za čas od 27. 11. 2014 do 26. 1. 2015, tožniku iz naslova denarnega povračila plačati bruto znesek 140.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 dalje in tožniku iz naslova odškodnine namesto odpovednega roka plačati bruto znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 dalje (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.945,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v IV. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevkom, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni vročila v skladu z 88. členom ZDR-1, saj dopis z dne 8. 12. 2014 še ne pomeni pooblastila za sprejem pisanj in ni izvedla nikakršnega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je tožnika le odjavila iz zavarovanj. Meni, da sklep z dne 15. 12. 2014 po svoji naravi ne predstavlja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da bi mu morala tožena stranka, če bi želela doseči prenehanje delovnega razmerja, odpovedati vse pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je odpovedala le managersko pogodbo z dne 2. 7. 2012, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 1991. Navaja, da je odpoklic tožnika s funkcije člana upravnega odbora lahko kvečjemu razlog nesposobnosti za odpoved managerske pogodbe, ne predstavlja pa razloga nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 1991. Opozarja, da bi mu tožena stranka morala vročiti pisno seznanitev z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. do III. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 26. 1. 2015 in ne do 27. 11. 2014. Managerska pogodba v XI/2. točki določa, da pogodba med drugim preneha predčasno veljati zaradi odpoklica glavnega izvršnega direktorja. S 27. 11. 2014, ko je bil tožnik obveščen o odpoklicu, je torej prenehala ta managerska pogodba, kar je skladno s 73. členom ZDR-1. Tako meni, da je napačna odločitev sodišča, da z razrešitvijo tožnika s funkcije izvršnega direktorja ni avtomatično prenehalo tudi delovno razmerje. Opozarja, da poseben način prenehanja izhaja tudi iz 2. in 3. odstavka IX/1. točke managerske pogodbe in iz II/2. v povezavi s XI/7. točko managerske pogodbe, ki določa obveznost tožene stranke, da le v primeru odpoklica brez krivdnega razloga tožniku ponudi zaposlitev za nedoločen čas. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da ni odločilna okoliščina, ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenega razloga. Sodišče posledično napačno ni izvajalo dokazov, predlaganih v ta namen. Obstoj krivdnega razloga za razrešitev je bistven za presojo, ali in katere pravice pripadajo tožniku zaradi prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je tožnik na podlagi managerske pogodbe upravičen do enakih pravic, kot gredo delavcem po zakonu, le v primeru, da ji tožena stranka neupravičeno ne ponudi drugega delovnega mesta. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala iz razloga nesposobnosti, mu tudi ne pripada odpravnina in mu je sodišče tudi neupravičeno priznalo 60-dnevni odpovedni rok. Poleg tega je tožnik tožbo vložil prepozno, saj je 30-dnevni rok pričel teči z odpoklicem s funkcije, ko je prenehala pogodba o zaposlitvi. Izrecno se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi tisti del sodbe, ki ga nasprotna stranka s pritožbo izpodbija. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožbeno sodišče "pojasnila tožene stranke" in tožnikovega "odgovora na pojasnilo tožene stranke" ni upoštevalo, saj sta bila vložena po izteku roka za podajo odgovora na pritožbo nasprotne stranke. Pojasnilo tožene stranke je bilo vloženo 29. 8. 2016, rok pa se je iztekel 24. 8. 2016 (rok v času trajanja sodnih počitnic od 15. julija do vključno 15. avgusta ni tekel1). Odgovor tožnika na pojasnilo tožene stranke pa je bil vložen 19. 9. 2016, rok pa se je (ob upoštevanju sodnih počitnic) iztekel 30. 8. 2016. 7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev (razen v delu ugotovitve zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) tudi materialnopravno pravilna.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, utemeljenost reparacijskega zahtevka, zahtevka za sodno razvezo ter zahtevkov za plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja in odškodnine namesto odpovednega roka. Tožnik je s tožbo sicer zahteval še odpravnino po managerski pogodbi, zavarovalnino in posebno nagrado, vendar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 5. 2016 odločilo, da za odločanje o teh tožbenih zahtevkih ni stvarno pristojno ter da je stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem sporu izhaja: A. da sta pravdni stranki sklenili: - pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 5. 1991 za delovno mesto vodja službe I za nedoločen čas, - managersko pogodbo z dne 5. 4. 1994 za funkcijo direktorja področja, - managersko pogodbo z veljavnostjo od 1. 9. 1994 za funkcijo člana uprave, - managersko pogodbo z dne 23. 8. 1999 za funkcijo člana uprave, - managersko pogodbo z dne 30. 1. 2003 za funkcijo pomočnika generalnega direktorja, - managersko pogodbo z dne 30. 1. 2008 za funkcijo pomočnika generalnega direktorja in - managersko pogodbo z dne 2. 7. 2012 za funkcijo glavnega izvršnega direktorja; B. da je bil tožnik 27. 11. 2014 odpoklican kot član upravnega odbora tožene stranke iz ekonomskega in krivdnega razloga; C. da je tožena stranka 15. 12. 2014 izdala sklep, iz katerega izhaja: - da je tožniku s 27. 11. 2014, ko je pričel učinkovati sklep o odpoklicu tožnika kot člana upravnega odbora, prenehala managerska pogodba, ki predstavlja pogodbo o zaposlitvi, in s tem tudi delovno razmerje, - podredno, da se sklep šteje tudi kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki prične veljati najkasneje z dnem vročitve sklepa tožniku, - da se tožnika s 27. 11. 2014 odjavi iz vseh zavarovanj, - da je prenehanje delovnega razmerja utemeljeno tudi po pravni podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela glavnega izvršnega direktorja, oziroma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik naklepoma oziroma najmanj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, - da se te pravne podlage podredno štejejo kot samostojne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter D. da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do vključno 26. 11. 2014. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bila managerska pogodba z dne 2. 7. 2012 (v nadaljevanju: managerska pogodba) edina pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama in da je po vsebini ta pogodba predstavljala pogodbo o zaposlitvi. Nadalje je presodilo, da zaradi odpoklica tožniku ni avtomatično prenehalo tudi njegovo delovno razmerje in da je zato tožena stranka tožniku delovno razmerje morala in mogla odpovedati iz razloga nesposobnosti. Pri tem pa po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila tudi pravilno vročena tožnikovemu pooblaščencu. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejanskih in pravnih zaključkov zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za plačilo denarnega povračila v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Delno pa je sodišče prve stopnje ugodilo reparacijskemu tožbenemu zahtevku, saj je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika odjavila iz socialnih zavarovanj že s 27. 11. 2014, čeprav bi mu zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pripadal 60?dnevni odpovedni rok. Posledično je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v višini 80.000,00 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine namesto odpovednega roka pa zavrnilo, saj je tožniku že priznalo pravice iz delovnega razmerja, poleg tega pa pravdni stranki v zvezi s tem po ugotovitvi sodišča prve stopnje nista sklenili nobenega dogovora.

12. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da je bila med pravdnima strankama še vedno sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja službe I z dne 16. 5. 1991 kot edina veljavna pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama in da se na podlagi sklenjene managerske pogodbe ni vzpostavilo delovno razmerje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da managerska pogodba (B1), ki je bila sklenjena med strankama, po vsebini predstavljala tudi pogodbo o zaposlitvi. Managerska pogodba je namreč uredila dvojni položaj tožnika, njegov statusnopravni položaj glavnega izvršnega direktorja tožene stranke in s tem organa družbe na podlagi 290. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) in njegov delovnopravni položaj delavca na podlagi 72. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). Iz osnovnih določil managerske pogodbe izhaja, da se s to pogodbo urejajo tudi delovnopravni elementi razmerja (I/1. točka), iz predmeta pogodbe (in ne le iz uvodnih ugotovitev pogodbenih strank) pa izhaja, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerja za nedoločen čas, za čas trajanja te pogodbe pa se delovno razmerje ureja po določbah zakona, te pogodbe in Kolektivne pogodbe (II/3. točka). Za pravilno rešitev tega spora je torej ključna ugotovitev, da ima managerska pogodba dvojno pravno naravo, statusnopravno in delovnopravno. Statusnopravni del pogodbe se nanaša na tožnikovo funkcijo glavnega izvršnega direktorja tožene stranke in je tudi vezan na čas trajanja te funkcije (od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2017 ? XI/1. točka managerske pogodbe), delovnopravni del pa se nanaša na delovno razmerje tožnika, ki časovno ni omejeno. Sodišče prve stopnje je torej managersko pogodbo pravilno presojalo kot pogodbo o zaposlitvi in s tem kot podlago za obstoj delovnega razmerja (za nedoločen čas), pri tem pa je tudi pravilno štelo, da je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati prej veljavna pogodba o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da zaradi odpoklica tožnika s funkcije člana upravnega odbora in posledično s funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranka ni avtomatično prenehalo veljati tudi delovno razmerje med pravdnima strankama. Takrat veljavni ZDR je v 72. členu določal, da lahko v pogodbi o zaposlitvi, ki jo sklene poslovodna oseba ali prokurist, stranki ne glede na drugi odstavek 7. člena ZDR drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pogodbeni stranki se tako lahko veljavno dogovorita tudi za kakšen drug način prenehanja delovnega razmerja, kot sicer izhaja iz 75. člena ZDR.

14. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sta se s tožnikom v managerski pogodbi dogovorila, da delovno razmerje med njima preneha avtomatično z odpoklicem s funkcije glavnega izvršnega direktorja oziroma s funkcije člana upravnega odbora. Vendar pa takšen dogovor iz managerske pogodbe ne izhaja, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na XI/2. točko managerske pogodbe, v kateri je bilo (med drugim) dogovorjeno, da "pogodba preneha predčasno veljati zaradi odpoklica glavnega izvršnega direktorja bodisi kot izvršnega direktorja bodisi kot člana upravnega odbora". Glede na določilo v managerski pogodbi, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in glede na že pojasnjeno dvojno pravno naravo sklenjene managerske pogodbe je citirano določilo mogoče razlagati le tako, da se nanaša le na prenehanje statusnopravnega dela pogodbe, ne vpliva pa na obstoj delovnega razmerja. Nenazadnje citirano določilo (izrecno) ne omenja prenehanja delovnega razmerja, ampak le prenehanje veljavnosti (managerske) pogodbe. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na drugi in tretji odstavek IX/1. točke managerske pogodbe, saj ta točka ureja le posledice zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

15. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožena stranka morala, če je želela doseči prenehanje delovnega razmerja tožnika (za nedoločen čas), tožniku podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitno niti tožena stranka sama ni z gotovostjo štela, da je posledica odpoklica s funkcije člana upravnega odbora in s tem s funkcije glavnega izvršnega direktorja tudi hkratno prenehanje delovnega razmerja, sicer tožniku ob odpoklicu ne bi izdala sklepa, v katerem je navedla kar tri podlage za prenehanje delovnega razmerja, in sicer tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sklep tožene stranke z dne 15. 12. 2014 po vsebini predstavlja (tudi) odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, čeprav je tožena stranka sicer v njem nepravilno navedla več pravnih podlag za prenehanje delovnega razmerja. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi presodilo, da je razlog nesposobnosti podan, saj tožnik zaradi prenehanja funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje tega dela in zato ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Ker je torej tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku delovno razmerje traja do izteka 60-dnevnega odpovednega roka dne 26. 1. 2015, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga glede na trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (24 let) na podlagi tretjega odstavka 94. člena ZDR-1 (I. točka izreka izpodbijane sodbe), in da mu za ta čas pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izpodbijane sodbe).

17. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je tožnik tožbo v tem sporu vložil prepozno. V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR?1 lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva njene vročitve, pred pristojnim delovnim sodiščem. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik z elektronskim sporočilom z dne 27. 11. 2014 seznanjen le s prenehanjem statusnopravnega položaja, s čimer pa še ni prišlo tudi do prenehanja delovnega razmerja, kot že pojasnjeno. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa z dne 15. 12. 2014, ki ga je tožnikov pooblaščenec (in s tem tudi tožnik) prejel 16. 12. 2014, zato je tožba, vložena 15. 1. 2015, pravočasna.

18. Tožnik pa po drugi strani v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vročila v skladu z 88. členom ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi imel pooblaščenca in da je toženo stranko o tem tudi obvestil z dopisom z dne 8. 12. 2014. Iz tega dopisa izhaja prošnja tožnika, da tožena stranka vsa pisanja od trenutka prejema dopisa do preklica vroča na naslov pooblaščenega odvetnika. V 88. členu ZDR-1 ni določb o tem, kako se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delavcu, ki ima pooblaščenca, zato se glede tega vprašanja smiselno uporablja določba prvega odstavka 137. člena ZPP o tem, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, če ni v ZPP drugače določeno. Glede na navedeno je tožena stranka ravnala pravilno, da je sklep z dne 15. 12. 2014, ki po vsebini predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročila tožnikovemu pooblaščencu in odpoved iz tega razloga ni nezakonita, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sicer pa tožnik ne zanika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel, kar pomeni, da so s tem sanirane morebitne kršitve pri vročanju (šesti odstavek 139. člena ZPP).

19. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema še, da bi mu tožena stranka morala v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Na predhoden odpoklic s poslovodne funkcije v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik ni mogel vplivati, zato zagovor v tem pogledu ni imel smisla. Tako so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor2. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita.

20. Kljub sicer pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prenehanje delovnega razmerja tožnika dosegla na pravilen način ? z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter kljub pravilni presoji, da v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni kršila pravice do zagovora tožnika in da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena na pravilen način, ni v celoti pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 15. 12. 2014, zakonita (1. alineja IV. točke izreka sodbe). V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč kot datum prenehanja delovnega razmerja določen datum odpoklica tožnika s funkcije člana upravnega odbora oziroma s funkcije glavnega izvršnega direktorja, to je 27. 11. 2014, kar je napačno in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 94. člena ZDR-1. V tem delu pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, saj, kot rečeno, tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo pred iztekom odpovednega roka dne 26. 1. 2015, kot je sicer pravilno odločilo tudi sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe, ni pa tega upoštevalo pri odločitvi o zakonitosti odpovedi v 1. alineji IV. točke izreka sodbe, ki je deloma napačna, saj izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita glede določitve datuma prenehanja delovnega razmerja tožniku. V tem obsegu je pritožba tožnika utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo v 1. alineji IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V nespremenjenem delu pa je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 1. alineji IV. točke izreka, pritožba tožnika zoper to odločitev pa neutemeljena.

21. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi tožniku odpravnina ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pripadala le v primeru, da mu tožena stranka po odpoklicu s poslovodne funkcije neutemeljeno ne bi ponudila ustrezne zaposlitve. Ta pritožbena navedba pa ni utemeljena, saj je pravica do odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zakonska pravica delavca (prvi odstavek 108. člena ZDR-1). Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na XI/7. točko managerske pogodbe, saj iz nje ne izhaja nasprotni dogovor (tj. da se tožnik odpoveduje pravici do odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti). Ta točka pogodbe namreč določa le, da je tožena stranka dolžna tožniku v primeru izteka mandata ali ob odpoklicu brez krivdnega razloga ponuditi zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu, ki ustreza njegovim strokovnim izkušnjam in izobrazbi; da v primeru nesprejema ponujenega delovnega mesta s strani tožnika ali če mu tožena stranka drugega delovnega mesta ne ponudi, tožniku pripadajo enake pravice, kot sicer pripadajo delavcem po zakonu o delovnih razmerjih v primeru odpovedi iz poslovnega razloga brez krivde na strani delavca ter da uveljavitev pravic po tej točki ne izključuje uveljavitve pravic iz XI/3. točke te pogodbe (tj. odpravnine ob odpoklicu in nagrade za tekoče leto). Ker se torej citirana točka na vtoževano (zakonsko) pravico tožnika do odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja ne nanaša, v tem sporu sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo razlogov za odpoklic tožnika s funkcije člana upravnega odbora. Tožnik v tem sporu tudi sicer ne uveljavlja pravice do zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma drugih pravic na podlagi citirane določbe managerske pogodbe. Glede na navedeno tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično sodišče prve stopnje v tem sporu tudi pravilno ni izvajalo dokazov, predlaganih za ugotavljanje utemeljenosti krivdnega razloga za odpoklic tožnika. Očitane bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane.

22. Glede na zgoraj navedeno so torej pravilne tudi odločitve sodišča prve stopnje o reparacijskem tožbenem zahtevku ter o zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, pritožbi pravdnih strank zoper te odločitve pa neutemeljeni.

23. Tožena stranka se izrecno, tožnik pa zgolj v posledici pritožbe zoper zavrnilni del sodbe, pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri izračunu vrednosti spornega predmeta in uspeha strank upoštevati vse vtoževane terjatve, tudi tiste, glede katerih je bil izdan sklep o stvarni nepristojnosti. Sodišče prve stopnje je pri izračunu stroškov postopka pravilno upoštevalo, da je bil predmet te zadeve le spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter spor o odpravnini zaradi prenehanja delovnega razmerja in o odškodnini namesto odpovednega roka. Ker o preostalih zahtevkih sodišče prve stopnje kot nepristojno ni odločalo, je posledično odpadla tudi odločitev o stroških postopka, v kolikor gre za stroške, povezane s temi zahtevki. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno določilo 20?odstotni uspeh tožnika v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja glede na njegov uspeh z delom reparacijskega zahtevka. Pritožbeno sodišče je sicer odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delno spremenilo, vendar v nebistvenem delu, zato ta sprememba ne vpliva na uspeh tožnika v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in s tem na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Glede na uspeh tožnika z zahtevkom za odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v višini 80.000,00 EUR in neuspeh tožnika z zahtevkom za odškodnino namesto odpovednega roka v višini 30.000,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje pravilno določilo tudi skupni 73-odstotni uspeh tožnika v tem delu. Pri tem mu je pravilno priznalo 1.300 točk za "spremembo tožbe", kolikor bi tožniku sicer pripadalo za tožbo v skladu 1a) točko tarifne številke 15 v zvezi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15). Ti stroški bi tožniku pripadali ne glede na to, ali je te zahtevke postavil že v sami tožbi ali pa šele kasneje z njeno spremembo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku stroške za nekatera ista dejanja in materialne stroške priznalo tako v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot tudi v sporu o denarnih terjatvah. Tožnik je namreč z istimi vlogami podajal navedbe o dejstvih in predlagal dokaze v zvezi z obema sporoma, enako sta se oba spora obravnavala tudi na istih narokih za glavno obravnavo, tožnik pa je posledično imel tudi višje materialne stroške. Tožniku tako pripadajo stroški za ista dejanja in za materialne stroške v obeh sporih, seveda ob upoštevanju ustrezne vrednosti spornega predmeta posameznega spora. Glede na navedeno in kljub delni spremembi izpodbijane sodbe je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, pritožbi pravdnih strank v tem delu pa neutemeljeni.

24. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno spremenilo v odločitvi o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

25. Tožnik je s pritožbo uspel v nebistvenem delu, tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovora na pritožbo pa nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi. Pravdni stranki zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 83. člen Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 94/07 in nasl.). 2 Gre za ustaljeno stališče sodne prakse, glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011.