Jedro

Sodišče mora upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožnik ima dve poklicni bolezni: začetno intersticijsko pljučno fibrozo - azbestozo in bolezen plevre.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 15.4.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter pravdne stroške v višini 284.424,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Višji tožbeni zahtevek se z a v r n e. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 6.352,50 SIT, v 15-ih dneh.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe za znesek 4.000.000,00 SIT postopek v tem delu ustavilo ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 2.800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 15.4.2003 do 9.6.2004, od 10.6.2004 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15-ih dneh, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 256.754,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, saj prisojena odškodnina ni v skladu z določbo 1. in 2. odst. 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tožniku sta bili ugotovljeni dve azbestni bolezni, in sicer začetna pljučna azbestoza in bolezen plevre - zadebelitev kostalne plevre z manjšimi kalcinacijami desno. Bistveno bolj je zaskrbljujoča azbestoza, ker predstavlja veliko tveganje, da se pri človeku razvije pljučni rak in da se razvije v hujšo obliko azbestoze. Zato prisojena odškodnina v višini 2.800.000,00 SIT ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Glede bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je glede na sedanje izvide gotovo, da bo bolezen pri njem napredovala. Splošno znano dejstvo je, da je razvoj posameznih najhujših oblik azbestnih bolezni (mezotelioma in pljučnega raka) možen že ob minimalni in kratkotrajni izpostavljenosti azbestu. Pri tožniku pa je bila izpostavljenost azbestu, in sicer dolgotrajna izpostavljenost, dokazana. Skladno z nadaljnjim razvojem bolezni, ki je nepredvidljiv, bo moral biti podvržen tudi invazivni diagnostiki (bronhoskopiji, torakoskopiji, ...), ob razvoju mezotelioma pa celo operativnim posegom, ki bolnika v veliki meri invalidizirajo. Opravil je že več zdravniških pregledov, pa tudi spirometrije, pregledom pa bo izpostavljen tudi nadalje zaradi kontrole napredovanja bolezni in pojava morebitne druge vrste take bolezni, in sicer na vsaki dve leti. Star je šele 64 let in bo tako do konca svojega življenja pod stalno zdravniško kontrolo. Tožnik ima zaradi azbestne bolezni težave z zadihanostjo pri delu in hoji navkreber, pogosto je hripav, nagnjen je h prehladu, kar vse izvedenka pogojuje z azbestno boleznijo, česar pa sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Tožnik ima težave z dihanjem, njegova pljučna funkcija se je zmanjšala za skoraj 80%. Sodišče je v celoti zavrnilo njegov zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi upoštevanja ugovora zastaranja. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Tožnik je zvedel za svojo bolezen, ko jo je potrdila interdisciplinarna skupina strokovnjakov z mnenjem z dne 21.10.2002. CT izvid dr. C. je bil napisan dne 30.3.2000. Izvid je bil skupaj s slikami poslan lečeči zdravnici. Iz CT izvida izhaja, da ima azbestno bolezen, vrsta azbestne bolezni pa ni diagnosticirana, ampak je to ugotovila šele interdisciplinarna skupina z verifikacijo. Niti lečeča zdravnica tožniku ni mogla podrobneje obrazložiti vrste azbestne bolezni. Med plakami parietalne plevre in začetno pljučno azbestozo je bistvena razlika, izvid dr. C. pa o tem ne govori, ampak govori le o naplastitvah na plevri, ki so tanjše, do 3 mm debele in o večjem plaku na obrobju pljuč. Da se je tožniku bistveno zmanjšala kapaciteta pljuč pa je ugotovila šele izvedenka v svojem izvedenskem mnenju in seveda razloge za zmanjšanje. Prav zaradi potrditve diagnoze je tožnik moral v letu 2002 opraviti še en CT pljuč. Zato je napačna odločitev sodišča, ko je zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po prepričanju tožnika je zastaralni rok pričel teči po prejemu verifikacije z dne 21.10.2002 in ne že po prvem CT izvidu. Tožnik ne trpi samo zaradi trajnega zmanjšanja kapacitete pljuč, ampak so trajno prizadeta tudi plevra in parenhim. Tudi to je ugotovila šele izvedenka v svojem izvedenskem mnenju. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je primerna odškodnina za prestani in bodoči strah v višini 2.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je strah pri tožniku zanesljivo visoke stopnje. V tožnikovem okolju za vsemi oblikami azbestne bolezni zbolevajo in umirajo tako njegovi sodelavci, kot sorodniki. Tožnik bolezen tudi laično pozna in ve, kakšne so možne posledice. Sodišče je zato premalo upoštevalo individualne okoliščine primera, izvedenka je namreč ugotovila, da obstaja velika verjetnost razvoja azbestoze pri tožniku, da je tožnika strah dolgotrajne bolezni, diagnostičnih postopkov, trpljenja in smrti. Tožnik opozarja, da mora sodišče pri odločanju o višini pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo za vsak primer posebej upoštevati predvsem individualne okoliščine primera ter da se mora pri tem držati tudi okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa. V njegovem primeru gre za primer uveljavljanja odškodnine zaradi dveh azbestnih bolezni z diagnozo azbestoza in bolezen plevre, ki je med oškodovanci, ki jim je bila že pravnomočno dosojena odškodnina za nematerialno škodo, dokaj pogosta in je zato primerjava s posameznimi primeri mogoča. Upoštevati pa je treba tudi starost obolelih tožnikov. Zato se tožnik ne more strinjati s tako velikim odstopanjem odškodnine (navzdol), od že dosojenih odškodnin v primerljivih primerih. Pritožuje se tudi zoper sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Tožniku pripadajo zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno, za čas od 15.4.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 (ko je prenehal veljati ZPOMZO-A in stopil v veljavo ZPOMZO-1) dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Pritožuje se tudi zoper odmero stroškov, saj so bile s strani tožene stranke in stranskega intervenienta vložene vloge, ki niso z ničemer pripomogle k razjasnitvi stvari. Tožniku pa gredo tudi stroški, ki jih je imel za izdelavo ekspertize. Verifikacija poklicne bolezni pomeni utemeljenost temelja tožbenega zahtevka in brez verifikacije si tožnik nikoli ne bi upal vložiti tožbe. Veliko je primerov, ko so zdravniki postavili diagnozo azbestoze, pa je kasneje izvedensko mnenje pokazalo drugače in je bilo potrebno tožbe umikati.

Tožena stranka se po svoji pooblaščenki pritožuje zoper stroškovno odločitev, ker se ne strinja, da je tožeča stranka z ozirom na to, da pri njej ni bilo ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, po temelju uspela v celoti, ampak le do 66% (za strah in telesne bolečine). Zato predlaga, da višje sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na pravdne stroške ustrezno spremeni. Priglaša pritožbene stroške.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in pritožbene trditve prerekala in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Tožnik očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar iz pritožbenih razlogov izhaja, da graja predvsem materialnopravno presojo sodišča prve stopnje glede vprašanja, kolikšna je primerna odškodnina za vtoževano nepremoženjsko škodo. Meni, da je odškodnina prenizka. Pri odmeri odškodnine je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz 200. člena ZOR ( ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika ), ki je podlaga za določitev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom ter 203. člen ZOR, ki določa, da sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Pri odmeri odškodnine pa mora upoštevati na eni strani načelo individualizacije in na drugi strani načelo objektivne pogojenosti, torej jo presoditi glede na razmerje z drugimi manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevati druge primerljive zadeve iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik dve poklicni bolezni: začetno intersticijsko pljučno fibrozo - azbestozo in bolezen plevre: zadebelitev kostalne plevre levo in diafragmalne plevre z manjšimi kalcinacijami desno, ki tožniku ne povzročajo bolečin. Upoštevalo je izvedensko mnenje izvedenke dr. M.D.F., dve dopolnilni mnenji ter radiološki izvid dr. C. in zaslišanje tožnika. Ugotovilo pa je, da so pri tožniku prisotne določene težave in neugodja - zadihanost pri delu, hripavost, nagnjenost h prehladu - sicer relativno malo izražene, obstaja pa verjetnost, da se bodo povečevale. Tožnik je opravil številna rentgenska slikanja, dvakrat CT preiskavo pljuč, dvakrat spirometrijo, številne zdravniške preglede, čemur bo podvržen tudi v bodoče (nujno vsaki dve leti) zaradi spremljanja (kontrole) napredovanja bolezni, ki jih ima oz. razvoja druge "azbestne" bolezni. Izpostavljanje ionizirajočemu sevanju pa je škodljivo in lahko povzroča večje tveganje za nastanek pljučnega raka. Prognoza tožnikovih bolezni je namreč po mnenju izvedenke neugodna. Velika verjetnost je napredovanja bolezni. Na to kaže tudi kalcinacija plak. Verjetnost za razvoj pljučnega raka je najmanj sedemkrat večja kot pri tistih, ki nimajo razvite azbestoze, možen pa je razvoj tudi kakšne druge azbestne bolezni. Zato živi tožnik v stalnem strahu (dolgotrajne bolezni, diagnostičnih postopkov, trpljenja, smrti), strah ga hromi v vsakdanjem življenju (saj se zaveda večjega tveganja za razvoj pljučnega raka), je depresiven in ima težave s spanjem, ob tem, da živi v okolju, obremenjenem z obolevnostjo in smrtnostjo zaradi izpostavljenosti azbestu. Vsa zgoraj navedena ugotovljena dejstva so osnova za prisojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah, tudi za bodočo tovrstno škodo, skladno z določbo 203. člena ZOR, ki ima podlago v izvedenskem mnenju, na kar pritožba utemeljeno opozarja (4.b točka izvedenskega mnenja) in opisuje spremembe, ki že kažejo na napredovanje ( kalcinirani plaki ). Posebno zaskrbljujoča je azbestoza, za razvoj hujše oblike same azbestoze oz. razvoj pljučnega raka. Ob vsem navedenem in ob starosti tožnika (šele 64 let) in ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni boleval za nobeno drugo boleznijo in so njegove težave pogojene le z azbestnima boleznima, je zato pritožbeno sodišče mnenja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah prenizko odmerilo; iz prvega naslova je pravična odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT, iz drugega pa višini 2.200.000,00 SIT, ob pravilnem upoštevanju vseh specifičnosti tega primera (načelo individualizacije) in v primerjavi z odškodninami v drugih podobnih primerih (torej s primerno umestitvijo v okvir sodne prakse).

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi zastaranja, ob ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo (15.4.2003) po poteku triletnega zastaralnega roka (v skladu s 376. členom ZOR), ob pričetku teka zastaralnega roka s 1.4.2000. Tožnik se je že v tožbi sam skliceval na mnenje in izvid dr. C. (z dne 30.3.2000), ki izkazuje poklicno azbestno obolenje in navaja spremembe v pljučih in na plevri (priloga A2 spisa), na podlagi tega je naročil ekspertizo in vložil zahtevo za priznanje poklicne bolezni, kar je interdisciplinarna skupina za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu potrdila (verificirala) z verifikacijo z dne 21.10.2002. Verifikacija je bila torej znotraj triletnega roka (šteto od 30.3.2000), tožbo pa je tožnik vložil šele 15.4.2003. Tožnik je tudi v svoji izpovedi (list. št. 21) povedal, da je "ob CT slikanju leta 2000 zvedel, da je zbolel za azbestozo" in tudi izvedenka je v izvedenskem mnenju jasno navedla, da je bila pri tožniku odkrita azbestoza in bolezen plevre leta 2000 ob CT slikanju (list. št. 31 spisa). Zato (sedaj) drugačnemu pritožbenemu razlogovanju o pričetku tega zastaranja (šele) z 21.10.2002, ni mogoče slediti.

Neutemeljeno se tožnik pritožuje zaradi zavrnitve zahtevka za plačilo 20.700,00 SIT, ki se nanaša na plačilo ekspertize. Le ta za obravnavano pravdo ni bila potrebna, ampak za verifikacijo poklicne bolezni; sodišče je v obravnavani zadevi namreč imenovalo izvedenko in pri odločanju izvedensko mnenje tudi upoštevalo.

Upravičena pa je pritožbena graja odločitve prvostopenjskega sodišča v delu obrestnega zahtevka, ko opozarja, da tožniku pripadajo zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 15.4.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 ( ko je prenehal veljati ZPOMZO-A - Ur.l. RS, št., 83/01, 109/01 in stopil v veljavo ZPOMZO-1- Ur.l. RS, št. 56/2003) dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot navedeno v obrestnem delu, in tako, da je dosojeno odškodnino zvišalo za 400.000,00 SIT, skupno sedaj 3.200.000,00 SIT (4. odst. 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).V preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( 353.čl. ZPP).

Neupoštevne so pritožbene navedbe obeh pravdnih strank v zvezi s stroškovno odločitvijo.Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi stranki intervenient sploh vložil kakšno pripravljalno vlogo, kot izhaja iz pritožbenih navedb tožnika, tožena stranka pa je v vlogi z dne 17.5.2004 (list . št. 58 spisa) podala pripombe na izvedensko mnenje, v vlogi z dne 17.6.2004 (list. št. 73 spisa) pa se izjasnila glede na pripravljalno vlogo tožnika in v zvezi s spremembo tožbenega zahtevka. Tožnik pa je v pravdi uspel po temelju v celoti, vsled obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu. Ugovora o podanem temelju le do 66%, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala. Ne glede na navedeno, je moralo sodišče druge stopnje ponovno odločiti o pravdnih stroških v skladu s 2. odst. 165. člena ZPP, ki določa, da če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Po spremenjeni sodbi znaša uspeh tožnika v pravdi 66% in v tej višini je upravičen do stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 754.793,00 SIT, torej v višini 498.163,00 SIT. Tožena stranka je uspela v višini 34%, zato je upravičena do stroškov (od odmerjenih po prvostopenjskem sodišču v višini 426.686,00 SIT) v višini 145.073,00 SIT, stranski intervenient pa (od stroškov 201.960,00 SIT) v višini 68.666,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka povrniti tožniku pravdne stroške v višini 284.424,00 SIT.

Pritožbene stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo (glede na uspeh s pritožbo v višini 5,5%) v znesku 6.352,50 SIT (za pritožbo po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife in 20% DDV (19.250,00 SIT), skupno 115.500,00 SIT). Tožena stranka pa nosi sama nastale ji pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).