Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 20.700 SIT (sedaj 86,38 EUR) se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik je dolžan toženki povrniti 761,65 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.800.000 SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 3.200.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in odmerjene pravdne stroške ter da se višji tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku sorazmeren del pritožbenih stroškov in da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vložil revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi celotno zahtevano odškodnino. Pravi, da prisojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine in da ni v skladu s sodno prakso. Poudarja, da mu je poklicna bolezen, ki jo je povzročila izpostavljenost azbestnemu prahu, otežila življenje in popolnoma porušila njegovo življenjsko ravnovesje. Sodišči sta spregledali, da ima dve neozdravljivi bolezni in da gre za napredovanje osnovne bolezni. Meni, da pri odmeri odškodnine nista dovolj upoštevali individualnih okoliščin njegovega primera, zlasti da se bo njegovo stanje le še slabšalo. Možnost uveljavljati novo škodo v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pa je le črka na papirju, saj je doba preživetja tako kratka, da tožniki ne dočakajo pravnomočne sodne odločbe. V zvezi z zastaranjem zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti opozarja, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je obseg škode znan takrat, ko je končano zdravljenje, ker se tedaj stanje oškodovanca stabilizira in je šele takrat znan dejanski obseg škode. Pravi, da ob CT slikanju v letu 2000 diagnoza ni bila postavljena in da so bili tedaj izvidi skupaj s CT slikami poslani le njegovi lečeči zdravnici, ki mu je povedala le, da ima azbestno bolezen. Diagnozo pa je postavila šele interdisciplinarna skupina strokovnjakov na podlagi novega CT slikanja. Šele po prejemu odločbe komisije za verifikacijo poklicnega obolenja je zato zvedel za bolezen, triletni zastaralni rok pa prej ni mogel začeti teči. Poleg tega meni, da je toženka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek po temelju pripoznala, ker je ugovarjala zahtevku le po višini in s tem zastaranje pretrgala. Opozarja tudi na Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom, iz katerega je razvidno, da znaša državno priznana odškodnina samo za azbestozo 5.000.000 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

Revizija proti odločitvi o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 20.700 SIT (sedaj 86,38 EUR) ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena. Dopustnost revizije proti odločitvam o zahtevkih tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), saj ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijanega dela odločitve o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 20.700 SIT (sedaj 86,38 EUR) ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR) (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija v tem delu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

Tožnik v reviziji ni navedel, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ta nekonkretiziran revizijski očitek je zato neupošteven, saj revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijskih navedb in dokazov, ki od teh ugotovitev odstopajo zato ni upoštevalo. Neupošteven je dopis interdisciplinarne skupine strokovnjakov z dne 22.5.2001, ki ga je tožnik predložil šele v reviziji, kot tudi ponovno zatrjevanje v reviziji, da je tožnik za svoje bolezni zvedel šele v letu 2002, ko je bila verificirana poklicna bolezen. Sodišči sta namreč ugotovili, da je zanje izvedel na pregledu po CT slikanju 30.3.2000. Tudi revizijske navedbe, da se bo njegovo stanje le še slabšalo, odstopajo od ugotovitev nižjih sodišč. Upoštevajoč mnenje sodne izvedenke sta sodišči sicer ugotovili, da je prognoza tožnikove bolezni neugodna in da se z veliko verjetnostjo pričakuje, da bo napredovala. Vendar pa te ugotovitve ne omogočajo zaključka, da bo do poslabšanja zanesljivo prišlo. Predvsem pa še ne omogočajo določitve obsega tožnikove nepremoženjske škode, do katere bi v primeru poslabšanja bolezni prišlo in odškodnine zanjo.

Ker je tožnik že 30.3.2000 vedel za škodo v obsegu, kot sta jo ugotovili sodišči, prav tako pa tudi za njenega povzročitelja, in ker je tožbo vložil šele 15.4.2003, sta sodišči pravilno zaključili, da je njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zastaran (prvi odstavek 376. člena ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 97/2007 ). Revizija zmotno zatrjuje, da je bilo zastaranje pretrgano, ker je toženka v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku ugovarjala le po višini. Toženka tedaj zastaranja ni mogla več pretrgati, saj se je zastaralni rok iztekel že pred vložitvijo tožbe. Dolžnik se sicer lahko zastaranju po njegovem nastopu tudi odpove (365. člen ZOR). Vendar je za to potrebna pismena pripoznava zastarane obveznosti (prvi odstavek 366. člena ZOR). Zgolj toženkina navedba v odgovoru na tožbo, da "prereka tožbeni zahtevek po višini", pa ne predstavlja pismene pripoznave zastarane obveznosti, ki bi po prvem odstavku 366. člena ZOR imela za posledico odpoved zastaranju. Poleg tega ni mogoče enačiti procesnopravnega pripoznanja tožbenega zahtevka z materialnopravno pripoznavo obveznosti. Pripoznavo tožbenega zahtevka lahko namreč tožena stranka do izdaje sodbe brez privolitve tožeče prekliče (četrti odstavek 316. člena ZPP). Ne gre spregledati, da je tudi v obravnavani zadevi toženka po vložitvi odgovora na tožbo, v katerem sicer temelja tožbenega zahtevka ni prerekala, kasneje zastaranje ugovarjala. Zato ni mogoče šteti, da je tožbeni zahtevek oziroma svojo obveznosti pripoznala in da se je odpovedala zastaranju. Odločitev sodišč, ki sta zaradi zastaranja zavrnili tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je zato pravilna. Za nekatere okoliščine, ki jih tožnik pojmuje kot zmanjšanje življenjske aktivnosti, pa sta mu tudi prisodili odškodnino, saj sta jih obravnavali kot neugodnosti pri zdravljenju (zadihanost, hripavost, nagnjenost k prehladu) in kot posledice strahu ( depresivnost, nespečnost, izogibanje določenim aktivnostim zaradi strahu pred tem, da se bolezen razvije, da dobi pljučnico).

Revizija nadalje pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita zmotno uporabno materialnega prava pri odmeri odškodnine za tožnikove telesne bolečine in neugodnosti ter strahu. Sklicevanje revizije na Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. RS 15/2007), ki je začel veljati 12.4.2006, je zmotno in zavajajoče, saj ta zakon določa le zgornjo mejo višine odškodnin za posamezne bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu. V tej zadevi pa ga glede na prehodno določbo v njegovem v 15. členu tudi ni mogoče uporabiti. Ker je tožnik zbolel pred 1.1.2002, sta sodišči pravilno zaključili, da je treba odškodnino za njegovo nepremoženjsko škodo odmeriti po določbah ZOR.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo merila iz 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnik zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu zbolel za začetno intersticijsko pljučno fibrozo - azbestozo in boleznijo plevre - zadebelitev kostalne plevre levo in diafragmalne plevre z manjšimi kalcinacijami desno. Okoliščine o obsegu in intenzivnosti njegovih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter strahu so razvidni iz razlogov na tretji in četrti strani prvostopenjske sodbe ter na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za neugodnosti med zdravljenjem mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo 800.000 SIT (sedaj 3.338,34 EUR) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je odškodnino iz tega naslova zvišalo na 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Tudi odškodnino za strah, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), je pritožbeno sodišče zvišalo na 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR). S tem je nepremoženjsko škodo tožnika ustrezno uvrstilo v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Prisojena odškodnina v skupni višini 3.200.000 SIT (sedaj 13.353,36 EUR) pomeni v času izdaje prvostopenjske sodbe 19 povprečnih neto plač, ta znesek pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo v ostalem zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnik povrniti toženki stroške odgovora na revizijo. Toženki je priznalo 1050 točk za sestavo odgovora na revizijo, 50 točka za pregled sodbe in poročilo stranki, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV na odvetniške storitve, skupaj 761,65 EUR.