Jedro

Tožnica z zatrjevanjem, da v primeru uspeha s tožbo vpis ne bo več mogoč, težko popravljive škode ni izkazala. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe poudarila, da bo v primeru, da bo sodišče odločilo drugače, v skladu s pravnomočno sodno odločbo vpis mogoč tudi po tem roku in tako tožnici s tem ne bo nastala nepopravljiva škoda.

Tožnica tudi ni izkazala težko popravljive škode s sklicevanjem na ustavne pravice do izobrazbe in šolanja iz 57. člena Ustave RS. Tožnica bo lahko pridobila želeno izobrazbo oziroma ji bo pridobitev zaželene izobrazbe omogočena pod enakimi pogoji kot vsem drugim, če oziroma ko bo izpolnila zahtevane pogoje za vpis.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbe v višini 57,12 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper Sklep o rezultatu izbirnega postopka v prvem prijavnem roku za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2016/2017 z dne 23. 7. 2016, s katerim je bilo odločeno, da ni bila sprejeta na Medicinsko fakulteto Univerze v A., niti ne na Medicinsko fakulteto Univerze v B., ker glede na uspeh, prikazan v tabelah, ni dosegla zadostnega števila točk, da pa je sprejeta na Zdravstveno fakulteto Univerze v A.. V tožbi je predlagala, naj sodišče s sodbo: (1) ugotovi, da sta Sklep o rezultatu izbirnega postopka v prvem prijavnem roku za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2016/2017 z dne 23. 7. 2016 in odločba Univerze v A., Komisije za pritožbe kandidatov z dne 31. 8. 2016 nezakonita; (2) odpravi Sklep o rezultatu izbirnega postopka v prvem prijavnem roku za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2016/2017 z dne 23. 7. 2016 in odločbo Univerze v A., Komisije za pritožbe kandidatov z dne 31. 8. 2016; (3) ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v A., enovit magistrski študijski program 2. stopnje, medicina, redni študij ter (4) toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče prve stopnje odloči: (1) da izpolnjuje pogoje za vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v A., enovit magistrski študijski program 2. stopnje, medicina, redni študij; (2) da jo je tožena stranka dolžna vpisati na Medicinsko fakulteto Univerze v A., enovit magistrski študijski program 2. stopnje, medicina, redni študij; (3) če tožena stranka krši 2. točko te začasne odredbe, je dolžna plačati denarno kazen v višini 5.000,00 EUR; in (4) da ta začasna odredba velja najpozneje do konca študijskega leta 2016/2017 oziroma do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo zahtevi tožnice za izdajo začasne odredbe tako, da je Univerzi v A. naložilo, da jo začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, vpiše na Medicinsko fakulteto Univerze v A., v prvi letnik enovitega magistrskega študija programa 2. stopnje, medicina, redni študij (1. točka izreka), ter odločilo, da če tožena stranka obveznosti iz 1. točke izreka tega sklepa ne bo izpolnila v navedenem roku, ji bo izrečena denarna kazen v višini 500,00 EUR (2. točka izreka).

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče med drugim navaja, da je tožnica izkazala verjeten nastanek težko popravljive škode, ki naj bi se v obravnavanem primeru odvrnila. Izobrazba in šolanje sta tako pomembna in z Ustavo RS zavarovana dobrina, da sodišče opis škode, ki bi tožnici lahko nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, ocenjuje kot dovolj prepričljiv in verjeten. Če bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi namreč to pomenilo, da se tožnica najverjetneje ne bi več mogla vpisati na Medicinsko fakulteto Univerze v A., ker bi rok za vpis v študijsko leto 2016/2017 potekel in se s tem tudi škode ne bi dalo več popraviti. Tudi če bi s tožbo uspela, bi tako izgubila eno študijsko leto, saj ureditev stanja, kot jo predlaga v svoji zahtevi, ne bi bila več mogoča. 4. Tožena stranka je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo, v kateri je uvodoma navedla, da sicer spoštuje odločitev sodišča in je tožnico na podlagi izpodbijanega sklepa že vpisala, vendar pa poudarja, da ne drži trditev sodišča, da ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, če bi tožnica s tožbo uspela. Na podlagi pravnomočne sodbe sodišča bi tožena stranka tožnico lahko vpisala tudi po roku, določenem s Pravilnikom o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu. Tožnica tako v primeru uspeha s tožbo ne bi zamudila študijskega leta. Po mnenju tožene stranke je odločitev tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da ne nasprotuje javni koristi, saj bodo oškodovana javna sredstva (v tem času bo namreč financiran študij, do katerega v primeru zavrnitve tožbe tožnica ni upravičena, koristila pa bo lahko tudi druge pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz statusa študenta). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da izdajo začasne odredbe veže na pogoj, da tožnica položi varščino za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi njene izdaje.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in pritrdila razlogom izpodbijanega sklepa.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

8. Glede na zgoraj povzete zakonske določbe v zvezi z začasno odredbo mora biti za izdajo ureditvene začasne odredbe (po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1) prav tako izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tožnica z zatrjevanjem, da v primeru uspeha s tožbo vpis ne bo več mogoč, težko popravljive škode ni izkazala. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe poudarila, da bo v primeru, da bo sodišče odločilo drugače, v skladu s pravnomočno sodno odločbo vpis mogoč tudi po tem roku in tako tožnici s tem ne bo nastala nepopravljiva škoda. Do te trditve se sodišče prve stopnje ni opredelilo. To pa tožena stranka ponavlja tudi v pritožbi ter poudarja, da je sicer že na podlagi izpodbijanega sklepa tožnico vpisala, čeprav se s samim sklepom ne strinja. Po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka s tem utemeljeno ugovarja izkazanosti verjetnosti nastanka težo popravljive škode v zvezi z zatrjevano nemožnostjo vpisa na želeno fakulteto ter s tem povezano zatrjevano izgubo študijskega leta tudi, če bi tožnica s tožbo uspela. K temu Vrhovno sodišče dodaja, da tožnica niti ni specificirala, kakšna težko popravljiva škoda bi ji nastala zaradi eventualnega eno leto kasnejšega vpisa na želeno fakulteto, ob tem, da je bila sicer sprejeta na Zdravstveno fakulteto Univerze v A., na katero se lahko vpiše in v primeru uspeha s tožbo potem nadaljuje študij na Medicinski fakulteti.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnica tudi ni izkazala težko popravljive škode s sklicevanjem na ustavne pravice do izobrazbe in šolanja iz 57. člena Ustave RS. Ta člen določa, da je izobraževanje svobodno, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev, ter da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Tožnica bo lahko pridobila želeno izobrazbo oziroma ji bo pridobitev zaželene izobrazbe omogočena pod enakimi pogoji kot vsem drugim, če oziroma ko bo izpolnila zahtevane pogoje za vpis. Ustava RS v 58. členu univerzam zagotavlja avtonomnost in v okviru te avtonomnosti te samostojno odločajo o študijskem režimu, torej med drugim tudi o pogojih za vpis v okviru števila prostih mest. 11. V zvezi z zatrjevano hudo osebno stisko, ki naj bi jo povzročil onemogočen vpis na želeno fakulteto, pa tožnica ni navedla nobenih konkretnih trditev, gre zgolj za pavšalno navedbo, ki je tudi ni potrdila z nobenimi dokazili.

12. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode in torej zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni izpolnjen. Ker ni izpolnjen že ta pogoj in torej začasne odredbe ni mogoče izdati, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo še do pritožbenih ugovorov v zvezi z načelom sorazmernosti in javnim interesom ter zatrjevano škodo, ki naj bi nastala med drugim tudi na javnih sredstvih, saj bi bil financiran študij, do katerega naj tožnica ne bi bila upravičena, in vse iz statusa študenta izvirajoče pravice.

13. K vsemu obrazloženemu pa Vrhovno sodišče zgolj dodaja, kar nakazuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko z začasno odredbo ni ugotovilo tudi, da tožnica izpolnjuje pogoje za vpis na Medicinsko fakulteto, ker je to že stvar vsebinske presoje tožbenih navedb, da tudi v primeru (delnega) uspeha s tožbo ni nujno, da bo tožnica izpolnjevala pogoje za vpis, saj tudi v primeru naknadne ugotovitve oziroma izračuna večjega števila točk ni nujno, da bo to zadostovalo za vpis.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (32. člen ZUS-1) in na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožena stranka, temelji na šestem odstavku 163. člena in na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku. Ker gre za pritožbo zoper odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki ni izrecno določena v tarifi (tožena stranka se sicer sklicuje na tarifno številko 27 (izvršilni postopek) v zvezi s tarifno številko 30; ta se sicer nanaša na upravni spor, vendar pa ne določa vrednosti za zahtevo za izdajo začasne odredbe in za pritožbo zoper odločitev o tej zahtevi), je Vrhovno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 100 točk po 2. točki tarifne številke 46. V skladu z 11. členom Odvetniške tarife je priznalo tudi priglašeni pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2 % od skupne vrednosti storitev. Skupaj je torej priznalo 102 točki, kar znaša po vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) 46,82 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbe v skupni višini 57,12 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).