Jedro

Nediferencirana navedba vrednosti ob dveh zahtevkih, ki imata različno dejansko in pravno podlago (41/2 ZPP) ne omogoča dovoljenosti revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oziroma neobstoječnosti prodajne pogodbe, ki sta jo toženi stranki sklenili dne 11.1.1999, z aneksom z dne 10.6.1999, katere predmet je bil prostor v kleti V. stopnišča v izmeri 69,53 m2 stanovanjske zgradbe v Ljubljani. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, po katerem je prva tožena stranka K. d.o.o. dolžna opisani prostor izprazniti in ga izročiti tožeči stranki ter ostalim etažnim lastnikom stanovanjske zgradbe. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo, uveljavlja revizijske razloge po določbi 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V podrobno obrazloženi reviziji se sklicuje na določbo 8. člena Stanovanjskega zakona in meni, da je zmotno stališče, po katerem bi morali etažni lastniki dokazati, da so postali lastniki spornega prostora. Solastnina na prostorih, ki so skupni del zgradbe, se pridobi ex lege ob nakupu posameznega dela zgradbe. Dokazno breme, da ne gre za skupni del, je zato na tistem, ki to trdi, torej na toženih strankah. Zaradi napačnega pravnega izhodišča sodišče druge stopnje ni odgovorilo na celo vrsto pritožbenih trditev, ali pa jih je napačno opredelilo za brezpredmetne. Tožeča stranka ima pravico vedeti, na katere listine opira sodišče svojo odločitev. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi 47. člena ZOR (nedopustnost predmeta pogodbe). Zato je pogodba, sklenjena med toženkama, nična. Ni upoštevano, da je bil objekt zgrajen v prejšnjem družbeno lastninskem sistemu. Pravo lastninsko stanje se je pokazalo šele ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona. Šele takrat je prišlo na dan, da si je toženo gradbeno podjetje sporni prostor prilastilo. Ker ne gre za samostojno stvar, tega prostora ni mogoče vknjižiti v zemljiško knjigo - po naravi stvari lahko predstavlja le skupni del zgradbe. Začasna raba tega prostora s strani tožene stranke ne more biti podlaga za drugačno ugotovitev. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi dokaz z ogledom na kraju samem ter dokazni predlog o poizvedbah pri Zgodovinskem arhivu Slovenije v Ljubljani, kjer bi bilo mogoče dobiti ustrezno dokumentacijo. Dejstvo, da je bil sporni prostor neupravičeno uvrščen med stečajno maso, nima za posledico izgube lastninske pravice.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. Njena dovoljenost se presoja glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP: mogoče jo je namreč vložiti le tedaj, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V skladu z določbo drugega odstavka 180. člena ZPP si tožeča stranka zagotovi pravico do revizije tedaj, kadar že v tožbi navede vrednost spornega predmeta. Način ugotavljanja navedene vrednosti in postopek v zvezi s tem je predpisan v določbah 39. do 45. člena ZPP.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka vrednost spornega predmeta opredelila z zneskom 1.100.000 SIT, ta vrednost pa je ostala nespremenjena (44. člen ZPP). Vendar pa sta proti toženima strankama postavljena dva tožbena zahtevka, zaradi česar je treba pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta in s tem dovoljenosti revizije uporabiti določbo 41. člena ZPP: kadar se namreč več zahtevkov opira na isto dejansko in pravno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po seštevku vrednosti zahtevkov, če pa imajo zahtevki v tožbi različno podlago, pa se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta v tožbi ni diferencirala tako, da bi za vsakega od obeh postavljenih zahtevkov navedla posebno vrednost. Zaradi takšne nediferenciranosti ni mogoče preizkusiti, na kateri tožbeni zahtevek se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta nanaša: ali na ugotovitveni zahtevek, da je nična prodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili dne 11.1.1999 in dopolnili z aneksom z dne 10.6.1999, ali na dajatveni zahtevek, po katerem je prva tožena stranka dolžna izprazniti sporni prostor v kleti V. stopnišča stanovanjske zgradbe Ljubljani.

V opisanem obsegu določbe prvega odstavka 41. člena ZPP ni mogoče uporabiti. Tožbena zahtevka se namreč ne opirata na isto dejansko in pravno podlago, zaradi česar naj bi navedba vrednosti spornega predmeta v znesku 1.100.000 SIT predstavljala seštevek njune vrednosti. Vsebina ugotovitvenega tožbenega zahtevka glede na stanje stvari ne predstavlja predhodnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna utemeljenost ali neutemeljenost dajatvenega, izpraznitvenega tožbenega zahtevka. O obeh zahtevkih je namreč mogoče odločiti neodvisno od utemeljenosti enega ali drugega; njuna pravna usoda pa je lahko tudi povsem različna. Zahtevka v tožbi imata torej različno pravno podlago, zaradi česar je treba določiti vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Zaradi nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta v tožbi pa navedeni preizkus, ki bi odgovoril na vprašanje o dovoljenosti revizije, ni mogoč. Pri tem je treba poudariti, da Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 - v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku iz leta 1977 - ne pozna razlikovanja, navedenega v določbi 382. člena ZPP/77. V drugem odstavku 367. člena ZPP/99 je določeno le, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

Tožeča stranka, ki vrednosti spornega predmeta ni diferencirala po posameznih uveljavljanih tožbenih zahtevkih, si torej pravice do revizije ni zagotovila. Zato je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo 377. člena ZPP in vloženo revizijo tožeče stranke zavrglo.