Jedro

Nelegalen prehod državne meje sam po sebi še ni zadosten razlog za omejitev gibanja, vendar pa v konkretnem primeru to ni edini razlog za omejitev gibanja. Ocena, da bi tožnik lahko pobegnil, ne temelji zgolj na tem, da je ilegalno prečkal nekatere meje, ampak gre za to okoliščino v povezavi tudi z nekaterimi drugimi okoliščinami, kot so na primer ta, da je večkrat pred tem zaprosil za mednarodno zaščito in v zadevni državi ni počakal, da bi bila prošnja rešena ter da njegova ciljna država ni bila Slovenija. Razen tega je v obravnavanem primeru tožnik imel potni list, pa je kljub temu nekatere meje prečkal ilegalno.

Tožena stranka v obravnavani zadevi po mnenju sodišča ni mogla prezreti pomembne okoliščine, da je tožnik glede na podatke iz baze EURODAC že trikrat v drugih državah Evropske unije zaprosil za mednarodno zaščito, pa nikoli ni počakal, da bi bile prošnje rešene, to pa je v konkretni zadevi vsekakor najpomembnejša okoliščina, ki je toženo stranko privedla do sklepa, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Azilnega doma v Ljubljani do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Odredila je, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 20. 11. 2015 od 14.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 20. 11. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in to prvič dne 7. 12. 2006 v Republiki Madžarski, drugič dne 9. 12. 2006 v Republiki Avstriji in tretjič spet dne 12. 11. 2015 v Republiki Madžarski. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Tožena stranka se je glede begosumnosti tožnika opredelila po preučitvi policijske dokumentacije in prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal mejo države na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak šele potem, ko je bil prijet s strani policije, ter ob upoštevanju, da je že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski in enkrat v Republiki Avstriji ter nazadnje, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil azilni dom in želel iti v Italijo na nedovoljen način, izhaja, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, vendar sedaj naj bi želel ostati, ker nima druge izbire, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo Madžarski. Tožena stranka je upoštevala sorazmernost ukrepa in se glede na vse okoliščine odločila za omejitev na območje azilnega doma, ker drugače ne bo mogoče zagotoviti predaje pristojni državi članici. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, kakšen je režim varovanja v azilnem domu. S pridržanjem na prostore azilnega doma bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožnik v tožbi navaja, da dejstvo, da je določene meje prehajal legalno in določene ilegalno, kaže na to, da je zbežal iz svoje države na način, ki je bil zanj v danih trenutkih nujen. Tak način prihoda je zelo pogost. Če bi to šteli kot utemeljen sum za begosumnost prosilcev, bi morali skoraj vsem prosilcem, ki pridejo v Evropo, omejiti gibanje. Niti Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) niti pravo EU ne določata, da bi tožnik moral zaprositi za mednarodno zaščito že takoj ob prijetju s strani policije ali na policijski postaji. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je na policiji takoj zaprosil za azil. Dve in pol uri ni tako dolga doba, ki bi toženi stranki omogočala sklepanje, da je s prošnjo za mednarodno zaščito kakorkoli odlašal. Glede navedbe, da je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito že v letu 2006, pa tožnik meni, da so te navedbe nerelevantne. Celo pri kaznivih dejanjih velja, da po določenem času pregon ni več dopusten. Tožena stranka pa je štela tožniku v breme podatke izpred devetih let. Tožnik zanika, da bi bil soočen s tem, da je bilo na podlagi prstnih odtisov ugotovljeno, da je pred tem zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem in v Avstriji leta 2006 in leta 2015 na Madžarskem. Soočenje tožnika s podatki, na katere namerava tožena stranka opreti odločbo, so uradna procesna dejanja, o katerih je potrebno pripraviti zapisnik. V skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku pa tožena stranka ne bi smela izpodbijane odločbe opreti na dejstvo, glede katerih tožniku niti ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Tožnik je navedel več razlogov, zakaj je zapustil Madžarsko, ki kažejo na to, da Madžarska zanj ni varna država. Tožnik tam ni dobro razumel tolmačev za ruski jezik, ker nista dobro prevajala. Ob koncu podaje prošnje je bilo tožniku povedano, da mora v treh dneh sporočiti razloge, zakaj naj ga ne vračajo v Srbijo, s tem pa so dali tožniku vedeti, da ga bodo vrnili v Srbijo ne da bi mu dali možnost zares kaj povedati. Na Madžarskem so tožniku tudi vzeli potni list in ga niso več vrnili. Tožnik je ob podaji prošnje iskreno povedal, da se želi vrniti v Italijo, saj to državo bolje pozna. Tožniku se dejstvo, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ne sme šteti v breme, saj bi sicer lahko to šteli v breme tudi vsem ostalim prosilcem, ki pridejo v Slovenijo. Tožena stranka z ničemer ne pojasni, katere okoliščine izkazujejo nevarnost pobega. Zdi se, da tožena stranka v vseh primerih, ko ocenjuje, da bo morda potrebno izvesti postopek predaje po Dublinski uredbi III, odredi pridržanje, to pa je nedopustno. Tožnik je mnenja, da je možnost njegove vrnitve na Madžarsko majhna, ker so znani primeri, ko je Madžarska zavrnila ponovni sprejem. Poleg tega je splošno znano, da je ravnanje Madžarske s prosilci za zaščito izredno slabo. Da pa bi Slovenija podala zahtevek Avstriji za sprejem tožnika, pa ne obstaja nobena pravna podlaga. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo upravnega sodišča št. I U 1145/2015 in v povezavi z njo navaja, da bi morala tožena stranka indice, ki kažejo na obstoj ovire predaji, preveriti, tožena stranka pa jih ni preverila.

4. Na podlagi neposredne uporabe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika. Rok za implementacijo te direktive je že potekel. Vsled tega je potrebno da se na navedeni podlagi nemudoma preneha z izvajanjem ukrepa pridržanja zoper tožnika. Iz previdnosti tožnik predlaga tudi izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izvrševanje ukrepa omejitve gibanja bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Zaradi pridržanja se tožnik ne počuti dobro. Ker pritožba zoper sodbo upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva po četrtem odstavku 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V nadaljevanju tožnik opozarja na večmesečno odločanje v upravnih sporih, v katerih sodišča rešujejo spore v postopkih, ko je prosilcem za azil gibanje omejeno. Brez izdaje začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva. Na obravnavi je tožeča stranka navedla, da je težko popravljiva škoda že to, da mu je brez razlogov omejeno gibanje, z začasno odredbo pa javna korist tudi ne bi bila prizadeta. Tožnik predlaga, naj tožena stranka izpodbijani sklep odpravi in da mora po prejemu sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika na azilni dom, podrejeno pa, naj ga odpravi in naj ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da bo morala tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v azilnem domu.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne. Na obravnavi je k svojemu odgovoru na tožbo dodala še, da nasprotuje izdaji začasne odredbe, saj odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Tožnik sicer v predlogu zatrjuje nastanek težko popravljive škode, vendar je ne podkrepi z nobenimi dokazi.

6. K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 12. 2015 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je res že v letu 2006 zaprosil za azil na Madžarskem in v Avstriji in od tam samovoljno odšel, ker je tedaj v Italiji živela njegova izvenzakonska partnerica, s katero sta se potem tudi poročila. Na Ministrstvu za notranje zadeve so ga kasneje soočili s tem, da so po prstnih odtisih ugotovili, da je že takrat zaprosil za azil. Iz Gruzije je s potnim listom prišel do Albanije, mejo med Albanijo in Črno goro je prečkal ilegalno, kajti prvi poskus je bil prečkanje meje s potnim listom, potem pa so zahtevali vizum, zato se je vrnil in drugič prečkal mejo ilegalno. Pri vseh nadaljnjih prečkanjih meja je meje prečkal ilegalno, na Hrvaškem so ga tudi pridržali in je dobil prepoved prebivanja in prihoda za dve leti. Bila sta dva, tam sta zaprosila za azil in Hrvaška jima je prošnjo zavrnila. Vrnila sta se v Črno goro, kjer sta bila obsojena na zaporno kazen petih dni, ker sta ilegalno prečkala mejo. Meje je prečkal ilegalno, ker ni mogel pridobiti nobenega vizuma, ker je bil politično nezaželen. Tudi v Črni gori je zaprosil za azil, vendar mu je odvetnik pojasnil, da traja azilni postopek štiri leta in da je samo ena oseba pridobila pravico do azila. Iz tega razloga je zapustil Črno goro. Ko je prišel na Madžarsko je bil na policiji en tolmač, ki ga je v celoti razumel. Ko pa je bilo zaslišanje v zvezi s podelitvijo azila, sta bila dva tolmača in nobenega od teh dveh ni razumel, kaj sta govorila in je zahteval tudi navzkrižno zaslišanje tolmačev, da bi bil tudi eden, ki govori rusko, da bi ugotovil stopnjo njunega znanja. Vzeli so jima potna lista in dali tri dni časa, da oblikujeta argumente, zakaj ju Madžarska ne bi vrnila v Srbijo. Na Madžarskem je povedal, zakaj je prosil za azil, ti razlogi so isti kot v Sloveniji. Prepričan pa je, da sta tolmača narobe tolmačila. Preden so pretekli določeni trije dnevi sta zapustila Madžarsko, potni list so odvzeli, čeprav je prosil, naj ga vrnejo, ker je potreboval denar preko Western Uniona, da bi kupil zdravilo. Potni list je ostal na Madžarskem. Njegov namen je bil, da bi odšel v Italijo, ker je bil tam zaposlen deset let. Ko je v Sloveniji prosil za azil, so bili prisotni pooblaščenka, tolmač in gospod iz azilnega doma. Poslušali so ga, kaj ima za povedati. V azilnem domu je dobil zdravila za želodec, ne pa tudi za težave z jetri, ki jih ima. Zdravnica je rekla, da trenutno vseh zdravil, ki jih potrebuje, nima in da jih mora pridobiti. Na Madžarskem je trdil, da ni prišel iz Srbije, morebiti je prišel iz Italije, ni preciziral poti, samo povedal je, da naj bi prišel iz Evrope na Madžarsko. On je od njih zahteval argumente, zakaj naj bi ga vrnili v Srbijo. V Srbiji bi bil ilegalec, tam nima nikogar, na Srbijo ga ničesar ne veže. Razlog, da je zapustil Madžarsko, je tridnevni rok, ki so mu ga določili, nezakonito so mu odvzeli potni list in tudi s tolmačema ni bil zadovoljen. Kot pravnik meni, da njegov zagovor nima nobene veljave, ker ni nič razumel, kaj so tolmačili. S sorodniki v Gruziji kontaktira preko prijatelja iz Italije. Vizum si je poskušal pridobiti leta 2006 na nemškem veleposlaništvu, a mu je Nemčija takrat zavrnila izdajo vizuma in takrat je veljal predpis, da če ena država Schengena zavrne vstop, velja ta prepoved za vse države. Po letu 2006 pa ni več poskušal, v Italiji je pridobil vso dokumentacijo in ni bilo več potrebe. Ne zanika, da je bil njegov namen priti v Italijo. Skoraj v vsaki državi je prosil za azil, ker je bil njegov cilj, da ga ne bi vsakič vrnili v predhodno državo. Njegov cilj je pridobiti mednarodno zaščito v Evropi. V vsaki državi pa ni počakal do rešitve njegove prošnje, ker so z njim nezakonito ravnali, na Madžarskem so mu rekli, da ima možnost samo enega, to je prvega zaslišanja in na podlagi teh podatkov bo odločeno o zadevi. Državo je zapustil, ker ni razumel tolmačev, ni vedel, kdo je njegov odvetnik. Če ga v Sloveniji policija ne bi ustavila, ne bi prosil za azil. Sedaj pa, ko je vložil prošnjo, bo počakal do konca postopka. V Sloveniji je human odnos do njega, vse je na visokem nivoju, tolmači in sodišče. 9. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III. Iz tega določila izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da tožena stranka v teh primerih odloča po prostem preudarku, kjer je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

10. Sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prehajal mejo države na nedovoljen način, da je že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski in enkrat v Republiki Avstriji ter nazadnje, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, ni počakal na končno odločitev organa, ampak je zapustil azilni dom in želel iti v Italijo na nedovoljen način. Tožena stranka je po mnenju sodišča glede na navedeno pravilno sklepala, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo Madžarski, upoštevala pa je tudi načelo sorazmernosti s tem, ko se je odločila za omejitev gibanja na območje azilnega doma.

11. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo o tem, da nelegalen prehod državne meje sam po sebi še ni zadosten razlog za omejitev gibanja, vendar pa v konkretnem primeru to ni edini razlog za omejitev gibanja. Ocena, da bi tožnik lahko pobegnil, ne temelji zgolj na tem, da je ilegalno prečkal nekatere meje, ampak gre za to okoliščino v povezavi tudi z nekaterimi drugimi okoliščinami, kot so na primer ta, da je večkrat pred tem zaprosil za mednarodno zaščito in v zadevni državi ni počakal, da bi bila prošnja rešena ter da njegova ciljna država ni bila Slovenija. Razen tega je v obravnavanem primeru tožnik imel potni list, pa je kljub temu nekatere meje prečkal ilegalno. S tem v zvezi tožnik navaja, da bi za določene države potreboval vizum, ki ga ni imel. Vendar bi lahko na mejah teh držav že na sami meji prosil za priznanje mednarodne zaščite tiste države, ki zahteva vizum.

12. Pač pa se sodišče strinja s tožečo stranko, da čas, od kar je tožnik prišel v stik s policijo in ko je potem zaprosil za mednarodno zaščito, res ni tako dolg, da bi to lahko bila okoliščina, ki je prispevala k zaključku, da je begosumen, vendar pa sklep ne temelji zgolj na tej okoliščini.

13. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da so podatki o tem, da je tožnik že leta 2006 podal prošnjo za azil na Madžarskem in v Avstriji, nerelevantni. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje na to, da v kazenskem postopku kazenski pregon ni več mogoč po poteku določenega časa. V obravnavani zadevi ne gre za kazenski, ampak upravni postopek. Zakon o splošnem upravnem postopku toženi stranki ne daje omejitev, da tovrstnega dokaza ne bi smela uporabiti. Tožena stranka v obravnavani zadevi po mnenju sodišča ni mogla prezreti pomembne okoliščine, da je tožnik glede na podatke iz baze EURODAC že trikrat v drugih državah Evropske unije zaprosil za mednarodno zaščito, pa nikoli ni počakal, da bi bile prošnje rešene, to pa je v konkretni zadevi vsekakor najpomembnejša okoliščina, ki je toženo stranko privedla do sklepa, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega. Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da so ga na Ministrstvu za notranje zadeve soočili s tem, da so po prstnih odtisih ugotovili, da je že takrat zaprosil za azil. Tudi če seznanitev s tem dokazom ni nikjer zabeležena, pa to ni taka kršitev, ki bi lahko privedla do drugačne odločitve, saj je tožnik na sodišču potrdil, da je bil s tem dokazom seznanjen in tudi sam je povedal, da je res že v letu 2006 prosil za azil, vendar je iz Avstrije in Madžarske tedaj odšel, ker je tedaj v Italiji živela njegova izvenzakonska partnerica, s katero sta se potem tudi poročila.

14. Sodišče pa tudi meni, da ni utemeljenega razloga, zakaj tožnik ni počakal, da bi bila rešena njegova prošnja za mednarodno zaščito na Madžarskem v letu 2015. Navedba, da so mu dali tri dni časa, da pove razloge, zakaj ga ne morejo vrniti v Srbijo, ni utemeljen razlog za zapustitev Madžarske še pred odločitvijo o njegovi prošnji. Na Madžarskem je tožnik povedal, zakaj je prosil za azil, ti razlogi so isti kot v Sloveniji. Zgolj slabo razumevanje tolmača pa tudi ne more biti razlog za zapustitev Madžarske. Po mnenju sodišča nobeni izmed razlogov, ki jih je tožnik navedel, niso dovolj utemeljeni, da ne bi počakal do konca obravnave njegove prošnje.

15. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da zgolj iz razloga, ker je tožnikova ciljna država Italija in ne Slovenija še ni mogoče omejiti gibanja, vendar pa to ni edini razlog, na katerega je tožena stranka oprla svoj zaključek, da pri njem obstaja nevarnost pobega. Poleg tega razloga je navedla še druge razloge, ki so bili že povzeti v tej sodbi, kot je ta, da je prečkal meje ilegalno, ter da je po podatkih iz baze EURODAC že trikrat prosil za mednarodno zaščito in ni počakal do konca rešitve njegove prošnje. Sodišče se tako ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni pojasnila, katere okoliščine kažejo na nevarnost pobega. Res je, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje, vendar pa tožena stranka ni tožnika pridržala zgolj iz tega razloga, ampak tudi zato, ker je ugotovila, da obstajajo številne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega.

16. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je možnost uspešnega vračanja tožnika na Madžarsko majhna. V obravnavani zadevi iz podatkov baze EURODAC izhaja, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem, zato ni indica, ki bi kazal na to, da bi Madžarska zavrnila njegov sprejem. Tožnikove navedbe, da je ravnanje Madžarske s prosilci za azil izredno slabo, pa so povsem konkretizirane, saj je tožnik zgolj navedel, da je to splošno znano, po mnenju sodišča pa v tem primeru ne gre za kakšno tako dejstvo, ki bi bilo splošno znano. Tožnik bi moral navesti konkretne okoliščine, da je bilo prav z njim ravnanje izredno slabo, tega pa ni navedel, do česar se je sodišče že opredelilo v tej sodbi. Glede citiranja sodbe upravnega sodišča, kjer je bilo navedeno, da bi morala tožena stranka indice, ki kažejo na obstoj ovire predaje, preveriti, pa sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi takih indicov ni, zato ji tudi ni mogoče očitati kršitve te dolžnosti.

17. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je Direktiva 2013/33/EU neposredno uporabljiva in da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, vendar pa bi to veljalo, če bi sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, ker pa je tožbo zavrnilo, pa citiranje te direktive v obravnavani zadevi ni relevantno.

18. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. K točki II izreka:

20. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

22. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Glede škode tožnik navaja, da se zaradi pridržanja ne počuti dobro, taka navedba škode pa je premalo konkretizirana in obrazložena, da bi se lahko štelo, da mu grozi težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik ni pojasnil, v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na območje azilnega doma povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva.

23. Nadalje se tožnik pri navedbi težko popravljive škode sklicuje na to, da če bi s tožbo uspel, ne bi mogel učinkovito uveljavljati sodnega varstva, ker pritožba zoper sodbo upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev. Vendar tožnik na prvi stopnji s tožbo ni uspel, saj je sodišče s to sodbo njegovo tožbo zavrnilo.

24. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega v primeru uspeha s tožbo na zadnji inštanci za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, saj bi s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo s seboj v nasprotje.

25. Ker sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težko popravljivosti, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.