Jedro

Za tožnikovo pridržanje je podan zakoniti razlog iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, to je, da obstaja znatna nevarnost da bo tožnik, če ne bo njegovo gibanje omejeno, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Dublinske uredbe III. Na tožnikovo begosumnost tudi po presoji Vrhovnega sodišča z veliko mero verjetnosti kažejo njegova dejanja v dosedanjih postopkih, ki so ugotovljena v izpodbijanih sklepu in sodbi ter jim tožnik niti ne ugovarja, in sicer da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi že v drugih državah, da ni počakal na rešitev prošnje, da je izrecno navedel, da ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji in je zanjo zaprosil šele, ko je bil prijet, saj si želi v Italijo in ne želi nazaj na Madžarsko, meje med državami pa je prehajal na nelegalen način.

Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da npr. nedovoljeno prehajanje državnih mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku in vlaganje prošenj, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistema mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa I U 1707/2015-13) je sodišče prve stopnje po opravljani glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-275/2015/3 (1313-10) z dne 23. 11. 2015, s katerim je bilo odločeno, da se tožnika A. M., roj. ... v kraju Tbilisi, državljana Gruzije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Azilnega doma v Ljubljani, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (1. točka izreka sklepa) ter da se prosilec pridrži za namen predaje od ustne seznanitve dne 20. 11. 2015 od 14.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na drugi odstavek 28. člena Uredbe EU, št. 604/2013. Pri odločanju ni prekoračila meje prostega preudarka ter je v zadostni meri obrazložila vsa relevantna dejstva – dejanske in pravne okoliščine o njegovi uporabi. Sicer pa je v pretežni meri sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa (na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1) ter se sklicevalo na razloge tožene stranke. Poudarilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski in enkrat v Republiki Avstriji ter nazadnje ni počakal na končno odločitev organa, ampak je zapustil azilni dom in želel iti v Italijo na nedovoljen način. Zato je, glede na vse okoliščine, tožena stranka pravilno sklepala, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo, upoštevala pa je tudi načelo sorazmernosti s tem, ko je določila omejitev gibanja na območje azilnega doma.

3. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da ji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep tožene stranke odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugovarja zaključkom, da ilegalni prehod meje povečuje nevarnost pobega, prav tako dejstvo, da je tožnik že zaprosil oziroma bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito v neki drugi državi, ni dovolj in se mu ne sme šteti v breme, tako kot se mu ne sme šteti v breme, da ni imel Slovenije za ciljno državo. Tožena stranka oziroma sodišče bi morala za navedbo, da bi lahko drugje zaprosil za mednarodno zaščito, ugotavljati tudi, ali ta država spoštuje načelo nevračanja oziroma Konvencijo o statusu begunca. Glede podatkov iz EURODAC meni, da so glede na starost vnosa (iz leta 2006) nerelevantni, poleg tega je o tem znano premalo informacij. Neobrazloženo je, zakaj naj bi ti podatki bili pokazatelj za znatno nevarnost pobega, prav tako ni jasno, zakaj je tožnik leta 2006 zaprosil za zaščito. Razlogi oziroma obrazložitev so pavšalni, neobrazloženi in neutemeljeni. Iz obrazložitve ne izhaja obstoj znatne nevarnosti pobega, ki ni izkazana. Tudi prosti preudarek ni uporabljen na način, ki bi ustrezal namenu določbe. V nadaljevanju pritožbe opozarja na razmere na Madžarskem in možnosti vračanja na Madžarsko. Sklicuje se na sodbe nemških sodišč, sodbo luksemburškega sodišča ter haaškega sodišča. Opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, v skladu s katero ni dovoljeno prosilcev za mednarodno zaščito vračati v državo, ki krši človekove pravice. Opozarja pa tudi na obrazložitev v zadevi I U 1145/2015, da nižanje stopnje verjetnosti predaje zmanjša upravičenost pridržanja. Tožena stranka namreč ovir za predajo ni preverila in se do njih ni opredelila. Morala pa bi utemeljiti, kakšna je sploh možnost predaje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drugi odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinske uredbe III), na katerega je izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju oprla tožena stranka, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi pododstavek tretjega odstavka tega člena pa določa, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo.

7. Iz podatkov v upravnem in sodnem spisu ter izpodbijanega sklepa tožene stranke in sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik že v letu 2006 zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem in v Avstriji, od tam samovoljno odšel v Italijo, kjer je nato tudi 8 oziroma 10 let delal. Po tem se je vrnil v Gruzijo, od tam pa je odšel preko Turčije in Albanije v Črno Goro, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito, pa na Hrvaško in Madžarsko, kjer je spet zaprosil za mednarodno zaščito. Iz baze podatkov EURODAC je tako razvidno, da je najprej zaprosil za mednarodno zaščito 7. 12. 2006 v Republiki Madžarski in 9. 12. 2006 v Republiki Avstriji ter nato ponovno 12. 11. 2015 spet v Republiki Madžarski in ni počakal na zaključek postopka. V Sloveniji je zaprosil za azil 20. 11. 2015, ko ga je prijela slovenska policija. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je glede na podatke upravnega in sodnega spisa oziroma obrazložitev tožene stranke in sodišča prve stopnje tožnikova begosumnost nedvomno podana. Zato je za tožnikovo pridržanje podan zakoniti razlog iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, to je, da obstaja znatna nevarnost da bo tožnik, če ne bo njegovo gibanje omejeno, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Dublinske uredbe III.

8. Na tožnikovo begosumnost tudi po presoji Vrhovnega sodišča z veliko mero verjetnosti kažejo njegova dejanja v dosedanjih postopkih, ki so ugotovljena v izpodbijanih sklepu in sodbi ter jim tožnik niti ne ugovarja, in sicer da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi že v drugih državah, da ni počakal na rešitev prošnje, da je izrecno navedel, da ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji in je za njo zaprosil šele, ko je bil prijet, saj si želi v Italijo in ne želi nazaj na Madžarsko, meje med državami pa je prehajal na nelegalen način.

9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da se prošnji za mednarodno zaščito, vloženi v letu 2006, ne smeta upoštevati oziroma sta nerelevantni, ter v zvezi s tem sklicevanje na to, da celo v kazenskem postopku po poteku določenega časa kazenski pregon ni več mogoč. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ob tem, da ne gre za kazenski, ampak upravni postopek, Zakon o splošnem upravnem postopku toženi stranki ne določa časovnih omejitev za uporabo tega dokaza, prav tako ne Zakon o mednarodni zaščiti. Podatki v sistemu EURODAC so namenjeni za pomoč pri določanju države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen Uredbe (EU) št. 603/2013 z dne 26. junija 2013 (prenovitev)), torej za lažjo uporabo Dublinske konvencije (v uvodnih določbah je med drugim navedeno, da bi moralo biti najdaljše obdobje hranjenja podatkov o prstnih odtisih v centralnem sistemu precej dolgo) in tožena stranka je iz sistema pridobila podatke, da je tožnik že trikrat v drugih državah EU zaprosil za mednarodno zaščito, pa nikoli ni počakal na zaključek postopka. To pa je nedvomno podatek, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča, še posebej ob upoštevanju tudi drugih okoliščin konkretnega primera, kaže na obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka za predajo. Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da npr. nedovoljeno prehajanje državnih mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku in vlaganje prošenj, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistema mednarodne zaščite (npr. sodba I Up 418/2013).

10. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da se tožniku ne sme šteti v breme, da Slovenije ni imel za ciljno državo. To dejstvo tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže predvsem na obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici, saj nima interesa za končanje tega postopka, temveč ima za cilj priti v Italijo, čeprav je kasneje zatrjeval, da bo v Sloveniji počakal na odločitev. V zvezi s tem in tudi ugovori, da tožnik ne želi biti vrnjen Republiki Madžarski, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredba, ki določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (za preprečitev ali vsaj zmanjšanje pojava "asylum shoppinga" v praksi). Skupni evropski azilni sistem je namreč zasnovan na domnevi medsebojnega zaupanja, da vse države, ki sodelujejo v njem (države članice in tretje države) spoštujejo temeljne pravice, vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji, protokolu iz leta 1967 ter EKČP (glej sodbo SEU - veliki senat - v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10). Namen Dublinske uredbe je med drugim racionalizacija obravnavanja prošenj za azil ter preprečitev zasičenosti sistema z obveznostjo obravnavanja prošenj, ki jih vlagajo isti prosilci za azil v različnih državah članicah EU. Njen cilj je, kot izhaja iz uvodnih določb Dublinske uredbe III (točki 4 in 5), da se vzpostavi jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavo prošenj za azil. Ta sistem naj bi zagotavljal učinkovit dostop do azilnega postopka, hkrati pa ne bi smel ogrožati cilja uredbe - to je hitro obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Z določitvijo države, ki je odgovorna za obravnavanje prošenj za azil, se povečuje pravna varnost za prosilce, sistem pa, kot je bilo že poudarjeno, onemogoča tako imenovani forum shopping (izbiro države oziroma odločujočega organa).

11. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede razmer na Madžarskem, ki glede na odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu za obravnavano zadevo niti niso relevantni, saj tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločila, v katero državo bo tožnik predan, pa Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da ima skupni azilni sistem pri delovanju v določenih državah članicah lahko težave in pomanjkljivosti. V nekaterih državah lahko obstaja resna nevarnost, da bo prosilec za azil v primeru predaje obravnavan na nečloveški in ponižujoč način, zato je domneva, da bo prosilec v vsaki državi članici obravnavan v skladu s pravicami iz Listine EU o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije in EKČP, izpodbojna. Zaradi pomena, ki ga ima skupni evropski azilni sistem, predaje prosilca odgovorni državi članici ne prepreči že najmanjša kršitev Direktiv 2003/9, 2004/83 ali 2005/85. Le če obstaja resna nevarnost, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil), predaja prosilca v takšno državo ni v skladu z določbami Uredbe.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.