Jedro

Ugotovitev sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pomeni, da med strankama še vedno velja odpovedana pogodba o zaposlitvi. Delavec je zato upravičen zahtevati reintegracijo in vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v zvezi z zahtevano reintegracijo odloči le, da je delodajalec delavca dolžan pozvati nazaj na delo, saj bi z odločitvijo, da ga je dolžan pozvati na delo na ustrezno delovno mesto, prekoračilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi toženih strank zoper delno sodbo se delno ugodi tako, da se besedilo 2. tč. izreka „na ustrezno delovno mesto“ razveljavi in se 2. tč. izreka v celoti glasi: „Drugotožena stranka U. je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji za ves čas od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva vzpostavitve zakonitega stanja priznati vse pravice iz delovnega razmerja v roku 15 dni, da ne bo izvršbe“.

V preostalem se pritožba toženih strank zoper delno sodbo zavrne, prav tako se v celoti zavrne pritožba tožnice zoper izpodbijani del sodbe in se potrdita nerazveljavljeni del izpodbijane delne sodbe in izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje.

Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo z dne 7. 4. 2008 kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2005. Drugotoženi stranki (U.) je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na ustrezno delovno mesto in ji za ves čas od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva vzpostavitve zakonitega stanja prizna vse pravice iz delovnega razmerja, v roku 15 dni. Prvotoženi stranki (P.F.U.) pa je naložilo, da je tožnici od 18. 4. 2006 do vrnitve nazaj na delo dolžna obračunati bruto plačo v višini, ki predstavlja razliko med plačo, ki jo je tožnica prejemala pri drugem delodajalcu, to je P.F.K. in prejetim nadomestilom na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 22. 3. 2006 in odločbe št. ... z dne 10. 7. 2006 ter bruto plačo, ki bi jo morala tožnica prejeti pri prvotoženi stranki na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 10. 2005, od bruto zneska obračunati davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, v 15 dneh. Sodišče prve stopnje je nadalje z izpodbijano sodbo z dne 2. 6. 2008 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za mesec oktober 2005 obračunati razliko v plači med plačo, odmerjeno na podlagi količnika 6,4 in plačo, obračunano na podlagi količnika 4,7 ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače je zavrnilo (15.831,34 EUR iz naslova premalo izplačane bruto plače za opravljeno pedagoško prakso, 3.992,14 EUR za neizplačanih 92 ur laboratorijskih vaj, 7.023.288,00 SIT oz. 29.307,66 EUR iz naslova premalo plačanih ur pedagoške obveznosti, ter razliko med višino plače, ki bi jo tožnica morala prejemati s strani tožene stranke po podpisu aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 10. 2005 ter vtoževanim zneskom 837.454,00 SIT oz. 3.494,63 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper delno sodbo sta se pravočasno pritožili toženi stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano delno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oz., da pritožbeno sodišče v smislu čl. 30/1 ZDSS-1 samo opravi obravnavo. V pritožbi poudarjata, da je prvostopno sodišče odločilo v nasprotju s 1. odst. 2. čl. ZPP, ker ni odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, hkrati pa je tožbeni zahtevek prekoračilo v točki 2. in 3. izreka sodbe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sporna je namreč odločitev v tč. 2 izreka, da je drugotožena stranka dolžna tožnico pozvati na „ustrezno“ delovno mesto. Tega tožnica ni zahtevala in tako tudi ni definirano v tožbenem zahtevku. Tožnica je namreč zahtevala vrnitev na točno določeno mesto „visokošolske učiteljice za predmetno področje tehnične dokumentacije, didaktike, tehnike in tehnologije gradiv“. Odločitev sodišča prve stopnje je izven tožbenega zahtevka, o takšnem nedoločenem mestu pa ni v sodbi nobenih razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Tožbeni zahtevek je v tem delu prekoračen, saj je konkreten naziv delovnega mesta v smislu 3. alinee 1. odst. 29. čl. ZDR bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi sodbe. Ustrezno delovno mesto pomeni ustrezno zaposlitev, torej takšno, za katero se zahteva ista stopnja in vrsta izobrazbe. Ker je takšnih mest lahko več, je s sodbo prekoračen tožbeni zahtevek, kot takšen pa tudi ni sklepčen in izvršljiv. Podana je zmotna uporaba materialnega prava, saj je za vsako spremembo pogodbe o zaposlitvi, potrebno soglasje obeh pogodbenih strank. Sodišče nima pristojnosti, da nadomesti pogodbeno voljo obeh strank. Med razlogi sodbe in listinami v spisu je podano veliko nasprotje. V modifikaciji tožbe z dne 7.4.2008 je tožnica zajela le 4. odst. tožbe ne pa tudi 3. in 5. odst. tožbe, kar sodišče ne upošteva. Sodišče ni točno sledilo modificiranemu tožbenemu zahtevku, s čimer zopet odloča izven tožbenega zahtevka. Sodišče omenja bruto plačo na podlagi „aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 26.10.2005“, tožnica pa je tožila točno določen znesek 837.454,00 SIT oz. 3.494,63 EUR, pri čemer ta posamezni mesečni znesek sploh ni specificiran. Izpodbijana sodba nima razlogov o ugovoru zastaranja vseh denarnih zahtevkov tožnice. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz predloženih listin v spisu in izpovedi priče G. izhaja, da je bila delavka do 18. 4. 2006 v 100 % bolniškem staležu, zato odpoved sploh ni pričela učinkovati. To pa istočasno pomeni, da v času odpovedi ni več imela habilitacije, kar zmotno ugotavlja sodišče. Zatrjevanje tožene stranke, da tožnica denarno ni bila v ničemer prikrajšana, sodišče sploh ni ugotavljalo (npr. s predlaganim izvedencem). Tožnica namreč denarne terjatve po višini in po pravilu dokaznega bremena ni dokazala. Pravdno sodišče (še) ni moglo odločati o zakonitosti oz. nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je postopek odpovedi na podlagi odločitve sodbe Upravnega sodišča RS z dne 29. 2. 2008 dejansko še v teku. Zmotna je ocena, da je upravno sodišče „že odločilo“, da je odpoved nezakonita. Delovno sodišče bi ob pravilni presoji moralo predmetni postopek prekiniti do odločitve o predhodnem vprašanju, na katerega bo odgovor sedaj dala tožena stranka s ponovno izvedbo postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru poudarja, da sta toženi stranki očitno prezrli, da tožnica zahteva od tožene stranke, da ji obračuna in izplača plačo, ki bi jo tožnica morala prejeti pri toženi stranki v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer v bruto znesku 837.454,00 SIT oz. 3.494,63 EUR in da tožnica do toženih strank uveljavlja še druge denarne zahtevke. Sodišče prve stopnje pa je v delni sodbi odločilo zgolj o zahtevku tožnice po obračunu in izplačilu plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še to deloma, saj je sodišče z delno sodbo zahtevku tožnice v tem delu ugodilo le do višine plače, kakršno bi tožnica morala prejemati po podpisani pogodbi o zaposlitvi in aneksu k navedeni pogodbi, kar je v obrazložitvi tudi navedeno. Tako so zmotna vsa naziranja toženih strank, da je sodišče odločilo izven tožbenega zahtevka. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati z dnem vročitve. Tožnici je le delovno razmerje prenehalo z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti. Upravno sodišče RS je s sodbo z dne 29. 2. 2008 odpravilo sklep U.. Z odpravo sklepa pa je odpadla tudi pravna podlaga odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Razlog, ki je tožnici onemogočal izvrševanje pogodbe o zaposlitvi je odpadel, kar pomenijo, da obstajajo vsi pogoji, da tožnica ponovno prične opravljati delo, saj je v času odpovedi še imela habilitacijo.

Zoper sodbo z dne 2. 6. 2008, smiselno pa zoper del sodbe, v katerem tožnica ni uspela, se je pritožila tožnica in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, saj je pri izdaji izpodbijane sodbe uporabilo dokaze in upoštevalo navedbe tožene stranke, ki so bile sodišču predložene prepozno. Tožena stranka je namreč na obravnavi dne 19.11.2007 v spis vložila pripravljalno vlogo, v kateri je podala nove navedbe in dokaze, narok za prvo obravnavo pa je bil že 24. 9. 2007. Sodišče prve stopnje je opozorilo na prekluzijo ter tožnici pojasnilo, da v kolikor ji sodišče ne bo dopustilo roka za odgovor na prejeto vlogo, lahko tožnica šteje, da te vloge sodišče ne bo upoštevalo. Sodišče tožnici roka ni določilo, vendar pa iz dokaznega sklepa z dne 2. 6. 2008 izhaja, da je senat vpogledal in prebral listine v spisu, med katerimi pa so navedeni tudi zapisniki seje kolegija dekana v obdobju od 29. 9. 1999 do 20. 10. 2003 ter prošnja za realizacijo sklepov katedre za tehniko z dne 22. 12. 2004. Na te dokaze se tudi sklicuje sodišče pri utemeljevanju izpodbijane sodbe. Glede višjega koeficienta zaradi pridobljene državne nagrade tožnica opozarja, da je toženi stranki že 1. 7. 2005 seznanila, da je dobila državno nagrado. V dokaz jima je posredovala tudi obvestilo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 27. 6. 2005 iz katerega je razvidno, da je odbor za podeljevanje nagrad RS na področju šolstva sklenil, da tožnici podeli nagrado. Tako je zmotno stališče sodišča, da je tožnica nagrado prejela šele 5. 10. 2005. Treba je namreč ločiti med dodelitvijo nagrade in njeno fizično podelitvijo. Tožnici je bila namreč nagrada dodeljena že 20. 6. 2005. Tudi priča M.S. je povedal, da se mu je plača povečala takoj po prejemu obvestila s strani ministrstva. Glede plačila za večji obseg opravljenega dela pa tožnica poudarja, da je med strankami nesporno ugotovljeno, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravila več ur dela, kot ji ga je tožena stranka plačala. Tožena stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da je bila tožnica dolžna izvesti prilagoditve študijskega programa na način, da bi ga lahko izvršila v okviru 6 oz. 8 tedenskih ur neposrednega dela s študenti. Pri tem se je tožena stranka sklicevala zgolj na sprejete sklepe kolegija dekanje, na da bi pri tem izkazala, na podlagi katerih materialnih predpisov je možna prilagoditev že sprejetih študijskih programov. Brez ustrezne materialne podlage študijskih programov ni možno spreminjati, niti ne prilagajati, pri čemer tožena stranka tudi ne pojasni, kaj pomeni „prilagoditev oz. racionalizacija študijskih programov“. Tožnica ni pristojna za spremembo oz. prilagoditev študijskega progama, ki je verificiran na svetu za visoko šolstvo. Vse pedagoške ure, vaje in seminarji morajo biti pokriti. Tožnica ni bila dolžna izvesti prilagoditve brez jasnih in konkretnih navodil delodajalca. Toženi stranki sta bili dolžni predložiti plan racionalizacije izvajanja programa. Tožnica je nadalje predložila dokaz pristojnega ministrstva, iz katerega izhaja, da je tožena stranka za tožnico vsako leto najavljala sedaj sicer sporne ure. Sodišče prve stopnje je nadalje s tem, ko se je oprlo na Merila za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev U., storilo bistveno kršitev določb postopka. Odločitev je v nasprotju z listinami v spisu. Merila v vtoževanem obdobju sploh niso bila sprejeta in se torej niso mogla uporabljati. Sodišče zmotno ugotavlja, da so bila merila sprejeta 17. 10. 2001, prečiščeno besedilo pa 19. 6. 2004. Merila, ki jih je tožena stranka vložila v spis so brez datuma sprejema in brez podpisa pristojne osebe in so tako brez dokazne moči. Tudi sama tožena stranka v vlogi z dne 19. 11. 2007 navaja, da so bila merila sprejeta 21. 12. 2004. Tožena stranka k merilom ni pristopila, kar izhaja iz dopisov dr. R. in dr. K. z dne 20.4.2005. Pričanje dr. S. izkazuje, da so bili pri toženi stranki primeri, ko so zaposleni opravljali več ur in so le te dobili tudi plačane, to pa je potrdil tudi priča dr. D.. Zmotno je stališče sodišča, da je tožena stranka sprejela sklepe o racionalizaciji programa in da je bila tožnica o teh sklepih obveščena. Glede teh dokazov (sklepov) je bila tožena stranka prekludirana. Sklep z dne 24. 10. 2000, ki ga povzema sodišče obveznost racionalizacije nalaga oddelku in ne nosilcu predmeta. Glede obveščanja zaposlenih o sklepih kolegija so pričanja G., K. in R. izredno pavšalna, čeprav jim sodišče podaja izredno visoko stopnjo verodostojnosti. Tožnica s sklepi kolegija dekanje ni bila seznanjena. V kolikor bi bil vodja oddelka dr. K. vedel za racionalizacijo, bi to zagotovo zahteval tudi od tožnice in bi tako moral nasprotovati sklepom oddelka z dne 8. 9. 2005 in 28. 9. 2005, v katerih katedra predlaga, da se tožnici izvede plačilo v skladu s plačilom Ministrstva za šolstvo. Tožena stranka ni sprejela nobenih odločitev, tožnici je ves čas ustno zagotavljala, da bosta zadeve uredili in tožnica je bila ves čas v dobri veri, da tako tudi bo. Tožnica tudi meni, da ni pogojev za nadurno delo, daj gre za kontinuiran povečan obseg dela, ki ga je bila dolžna reševati tožena stranka kot delodajalec. Vsekakor pa ni v nikakršni povezavi delo tožnice pri toženi stranki in dela, ki jih je tožnica opravljala drugje. Tožnica na U.M. nikoli ni opravljala kakršnihkoli del. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo tožnice. V njej prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne. Prekluzija ni podana, saj je tožnica na 1. naroku navajala nova dejstva in predložila listinske dokaze, zato je sodišče pravdnima strankama utemeljeno dopustilo 15. dnevni rok, da so o njih izjasnita. Iz navedenega razloga je sodišče upravičeno upoštevalo vlogo tožene stranke z dne 16. 11. 2007, s katero je le ta le odgovorila na nove navedbe tožnice. Sklep na odboru ne predstavlja podelitve državne nagrade, podelitev je bila v oktobru. Glede študijskega programa so priče jasno izpovedale, da ko je sprejet, se mora upoštevati in izvajati, vse ostalo je stvar tehnične izvedbe. Vsa dela in obveznosti tožnice so bila zajeta v njen okvir redne delovne obveznosti. Nadurnega dela ni opravljala. Dekan sklepa o nadurnem delu ni nikoli izdal. Ministrstvo ne plačuje viška rednih delovnih ur. Tožnica je dobila soglasje za dopolnilno delo v K., ob tem pa toženi stranki ni jasno, kako ga je zmogla, če rednega dela ni zmogla v normalnih okvirih. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba toženih strank zoper delno sodbo je delno utemeljena, pritožba tožnice zoper sodbo pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pa sodišče prve stopnje v delni sodbi delno prekoračilo tožbeni zahtevek, zaradi česar je bilo njegovo odločitev v delni sodbi potrebno delno razveljaviti.

K pritožbi toženih strank zoper delno sodbo z dne 7. 4. 2008 Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede zahtevkov, zajetih v izreku delne sodbe pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena in koherentna ter materialno pravno pravilna. K tem razlogom, pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. Glede pritožbenih navedb toženih strank pa le še pojasnjuje: Posledica nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je reintegracija tožnice v delovno razmerje in naložitev drugotoženi stranki, da jo pozove nazaj na delo. Z ugotovitvijo nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se vzpostavi stanje, kot je obstajalo pred izdajo redne odpovedi. Pravni položaj delavca je torej takšen, kot da ne bi bila izdana nezakonita odločitev o prenehanju delovnega razmerja, torej, kot da pogodba o zaposlitvi ne bi bila odpovedana in je zato med strankama še vedno v veljavi. Ker se z reintegracijo vzpostavi prejšnje stanje, je delavec upravičen zahtevati vse pravice po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Ker se v vmesnem času razmere lahko spremenijo, tako, da vrnitev delavca na njegovo delovno mesto ni več mogoča, je delodajalec delavcu od dneva vrnitve dalje dolžan zagotoviti ustrezen zakoniti delavnopravni status. Kako delodajalec to stori, pa je v njegovi domeni. Sodišče tako po tem, ko ugotovi, da je bila odpoved nezakonita lahko odloči le, da je delodajalec delavca dolžan pozvati nazaj na delo. S takšno odločitvijo sodišče vzpostavi prejšnje stanje, obenem pa ne posega v pogodbeno svobodo pravdnih strank. S tem ko je sodišče prve stopnje odločilo, da je drugotožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na ustrezno delovno mesto, je dejansko prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar sta toženi stranki utemeljeno opozorili v pritožbi. Ustrezno delovno mesto je namreč lahko tudi drugo delovno mesto, torej takšno, za katero pravdni stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s 357. čl. ZPP sodišče druge stopnje, če ugotovi, da je bil s sodbo sodišča prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka, s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru narava prekoračitve tožbenega zahtevka ni takšna, da bi narekovala vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato je iz navedenega razloga pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi toženih strank delno ugodi in izpodbijano delno sodbo razveljavi le v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na „ustrezno delovno mesto“. Ker sodišče prve stopnje ni zavrnilo drugačnega tožbenega zahtevka (glede vrnitev tožnice na delovno mesto „visokošolske učiteljice za predmetno področje tehnične dokumentacije, didaktike, tehnike in tehnologije gradiv“), v zvezi s tem pa ni bil podan predlog za izdajo dopolnilne sodbe, se šteje, da je tožbeni zahtevek v tem delu umaknjen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da sodišče prve stopnje ni sledilo modificiranemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je v delni sodbi odločilo zgolj o zahtevku tožnice po obračunu in izplačilu plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še to deloma, saj je sodišče z delno sodbo zahtevku tožnice v tem delu ugodilo le do višine plače, kakršno bi tožnica morala prejemati po podpisani pogodbi o zaposlitvi in aneksu k navedeni pogodbi, kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi izrecno navedeno.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani delni sodbi resda ni izrecno citiralo 206. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.), po katerem terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje terjatev, zapadlih pred 7. 6. 2004 (list. št. 85), kamor pa tožničine terjatve iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spadajo, saj so zapadle po prej citiranem datumu. Iz navedenega razloga se sodišču prve stopnje do tega ugovora tožene stranke ni bilo treba opredeliti v delni sodbi, temveč se je do njega pravilno opredelilo šele v sodbi z dne 2. 6. 2008, v kateri je obravnavalo tudi tožničine zahtevke, nastale pred 7. 6. 2004. Toženi stranki tudi nimata prav, ko trdita, da odpoved ni pričela učinkovati do 18.4.2006, saj je bila do tega dne tožnica v bolniškem staležu, to pa istočasno pomeni, da v času odpovedi tožnica ni več imela habilitacije. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati z dnem vročitve odpovedi. Odpovedni rok namreč začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi (93. čl. ZDR). Prav dejstvo, da je delavec v odpovednem roku, pomeni, da je odpoved pričela učinkovati, saj sicer delavec ne bi bil v odpovednem roku. Praviloma po poteku odpovednega roka preneha delovno razmerje. V 3. odst. 116. čl. ZDR je določeno le, da delavcu, ki je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka, ni pa določeno, da odpoved prične učinkovati šele z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo oz. najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo okoliščine zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času, ko je bila odpoved podana.

Toženi stranki se motita, ko trdita, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti do odločitve o predhodnem vprašanju. Delovno sodišče v skladu z 21. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprememb.) postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja prekine le izjemoma, pa še to le v primeru, v katerem se postopek sicer tudi po določbah ZPP prekine, to je, če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. V konkretnem primeru je Upravno sodišče RS s sodbo z dne 29. 2. 2008 (priloga C1) že odpravilo sklep U.. Z odpravo sklepa pa je odpadla tudi pravna podlaga odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Razlog, ki je tožnici onemogočal izvrševanje pogodbe o zaposlitvi je odpadel, kar pomeni, da je tožnica v času, ko ji je bila dana odpoved (glede na določbe 227. čl. Statuta U., ki določa, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve), izpolnjevala vse pogoje za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Upravno sodišče je sklep U. odpravilo (ex tunc). Odprava učinkuje za nazaj, posledica odprave pa je vzpostavitev stanja pred izdajo izpodbijanih sklepov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sodišče presoja zakonitost odpovedi v času, ko je bila dana, zato za predmetni postopek ni več ključno, kaj bo drugotožena stranka odločila v novih sklepih. Iz navedenega razloga tudi ni bilo pogojev za prekinitev postopka po prej citirani določbi ZDSS-1. Ker ostale pritožbene navedbe toženih strank za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako toženi stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano delno sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijani del sodbe z dne 2. 6. 2008 Tudi glede tožbenih zahtevkov, zajetih v izreku sodbe z dne 2. 6. 2008, ki jih izpodbija tožnica, je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri čemer je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, ki so odločilnega pomena (360. čl. ZPP) pa dodaja naslednje: Tožnica ima sicer prav, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je vpogledalo in prebralo listine v spisu, glede katerih je nastopila dokazna prekluzija, na kar je sodišče toženo stranko na naroku za glavno obravnavo dne 19. 11. 2007 celo izrecno opozorilo. Vendar pa navedena nepravilnost ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Za tožnico so sporni predvsem sklepi oz. zapisniki sej kolegija dekana v obdobju od 29. 9. 1999 do 20. 10. 2003, na katere je prvostopno sodišče tudi oprlo svojo odločitev. Ti zapisniki so bili resda posredovani tudi na naroku za glavno obravnavo dne 19. 11. 2007 (torej prepozno), vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka te iste sporne zapisnike predložila že v odgovoru na tožbo in se v spisu nahajajo pod prilogo B1, zato se je sodišče prve stopnje na njih tudi utemeljeno sklicevalo. Sodišče prve stopnje pa na druge sporne listine svoje odločitve ni oprlo. Iz navedenih razlogov bistvena kršitev postopka ni podana.

Glede zahtevka po izplačilu razlike v plači zaradi pridobljene državne nagrade: Pritožbeni očitki glede tega dela zahtevka so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnici nagrada podeljena dne 5. 10. 2005. Tožnica je resda zatrjevala, da je toženi stranki že 1. 7. 2005 seznanila o tem, da je dobila državno nagrado, pri čemer jima je posredovala tudi obvestilo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 27. 6. 2005, iz katerega je razvidno, da je odbor za podeljevanje nagrad RS na področju šolstva sklenil, da tožnici podeli nagrado. Tožnica navedene listine (obvestilo ministrstva) v spis ni predložila, zato sodišče prve stopnje niti ni moglo preveriti, kaj natančno je v tej listini zapisano. Iz navedenega razloga je pravilno zaključilo, da tožnica z listinami, ki jih je predložila sodišču, ni izkazala, da bi nagrado prejela pred datumom, ki je naveden na listini pod oznako A26. Glede zahtevkov v zvezi s plačilom večjega obsega opravljenega dela (v okviru polnega delovnega časa): Tudi glede navedenih zahtevkov (večji obseg opravljenega dela v okviru pedagoške obveznosti, pedagoške prakse in nadomeščanja asistenta) je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič ter predloženih listin sprejeto odločitev zelo jasno in natančno obrazložilo. Z njegovo dokazno oceno ter pravno presojo se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe prič dr. J.R. (prodekana fakultete), J.G. (tajnika fakultete) in dr. S.K. (predstojnika oddelka za fiziko in tehniko od leta 2002-2006) za skladne in verodostojne. V verodostojne izpovedbe teh prič, ki so bile v vtoževanem obdobju seznanjene z delovanjem fakultete in vsemi spornimi vprašanji, nima pomisleka niti pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da navedene priče niso imele prav nobenega razloga, da bi izpovedovale v tožničino škodo, tožnica pa tudi ni navedla, iz katerega razloga bi navedene priče namenoma izpovedovale drugače, kot je izpovedala tožnica. Tožnica v pritožbi ponovno poudarja, da ni bila pristojna za spremembo oz. prilagoditev študijskega progama, ki je verificiran na svetu za visoko šolstvo in da ni bila dolžna izvesti prilagoditve brez jasnih in konkretnih navodil delodajalca ter da sklep z dne 24. 10. 2000, ki ga povzema sodišče prve stopnje, obveznost racionalizacije nalaga oddelku in ne nosilcu predmeta. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje povzelo, da iz navedenega sklepa izhaja, da ne gre za racionalizacijo (krčenje) vsebin verificiranih študijskih programov, pač pa za spremembe načina izvedbe programa (npr. zmanjšanje frontalnega podajanja snovi študentom in vključevanje drugih oblik dela s študenti). Resda je bilo oddelku naloženo, naj izvedbo programa prilagodi danim kadrovskim in finančnim zmožnostim, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da oddelek sestavljajo zaposleni na oddelku in torej oddelek sam, brez svojih zaposlenih, racionalizacije niti ne more izvesti. V zvezi z navedenim je tudi priča dr. K. izpovedal, da je bil navedeni predlog dan na kolegijih predstojnikov in na senatu fakultete, predstojniki pa so to nato povedali zaposlenim na sestankih oddelkov (list. št. 194). Dr. K. je še izpovedal, da imajo nosilci predmetov avtonomijo, tako da se posredovanje predstojnika pričakuje le, če je kaj narobe, sicer pa ni običajno, da bi predstojnik nadziral nosilca predmeta. Glede na takšno izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dr. K. tožnico seznanil z možnostjo racionalizacije, pa tudi, kot je sam izpovedal v soočenju s tožnico, z dejstvom, da ji ure nad 8 ur ne bodo plačane, zato tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bilo tožnici, kot zaposlenemu, z visoko stopnjo avtonomije pri organizaciji lastnega dela jasno, na kakšen način si lahko organizira delo, da ne bo presegala 8 ur na teden. Pritožbeno sodišče pa tudi meni, da bi tožnica, v kolikor ji navodila niso bila razumljiva, lahko od delodajalca zahtevala natančnejše pisno navodilo v zvezi z navedenim, pa tega ni storila. Vtoževane ure tožnici iz zgoraj navedenih razlogov zato ne morejo biti priznane in plačane.

Zmotno je tožničino prepričanje, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z delom tožnice pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je glede navedenega povzelo, da soglaša s stališčem toženih strank, da tožnica ni mogla biti prekomerno obremenjena z delovno obveznostjo, glede na to, da je zmogla dopolnilno delo pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, pri katerem delodajalcu je tožnica opravljala dopolnilno delo, saj to niti ni relevantno, temveč je zgolj ugotovilo, da iz sklepa št. 22 z dne 20. 10. 2003 (priloga B1) izhaja, da je bilo tožnici v letu 2003 odobreno delo na P.F.U.M..

Tudi dejstvo, kdaj so Merila za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev U. stopila v veljavo, ni pomembno za odločitev v tej pravdni zadevi, saj je iz njih sodišče prve stopnje sklepalo le na to, kakšne skupine oblik dela potekajo na U., kar pa nenazadnje izhaja tudi iz Sklepa o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 39/92). Koliko letnih delovnih ur je bila dolžna opraviti tožnica, da je bila upravičena do osnovne plače, pa niti ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, ki pa v navedenem sporu predstavlja bistveno okoliščino in sicer, da je imela tožnica 40 urni tedenski polni delovni čas ter da ni navajala, da bi to kvoto ur presegla. Odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z listinami v spisu.

Ker ostale pritožbene navedbe toženih strank za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, ker sta s pritožbo uspeli le v neznatnem delu in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec vedno krije svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je sklenilo tudi, da toženi stranki sami nosita svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).