Jedro

Nadure se priznavajo glede na prekoračitev rednega delovnega časa (40 ur tedensko) in ne na podlagi prekoračitve pedagoške obveznosti v okviru siceršnje tedenske delovne obveznosti, razen kolikor pooblaščeno vodstvo tožene stranke hkrati ne ugotovi, da pomenijo dodatne pedagoške obveznosti tudi delo preko polnega delovnega časa (40 ur tedensko) oziroma kolikor tako delo ni izrecno odrejeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati in izplačati razliko v plači za mesec oktober 2005, „kar zahteva tožnica več ali drugače“ pa se zavrne. Ugotovilo je, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 1997 zaposlena na delovnem mestu visokošolske učiteljice pri prvo toženi stranki. Na podlagi odločbe o plači z dne 24. 2. 1997 je bil tožnici določen osnovni koeficient za delovno mesto v višini 4,70. Dne 26. 10. 2005 sta tožnica in drugo tožena stranka sklenili dodatek k pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerega se je tožnici zaradi prejete državne nagrade izhodiščni količnik zvišal na 6,40. Ob ugotovitvi, da je tožnica nagrado prejela 5. 10. 2005, je upravičena do višje plače zaradi tega že za mesec oktober 2005. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo razlike v plači na tej podlagi že 1. 7. 2005, ko je tožnica obvestila toženo stranko o prejemu nagrade. Sodišče je zavrnilo zahtevek za plačilo višje plače za opravljeno pedagoško obveznost v obsegu, večjem od 6 oziroma 8 ur na teden. Ugotovilo je, da je tožnica samovoljno opravljala vse pedagoške ure nad predpisanimi, čeprav je bila seznanjena, da ne bodo plačane niti ni predlagala racionalizacije izvedbe programa. Sodišče je iz enakih razlogov zavrnilo tudi zahtevek za plačilo za izvajanje pedagoške prakse, ki jo je mogoče uvrstiti med neposredno pedagoško obveznost. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Navedlo je še, da sodišče prve stopnje res ni ravnalo pravilno, ker je vpogledalo in prebralo listine, glede katerih je nastopila dokazna prekluzija. Vendar ta nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj so bili sklepi oziroma zapisniki sej kolegija dekana v obdobju od 29. 9. 1999 do 20. 10. 2003, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, predloženi tudi že v odgovoru na tožbo. Tožnica tudi ni izkazala (dokazala), da je državno nagrado prejela pred datumom, ki ga je upoštevalo sodišče. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ko je nepravilno zaključilo, katere zapisnike sej kolegija dekana je tožena stranka predložila že v odgovoru na tožbo in katere prepozno. V tem delu je izpodbijana sodba v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb: o tem, da je potrebno ločiti med dodelitvijo nagrade in njeno fizično podelitvijo; o ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da za opravljanje viška ur tožnica ni imela pisne odredbe, istočasno pa je bila dolžna izvesti prilagoditve študijskega programa; o uporabi listin brez datuma sprejema in brez podpisa; o neskladjih med izpovedbami prič o objavi zapisnikov kolegija dekana; o neskladju med izpovedbami o predlogu za izvedbo programa v zmanjšanem obsegu in plačilu za opravljeno delo; o tem, da ne gre za nadurno delo temveč za kontinuirano povečan obseg dela; o tem, pri katerem delodajalcu je tožnica opravljala dopolnilno delo in o izvajanju pedagoške prakse. Navaja, da je dejansko opravila več ur dela, kot ji ga je tožena stranka plačala, za spremembo in prilagoditev študijskega programa pa kot visokošolska učiteljica ni bila pristojna.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revidentka trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker naj bi se v sodbi oprlo na dokaze, za katere naj bi bila prekludirana. Ker je dokaze izvajalo sodišče prve stopnje, se ta očitek lahko nanaša predvsem nanj. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP na prvi stopnji pa ni revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se je izrecno opredelilo do pritožbenega stališča o prekluziji dokazov: dokazi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, so bili predloženi že odgovoru na tožbo. Zato so neutemeljena sklicevanja revidentke na prekluzijo teh dokazov, predvsem na zapisnike kolegija dekana od 29. 9. 1999 do 20. 10. 2003, ki so bili predloženi že odgovoru na tožbo. Revidentka pa konkretno tudi ne pove, ali so in kako našteti kasneje predloženi dokazi vplivali na pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi če je sodišče vpogledalo v vse predložene dokaze, tudi prepozno predložene, pa to na odločitev ni vplivalo, ker sodišče nanje odločitve ni oprlo, ne gre za zatrjevano kršitev pravil postopka.

7. Neutemeljene so tudi obširne revizijske navedbe o tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, s čimer smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje se je namreč opredelilo do vseh pritožbenih navedb s tem, da je nekatere zavrnilo kot neutemeljene, za nekatere pa presodilo, da za odločitev niso odločilnega pomena. Pri tem je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo dejanske razloge prvostopnega sodišča, torej dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Nestrinjanje revidentke z ugotovljenim dejanskim stanjem pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP). Le v primeru ugotovitve, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, bi to lahko vplivalo na odločitev revizijskega sodišča (drugi odstavek 380. člena ZPP).

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizijske navedbe v zvezi delom zahtevka, povezanega s pridobljeno državno nagrado, so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in listinami, ki jih je predložila tožnica sama. Iz listine o podelitvi nagrade (priloga A26) izhaja, da je bila tožnici nagrada podeljena 5. oktobra 2005, torej ji ni mogla biti podeljena prej. Dopisa Ministrstva za šolstvo in šport z dne 20. 6. 2005, ki naj bi bil priloga tožničinega obvestila toženi stranki z dne 1. 7. 2005, pa tožnica v sodni spis ni predložila. Zato so neutemeljeni očitki tožnice, da sodišče ne loči med dodelitvijo nagrade in njeno fizično podelitvijo. Preden nagrada ni podeljena (dodeljena), tudi fizično ne more biti podeljena (izročena) nagrajencu. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilna odločitev sodišča, da gre tožnici višja plača (višji plačni količnik) zaradi podeljene državne nagrade šele od meseca oktobra dalje.

11. Tožnica je zahtevala plačilo opravljenih ur, ki jih je preko svoje pedagoške obveznosti opravljala od leta 2001 dalje, plačilo premalo izplačane plače za opravljeno pedagoško prakso od leta 2002 dalje ter za opravljene laboratorijske vaje zaradi nadomeščanja asistenta v študijskem letu 2001/2002. 12. Tožnica ni bila upravičena do plačila nadurnega dela, kolikor je pedagoško delo opravljala znotraj 40-urnega delovnega tedna oziroma kolikor ji kot nadurno delo ni bilo izrecno odrejeno in ustrezno evidentirano. Nadurno delo je delo, ki ga delavec opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi zunaj sicer določenega delovnega časa, torej v času, ki presega polni delovni čas. ZDR v prvem odstavku 143. člena dopušča nadurno delo le v izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih in le v trajanju, ki ne presega časovnega maksimuma. Smiselno enake določbe glede nadurnega dela je vsebovala tudi prejšnja delovna zakonodaja in sicer Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v členih 48. do 53. Zakonska določba iz 143. člena ZDR, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti pisno, predstavlja obveznost delodajalca, da odreditev nadurnega dela delavcu sporoči jasno in določno, namenjena pa je tudi evidenci in morebitnemu nadzoru nadurnega dela. Tudi ZTPDR je v 49. členu določal, da poslovodni organ oziroma delodajalec lahko določi, da morajo delavci delati preko polnega delovnega časa v posebnih primerih, kar prav tako predpostavlja opravljanje nadurnega dela le na podlagi odredbe delodajalca. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 288/2008 z dne 25. 1. 2010 zavzelo stališče, da je delodajalec dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki ga je izrecno odredil oziroma ga izrecno odobril. 13. Neposredna pedagoška obveznost v visokošolskem izobraževanju je opredeljena v 63. členu Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 76/93 in nasl. - ZViS) in znaša od šest do deset ur tedensko različno za posamezne nazive. Z dopolnitvijo citiranega zakona (Ur. l. RS, št. 99/99) se je lahko neposredna pedagoška obveznost povečala. Iz navedene zakonske spremembe izhaja tudi, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost. ZViS ne določa, da pomeni prekoračitev neposredne pedagoške obremenitve nadurno delo. Sklep o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92), ki v 1. členu določa elemente za sistematiziranje delovnih mest pedagoških delavcev, prav tako določa njihovo tedensko obvezo. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 do 89/2010), ki velja tudi za toženi stranki, v 44. členu določa, da znaša polni delovni čas 40 ur tedensko. Iz navedenih materialnopravnih izhodišč torej izhaja, da se nadure priznavajo glede na prekoračitev rednega delovnega časa (40 ur tedensko) in ne na podlagi prekoračitve pedagoške obveznosti v okviru siceršnje tedenske delovne obveznosti, razen kolikor pooblaščeno vodstvo tožene stranke hkrati ne ugotovi, da pomenijo dodatne pedagoške obveznosti tudi delo preko polnega delovnega časa (40 ur tedensko) oziroma kolikor tako delo ni izrecno odrejeno.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča nedvomno izhaja, da tudi ni bilo podlage za plačilo dodatne (tedenske) pedagoške obveznosti. Taka obveznost je morala biti na podlagi določb 63. člena ZViS visokošolskemu učitelju posebej in izrecno določena, torej praviloma vnaprej odobrena. Tožnica pa je v bistvu samovoljno opravljala pedagoške ure nad predpisanimi, kljub izrecnim opozorilom, da take ure ne bodo plačane in naj izvajanje programa racionalizira oziroma prilagodi tako, da ga bo opravila v okviru predpisane pedagoške obveznosti. Iz ugotovitev sodišča izhaja tudi, da tožnica z delovnimi obveznostmi sicer ni mogla biti preobremenjena, glede na to, da ji je bilo odobreno dopolnilno delo pri drugem delodajalcu.

15. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.