Jedro

Ne gre za privolitev v nastalo škodo, če se je tožnik kot prostovoljni gasilec odzval pozivu za sodelovanje na vaje, nato pa se je poškodoval pri skoku z velike višine na blazino, za katerega ga je določil podpoveljnik gasilskega društva. Tožnik je namreč dana navodila moral spoštovati. Privolitve pa tudi ni mogoče enačiti zgolj s poznavanjem rizika, ki mu je oškodovanec izpostavljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine po podlagi utemeljen. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot eden izmed organizatorjev državne vaje Požar 2005 objektivno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri skoku iz višine na vskočno blazino.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma odločbo spremeni in ugotovi, da je tožeča stranka soodgovorna za nastalo škodo, podredno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v novo odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi graja predvsem odločitev sodišča, da je tožena stranka solidarno odgovorna za škodo tožniku na podlagi 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka je zatrjevala, da so izvedbo vaje organizirali različni organizatorji, ki so bili odgovorni vsak za svoje področje dela in jih ni mogoče šteti za sostorilce, temveč za druge osebe. Potrebno bi bilo ugotoviti, kdo je bil odgovoren za posamezni del vaje. Za izpeljavo tistega dela vaje, kjer je prišlo do poškodbe tožnika, sta bili odgovorni Gasilska zveza Slovenije (GZS) oziroma Gasilska zveza X, kar dokazujejo tako izpovedbe tožnika kot ostalih zaslišanih prič. Tako je M. D. potrdil, da je GZS sodelovala pri izvedbi vaje, M. K. je navedel, da so posamezna društva sodelovala s svojo opremo, pri čemer je bil vsak vodja odgovoren za varnost svojih gasilcev, A. Š. pa je povedal, da so blazino uporabljali že na drugih vajah, z njo pa je upravljalo PGD B.-R.. Podrobnosti o reševanju z blazino so bile predstavljene šele na zadnjem sestanku skupine za načrtovanje, pri čemer je vodja gasilskega dela intervencije določil, s katere višine se bo skakalo na reševalno blazino. Za varnost gasilcev, ki so skakali iz hotela, je bil odgovoren njihov prvi poveljnik. Tožena stranka prereka tudi, da bi bila lahko v tem primeru podana objektivna odgovornost. Reševalna blazina, ki je bila uporabljena v danem primeru, sama po sebi ni nevarna stvar, zagotavlja pa tudi reševanje z višine 60 m in omogoča varen pristanek telesa z velike višine. Najoptimalnejši način doskoka je v hrbtnem položaju. Tudi izvedenec za varstvo pri delu je višino, iz katere se je izvajal skok, glede na tehnične specifikacije blazine ocenil kot primerno. Zgolj zaključek izvedenca, da ni mogoče izvesti popolnoma varnega skoka, ne zadošča za zaključek, da gre za nevarno dejavnost, saj je določeno tveganje za nastanek poškodbe lastno domala vsaki dejavnosti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da so pred tožnikom skočili že trije markiranti, pri katerih ni prišlo do poškodb. Tožnik je skočil četrti, bil je usposobljen gasilec, od katerega se utemeljeno pričakuje več kot od povprečnega človeka. Tožnik očitno ni izvedel optimalno varnega skoka na reševalno blazino. To je nedvomno vplivalo na varnost doskoka in nastalo posledico. Toženka tudi ni imetnica nevarne stvari reševalne blazine, niti ni dejavnosti izvajala sama, saj je lastnica blazine PGD B., ta del vaje pa so prevzeli GZS oziroma Gasilska zveza X. Če pa bi sodišče ocenilo, da obstaja objektivna odgovornost, tožena stranka ocenjuje, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, oziroma je ta sam prispeval k nastanku škode in povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da posebno usposabljanje za skok na blazino ni bilo potrebno. Vsak gasilec je usposobljen za izvajanje vseh vrst evakuacije ter se skozi učne programe usposablja za delo na višini. Upoštevaje navedeno je bil torej tožnik usposobljen za tovrstno reševanje in bi sodišče temu moralo dati določeno težo. Sodišče je tudi spregledalo eno od temeljnih načel odškodninskega prava, da privolitev oškodovanca izključuje objektivno odgovornost. Demonstracija skokov je bila prostovoljna odločitev vsakega gasilca, tožnik pa ne bi imel sankcij, če bi skok odklonil. Tožnik je nedvomno vedel, da skok pomeni določeno tveganje, kljub temu se je svobodno in prostovoljno odločil za markiranta. Tožena stranka glede na svojo vlogo in načrt vaje Požar 2005 tudi ni imela možnosti, da bi sama določala, kdo bo skoke izvajal. Zaradi privolitve oškodovanca je potrebno objektivno odgovornost toženke izključiti. Sodišče v 63. točki obrazložitve omenja, da mora organizator primerno poskrbeti za varen potek prireditve, kar pa pomeni, da se toženi stranki očita, da ni poskrbela za varen potek prireditve, to pa je v nasprotju z zaključki, da ni podana krivdna odgovornost. Tožena stranka je tudi dokazovala, da se tožnik ni držal navodil pri samem skoku. Če bi se teh navodil držal, bi se poškodbi lahko izognil. Sodišče bi ob izvedenih dokazih nedvomno lahko prišlo do zaključka, da tožnikov skok ni bil optimalen, zato je sam prispeval k nezgodi v 70%.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik se je kot prostovoljni gasilec Gasilskega društva X poškodoval na enodnevni državni kombinirani terenski praktični vaji Požar 2005, ki je bila organizirana z namenom, da se preveri usklajeno delovanje različnih sil za zaščito, reševanje in pomoč ob velikem požaru v hotelskih in drugih turističnih objektih (I. člen Sklepa o pripravi in izvedbi vaje Požar 2005). Do poškodbe je prišlo pri skoku tožnika z višine na reševalno blazino. Pri organizaciji vaje je aktivno sodelovala tudi tožena stranka, saj je bil eden od organizatorjev MORS – Uprava RS za zaščito in reševanje, vaja pa je potekala na podlagi sklepa vlade. Po določilu prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je potrebno pri organizaciji tako obsežne akcije usklajeno delovanje vseh organizatorjev, ki so delovali povezano. Vsi so bili tudi zajeti v sklepu za načrtovanje vaje, načrt pa je pregledal generalni direktor Uprave RS za zaščito in reševanje ter potrdil poveljnik Civilne zaščite RS. Glede na namen vaje, ki je bil ravno v preverjanju usklajenosti različnih sil za reševanje, kar je bilo v interesu toženke, ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče moralo ločeno ugotavljati, kdo je bil zadolžen za tisti del vaje, kjer je prišlo do poškodbe tožnika. Način reševanja iz hotelske zgradbe je vključeval reševanje z višine, iz časovnice (list. B 10) pa izhaja, da je to zajemalo tudi postavitev vskočne blazine in skakanje z višjih nadstropij, kjer naj bi sodelovalo devet izvajalcev in deset markirantov. Šlo je torej za del vaje, usklajene z vsemi organizatorji, zato se tožena stranka ne more rešiti bremena odgovornosti s sklicevanjem za posamično odgovornost soorganizatorjev GZS in Gasilske zveze BB. Nenazadnje je tudi vodenje vaje potekalo hierarhično in pod vodstvom glavnega poveljnika ter ne posamično s strani več organizatorjev, ki bi delovali ločeno eden od drugega. Zato je povsem pravilna uporaba določil o solidarni odgovornosti iz prvega odstavka 186. člena OZ ter so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni.

6. Skok z velike višine na reševalno blazino v okviru vaje reševanja ob požaru tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni nevarno dejavnost po določilu drugega odstavka 131. člena OZ. Gre za dejavnost, ki ni običajna, temveč izjemna, saj jo redko izvajajo tudi gasilci v okviru usposabljanja za reševanje, pri njej pa tudi ni mogoče izključiti nastanka škode kljub ustrezni skrbnosti (izvedeniško mnenje izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost). Poleg tega je vaja potekala v oteženih pogojih, saj je šlo za simuliranje okoliščin, v kakršnih se lahko znajdejo hotelski gostje v primeru gašenja požara v zaprtem prostoru. Izpolnjen je torej pravni standard nevarne dejavnosti, tožena stranka pa je to dejavnost (so)organizirala za zagotavljanje svojih ciljev, zato je za nastalo škodo objektivno odgovorna. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje iz 49. do 54. točke sodbe ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

7. Pritožbene navedbe o ustreznosti blazine in predhodni nepoškodovanosti treh sodelujočih na oceno pravnega standarda nevarne dejavnosti ne vplivajo. Prav tako ni pomembno, da toženka ni bila lastnica reševalne blazine, saj odgovarja kot (so)organizatorka nevarne dejavnosti reševanja s skoki iz višine na reševalno blazino in ne kot imetnica blazine kot nevarne stvari. Reševanje se je opravljalo v interesu tožene stranke in ne posameznega gasilskega društva ali GZS.

8. Razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari ureja 153. člen OZ, po katerem je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, deloma prost odgovornosti pa je imetnik, če je oškodovanec sam prispeval k nastanku škode. Zgolj tožnikove usposobljenosti za delo na višini ni mogoče šteti kot razloga za soprispevek k nastali škodi. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se gasilci niso usposabljali za doskoke na reševalno blazino, česar pritožba ne izpodbija. Tožena stranka tudi ni uspela izkazati, da bi tožnik ravnal v nasprotju z navodili, kar je sodišče skrbno in konsistentno obrazložilo v 61. točki sodbe in takšni dokazni oceni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je kot gasilec moral upoštevati prejeta navodila, saj je to v skladu s Pravili gasilske službe, po katerih morajo gasilci izvrševati zaupane dolžnosti ter dosledno spoštovati načelo enostarešinstva v gasilski enoti ter obveznega izvrševanja prejetih ukazov. Prav tako so ukazi in navodila vodje intervencije obvezni za vse gasilce, ki sodelujejo v intervenciji tudi po določilu 40. člena Zakona o gasilstvu. Zato ni mogoče sprejeti trditev toženke, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo, ker je privolil v skok na vskočno blazino. Tožnik se je kot prostovoljni gasilec odzval pozivu za sodelovanje na vaje (kar bi sicer res lahko odklonil), imel je vlogo hotelskega gosta, za skok pa ga je določil podpoveljnik gasilskega društva (izpoved tožnika na list. 104 spisa), tožnik je ta navodila moral upoštevati. Ne gre torej za privolitev v nastalo škodo v smislu prvega odstavka 140. člena OZ, torej da bi tožnik pristal na škodo in se odpovedal pravici do njene povrnitve. Privolitve tudi ni mogoče enačiti zgolj s poznavanjem rizika, ki mu je oškodovanec izpostavljen (Komentar k 140. členu OZ, Dunja Jadek Pensa, stran 817). Nerelevantna je pritožbena navedba, koliko markirantov je že skočilo pred tožnikom, saj so očitno organizatorji prikaz reševanja nadaljevali in vaje tudi po treh skokih niso prekinili ter ni mogoče zaključiti, da bi tožnik skočil brez navodil. Glede na vse navedeno pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovanec ni prispeval k nastali škodi.

9. Ker torej v pritožbi očitani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče pazilo v okviru uradnega preizkusa, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako odločitev je sodišče sprejelo tudi glede stroškov tožeče stranke, saj ta z odgovorom na pritožbo ni pomembneje prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.