Jedro

Doskok na reševalno blazino z višine petnajstih metrov (v okviru vaje reševanja ob požaru) predstavlja nevarno dejavnost, in da je odgovornost tistega, ki se z njo ukvarja, je zato objektivne narave (149. in 150. člen OZ).

Konkreten interes toženke za opravljanje vajeC. in prek hierarhičnega vodenja vaje izvajan (vsaj delni) nadzor nad konkretnim potekom vaje so dejavniki, na podlagi katerih je v subjektu, na katerega se nanašajo, prepoznati obratovalca nevarne dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo presodilo, da je toženka tožniku odškodninsko odgovorna.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka pritožbenega sodišča, da je bila vaja ... izvedena v njenem interesu, in da je zato (kot soorganizatorica vaje) solidarno odgovorna za tožniku nastalo škodo. Trdi, da je za del vaje, kjer se je poškodoval tožnik, odgovorna Gasilska zveza A. oziroma Gasilska zveza B. Nadalje ne sprejema zaključka sodišč, da je podana njena objektivna odgovornost za tožniku nastalo škodo. Skok na reševalno blazino (s po oceni izvedenca primerne višine) ne predstavlja nevarne dejavnosti. Pa tudi sicer naloga toženke na vaji C. ni bila organiziranje in nadziranje skakanja na reševalno blazino, pač pa je bila za ta del vaje zadolžena gasilska zveza. Poudarja tudi, da ni imetnica reševalne blazine, na katero je skočil tožnik, in da je imel tožnik možnost skok na reševalno blazino odkloniti. Podrejeno se zavzema za tožnikov 70-odstotni soprispevek k nastali škodi, saj je do škodnega dogodka prišlo zaradi spleta okoliščin (poleg višine tudi način odriva in strah oškodovanca). Zatrjuje še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik se je poškodoval na vaji ... pri skoku na reševalno blazino z višine petnajstih metrov. Revizijsko sporno je, ali je toženka kot soorganizatorica vaje ... objektivno odgovorna za tožniku nastalo škodo.

7. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da se je tožnik kot prostovoljni gasilec Gasilske družine B. poškodoval na enodnevni državni kombinirani terenski praktični vaji C., ki je bila organizirana z namenom, da se preveri usklajeno delovanje različnih sil za zaščito, reševanje in pomoč ob velikem požaru v hotelskih in drugih turističnih objektih, pri čemer je bilo pri organizaciji tako obsežne akcije potrebno usklajeno delovanje vseh organizatorjev, ki so delovali povezano. Pri organizaciji vaje je aktivno sodelovala tudi toženka (država), saj je bil eden od organizatorjev MORS – Uprava RS za zaščito in reševanje, vaja pa je potekala na podlagi sklepa vlade. Vodenje vaje je potekalo hierarhično, pod vodstvom glavnega poveljnika. Do poškodbe je prišlo pri skoku tožnika z višine petnajstih metrov na reševalno blazino. Tožnik je imel na vaji vlogo hotelskega gosta, za skok ga je določil podpoveljnik gasilskega društva in kot gasilec je moral upoštevati prejeta navodila, toženka pa ni izkazala, da bi ravnal v nasprotju s prejetimi navodili (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da doskok na reševalno blazino z višine petnajstih metrov (v okviru vaje reševanja ob požaru) predstavlja nevarno dejavnost, in da je odgovornost tistega, ki se z njo ukvarja, zato objektivne narave (149. in 150. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nevarna dejavnost je tista dejavnost, iz katere glede na konkretne okoliščine izvira večja škodna nevarnost za okolico, ki torej presega tako imenovane nevarnosti vsakodnevnega življenja. Njenega izvajanja kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati njenih učinkov. Prav to je značilno tudi za skoke na reševalno višino z višine petnajstih metrov. Kljub vsej potrebni skrbnosti gre namreč za večjo od običajne škodne nevarnosti, ki smo ji ljudje vsakodnevno izpostavljeni, saj pri vsakem skoku s take višine obstaja določeno tveganje za nastanek poškodbe.

9. Nadalje je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je (tudi) toženka tožniku odškodninsko odgovorna. Pomembno je namreč, da se je vaja C. opravljala (tudi) v interesu toženke (to izhaja na primer iz določbe tretjega odstavka 1. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), po katerem država, občine in druge samoupravne lokalne skupnosti organizirajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami kot enoten in celovit sistem v državi), in da je bila hierarhično vodena. Konkreten interes toženke za opravljanje vaje … in preko hierarhičnega vodenja vaje izvajan (vsaj delni) nadzor nad konkretnim potekom vaje so namreč dejavniki, na podlagi katerih je v subjektu, na katerega se nanašajo, prepoznati obratovalca nevarne dejavnosti. Zato je materialnopravno pravilen zaključek obeh sodišč, da je toženka (s preostalimi soorganizatorji vaje) solidarno odgovorna za tožniku nastalo škodo na podlagi prvega odstavka 186. člena OZ. Solidarnost odškodninske odgovornosti temelji na skupnem (povezanem) opravljanju nevarne dejavnosti, iz katere izvira škoda; odgovornost za škodo v polnem obsegu pa na pritožbeno preizkušeni dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati oprostitvenih razlogov iz drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ.

10. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člena ZPP).