Jedro

Pravilni so razlogi izpodbijane sodbe o le formalni pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka v delu, ki se nanaša na neobstoječo krajevno skupnost. Materialnopravne pravnomočnosti odločba zoper neobstoječo osebo (ki je sicer imela pravnega naslednika, vendar odločba proti njemu ni bila izdana) ni mogla pridobiti.

Ker je do sporne prodajne pogodbe prišlo v času, ko je še tekel denacionalizacijski postopek za vrnitev nepremičnin v naravi, obe toženki zadene sankcija ničnosti. Posledic ničnosti ZDen izrecno ne določa, zato je treba uporabiti splošno določbo iz 87. člena OZ, po kateri je treba vrniti tisto kar je bilo prejeto na podlagi nične pogodbe. Eden od vrnitvenih zahtevkov je tudi vrnitev lastninske pravice ali z drugimi besedami vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva toženka mora v 15 dneh plačati tožnicam 1.686 EUR stroškov revizijskega odgovora, od 16. dne dalje tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo ničnost prodajne pogodbe z 28. 12. 2005 v delu, v katerem je prva toženka prodala drugi toženki 4356/5700 deleža parc. št. 1/11, vl. št. 645 k. o. ... Zato je ugodilo tudi zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter še odločilo o pravdnih stroških. Poglavitni razlog za tako odločitev je bila presoja, da sta pogodbenici s sporno pogodbo kršili prepoved iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženk in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Prva toženka je proti drugostopenjski sodbi vložila pravočasno in neposredno revizijo, ki je zaradi preseganja mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljena. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek zavrne. Uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, katerih vsebino bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju obrazložitve.

4. Revizija je bila vročena tožnicam in drugi toženki. Tožnice v odgovoru na revizijo obrazloženo predlagajo njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta pravna prednika tožnic vložila pravočasno zahtevo za denacionalizacijo na podlagi 5. člena ZDen, in sicer proti takratni Krajevni skupnosti ..., ki je bila zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, proti P. in dodatno še proti Slovenski odškodninski družbi. Prva nasprotna udeleženka je na podlagi določb Zakona o lokalni samoupravi in sprememb občinskega statuta sedanje prvo tožene občine prenehala obstajati, njena pravna naslednica je bila prva toženka, ki se je v letu 1997 tudi vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine. Predlagatelja sta zahtevala vrnitev nepremičnin v naravi in plačilo odškodnine za tisto premoženje, katerega vrnitev v naravi ni mogoča. V letu 2001 sta zahtevo proti prvi nasprotni udeleženki bivši krajevni skupnosti umaknila in je bil zato v tem delu nepravdni postopek s sklepom s 5. 6. 2001 ustavljen. Že od leta 1999 pa je po presoji izpodbijane sodbe kot dejanska udeleženka nastopala prva toženka, saj je nepravdno sodišče v zapisniku zapisalo, da na narok 9. 12. 1999 „za nasprotno udeleženko bivšo KS sedaj pristopi Občina ... po pooblaščencu J. B. ...“, čeprav ustreznih procesnih sklepov (sklep po 81. členu ZPP, sklep o prekinitvi postopka in nadaljevanju proti pravni naslednici …) ni izdalo. V nadaljevanju postopka je nepravdno sodišče dvakrat odločilo o zahtevi za denacionalizacijo, vendar sta bili obe odločbi v pritožbenem postopku razveljavljeni. Nepravdni postopek še ni končan, ker ga je sodišče s sklepom z 18. 1. 2010 prekinilo in tožnice napotilo na pravdo za ugotovitev ničnosti v vmesnem času 28. 12. 2005 sklenjene kupne pogodbe, s katero je prva toženka drugi toženki prodala sporno nepremičnino. Kot materialna udeleženka je prva toženka navedena tudi v uvodu napotitvenega sklepa nepravdnega sodišča. 7. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je bila ob tako ugotovljenem poteku denacionalizacijskega postopka sporna pogodba sklenjena v nasprotju s prisilno določbo iz 88. člena ZDen o prepovedi razpolaganja s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost (ali natančneje možnost) vrnitve. Sankcija za kršitev te prepovedi je ničnost. Teh razlogov z materialnopravnega vidika revidentka obrazloženo ne izpodbija, pač pa skuša sodbo izpodbiti z uveljavljanjem procesnih kršitev, relativnih, storjenih pred sodiščem druge stopnje, in kršitev iz 12., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da do uveljavljanih procesnih kršitev ni prišlo. Kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni obrazložena, zato jo revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti. Enako velja za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj revidentka (z eno izjemo, na katero bo odgovorjeno) ne pove, zaradi katerih nerazumljivih, izostalih, nejasnih ali nasprotujočih si razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi lahko predstavljala trditev, da je pritožbeno sodišče nepravilno povzelo zapisnik z naroka 9. 12. 1999 v nepravdnem postopku. Vendar revidentka takoj v naslednjem stavku navede, da naj bi bila pravilna ugotovitev, da je pooblaščenec Občine ... J. B. pristopil za nasprotno udeleženko Krajevno skupnost ... Zaradi take zatrjevane ugotovitve se revidentka upira presoji, da je bila prva toženka dejanska nasprotna udeleženka v nepravdnem postopku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v razlogih izpodbijane sodbe ni takega povzetka vsebine zapisnika, kot zatrjuje revidentka. Ker takih razlogov ni, tudi ne morejo biti v nasprotju z zapisnikom. Kakšni so razlogi, je revizijsko sodišče v narekovajih povzelo v 6. točki te sodbe, da je torej za bivšo krajevno skupnost pristopila sedaj tožena občina po svojem pooblaščencu. S temi razlogi je skladna presoja, da je prva toženka v nepravdnem postopku nastopala kot dejanska nasprotna udeleženka. Ker je bil po ugotovitvah izpodbijane sodbe J. B. pooblaščenec občine, so neutemeljene zatrjevane bistvene kršitve določb o nepravilnem zastopanju tudi po revizijskih trditvah že od leta 1994 neobstoječe krajevne skupnosti, ter nadaljnje izpeljave v zvezi z določbami o prekinitvi in nadaljevanju (nepravdnega) postopka.

9. Revidentka še vztraja pri svojih stališčih, da je imel umik denacionalizacijske zahteve proti krajevni skupnosti konstitutiven učinek, da je imel pravnomočni sklep o ustavitvi nepravdnega postopka v tem delu tudi učinke materialne pravnomočnosti v pozitivni in negativni funkciji, da se učinek umika zahteve proti ožjemu delu lokalne skupnosti nanaša tudi na širši del, torej občino, zaradi česar naj bi prišlo do raztezanja subjektivnih meja pravnomočnosti tudi nanjo. Nadalje vztraja tudi pri stališču, da je (glede na razloge pritožbenega sodišča o tem, da je bila od 9. 12. 1999 materialno pravna udeleženka denacionalizacijskega postopka) imela status enotnega sospornika, zaradi česar je mogoče pravno razmerje za krajevno skupnost in občino rešiti le na enak način. Po njenem mnenju so si razlogi o položaju prve toženke v postopku in o neobstoju sosporništva nasprotujoči. V tej točki povzeta stališča revidentke so delno procesne, delno materialnopravne narave, vendar so nepravilna.

10. Razlogi izpodbijane sodbe o pomenu umika denacionalizacijske zahteve proti neobstoječi osebi in zato le formalni pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka so tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni. Če neke osebe ni, proti njej niso možna nobena procesna razpolaganja. Možna so le proti njeni pravni naslednici. Zato je zmotno revizijsko stališče o konstitutivnosti izjave o umiku proti neobstoječi krajevni skupnosti. Izjave o procesnih razpolaganjih morajo biti jasne in taka je bila tudi izjava v nepravdnem postopku: nanašala se je na krajevno skupnost in ne na občino. Zato so napačna revizijska izvajanja, da se umik proti krajevni skupnosti kot ožjemu delu lokalne skupnosti nanaša tudi na občino kot širši del. Pravilni so tudi razlogi izpodbijane sodbe o le formalni pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka v delu, ki se nanaša na neobstoječo krajevno skupnost. Materialnopravne pravnomočnosti odločba zoper neobstoječo osebo (ki je sicer imela pravnega naslednika, vendar odločba proti njemu ni bila izdana) ni mogla pridobiti. Pritožbeno sodišče pri tem pravilno ugotavlja, da take sodne odločbe pravna teorija opredeljuje kot absolutno nične ali celo neobstoječe, ki kljub dejstvu, da formalno niso razveljavljene, ne morejo postati tudi materialnopravno pravnomočne.(1) Zakon sicer pojmov nične in neobstoječe sodne odločbe ne pozna, tudi v sodni praksi primerov s to problematiko praktično ni. Zato je toliko bolj utemeljeno sklicevanje pritožbene sodbe na stališča pravnih teoretikov. V tem delu revizija razlogov pritožbenega sodišča niti ne izpodbija.

11. Končno so neutemeljena tudi revizijska izvajanja, da naj bi bili krajevna skupnost in občina v nepravdnem postopku enotni sospornici, zaradi česar naj bi bila možna le enaka rešitev proti obema. Sosporništvo po naravi stvari zahteva istočasen obstoj dveh strank, krajevna skupnost in občina pa sta bili v nepravdnem postopku v razmerju pravnega prednika in njegovega pravnega naslednika. Ali z drugimi besedami: sedanja prva toženka je univerzalna pravna naslednica prejšnje prve nasprotne udeleženke, zaradi česar o sočasnem obstoju obeh oziroma o sosporništvu ni mogoče govoriti. To pa pomeni tudi, da so nepravilna vsa nadaljnja revizijska izvajanja o učinkih enotnega sosporništva, intervencijskem efektu, pa tudi o zatrjevanem nasprotju razlogov pri opredelitvi toženke kot dejanske nasprotne udeleženke ter zanikanju obstoja enotnega sosporništva.

12. Po mnenju revizije je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo zakonskih določb o izbrisni tožbi in oblikovanju tožbenega zahtevka pri taki tožbi. Ne strinja se z razlogi, da naj bi šlo za vrnitveno obveznost toženk, saj se ni odločalo o vrnitvi kupnine ali vrnitvi posesti. Povzeta revizijska stališča so zmotna. Tožnice niso vložile izbrisne tožbe po določbah Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in zato tudi niso oblikovale tožbenega zahtevka po 243. členu tega zakona. Podlaga njihove tožbe je ničnost zaradi kršitve kogentne zakonske določbe iz 88. člena ZDen (v zvezi z 86. členom Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Ker je do sporne pogodbe prišlo v času, ko je še tekel denacionalizacijski postopek za vrnitev nepremičnin v naravi, obe toženki zadene sankcija ničnosti. Posledic ničnosti ZDen izrecno ne določa, zato je treba uporabiti splošno določbo iz 87. člena OZ, po kateri je treba vrniti tisto kar je bilo prejeto na podlagi nične pogodbe. Eden od vrnitvenih zahtevkov je tudi vrnitev lastninske pravice ali z drugimi besedami vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, za kar so tožnice kot pravne naslednice denacionalizacijskih upravičencev nedvomno zainteresirane in legitimirane, saj bodo le tako v primeru uspeha v denacionalizacijskem postopku lahko dobile denacionalizirano nepremičnino nazaj v naravi v last svojih pravnih prednikov oziroma v svojo last. 13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo prve toženke ne podlagi 378. člena ZPP zavrnilo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških revizijskega odgovora tožnic je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife.

Op. št. (1): Več v Wedam Lukić v Ude & alt: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, III. knjiga, str. 151, GV Založba, Ljubljana 2006; tudi Triva, Dika: Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 684, kjer je kot primer neobstoječe odločbe navedena tudi situacija, ko obstoji le ena, ne pa tudi nasprotna stranka.