Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da umik denacionalizacijskega zahtevka dne 16. 1. 2001 oziroma 29. 5. 2001, ki sicer predstavlja neposredno učinkujoče procesno dejanje, ker je bil podan zoper neobstoječo stranko, (procesno) pravnih učinkov nima. Enako je potrebno ugotoviti tudi v zvezi s sklepom nepravdnega sodišča o ustavitvi postopka NZ 610/93 z dne 6. 5. 2001. Citirani sklep je sicer postal formalno pravnomočen, kakor izpostavljata pritožbi, vendar pa, ker je z njim o ustavitvi denacionalizacijskega postopka odločeno zaradi procesne dispozicije predlagateljev (umik zahtevka), ki iz že zgoraj navedenih razlogov ni imela pravnih učinkov in je posledično z njim tudi postopek ustavljen zoper neobstoječo stranko, ta sklep za tek nepravdnega postopka in v okviru tega postavljene zahtevke ni imel nobenih pravnih posledic. Takšne sodne odločbe pravna teorija opredeljuje celo kot absolutno nične in jim kljub formalni pravnomočnosti odreka procesno pravne učinke.

Tako v skladu s pravno teorijo kot sodno prakso pa morebitna dobrovernost pogodbenikov na presojo veljavnosti pravnega posla ne vpliva in zato dobra vera drugega toženca pri nedopustnem razpolaganju z nacionaliziranimi nepremičninami sklenjenega pravnega posla ne konvalidira in mora tudi dobroverni zemljiškoknjižni pridobitelj trpeti učinke ničnosti pravnega posla, saj za nastop teh zadostuje že samo razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem.

Pravni sklep o ničnosti pravnih aktov po drugem odstavku 88. člena ZDen vzdrži že, če sodišče ugotovi zgolj možnost vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi oziroma zaključi, da ta možnost ni že izključena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost kupoprodajne pogodbe št. SV 1130/05 z dne 28. 12. 2005, v obliki notarskega zapisa sklenjene med prvo toženko - Občino kot prodajalko ter drugim tožencem – J. d.o.o. kot kupcem, v delu, ki se nanaša na odprodajo 4356/5700 deleža nepremičnine parc. št. 1/11, k.o. X (I. točka izreka). Odločilo je še, da se pri navedenem solastnem deležu te nepremičnine izbriše vpis lastninske pravice na ime drugega toženca, opravljen na osnovi sporne kupoprodajne pogodbe in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (II. točka izreka). Prvo toženko in drugega toženca je zavezalo, da tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrneta njene pravdne stroške v znesku 4.635,63 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). S sklepom, ki ni predmet pritožbe, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka pri 4356/5700 deležu nepremičnine parc. št. 1/11, k.o. X (v nadaljevanju sporna nepremičnina) zahtevala zaznambo spora.

2. Prvostopenjsko sodbo po svojih pooblaščencih pravočasno izpodbijata toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbah skladno zatrjujeta, da prva toženka kot univerzalna pravna naslednica Krajevne skupnosti (v nadaljevanju KS) v predmetni pravdi ni pasivno legitimirana, saj se ničnostna sankcija iz drugega odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v zvezi s sporno kupoprodajno pogodbo ne more uveljaviti, ker zoper prvo toženko denacionalizacijski zahtevek nikoli ni bil vložen. Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDen prepoved razpolaganja iz prvega odstavka tega člena ob prodaji sporne nepremičnine ni učinkovala in je kupoprodajna pogodba z dne 28. 12. 2005 zato veljavno sklenjena. Denacionalizacijski zahtevek z dne 4. 3. 1993 je bil sicer vložen zoper takratno KS, vendar je bil nato 16. 1. 2001 in 29. 5. 2001 zoper to pravno osebo umaknjen, (nepravdno) sodišče pa je s sklepom NZ 610/93 z dne 5. 6. 2001 odločilo o ustavitvi denacionalizacijskega postopka v tem obsegu. Sklep o ustavitvi postopka je postal pravnomočen, ne glede na morebitne nepravilnosti pri odločanju o ustavitvi postopka pa v učinke pravnomočnosti tudi razlogi sklepa VSM I Cp 885/2009 z dne 21. 7. 2009 ne morejo posegati. Navedeno pomeni, da po umiku zahtevka zoper KS denacionalizacijski zahtevek zoper prvo toženko kot njeno pravno naslednico ni obstajal. Ker sta bili KS in prva toženka nujni enotni sospornici, je bilo o zahtevku lahko odločeno le na enak način za obe stranki (196. člen ZPP), zato se umik zahtevka in posledično izdaja sklepa o ustavitvi postopka zoper eno, s svojim učinkom avtomatično razteza tudi na drugo. Zmotno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za uveljavljanje tožbenega zahtevka po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ker naj bi šlo za kondikcijski zahtevek po 87. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Drugi odstavek 243. člena ZZK-1 namreč določa, da je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga tudi v primeru ničnosti pravnih poslov, tožeča stranka pa bi ob tako postavljenem zahtevku morala uveljaviti še nedobrovernost pridobitelja, kar je v predmetnem postopku v celoti izostalo, kar terja zavrnitev zahtevka. Drugi toženec v svoji pritožbi še posebej izpostavlja, da je sporno kupoprodajno pogodbo v dobri veri sklenil na podlagi razpisa prve toženke, objavljenega v dnevniku Večer dne 13. 12. 2005, pri čemer so vsi prodajalci z listinami ustrezno izkazali lastninsko pravico in kakršnakoli prepoved ali omejitev razpolaganja iz teh listin ni izhajala, zakonske predpostavke za veljavnost pogodbe pa je preveril tudi notar. Kot nepravilno pritožnika ocenjujeta tudi prvostopenjsko ugotovitev, da ovire za vrnitev sporne nepremičnine v naravi po določbah 16., 19. in 32. člena ZDen naj ne bi obstajale. V tej povezavi izpostavljata, da iz potrdila o identifikaciji parcel v prilogi A11 izhaja, da je sporna nepremičnina nezazidano stavbno zemljišče, ta pa se ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi ZDen (7. 12. 1991) v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorsko izvedbenega načrta občini ali komu drugemu že oddana za gradnjo (32. člen ZDen). Razlogov o tem, ali je sporno zemljišče že oddano za gradnjo ter ali je zanj že sprejet prostorski izvedbeni načrt, prvostopenjska sodba nima, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in jo je potrebno razveljaviti že iz tega razloga. Dodajata še, da tožeča stranka v svojih trditvah tudi ni navajala razlogov, ki utemeljujejo vračilo nepremičnin v naravi, zato je pravdno sodišče z odločitvijo o vzpostavitvi prejšnjega stanja prejudiciralo odločitev o obliki vračanja denacionalizacijskega premoženja upravičencem, ki je lahko le predmet nepravdnega postopka. Glede na navedeno toženi stranki sodišču druge stopnje predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške toženih strank s pripadki, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbi ni bil podan.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjujeta tudi pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in ob tako oblikovani dejanski podlagi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki je pritožbi ne moreta omajati.

6. Prvi odstavek 88. člena ZDen določa, da z dnem uveljavitve tega zakona (7. 12. 1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Skladno z drugim odstavkom istega člena so pravni posli in enostranske izjave volje, ki tej prepovedi razpolaganja nasprotujejo, nične. Pritrditi velja pritožbama, da se prepoved razpolaganja in posledično ničnostna sankcija v zvezi s sporno kupoprodajno pogodbo z dne 28. 12. 2005, ki sicer nesporno predstavlja akt civilnega prava iz drugega odstavka 88. člena ZDen, lahko uveljavi le, če je bil denacionalizacijski postopek zoper prvo toženko kot zavezanko za vrnitev nepremičnine v naravi oziroma njeno pravno prednico vložen v 30 dneh po poteku rokov iz prvega odstavka 64. člena ZDen (tretji odstavek 88. člena ZDen) (1). Namen zakonske prepovedi iz 88. člena ZDen je namreč v tem, da se začasno, do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oziroma odločitve o njih, ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije (2). Skladno z določilom iz prvega odstavka 64. člena ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi ZDen. Sodišče prve stopnje v nasprotju s prepričanjem pritožb pravilno zaključuje, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v teh rokih, in s tem tudi v roku iz tretjega odstavka 88. člena ZDen, zoper prvo toženko oziroma prvotno zoper njeno pravno prednico KS in je v okviru tekočega nepravdnega postopka (sedaj opr. št. Nz 309/09) še vedno predmet odločanja, hkrati pa je narekovala sprožitev predmetne pravde.

7. Tožeča stranka oziroma njena pravna prednika kot denacionalizacijska upravičenca (v nadaljevanju tožeča stranka) sta že 4. 3. 1993 (sodišče prve stopnje nepravilno navaja 8. 3. 1993), kar je v roku štiriindvajsetih mesecev po uveljavitvi ZDen, pri Okrajnem sodišču v Mariboru kot pristojnem sodišču za presojanje zahtev za denacionalizacijo po 5. členu ZDen (3) (56. člen ZDen), vložila denacionalizacijski zahtevek, s katerim sta primarno uveljavljala vrnitev odvzetih nepremičnin (tudi sporne) v naravi zoper KS, saj je v tem času ta bila zavezanka za vrnitev. Res je tožeča stranka 16. 1. 2001 oziroma 29. 5. 2001 svoj zahtevek zoper KS kot nasprotno udeleženko umaknila, vendar pa pritožnika prezreta, kar se izkaže kot bistveno, in sicer, da je bil umik denacionalizacijskega zahtevka podan in tudi sklep nepravdnega sodišča o ustavitvi postopka NZ 610/93 z dne 5. 6. 2001 izdan že v času, ko je KS, ker je v posledici uveljavitve Zakona o lokalni samoupravi 15. 1. 1994 izgubila lastnost pravne osebe, izgubila sposobnost biti stranka oziroma udeleženka nepravdnega postopka (76. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP). Zaradi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da umik denacionalizacijskega zahtevka dne 16. 1. 2001 oziroma 29. 5. 2001, ki sicer predstavlja neposredno učinkujoče procesno dejanje, ker je bil podan zoper neobstoječo stranko, (procesno) pravnih učinkov nima. Enako je potrebno ugotoviti tudi v zvezi s sklepom nepravdnega sodišča o ustavitvi postopka NZ 610/93 z dne 6. 5. 2001. Citirani sklep je sicer postal formalno pravnomočen, kakor izpostavljata pritožbi, vendar pa, ker je z njim o ustavitvi denacionalizacijskega postopka odločeno zaradi procesne dispozicije predlagateljev (umik zahtevka), ki iz že zgoraj navedenih razlogov ni imela pravnih učinkov in je posledično z njim tudi postopek ustavljen zoper neobstoječo stranko, ta sklep za tek nepravdnega postopka in v okviru tega postavljene zahtevke ni imel nobenih pravnih posledic. Takšne sodne odločbe pravna teorija opredeljuje celo kot absolutno nične in jim kljub formalni pravnomočnosti odreka procesno pravne učinke (4). Do raztezanja subjektivnih meja pravnomočnosti na prvo toženko, kot zmotno zatrjujeta pritožbi, zato ni moglo priti, saj sklep nepravdnega sodišča z dne 6. 5. 2001 kljub formalni pravnomočnosti teh učinkov pravnomočnosti nima. Teh po obrazloženem, ko umik denacionalizacijskega zahtevka in sklep o ustavitvi postopka vendar nista imela nobenih procesno pravnih posledic, ni mogoče utemeljiti niti ob pritožbenem sklicevanju na (nujno) (5) enotno sosporništvo po 196. členu ZPP. To v nepravdnem postopku tudi ni bilo podano, saj KS in prva toženka po materialnem pravu nista bili v takšni zvezi, ki bi tak zaključek utemeljevala. Ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo je bila KS pasivno legitimirana za vrnitev sporne nepremičnine v naravi, v januarju 1994 pa je po samem zakonu prenehala obstajati kot pravna oseba in s tem kot stranka postopka, njena univerzalna pravna naslednica pa je že po samem zakonu in neodvisno od vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi na temelju spremembe statuta leta 1996, postala prva toženka, kakor je naslovno sodišče zavzelo stališče že v sklepu I Cp 885/2009 z dne 21. 7. 2009, ko je odločalo o pravnem sredstvu v okviru nepravdnega postopka. Čeprav nepravdno sodišče, ki mora skladno z 80. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ves čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka (procesna predpostavka), doslej po določilu prvega odstavka 81. člena ZPP (6) ni postopalo oziroma deklaratornega sklepa o prekinitvi postopka po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, vse v zvezi s 37. členom ZNP, ni izdalo ter sklepa o nadaljevanju denacionalizacijskega postopka zoper prvo toženko formalno ni sprejelo (prvi odstavek 208. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), pa ne gre prezreti, da prva toženka že od leta 1999, ko je nepravdno sodišče na naroku 9. 12. 1999 (list. št. 32 nepravdnega spisa Nz 309/09) zapisalo, da za nasprotno udeleženko bivšo KS sedaj pristopi Občina (prva toženka) po pooblaščencu J. B. (pooblastilo v prilogi B3), v denacionalizacijskem postopku nastopa kot dejanska nasprotna udeleženka, in sicer kot zavezanka za vrnitev sporne nepremičnine v naravi, saj je že po samem zakonu postala njena lastnica, kar je naslovno sodišče ugotavljalo že tudi v sklepu I Cp 2101/2007 z dne 23. 10. 2007 v okviru nepravdnega postopka. Obrazloženo tako vodi v sklep, da je bil denacionalizacijski zahtevek zoper prvo toženko, upoštevaje, da je ta pravna naslednica prvotne nasprotne udeleženke KS glede obveze vrnitve sporne nepremičnine v naravi, skladno z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDen pravočasno vložen 4. 3. 1993, v teku nepravdnega postopka pa doslej ni bil pravno veljavno umaknjen in je v okviru denacionalizacijskega postopka še vedno predmet odločanja. Prepoved razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen zato zajema tudi sporno kupoprodajno pogodbo in se ničnostna sankcija iz druga odstavka tega člena, ko sodišče prve stopnje hkrati pravilno zaključuje, da še obstaja možnost vrnitve sporne nepremičnine v naravi, o čemer več v nadaljevanju, zoper prvo toženko in drugega toženca kot pogodbeni stranki lahko uveljavi. Njuna (stvarna) pasivna legitimacija je v predmetni zadevi ob pravilni uporabi materialnega prava torej podana.

8. Zavrnitve tožbenega zahtevka pritožnika ne moreta izposlovati niti ob sklicevanju na določilo 243. člena ZZK-1, ki ureja izbrisno tožbo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi namreč pravilno pojasni, da ta v obravnavani zadevi ni bila vložena. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom namreč uveljavlja ugotovitev ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe na temelju 88. člena ZDen (7), ki vsebuje prepoved razpolaganja kogentne narave, kršitev katere ima za posledico ničnost vsake pogodbe sklenjene po uveljavitvi ZDen, če je bil denacionalizacijski zahtevek vložen v rokih iz tretjega odstavka 88. člena oziroma prvega odstavka 64. člena ZDen ter še obstaja možnost vrnitve podržavljenega premoženja v skladu s tem zakonom oziroma ta možnost ni že izključena. Tako v skladu s pravno teorijo kot sodno prakso pa morebitna dobrovernost pogodbenikov na presojo veljavnosti pravnega posla ne vpliva in zato dobra vera drugega toženca pri nedopustnem razpolaganju z nacionaliziranimi nepremičninami sklenjenega pravnega posla ne konvalidira in mora tudi dobroverni zemljiškoknjižni pridobitelj trpeti učinke ničnosti pravnega posla, saj za nastop teh zadostuje torej že samo razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem (8). Zaradi navedenega tožeča stranka za uveljavitev ničnostne sankcije iz drugega odstavka 88. člena ZDen slabovernosti drugega toženca ni rabila zatrjevati in dokazovati, saj je bilo za uspeh z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom dovolj, da je izkazala vložitev denacionalizacijskega zahtevka v rokih iz tretjega odstavka 88. člena oziroma prvega odstavka 64. člena ZDen ter možnost vrnitve nepremičnine v naravi. Že tako ugotovljeno dejansko stanje namreč utemeljuje ugotovitev o ničnosti sporne kupoprodaje pogodbe ob uporabi drugega odstavka 88. člena ZDen in je prvostopenjska odločitev o tem torej materialnopravno pravilna.

9. Pritožnikoma tudi ni mogoče slediti niti v prepričanju, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ovire za vrnitev sporne nepremičnine v naravi naj ne bi obstajale in tudi v tej povezavi zatrjevana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V predmetnem pravdnem postopku se obravnava sicer vprašanje, ki je za odločitev v denacionalizacijskem postopku predhodno, vendar pa pravni sklep o ničnosti pravnih aktov po drugem odstavku 88. člena ZDen vzdrži že, če sodišče ugotovi zgolj možnost vrnitve podržavljenih nepremični v naravi oziroma zaključi, da ta možnost ni že izključena (9), kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi pravilno storilo. V zvezi s tem vprašanjem je jasno stališče zavzelo že tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 311/1993 z dne 17. 2. 1994, kjer navaja, da je »obstoj dolžnosti vrnitve« iz prvega odstavka 88. člena ZDen potrebno tolmačiti kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po določilih ZDen (10). O tej bo namreč kot o obliki vračanja nacionaliziranega premoženja odločeno šele v denacionalizacijskem postopku, kakor pravilno ugotavljata pritožbi. Tožeča stranka je zahtevek za vrnitev sporne nepremičnine v naravi, pri čemer pritožnika prezreta, da je to skladno s prvim odstavkom 16. člena ZDen primarna oblika denacionalizacije (11), postavila v denacionalizacijskem postopku. Da sporna kupoprodajna pogodbo predstavlja razpolaganje z nepremičnino, glede katere po določilih ZDen še obstaja možnost vrnitve, pa v predmetni tožbi zatrjuje že s tem, ko se sklicuje na pravno podlago za ugotovitev ničnosti iz 88. člena ZDen (III. točka tožbe), pri tem pa za sklepčnost zahtevka v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi) nobenih drugih okoliščin, ki bi utemeljevale vračilo nepremičnin v naravi, ni bilo potrebno zatrjevati. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določil 16., 19. in 32. člena ZDen v izpodbijani sodbi zgolj preizkusilo, ali že morda obstajajo okoliščine, ki vrnitev sporne nepremičnine v naravi preprečujejo, vendar teh ni ugotovilo, pri čemer je pravilno izhajalo zgolj iz zatrjevanj pravdnih strank. Da ovira za vrnitev v naravi iz tretjega odstavka 16. člena ZDen (12) ne obstaja, je sodišče prve stopnje lahko sklepalo že z ozirom na to, da je sporna nepremičnina v lasti prve toženke - občine kot pravne osebe javnega prava. Dejstev, na osnovi katerih bi sodišče prve stopnje lahko možnost vrnitve v naravi izključilo ob uporabi 19. ter 32. člena ZDen, pa toženi stranki v postopku na prvi stopnji, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na njuni strani (212. člen ZPP), niti nista zatrjevali. Z vprašanjem, ali je podana ovira za vrnitev sporne nepremičnine v naravi po prvem odstavku 32. člena ZDen, se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki torej ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, zato ni rabilo soočati. Hkrati pa so pritožbena izvajanja o tem, da naj bi te ovire obstajale, nedovoljena pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP, tudi sicer pa predstavljalo zgolj povzemanje zakonske dikcije brez navajanja konkretnih dejanskih okoliščin primera. Sodišče prve stopnje, ki je skladno z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) izhajalo zgolj iz trditvene podlage pravdnih strank, je torej pravilno zaključilo, da možnost vrnitve sporne nepremičnine v naravi obstaja iz zato utemeljeno izpeljalo pravno posledico iz drugega odstavka 88. člena ZDen (13). S tem pa v pristojno odločanje nepravdnega sodišča ni z ničemer poseglo, saj bo o obliki vračanja nacionaliziranega premoženja, torej o tem, ali bo sporna nepremičnina denacionalizacijskim upravičencem vrnjena v naravi, odločeno v denacionalizacijskem postopku, ki se bo nadaljeval po pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

10. Odločitve o obliki denacionalizacije sodišče prve stopnje ni prejudiciralo niti s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (II. točka izreka). Posledice ničnosti izhajajo iz določbe 87. člena OZ in so v tem, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki ima pravno podlago v tem, da neveljavnost zavezovalnega pravnega posla (ničnost sporne kupoprodajne pogodbe) glede na načelo kavzalnosti (49. člen v zvezi s 40. členom Stvarnopravnega zakonika) povzroči neveljavnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in s tem takojšno neveljavnost zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice pri sporni nepremičnini na ime drugega toženca, predstavlja tako zgolj delno realizacijo tega kondikcijskega zahtevka, za katero tožeča stranka izkazuje pravni interes, saj bo le s tem, ko se bo pri sporni nepremičnini ponovno vpisala lastninska pravica v korist prve toženke, tožeči stranki zagotovljena možnost vrnitve sporne nepremičnine v naravi, vendar le, v kolikor bo o takšni obliki denacionalizacije odločilo nepravdno sodišče v denacionalizacijskem postopku. Ob navedenem pa je potrebno dodati, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravno zmotno navaja, da predmetna sodba, ko bo postala pravnomočna, predstavlja podlago za vknjižbo lastninske pravice pri sporni nepremičnini v korist tožeče stranke. Na osnovi te sodbe se bo lastninska pravica pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi namreč zgolj ponovno vpisala na ime prve toženke, ki je v denacionalizacijskem postopku zavezanka za njeno vrnitev v naravi.

11. Po vsem obrazloženem se torej pokaže, da pritožbama prve toženke in drugega toženca ni mogoče priznati uspeha, zato ju je sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Toženi stranki z vloženima pritožbama nista uspeli, zato skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

op. št. (1): Tretji odstavek 88. člena ZDen: »Določba prvega odstavka tega člena preneha veljati 30 dni po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena tega zakona, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo.« op. št. (2): Tako tudi sodba VS RS II Ips 311/1993 z dne 17. 2. 1994. op. št. (3): 5. člen ZDen: »Za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu se šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.« op. št. (4): »Po Juhartovem mnenju so absolutno nične tudi sodbe, izdane proti osebi, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranka sploh ne obstaja. Absolutno nične sodbe imajo zunanji videz sodbe in postanejo formalno pravnomočne, mogoče jih je izpodbijati s pravnimi sredstvi. Vendar tudi če niso formalno razveljavljene, ne morejo postati materialnopravno pravnomočne in niso izvršljive,« kar je smiselno enako mogoče razumeti tudi v zvezi s pravnomočnimi procesnimi sklepi, ki sicer ne vsebujejo meritorne (vsebinske) odločitve o postavljenem zahtevku in stranke ter sodišče vežejo (D. Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 150, 151).

op. št. (5): Nujno sosporništvo je posebna vrsta enotnega sospornišva, kjer so sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj nastopajo na aktivni in pasivni strani v okviru iste procesne skupnosti (N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 256), kar v nepravdnem postopku, kjer prva toženka nastopa zgolj kot pravna naslednica prvotne nasprotne udeleženke KS Sladki Vrh, gotovo ni bil primer.

op. št. (6): Prvi odstavek 81. člena ZPP: »Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.« op. št. (7): Citirano določilo ZDen je v razmerju do 86. člena OZ, ki na splošni ravni ureja ničnost pravnih poslov, specialne narave.

op. št. (8): Tako Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 537, enako VSM sklep I Cp 1465/2008 z dne 17. 2. 2009. op. št. (9): Tako tudi VSL sodba in sklep II Cp 4006/2010 z dne 23. 2. 2011 (Oviri za ugotovitev ničnosti pravnih poslov v smislu določbe 88. člena ZDen bi lahko predstavljali le okoliščini: da denacionalizacijski upravičenec ni uveljavljal zahtevka za vrnitev v naravi ali pa če je bilo v denacionalizacijskem postopku najkasneje do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje že pravnomočno odločeno, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.) ter VSM sklep I Cp 1465/2008 z dne 17. 2. 2009. op. št. (10): Takšno stališče je zastopano tudi v Zakonu o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 535 (Določba prvega odstavka 88. člena ZDen z dnem uveljavitve ZDen (7. 12. 1991) prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po ZDen, torej s premoženjem, za katerega po določbah zakona obstoji možnost vrnitve).

op. št. (11): Vrnitev podržavljenega premoženja v naravi je primarna oblika denacionalizacije (prvi odstavek 2. člena ZDen), to primarnost pa ZDen izpeljuje tako, da denacionalizacijskim upravičencem dopušča izbiro med vrnitvijo premoženja in odškodnino le v primerih, ko zakon (ZDen) tako določa. V drugih primerih, če je vrnitev v naravi možna in niso podane dejanske in pravne ovire za vrnitev v naravi, denacionalizacijski upravičenec take izbire nima (Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 169-175).

op. št. (12): Tretji odstavek 16. člena ZDen: »Premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb.« op. št. (13): Sodišče more na vsaki stopnji sojenja po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar samo v okviru dejstev, ki so jih stranke navajale in katerih resničnost so s predlaganjem dokazov tudi dokazale (VS RS sodba III Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002).