Jedro

Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. čl. ZDen, so nični.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: “1. Kupna pogodba z dne 20. 12. 2005, sklenjena med O. P. kot prodajalko in Z. A. kot kupcem, katere predmet je bila prodaja in nakup nepremičnine z ID znakom ... je nična.

2. Vknjižba lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 585/30 k.o. ... P., dovoljena na podlagi nične kupne pogodbe z dne 20. 12. 2005 v korist imetnice Z. A., je neveljavna in se pri nepremičnini z ID znakom ... vzpostavi prvotni zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist imetnika O. P., H. c. ..., P., do 1/1 celote.”, v preostalem delu glede izreka I.3. pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka, nastale na prvi stopnji v znesku 2.116,10 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva plačilne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.”

3. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni po prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 621,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 870/2013 z dne 6. 11. 2015 odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20. 12. 2005, sklenjene med O. P. kot prodajalko in Z. A. kot kupcem, katere predmet je bila prodaja in nakup nepremičnine z ID znakom .... Prav tako je zavrnilo zahtevo za vknjižbo lastninske pravice nazaj v korist imetnika O. P. do 1/1 celote. Zavrnilo je zahtevek za izbris zaznambe hipoteke, skupne hipoteke in neposredne izvršljivosti terjatve z vsemi vpisi. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Najprej je ugotovilo, da je tožnik sicer aktivno legitimiran za vložitev takšnega zahtevka, ki pa je materialnopravno neutemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da kupna pogodba med prvima toženima strankama z dne 20. 12. 2005 ni nična zaradi posledic kršitve moratorija iz 88. člena ZDen, zato je tudi neutemeljen zahtevek za izbris lastninske pravice. Sodišče je namreč zaključilo, da lastninska pravica tretjega na nepremičnini, katere vrnitev zahteva tožnik v okviru denacionalizacijskega postopka, preprečuje vrnitev v naravi, saj bi takšna odločitev povzročila nove krivice in bi predstavljala poseg v ustavno zajamčeno pravico do zasebne lastnine. Med pravdnima strankama je namreč nesporno, da je drugotožena stranka v letih od 2005 dalje, ko je kupila nepremičnino na parc. št. …, na njej zgradila stanovanjsko hišo. Po določbi člena 16/3 ZDen, ki določa, da premoženja ni moč vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb, pri čemer določilo ne postavlja časovne komponente pred nobene lastninske pravice, zato tožnik ni upravičen do zahtevka zavrnitev nepremičnine v naravi. Ker ne gre za dejanski stan, katerega posledica bi bila prepoved razpolaganja z nepremičnino parc. št. 585/30 k.o. P., tudi ni nično takšno razpolaganje za isto nepremičnino, do katerega je prišlo med prvima dvema toženima strankama na podlagi pogodbe z dne 20. 12. 2005, zaradi česar ni moč pritrditi stališču tožeče stranke, da tretji ni mogel pridobiti lastninske pravice na predmetu, ki je bil izven pravnega prometa. Sodišče ugotavlja, da je oblika vračanja nacionaliziranega premoženja odvisna od upravičenčeve izbire oblike vračanja, glede te pa je že sam tožnik v zahtevi za denacionalizacijo navedel, da zahteva vrnitev v naravi, medtem, ko je za del, ki ga ni moč vrniti, zahteval odškodnino od skladov, in kar pretehta izpoved tožnika, da je zahteval, da se mu v denacionalizacijskem postopku vrnejo nepremičnine v naravi. Ker pa sodišče prve stopnje ni dopustilo razširitev tožbenega zahtevka na zakonca B., tudi niso podani razlogi za izbris zaznambe hipoteke, saj gre za zahtevek, vezan kot posledica na neveljavnost pravice iz materialnopravnega razmerja, ki ga glede zakoncev B. sodišče ni vsebinsko presojalo, tako da ni ugotovilo neveljavnosti pogodbene podlage iz naslova prodajne pogodbe z dne 12. 6. 2008, sklenjene med drugotoženo stranko in zakoncema B. Zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Pritožbo podaja iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je leta 2010 vložil tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, s katero je Občina Prebold kot zavezanka za vračilo v veljavnem postopku denacionalizacije, parcele, ki so bile in so še vedno v postopku denacionalizacije, prodala drugotoženi. V pravdi se je upiral na izvzetost premoženja, ki je predmet denacionalizacije, iz pravnega prometa, kot to zagotavlja 88. člen ZDen, z namenom zaščite svojih pravnih interesov, ki pogojujejo ugotovitev ključnega vprašanja, da je napadeni pravni posel pravno ničen. Obrazložitev sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka je ta, da je bila predmetna parcela oddana za gradnjo s sklenitvijo kupne pogodbe med toženci leta 2005, iz tega razloga pa po prvem odstavku 32. člena ZDen naj ne bi bilo podlage za vračilo parcele v naravi. Tožeča stranka se s takšnim stališčem, ki ga je sodišče v celoti povzelo v točki 18 obrazložitve, ne strinja. Pritožbeno izpostavlja pravni pomen določbe 88. člena ZDen. Do pomena te zakonske določbe se je večkrat opredelilo Ustavno sodišče RS, tudi v odločbi Up 495/00. V pravdnem postopku se je tožeča stranka upirala na izvzetost premoženja, ki je predmet denacionalizacije iz pravnega prometa, kot to zagotavlja člen 88 ZDen, z namenom zaščite pravnih interesov denacionalizacijskega upravičenca, ki pogojujejo ugotovitev ključnega vprašanja, da je izpodbijani pravni posel pravno ničen in da je utemeljen zahtevek na neveljavnost zemljiškoknjižne vknjižbe lastninske pravice na podlagi ničnostnega pravnega posla in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa. Gre za premoženje, ki je ex lege izvzeto iz pravnega prometa in s samovoljnim in protipravnim ravnanjem tožencev je postalo del pravnega prometa in s samovoljnim in protipravnim ravnanjem celo del lastnine, s katero toženci v pravnem prometu lahko razpolagajo. Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da sodna veja oblasti pri presoji ničnosti pravnih poslov iz vidika člena 88 ZDen odklanja ugotavljanje ovir, za vračanje premoženja v naravi, ker to spada v pristojnost izvršne oblasti, to je v pristojnost organa, ki odloča o denacionalizaciji. To izhaja iz odločb II Ips 97/2010, II Cp 4006/2010, I Cp 1665/2011, II Ips 407/2000, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 791/2009. V tej zvezi se je sodna veja oblasti že izrekla, da ovire za ugotovitev ničnosti pravnih poslov v smislu določbe člena 88 ZDen lahko predstavlja le okoliščina, da denacionalizacijski upravičenec ni uveljavljal zahtevka za vrnitev v naravi, ali pa če bi bilo v denacionalizacijskem postopku, najkasneje do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje že pravnomočno odločeno, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Odločitev sodišča o ničnosti razpolagalnega posla po 88. členu ZDen predstavlja predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki je do pravnomočne odločitve sodišče v tem delu prekinjen. Po prvem odstavku 16. člena ZDen se podržavljeno premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastniškega deleža. Oblika plačila odškodnine pride v poštev le v primeru, ko podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi, ko torej obstajajo ovire za vrnitev premoženja v naravi. Presoja okoliščin glede izpolnitve pogoja po prvem odstavku 16. člena ZDEN pa ni v pristojnosti sodišča, temveč v izključni pristojnosti upravnega organa. Prvostopenjsko sodišče je protiustavno prestopilo svoja pooblastila s tem, ko se je spustilo v obravnavanju vprašanja možnosti vrnitve nepremičnin v naravi. Možnost vrnitve premoženja v naravi namreč obstaja vse dotlej, dokler ne poteče brezuspešno 30-dnevni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ali dokler opravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine ali do pravnomočne odločbe, da se premoženje ne vrne. Ves ta čas je razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem prepovedano s sankcijo ničnosti razpolagalnega posla (II Cp 34748/2009). Ker je zakonodajalec uvedel moratorij na razpolaganje z nepremičninami, za katere obstaja zahteva za vračilo v naravi, ter takšne nepremičnine izvzel iz pravnega prometa vse do zaključka denacionalizacijskega postopka je vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja, posledično nezakonito in nično. Tudi nepremičnina, katere razpolaganje je predmet te pravde, je res extra commercium, na kateri do zaključka denacionalizacijskega postopka ni mogoče ustvariti ali pridobiti novih pravic. Na predmetni nepremičnini tudi nihče novih pravic zaradi moratorija iz 8. člena ZDen ni mogel pridobiti. Temu ustrezno je tudi zmotno stališče sodišča, da je dolžno ščititi lastninsko pravico tožencev. Nepremičnina v tožbi napadene pogodbe, skupaj z vsemi sestavinami, je upravičeno pričakovana lastnina denacionalizacijskega upravičenca, na kateri toženci nikoli niso veljavno pridobili pravice, saj je nepremičnina izven pravnega prometa. Tožeča stranka še dodaja, da tudi upravna praksa v zvezi z ugotavljanjem ovir za vračanje premoženja v naravi kaže na spoštovanje 88. člena ZDen. Tako je upravno sodišče v odločbi I Up 363/2005 zapisalo, da se obstoj ovir za vračanje nepremičnine v naravi po 19. členu ZDen presoja praviloma po stanju v času vračanj nepremičnin, razen če bi se izkazalo, da gre za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. V konkretnem primeru prvostopno sodišče ne bi smelo zanemariti pravnega pomena in namena določbe 88. člena ZDen. Pri presoji primera bi sodišče moralo upoštevati, da je prišlo do izgradnje objekta na podlagi pravno poslovnega prenosa lastninske pravice na predmetu, ki je ex lege izvzeto iz pravnega prometa in da je takšen pravni posel ničen. Ničen pravni posel ne more ustvariti nobenih pravnih posledic. Zato tožeča stranka očita prvostopnemu sodišču v zvezi s sklicevanjem na člen 32/1 ZDen oziroma člen 16/3, kršitev člena 88 ZDen ter tudi poseg v upravno pristojnost, kar je tudi bistvena kršitev pravil postopka. Če velja stališče prvostopnega sodišča, potem takšno stališče sodišča vsebuje recept za divje, šikanozne in protipravno ravnanje v postopku denacionalizacije. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi, obveže toženo stranko, na plačilo stroškov postopka na prvi stopnji, in na stroške pritožbenega postopka oziroma podrejeno prvostopenjsko sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje.

3.Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju toženih strank, tožeča stranka s pritožbo le pavšalno ugovarja kršitev ustavno varovanih pravic, ki bi jih naj prvostopno sodišče zagrešilo z izpodbijano odločitvijo. Dejstvo je, da se na podlagi ZDen ne vračajo stvari, ki niso bile podržavljene, saj se z denacionalizacijo ne sme povzročati novih krivic, vrnitev v naravi stavbnega zemljišča, to je nepremičnine v naravi, ki nima iste identitete kot podržavljena nepremičnina, pa bi dobila poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Po mnenju toženih strank lahko pravdno sodišče skladno z določbo člena 13 ZPP samo reši kakšno vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja, kot predhodno in tako pravilno uporabi procesno in materialno pravo. Sodišče lahko v obliki predhodnega vprašanja odloči o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi, ki je temeljnega pomena za ocenitev, ali je neko ravnanje nično v smislu 88. člena ZDen. Ker pa je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka in popolne dokazne ocene ugotovilo, da za predmetno nepremičnino obstajajo ovire, ki preprečujejo vračilo v naravi, je tako pravilno tudi zaključilo, da zanj ni moč uporabiti 88. člena ZDen. Okoliščine obstoja ovir za vračilo v naravi pa je pravdno sodišče pravilno ugotavljalo za potrebe predmetnega postopka v obliki predhodnega vprašanja. 88. člen ZDEN se ne nanaša na denacionalizacijske primere, ko se upravičencu nepremičnina ne vrne v naravi, kot je to tudi v obravnavani zadevi. Obstoj ovir za vračanje v naravi se presoja glede na stanje nepremičnin ob vračanju. Ker tožnik z vračilom v naravi zaradi obstoja zakonskih ovir ne bo uspel, nedvomno ni podan njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti pravnega posla toženih strank po 88. členu ZDen. Tudi po morebitni ugotovitveni sodbi o ničnosti pravnega posla tožnik namreč ne bo mogel doseči vračila nepremičnine v naravi kot denacionalizacijskem upravičencu, zato se z izdajo take sodbe njegov pravni položaj ne bo v ničemer izboljšal. Zato je odločitev prvostopnega sodišča pravilna tudi iz tega razloga. Pritožnik tudi ni izkazal ne pravne, ne dejanske podlage za očitno prenizko vrednost spornega predmeta. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik kot dedič denacionalizacijskega upravičenca v denacionalizacijskem postopku zahteva, da se nepremičnina, ki je bila v času podržavljanja označena kot parc. št. 585/2 k.o. P. vrne v naravi in da denacionalizacijski postopek še ni končan. Sodišče je sicer zaključilo, da je tožnik podal tudi možnost, da se odškodnina izplača iz sredstev določenih skladov, vendar pa iz tožbenih trditev izhaja, da tožnik zahteva v denacionalizacijskem postopku “tam kje je to možno” vrnitev nacionaliziranega premoženja v naravi. Zato je potrebno presojati tudi stanje nepremičnine v času vložitve denacionalizacijskega zahtevka in sodišče samo je zaključilo, da v času vložitve denacionalizacijskega zahtevka ni bilo nobenih ovir za vračilo predmetne nepremičnine v naravi, šele kasneje, po tistem, ko je prvotožena stranka s prejeto nepremičnino razpolagala, je prišlo do stanja, da je drugotožena stranka na tej nepremičnini zgradila objekt, ki je v fizični lasti fizične osebe.

6. Tožnik ima pravni interes za ugotovitveno tožbo, ki ga tožnik izkazuje s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva v naravi vrnitev nepremičnine, s katero je bilo razpolagano s sporno pogodbo ter s tem, da v denacionalizacijskem postopku o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno. Ker uspeh tožnika v pravdi za ugotovitev ničnosti tožniku ohranja možnost, da svoje pravice glede oblike denacionalizacije uveljavlja v denacionalizacijskem postopku, saj bo šele potem v denacionalizacijskem postopku deležen ustreznega obravnavanja brez uporabe določbe drugega odstavka 32. člena ZDen veljavnega ob uveljavitvi ZDen, je sodišče prve stopnje sicer najprej pravilno zaključilo, da je tožnik kot dedič po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu legitimiran za uveljavljanje ničnosti pogodbe, s tem pa ima tudi pravni interes, da z ugotovitveno tožbo pri sodišču doseže pravno neučinkovitost omenjene pogodbe zaradi njene ničnosti (92. člen Obligacijskega zakonika in 88. člena ZDen), in da na podlagi ničnosti doseže vzpostavitev takšnega zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo v času vložitve zahteve za denacionalizacijo in da se s tem vzpostavi ponovni pravi subjekt vračanja nepremičnine, saj tožnik zahteva vrnitev premoženja v naravi od prvotožene stranke, ki je nato šele v postopku denacionalizacije razpolagala s tem premoženjem, glede katerega je že bil zahtevek za vrnitev v naravi in je s tem presegla določbo 88. člena ZDen. Po 88. členu ZDen je namreč z dnem uveljavitve zakona prepovedano vsako razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Ta prepoved preneha veljati 30 dni po preteku roka, predpisanega za vložitev zahteve za denacionalizacijo, razen za nepremičnine oziroma premoženja, za katerega je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, če je bila zahteva vložena, pa dokler ni jasno, da nepremičnina ne bo vrnjena v naravi, torej do pravnomočne odločitve pristojnega organa, da se premoženje ne vrne ali dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva odškodnino. Prepoved torej velja vse dotlej, dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine, ali do pravnomočne odločitve o tem, da se premoženje ne vrne. Pomen določbe člena 88 ZDen je v preprečitvi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja možnost vrnitve, s čimer se začasno ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije, da se s tem zavaruje položaj denacionalizacijskih upravičencev. Ta določba tako zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Določba govori o obstoju dolžnosti vrnitve, torej možnost vrnitve in ne (že) konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Ali tudi sicer obstajajo kakšne ovire za vračilo premoženja v naravi, ni stvar tega pravdnega postopka, pač pa bo o tem odločal upravni organ v postopku denacionalizacije1. Okoliščine, ali je šlo za zazidano stavbno zemljišče, na katerem je stal objekt, ki ni bil v lasti upravičenca, ter okoliščine, da je nepremičnina sedaj zazidano stavbno zemljišče, za predmetno zadevo niso odločilne, ker o tem, ali je sporne parcele moč vrniti v naravi, pravdno sodišče ni pristojno presojati (primerjaj 19. in 32. člen Zden).

7. Sodišče prve stopnje je zato, kot pravno nepomembne za to zadevo, ugotavljalo pogoje iz določbe tretjega odstavka 16. člena ZDen, ki določa, da premoženja ni moč vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb, pri čemer določilo ne postavlja časovne komponente pridobljene lastninske pravice. Pravni interes tožnika je v tem, da se vzpostavi z izbrisno tožbo takšno pravno stanje kot je bilo v času vložitve zahtevka za denacionalizacijo, ker bi sicer bilo poseženo v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, v kolikor bi sodišče dovolilo takšne razpolagalne pravne posle. S takšnim postopanjem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je podan dejanski stan iz tretjega odstavka 16. člena ZDen, je kršilo načelo prirejenosti postopkov. Po ZDen se o zahtevkih denacionalizacijskih upravičencev in o drugih pravicah odloča v upravnem postopku. Upravna zadeva je zadeva, v kateri gre za kolizijo zasebnih in javnih interesov. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je ugotavljalo stanje parcele in je ugotavljalo kakšno je bilo stanje pred denacionalizacijskim zahtevkom in po denacionalizacijskem zahtevku, reševalo vprašanje, ki spada v upravni postopek. V upravnem postopku bi upravni organ moral v nadaljevanju ugotoviti, ali je zahtevek denacionalizacijskega upravičenca utemeljen tako, da se vrne nepremičnina v naravi. Upravni organ je tisti, ki bo moral ugotoviti, ali so podane ovire za vračanje v naravi in ker je to storilo civilno sodišče, je kršilo načelo prirejenosti. Tožnik je postavil zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla - prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama po uvedbi denacionalizacijskega postopka, torej po že uvedenem in še nezaključenem denacionalizacijskem postopku, za vrnitev te nepremičnine v naravi. Odločitev, ali je pravni posel sklenjen v nasprotju z določili 88. člena ZDen je predhodno vprašanje za dokončanje upravnega-denacionalizacijskega postopka. V upravnem postopku namreč tega vprašanja ni mogoče rešiti. Denacionalizacijski postopek, sprožen pri upravnem organu, se bo tam tudi končal. V okviru te pravde zato ni mogoče posegati v odločanje, ki je pridržano upravnemu organu. Ravno posledice v tej pravdi (morebiti ugotovljene ničnosti), bodo torej svojo vlogo mogle odigrati v upravnem postopku. (2)

8. Določba 88. člena ZDen ne omogoča širše ali ožje razlage in je jasna: pravni posli so nični, če je z njimi po uveljavitvi ZDen prišlo do razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (ravno za takšno situacijo gre v tem primeru). Dolžnost vrnitve po 88. členu ZDen sodna praksa razlaga kot možnost vrnitve in je podana takrat, ko denacionalizacijski upravičenec zahteva vrnitev premoženja v naravi, pa vse do odločitve o njegovi zahtevi ali do spremembe te zahteve v zahtevo za plačilo odškodnine. Tožnik tako izkazuje pravni interes za ugotovitev ničnosti in za izbrisni zahtevek s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva v naravi vrnitev nepremičnine, katerega solastniški delež je bil prodan s pogodbo (po vložitvi zahteve za denacionalizacijo), katere veljavnost se presoja v tej pravdi in nadalje s tem, da v denacionalizacijskem postopku o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno. (3).

Po določbi 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju z drugim odstavkom 88. člena ZDen, so nični. Pravne posledice ničnosti pa so v tem, kar je tožnik zahteval v drugem delu zahtevka in sicer, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini neveljavna in se pri predmetni nepremičnini vzpostavi ponovno lastninska pravica v korist O. P., ki je zavezanka v denacionalizacijskem postopku za vrnitev te nepremičnine v naravi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa prej omenjena pravno relevantna dejstva za ugoditev tožbenemu zahtevku glede ničnosti in glede izbrisnega dovolila, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, saj je dejansko stanje v sodbi prve stopnje v tej zvezi bilo pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (to je glede točke I, točka 1 in 2). Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava (88. člen ZDen) tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede ničnosti pravnega posla in glede izbrisne tožbe (izpolnjeni so pogoji iz 243. člena ZZK-1, ker je bila vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, ker je pogodba z dne 20. 12. 2005 nična in materialnopravno ne učinkuje) v celoti ugodilo kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Neutemeljena je pritožba le v delu, ko pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo vrednost spornega predmeta, ali je o tem že bilo odločeno. Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, vendar pa pritožbe izrecno ne podaja glede odločitve vsebovane v točki I.3. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo zato, ker niso podani razlogi za izbris zaznambe hipoteke, saj gre za zahtevek, vezan kot posledica na neveljavnost pravice iz materialno pravnega razmerja, ki je glede zakoncev B. sodišče prve stopnje ne bo vsebinsko presojalo, tako da ni ugotovilo neveljavnosti pogodbene podlage iz naslova prodajne podobe dne 12. 6. 2008, sklenjene med drugotoženo stranko in zakoncema B. Pa tudi sicer pritožnik v tožbi ne navede nobenih relevantnih tožbenih razlogov, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje poseglo v pogodbeno odločitev pravdnih strank v tem delu. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabilo določb člena 353 ZPP pritožbo v tej zvezi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker je tožeča stranka v tej pravdi uspela z ugotovitvenim in dajatvenim delom, ki je vsebinsko pomembna odločitev, so ji tožene stranke po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžne nerazdelno povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Tožeča stranka je kot svoje pravdne stroške na prvi stopnji priglasila stroške za sestavo tožbe po tar. št. 3100 v znesku 640,90 EUR, za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3102 v znesku 591,60 SIT, izkazala je potne stroške za pooblaščenca v znesku 14,80 SIT in materialne stroške v znesku 20,00 SIT, kar je vse povečano z 22 % DDV, znaša 1.546,10 EUR. Tožeča stranka je plačala tudi takso za tožbo v znesku 570,00 EUR, zato znašajo njeni potrebni pravdni stroški, nastali na prvi stopnji 2.116,10 EUR in sta ji te pravdne stroške toženi stranki dolžni povrniti na način, kot je to odločeno v točki II izreka sodbe sodišča druge stopnje.

11. Toženi stranki sta priglasili pritožbene stroške kot stroške za odgovor na pritožbo, ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, jima ti stroški na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ne pripadajo in jih zato krijeta sami. Dolžni pa sta nerazdelno povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške in sicer takso za pritožbo v znesku 621,00 SIT, na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015. Op. št. (2): Tako tudi sklep VS RS II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008.