Jedro

Imisije, ki izvirajo iz nepremičnine tožencev, ne nastajajo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti. Zato določba tretjega odstavka 133. člena OZ ne bi mogla biti podlaga za ugoditev tožnikovemu odškodninskemu zahtevku niti v primeru, ko bi se imisije izkazale za prekomerne. Pač pa bi bil tožnik do odškodnine za škodo, izvirajočo iz prekomernih (prepovedanih) imisij upravičen po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti, vendar o okoliščinah, ki bi morale napolniti pravni standard prepovedanosti imisij, to je odstopanje od stopnje imisij, kot je krajevno običajna med drugimi nepremičninami, ni postavil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan tožencema povrniti 1.888,80 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu morata toženca nerazdelno plačati 70.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2003 dalje. Tožnika je zavezalo, da mora tožencema povrniti pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Delno je spremenilo le stroškovno odločitev.

3. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija s pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da je predmet tega postopka izključno plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi zmanjšanja vrednosti tožnikove stavbe, zahtevek pa je bil pravnomočno zavrnjen zaradi ocene nižjih sodišč, da tožnik ni navedel dovolj dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zahtevku ugoditi, predvsem ni navedel, kakšno je stanje ostalih objektov v soseščini in v čem je stanje njegove hiše zaradi vpliva novogradnje toženih strank v taki meri drugačno od ostalih v naselju, da je mogoče govoriti o tem, da je krajevno običajen vpliv ene nepremičnine na drugo presežen. Ocenili sta še, da zgolj okoliščina, da bi bližina toženčeve hiše glede na način gradnje morda morebitnega kupca odvrnila od nakupa še ne zadostuje za odškodninsko odgovornost, saj v tem še ni protipravnosti oziroma škode, ki bi presegala običajno mero. Sodišče je torej v postopek vpeljalo pravni standard „običajnega vpliva ene gradnje na drugo“. Ugotavljanje vsebine pravnega standarda je samostojno materialnopravno vprašanje. Izpodbijana sodba ne zmore obrazložitve glede vsebine prej navedenega pravnega standarda, zato tožnik ne more vedeti, ali ga je pravilno ovsebinilo, ali pa je bilo pri določanju njegove vsebine morebiti preveč restriktivno. Zato je odločitev arbitrarna in v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave. V dokaznem postopku je glede dokazovanja prekomernosti emisij (pravilno imisij) napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je ocenilo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede izkazanosti prekomernih vplivov premajhnih odmikov črne novogradnje tožencev na legalno postavljen objekt tožnik. Stališče sodišča, da kršitev upravnih postopkov (črnograditeljstvo) nima vpliva na ta sodni postopek, je zmotno. Vpliv je bistven, saj povzroči prehod dokaznega bremena na investitorja oziroma lastnika črne gradnje. Odločitev o utemeljenosti zahtevka je najprej temeljila na pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o škodi, po razveljavitvi sodbe pa je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča odločalo na podlagi 133. člena OZ ter prvega odstavka 99. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s prvim odstavkom 75. člena SPZ. V zvezi s tem tožnik poudarja, da gre za odškodninski spor, v katerem je trditve o protipravnosti oprl na ravnanje tožencev, ki je v nasprotju s 73. členom SPZ oziroma, da sta toženca s postavitvijo objekta na rob svoje parcele kršili prepoved zlorabe pravic iz 12. člena SPZ in s tem temeljno načelo neminem leadere iz 131. člena OZ. Tožnik je trdil in dokazoval, da je škodo utrpel zaradi zmanjšanja tržne vrednosti svoje nepremičnine ter je obstoj in višino škode oprl na metodo tržnega pristopa ob upoštevanju metode stroškovnega pristopa in predložil vse elemente, ki so omogočali preizkus utemeljenosti izračuna škode po obeh pristopih. O njegovem zahtevku, ki temelji na 73. členu in 12. členu SPZ in 131. členu OZ sodišče sploh še ni odločilo. S spremembo pravne podlage je spremenilo identiteto in podlago zahtevka in odločilo o negatornem zahtevku, ki ga tožnik sploh ni uveljavljal. O zahtevku, ki ga je uveljavljal, pa sta sodišči kot kaže tožniku sodno varstvo odrekli, pri čemer je zavrnitev dokaznega predloga ostala neobrazložena, poleg tega pa je bila posledica nepostopanja po 285. členu ZPP. Sodišče je samo spremenilo identiteto spora, ker je spremenilo dejansko podlago zahtevka, nato pa od tožnika celo terjalo, da postavi opredeljene trditve glede stanja ostalih objektov v soseščini, o tem, v čem je stanje njegove hiše zaradi vpliva hiše tožencev v taki meri drugačno od ostalih v naselju, da je mogoče govoriti o preseganju krajevno običajnega vpliva ene nepremičnine na drugo. Take trditve pa je tožnik v postopku podal zelo natančno: skliceval se je na pogoje urbanističnega oblikovanja območja ter arhitekturnega oblikovanja objektov in naprav, ki so del odloka o zazidalnem načrtu za območje urejanja VS 9/10 Š. Kakšna so siceršnja merila, ki opredeljujejo krajevno običajen medsebojen vpliv nepremičnin sicer tožniku ne more biti znano. Tožnik bi zahtevano trditveno in dokazno breme morda še lahko zmogel, a le, če bi sodišče sprejelo (dokazni) sklep, s katerim bi okvirno določilo primerjalno območje. Tudi izvedenec ni ugotavljal, kaj je krajevno običajno, tožnik pa ga o tem ni spraševal, ker je postavil odškodninski zahtevek. O tem bi ga moralo vprašati sodišče, če je že ocenilo, da ima tožnikov zahtevek drugačno materialnopravno podlago. Ker tega ni storilo, je jasno pokazalo, da bo postopek vodilo v smeri ugotavljanja tržne manjvrednosti nepremičnine in ne v smeri ugotavljanja izkazanosti emisij (pravilno imisij). Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna, ker bi moralo sodišče zahtevek tožnika obravnavati po 12. in 73. členu SPZ in po 131. členu OZ. Sodišči sta vsebino OZ in SPZ razlagali nevzdržno ozko. Pri opredeljevanju sosedskih odnosov sta izhajali iz ozkega pojmovanja lastnine kot absolutne pravice. Tožeča stranka si hiše ni postavila kar tako, pač pa je skrbno izbrala lokacijo in v hišo vgradila svoje življenjske prihranke. Ni se odločila za nakup in gradnjo v R., ker je imela drugačne iluzije, ki so danes izgubljene. Škoda iz naslova izgubljenih iluzij je huda, degradira človekovo osebnost, pa vendar ni pravno priznana; tožnik pa v tem postopku zahteva le plačilo tiste škode, ki je pravno priznana in sicer materialno škodo zaradi zmanjšanja vrednosti svoje nepremičnine. Ekonomska vrednost lastnine je varovana v 67. členu Ustave. Vrednost tožnikove nepremičnine je zaradi črne gradnje tožencev bistveno znižana.

4. Toženca sta na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da konkretnega dejanskega stanu ni mogoče subsumirati pod abstrakten dejanski stan in 133. člena OZ. Ker je tožena stranka imela lokacijsko in gradbeno dovoljenje za gradnjo, torej dovoljenji upravnega organa, obstojijo sicer okoliščine iz tretjega odstavka 133. člena OZ, vendar pa bi tožnik na podlagi te določbe lahko zahteval le povrnitev tiste škode, ki presega običajne meje, za tako škodo pa tožnik ni ponudil dokazov. Omenjeni upravni dovoljenji kažeta, da je tožnik že od leta 1987 dalje vedel, kakšni objekti bodo stali na parcelah pravdnih strank oziroma v okolišu teh parcel. Stališče izpodbijane sodbe, da nespoštovanje javnopravnih predpisov ni pomembno, je skladno s prakso Vrhovnega sodišča: v zadevi II Ips 676/91 je zastopano stališče, da zadostitev javnopravnim predpisom sama po sebi še nima za posledico usklajenosti s civilnopravnimi predpisi in obratno iz sodbe II Ips 334/92 pa izhaja, da morajo vplivi (imisije) presegati krajevno običajno mero tudi v primeru gradnje, pri kateri javni predpisi niso bili spoštovani. Izpodbijana odločitev torej ne odstopa od sodne prakse, ni arbitrarna in v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave. Tudi pravilo o dokaznem bremenu za dokaz prekomernosti imisij je bilo uporabljeno pravilno in je stališče tožnika, da bi morala toženca nositi dokazno breme za trditev, da kljub kršitvi predpisov o odmiku med objekti in o črni gradnji ni prišlo do prekomernih imisij na legalno postavljen objekt. Katere so prepovedane imisije, določa SPZ v 75. členu, to so le tiste, ki so glede na krajevne razmere neobičajne oziroma povzročajo znatnejšo škodo. Trditev o imisijah, ki bi presegale krajevno običajno mero pa tožnik ni postavil, čeprav ga je sodišče opozarjalo, da je tožba nesklepčna. In če se tožnik zavzema za razlago, da je njegov odškodninski zahtevek tipično odškodninski, toženca opozarjata, da tožnik ni utemeljil protipravnosti njunega ravnanja kot osnovnega pogoja odškodninske odgovornosti, saj je protipravnost povezoval izključno z izostankom ustreznega upravnega dovoljenja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je zahteval, da mu morata toženca plačati odškodnino, zahtevek pa je utemeljeval z določbo prvega odstavka 131. člena OZ. Trdil je, da sta mu toženca povzročila premoženjsko škodo, ker sta svojo hišo zgradila preblizu njegove hiše, katere vrednost je zaradi tega (torej že zgolj zaradi bližine hiše tožencev) zmanjšana za vtoževani znesek. Kot dodaten argument je navajal posamezne imisije (odvzem sonca oziroma svetlobe, nočno osvetlitev, širjenje smradu iz od duhov kopalnic, zdrs snega s strehe tožencev na njegovo teraso) in njihove posledice (vlaga, plesen, kondenz) ter izkop obstoječe terase, povečano požarno nevarnost in podobno. Njegov zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen iz dveh razlogov: (a) ker ni nastala škoda v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ in (b) ker je bila tožba v zvezi s podlago iz tretjega odstavka 133. člena OZ nesklepčna. Po prepričanju tožnika sta oba razloga napačna.

7. Revizijska trditev, da so bila kršena procesna pravila, ker je sodišče odločilo glede na podlago iz tretjega odstavka 133. člena OZ, čeprav je tožnik ni uveljavljal, ni pa odločilo na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ, kot je zahteval, ter da zato o zahtevku sploh še ni bilo odločeno, je neutemeljena. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, je tožnik s tožbo zahteval plačilo odškodnine. O tem, ali je do odškodnine upravičen, je sodišče tudi odločilo. Najprej je presodilo, da njegov zahtevek na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ ni utemeljen. Ker na navedbo stranke o pravni podlagi tožbenega zahtevka sodišče ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), temveč mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen(1), je glede na okoliščine konkretnega primera sodišče sklepalo, da bi pravno podlago tožnikovemu zahtevku lahko predstavljala določba tretjega odstavka 133. člena OZ in tožnika pozvalo k dopolnitvi trditvene podlage (285. člen ZPP), vendar neuspešno, zato je tožba glede na to podlago ostala nesklepčna in jo je moralo iz tega razloga zavrniti. Iz že povedanega izhaja ne le, da je bilo pravnomočno odločano o odškodninskem zahtevku, kot je bil uveljavljan, pač pa tudi, da je bilo odločeno o njem po dveh podlagah, tudi po tisti, na katero se je skliceval tožnik. Neutemeljen pa je tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ni ravnalo po določbi o materialnem procesnem vodstvu iz 285. člena ZPP: na podlago iz tretjega odstavka 133. člena ZPP je ob razveljavitvi prve sodbe prvostopenjskega sodišča opozorilo že pritožbeno sodišče,(2) glede na tako napotilo pa je tožena stranka v ponovljenem postopku še pred ponovnim narokom v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2009 obrazloženo nasprotovala uporabi določb 133. člena OZ.

Glede pravne podlage iz prvega odstavka 131. člena OZ

8. Tožnik je glede na definicijo škode iz 132. člena OZ(3) zatrjeval navadno škodo (zmanjšanje premoženja). Navadna škoda je tista, ki nastane kot posledica škodnega dejanja neposredno na premoženjsko maso oškodovanca.(4) Najpogosteje škodni dogodek, ki je podlaga neposlovne odškodninske odgovornosti, povzroči uničenje ali poškodovanje določene stvari.(5) V primeru uničenja ali poškodovanja stvari oškodovancu nastanejo različne pojavne oblike škode: pri uničenju predvsem škoda v višini vrednosti stvari, pri poškodovanju pa v višini stroška popravila in v višini manjvrednosti stvari, ki ostane navkljub popravilu.(6) Vendar pa je premoženjska masa lahko zmanjšana tudi, če ni prišlo do uničenja ali poškodovanja določene stvari - če ni bilo fizičnega posega vanjo oziroma vpliva nanjo. Tako se lahko tudi vrednost stanovanjske hiše zmanjša zaradi izgradnje druge stanovanjske hiše tik ob njej. Vendar pa taka gradnja samo po sebi ni podlaga za odškodninsko zavezo graditelja lastniku prvotno zgrajene hiše. Biti mora protipravna.

9. Kot je razumeti revizijo, naj bi toženca ravnala protipravno, ker naj bi s postavitvijo svoje hiše na sam rob svoje parcele kršila prepoved zlorabe pravic iz 12. člena SPZ in prepoved povzročanja škode iz 10. člena OZ (tožnik se pri tem, očitno pomotoma, sklicuje na 131. člen OZ). Vendar kršitve navedenih zakonskih določb revizija izrecno ne obrazloži, (ker ni vsaka gradnja, primerljiva z obravnavano, protipravna, bi tožnik moral razloge za protipravnost gradnje tožencev konkretizirati) revizijsko sodišče pa na zmotno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Glede podlage iz prvega odstavka 131. člena OZ je tožnik obrazloženo grajal le presojo, da z zgoraj že opisanim načinom gradnje na parceli tožencev na nepremičnini tožnika ni nastala navadna škoda, kar glede na neizkazanost protipravnosti ni odločilno.

Glede podlage iz tretjega odstavka 133. člena OZ

10. Po presoji revizijskega sodišča o tožnikovem odškodninskem zahtevku ni mogoče odločiti na podlagi določbe tretjega odstavka 133. člena OZ, po kateri je mogoče, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.

11. Lastnik nepremičnine uživa varstvo zaradi čezmernih vplivov, ki na njegovo nepremičnino učinkujejo s tujih nepremičnin. Varstvo mu nudijo stvarnopravni predpisi. Ker imisij, ki pomenijo raznovrstne vplive, ki izhajajo iz ene nepremičnine in jih je mogoče zaznati na drugih nepremičninah, ni mogoče v celoti preprečiti, ker bi bila sicer raba nepremičnin omejena, pravni red določa stopnjo, do katere mora vsak lastnik imisije s sosednjih nepremičnin trpeti oziroma mejo, nad katero takih imisij ni več dolžan tolerirati.(7) Tako SPZ, ki v 73. členu lastnikom sosednjih ali prostorsko povezanih nepremičnin zapoveduje lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode ter da morajo pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine, v 75. členu določa, da mora lastnik nepremičnine pri uporabi le-te opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ki povzročajo znatnejšo škodo. Prepovedana imisija je torej tista, ki otežuje uporabo nepremičnine, na katero se razteza njen vpliv, čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo. Lastnik oziroma domnevni lastnik lahko prenehanje imisij zahtevata z negatorno tožbo po prvem odstavku 99. člena SPZ, poleg tega pa lahko lastnik nepremičnine, ki je zaradi imisij že pretrpel škodo, zahteva povrnitev le-te po splošnih pravilih o povrnitvi škode po drugem odstavku istega člena zakona. Vzporedno s stvarnopravnimi predpisi varstvo pred prepovedanimi imisijami nudijo tudi obligacijskopravni predpisi. Tako OZ v prvem odstavku 133. člena določa, da vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi, ter v drugem odstavku, da sodišče na zahtevo zainteresirane osebe odredi ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori; varstvo s plačilom odškodnine je urejeno v tretjem odstavku 133. člena, ki določa, da če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Obligacijsko-pravno varstvo je širše od stvarno pravnega (varstvo lahko zahteva vsakdo in ne le lastnik, zahteva ga lahko tudi preden škoda že nastane, zadošča, da obstaja nevarnost nastanka škode), določbi 75. člena SPZ in 133. člena OZ pa je treba razumeti v medsebojni povezavi.(8)

12. Pravni red torej varstvo pred imisijami zagotavlja tako, da prvenstveno omogoča zahtevek za ukrepe, ki prekomerno (in zato prepovedano) imisijo zreducirajo na dovoljeno mero, ter, če to ni mogoče, za odstranitev vzroka imisije; v obeh primerih je zahtevek mogoče kumulirati z odškodninskim zahtevkom za povrnitev škode, ki je nastala zaradi prepovedane emisije. Situacija, ki jo ureja tretji odstavek 133. člena OZ, pa je specifična: imisija je sicer prekomerna, vendar njene omejitve ali prenehanja vzroka oziroma dejavnosti, iz katerega izvira, ni mogoče odrediti, ker nastaja pri opravljanju dejavnosti, ki presega individualen interes in je splošno koristna, zanjo pa je dal dovoljenje pristojen organ. Imisijo, ki nastane v takih okoliščinah, je treba trpeti, čeprav je prekomerna, vendar je treba prizadetemu za škodo, ki presega običajne meje, plačati odškodnino.(9)

13. V konkretnem primeru imisije, ki izvirajo iz nepremičnine tožencev, ne nastajajo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti. Zato določba tretjega odstavka 133. člena OZ ne bi mogla biti podlaga za ugoditev tožnikovemu odškodninskemu zahtevku niti v primeru, ko bi se imisije izkazale za prekomerne. Pač pa bi bil tožnik do odškodnine za škodo, izvirajočo iz prekomernih (prepovedanih) imisij upravičen po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti, vendar, kot sta pravilno opozorili sodišči prve in nato še druge stopnje, o okoliščinah, ki bi morale napolniti pravni standard prepovedanosti imisij, to je odstopanje od stopnje imisij, kot je krajevno običajna med drugimi nepremičninami, ni postavil. 14. Trditveno in dokazno breme o tem, da so imisije, ki izvirajo iz nepremičinine tožencev, prekomerne in da je zaradi njih tožniku nastala škoda, je bilo na tožniku. Ta tega bremena ni zmogel. Njegove revizijske trditve, da so bila v zvezi z dokazovanjem prekomernosti imisij zmotno uporabljena pravila o dokaznem bremenu so neutemeljene; imisije so protipravne, če so glede na mero, ki je krajevno običajna, pretirane. Presoja, ali so pretirane, je stvar sodišča, temelji pa lahko le na primerjavi vsakega konkretnega primera z ostalimi primeri v istem okolju. Zato bi moral tožnik pojasniti, kakšne so (z vidika imisij) razmerje v okolju, kjer ležita nepremičnini obeh pravdnih strank ter v čem in v kakšnem obsegu so imisije, ki na njegovo nepremičnino vplivajo z nepremičnine tožencev, drugačne, bolj obremenilne. Iz razlogov izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, kakšno je bilo v zvezi s tem trditveno in dokazno breme tožnika, zato je neutemeljen njegov očitek, da je odločitev arbitrarna in v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, ker sodišči naj ne bi določili vsebine pravnega standarda „običajnega vpliva ene gradnje na drugo“. In ker ni bilo ustreznih trditev, tudi dokaz z zaslišanjem strank ni bil potreben, njegovo zavrnitev pa je sodišče pravilno obrazložilo: z izpovedbo stranke ne bi bilo mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

15. Toženca sta na revizijo odgovorila. V zvezi s tem so jima nastali stroški zastopanja, katerih povrnitev sta zahtevala. Vrhovno sodišče jim je odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in jim skladno z določbama prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožeči stranki.

Op. št. (1): Galič, A., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, stran 134. Op. št. (2): V drugem in tretjem odstavku na zadnji strani sklepa je sodišču prve stopnje dalo navodilo, da bo moralo odločiti z vidika vprašanja, ali gre pri gradnji tožencev za tak vpliv na nepremičnino tožnika, ki presega krajevno običajno mero; ker gre za pravno podlago, s katero pravdni stranki očitno nista računali, bosta v zvezi s tem lahko navajali nova dejstva in predlagali nove dokaze (drugi odstavek 286. člena ZPP). V zvezi z vprašanjem, zakaj ne pride v poštev uporaba prvega odstavka 131. člena OZ je napotilo na pravno mnenje VS RS z dne 22. in 23. 6. 1993, objavljeno v poročilu VSS 1/93, stran 27, glede pravne podlage pa na sodbo II Ips 217/99. Op. št. (3): Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

Op. št. (4): Klarič, P. in Vedriš, M., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 589. Op. št. (5): Plavšak, N., v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 945. Op. št. (6): Plavšak, N., prav tam.

Op. št. (7): Glej Juhart, M., Zahtevki zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, Podjetje in delo, 2009, št. 7, stran 1302 in naslednje.

Op. št. (8): Glej Vrenčur, R., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 224, stran 397. Op. št. (9): Cigoj, S., Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ, Uradni list RS Slovenije, Ljubljana 1978, stran 167.