Jedro

Sosednja neprimerna gradnja sama po sebi že ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Podan mora biti vpliv na nepremičnino drugega, ki presega krajevno običajno mero.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki spremeni tako, da se v prvi vrsti številka 2.921,04 nadomesti s številko 1.410,00, v drugi vrsti številka 243,42 s številko 117,50 in v tretji vrsti beseda „pravnomočnosti tega sklepa“ z besedo „vročitvi sklepa sodišča druge stopnje“.

Sicer se pritožba zoper sklep zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 16.3.2010 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 70.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2003, tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 10.031,43 EUR pravdnih stroškov.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil, hkrati pa je predlagal oprostitev plačila sodnih taks.

S sklepom z dne 4.6.2010 je sodišče prve stopnje predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo v znesku 2.921,04 EUR v 12 mesečnih obrokih po 243,42 EUR. Pri tem prvi obrok zapade v plačilo prvega 15. dne v mesecu po pravnomočnosti sklepa, naslednjih 11 obrokov pa 15. dne v naslednjih enajstih mesecih, drugače jih bo sodišče prisilno izterjalo.

Zoper sklep se tožnik pritožuje in predlaga razveljavitev sklepa, podrejeno pa spremembo tako, da se predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi. Navaja, da plačila sodnih taks ne zmore. Neprimerno je zahtevati, da proda osebni avtomobil. Ima sina, ki je hud bolnik, in katerega mora redno voziti na preglede. Plačilo zneska 2.921,04 EUR je popolnoma nemogoče. Pri tem opozarja, da je vrednost spornega predmeta 70.500,00 EUR.

Pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je slednje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Navedlo je dovolj jasne in prepričljive razloge, s katerimi sodišče druge stopnje soglaša. Ne gre za to, da bi sodišče prve stopnje zahtevalo, da proda avtomobil, pač pa le navaja, da so tako vrednostni papirji kot osebno vozilo hitro vnovčljivi. Sodišče druge stopnje se tudi strinja, da je institut oprostitve plačila sodnih taks namenjen le najbolj socialno ogroženim osebam, kar pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tožeča stranka ni. Sicer pa še dodatno velja, da s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam oziroma njegovi družinski člani, kajti sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je taksa odmerjena previsoko, in sicer za več kot polovico. Tako torej še toliko bolj velja, da ni razlogov za oprostitev plačila sodne takse.

Kot je pritožnik pravilno navedel, je vrednost spornega predmeta 70.500,00 EUR, saj je bil presežek tožbenega zahtevka že pravnomočno zavrnjen s sodbo z dne 10.7.2008. Sodna taksa tako znaša 1.410,00 EUR po 1. točki tarifne številke 3 Zakona o sodnih taksah, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37- 1524/08 z dne 15.4.2008). ZST-1 je namreč v 39. členu določil, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Vrednost spora je 70.500,00 EUR, 1 % od vrednosti po 1. točki tarifne številke 1 je 705,00 EUR, dvojna taksa po 1. točki tarifne številke 3 pa 1.410,00 EUR.

Sodišče druge stopnje je tako sklep v 2. odstavku spremenilo, pri čemer je zadržalo število obrokov, le znesek je znižan, tako da je tožnik dolžan plačati sodno takso v 12 obrokih po 117,50 EUR, in sicer tako, da prvi obrok zapade v plačilo prvega 15. dne v mesecu po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 11. členu ZST-1 in na 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Kot je že bilo navedeno, je s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 70.500,00 EUR, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni navedel dovolj dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Sodišče druge stopnje bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Vse razloge izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, so tako pravilni. Odgovoriti je treba le na pritožbene trditve.

Pritožba se ne strinja s tem, da je zmanjšanje vrednosti nepremičnine mogoče uveljavljati le, če je nepremičnina poškodovana. Vztraja, da mu je nastala premoženjska škoda v višini, kot jo je ocenil izvedenec.

Sodišče druge stopnje je svoje stališče glede tega že zapisalo v sklepu II Cp 4251/2008 z dne 22.4.2009, zato podrobneje na to ni treba odgovarjati.

V pritožbi nato vztraja, da gre za gradnjo, ki je neobičajna, ne prenese zdrave presoje in ne ustreza merilom prostora. S tem je tožnik izkazal, da gre za posege mimo krajevno običajne mere. Zaslišati bi bilo treba tožnika.

Sodišče druge stopnje se glede navedenih pritožbenih trditev sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, po katerih bi bil lahko podlaga za odškodninski zahtevek le tak vpliv na nepremičnino tožnika, ki bi presegal krajevno običajno mero (133. člen Obligacijskega zakonika – OZ, 1. odst. 99. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ v zvezi s 1. odstavkom 75. člena SPZ). Le trditve o tem, da gre „za gradnjo, ki je neobičajna, ne prenese zdrave presoje in ne ustreza merilom prostora, kjer prebivajo pravdne stranke“ ne kažejo na vpliv, ki presega krajevno običajno mero. Navesti bi moral, kakšno je stanje ostalih objektov v soseščini, in pojasniti, v čem je stanje njegove hiše zaradi vpliva hiše tožencev v taki meri drugačno od ostalih v naselju, da je mogoče govoriti o tem, da je krajevno običajni vpliv ene nepremičnine na drugo presežen. Glede tega vprašanja bi tožnikovo zaslišanje ne moglo razjasniti stvari, saj bi z zaslišanjem lahko dokazoval le tisto, kar je trdil, novih trditev v njegovi izpovedbi pa bi ne bilo mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje tako ni napravilo nobene kršitve, če tožnika ni zaslišalo.

Pritožba se nato sklicuje na oba izvedenca, ki da sta ugotovila manjvrednost objekta. Vendar ne glede na obširne pritožbene trditve, ki so ponavljanje trditev na prvi stopnji, ni mogoče mimo tega, da zgolj s strani tožnika zatrjevana neprimerna sosedova gradnja sama po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost. O tem bi bilo mogoče govoriti le, če bi šlo za vpliv na nepremičnino tožnika, ki krajevno mero presega. Izvedenca nista ugotavljala, kaj je krajevno običajno in svoje ocene tudi nista na tem temeljila kot tudi ne na tem, da toženčeva gradnja sama po sebi vpliva na nepremičnino tožnika. Izhajala sta iz tega, kar je v izpodbijani sodbi navedlo tudi sodišče prve stopnje, da bi bližina toženčeve hiše glede na način gradnje morda morebitnega kupca odvrnila od nakupa. Vendar pa to še ne zadostuje za odškodninsko odgovornost, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno navedlo. V tem še ni protipravnosti oziroma škode, ki presega običajno mero. Splošno je znano, da na zmanjšan interes za nakup vplivajo lahko tudi različni drugi dejavniki, pa to še ne more biti podlaga za odškodnino. Ne glede na vztrajno ponavljanje razlogov za manjvrednost se tudi sodišče druge stopnje strinja, da konkretnega vpliva na svojo nepremičnino tožnik ni dokazal, razen tega, da bo morda zmanjšan interes za nakup. O tem pa je bil govor že spredaj.

Tožnik nato v pritožbi ponavlja stališče o tem, da bi mu morala biti priznana škoda zaradi manjvrednosti objekta, povzročena z načinom gradnje tožencev, ker ni v skladu s predpisi. Na to je bilo že odgovorjeno v že citiranem sklepu sodišča druge stopnje.

Sodba nima nobenih pomanjkljivosti, je jasna in prepričljiva. Sodne odločbe, ki jih tožnik navaja, na stvari ničesar ne spremeni, saj ne gre za primerljive primere. Da bi sodišče napačno uporabilo mnenje izvedenca Z., ni mogoče trditi. Odločilno je, kar je poudarilo sodišče prve stopnje, da sama gradnja, četudi neobičajna, še ni podlaga za zahtevek po že navedenih določbah OZ in SPZ. Šele vpliv take nepremičnine na nepremičnino drugega je lahko podlaga za zahtevke. To pa iz izvedenskega mnenja izvedenca Z. ne izhaja, saj, kot rečeno, temelji mnenje na tem, da je škoda tožniku nastala zaradi same gradnje v nasprotju s predpisi, ne pa zato, ker bi taka gradnja presegala tisto, kar je v kraju običajno. Izvedencu tudi naloga ni bila tako postavljena (glej sklep z dne 24.4.2007 na red.št. 43), zato sklicevanje na njegovo izvedensko mnenje ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odgovorila tudi na tiste tožnikove trditve, ki se nanašajo na določene imisije kot so zdrs snega s strehe, pomanjkanje svetlobe itd., ko je ugotovila, da bi bilo vse to lahko razlog za odškodnino, če bi bilo to protipravno. To pa bi bilo mogoče ugotoviti šele s presojo sodišča o razmerju med tem vplivom in tistim, kar je krajevno običajno. Tožnik pa tega ni navedel. S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.