Jedro

Iz upravnih spisov izhaja, da se zahtevek nanaša le na obdobje maj do december 2005 in ne na celo leto 2005, saj je razvidno, da je tožnik za februar, marec in april 2005 vlagal mesečne zahtevke, ki so mu bili tudi odobreni. Zato tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni možno govoriti o predloženem zahtevku za leto 2005, iz določb Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah pa tudi ni razvidno, da bi bila dopustna kombinacija mesečnih in večmesečnih zahtevkov.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 5. 6. 2006, s katero je prvostopni organ zavrnil njegov zahtevek za vračilo plačane trošarine za obdobje od meseca maja do decembra 2005 od prodaje diplomatskim in konzularnim predstavništvom v Republiki Sloveniji. Iz spisov zadeve izhaja, da je tožnik 2. 2. 2006 vložil zahtevek za vračilo plačane trošarine po 30. členu Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, v nadaljevanju ZTro-UPB2) v obdobju od maja do decembra 2005, od prodaje diplomatskim in konzularnim predstavništvom RS v znesku 12.599.868,50 SIT. Navedena določba določa katere osebe imajo pravico do vračila trošarine, pritožnik sodi pod točko 6, 1. odstavka 30. člena ZTro-UPB2. Po 2. odstavku 30. člena se trošarine vrne pod pogoji in na način, ki ga določi minister, pristojen za finance, ki je izdal izvedbeni predpis Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04 in spremembe; v nadaljevanju PZTro). Po 1. odstavku 36. člena osebe iz 1. odstavka 30. člena ZTro-UPB2 predložijo pristojnemu carinskemu organu zahtevek za vračilo trošarine v roku 30 dni po poteku meseca, v katerem je bila trošarina plačana oziroma najkasneje v roku 6 mesecev po poteku koledarskega leta, če predložijo zahtevek za preteklo leto. Carinski organ pa vrne trošarino v 30 dneh po prejemu popolnega zahtevka za vračilo, če ni drugače predpisano. Rok v katerem bodo uveljavljale vračilo trošarine izberejo osebe same, oziroma se same odločijo za sistem uveljavljanja vračila plačane trošarine (mesečni, letni). Tožnik je leta 2005 vlagal mesečne zahtevke za vračilo plačane trošarine (za februar, marec in april), ki jim je prvostopni organ ugodil, nato pa je tožnik spremenil način vlaganja le-teh in je vložil zahtevek za vračilo v obdobju od maja do decembra 2005. Po mnenju tožene stranke je sporno, ali je tožnik upravičen do vračila plačane trošarine za določene mesece v koledarskem letu 2005, od maja do decembra, na podlagi letne zahteve torej za vprašanje, ali lahko uporabi oba sistema uveljavljanja vračila plačane trošarine. Po mnenju tožene stranke je potrebno določbo 1. odstavka 36. člena PZTro razumeti tako, da se z letno zahtevo za vračilo plačane trošarine uveljavlja vračilo za celotno preteklo koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra in ne samo za posamezne mesece iz preteklega koledarskega leta, za katere se ne uveljavlja vračilo plačane trošarine z mesečnimi zahtevki, saj bi bilo v nasprotnem primeru vprašanje smiselnosti predpisovanja 30-dnevnega roka za uveljavljanje vračil po posameznih mesecih v okviru koledarskega leta. Po mnenju tožene stranke se tožnik lahko odloči za drug način uveljavljanja vračila plačane trošarine vendar šele po izteku koledarskega leta. Tožena stranka očitke kršitve ustavnih pravic zavrne. V zvezi z ustavno pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti PZTro, pa pojasni, da to ni stvar presoje upravnega organa. V zvezi z zavrnitvijo povračil stroškov tožena stranka najde podlago v 2. odstavku 113. člena ZUP-UPB2. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je nato razširil tudi zoper kasneje izdani upravni akt. Po mnenju tožnika ne more biti dvoma o tem, da je kot vlagatelj zahtevka predložil vsa ustrezna dokazila, ki so mu upravičenja iz 30. člena v povezavi z 31. členom ZTro dajejo. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da se je tožnik odločil za mesečni način uveljavljanja vračila trošarine in da zato ni upravičen do povračila trošarine na podlagi letnega zahtevka za obdobje tistih mesecev v letu 2005, ko ni uveljavljal mesečnih vračil trošarine. Za stališče tožene stranke, da stranka, ki začne z uveljavljanjem trošarine, tako da vlaga mesečne zahtevke, na takšen način uveljavlja vračilo tudi v naslednjih obdobjih, ni v PZTro nobene podlage, niti za trditev, da se je v konkretnem primeru družba odločila za mesečni način uveljavljanja trošarine. Takšnih določb Pravilnik ne vsebuje, če pa bi jih, bi bil nezakonit in protiustaven, saj bi bila kršena načela iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, načela zakonitosti iz 153. člena in pravne določbe iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka je z odločitvijo, da je tožnik izgubil pravico, ki mu jo daje zakon, storila hujše kršitve zakonitosti in ustavnosti za kar nima pravne podlage. O pravicah in obveznostih državljank in državljanov pa se lahko odloča le z zakonom, v kolikor niso neposredne izvršljive že na podlagi Ustave Republike Slovenije, zato je po mnenju tožnika takšna razlaga Pravilnika nesprejemljiva, na naravo takega Pravilnika sodišče ni vezano, kar izhaja tudi iz t.i. pravila exceptio illegalis. Kljub pooblastilu, ki daje 67. člen ZTro pa tudi 3. odstavek 30. a člena istega zakona, ministru, da izda podrobnejše predpise o izvajanju ZTro ter o načinu vračila trošarine, pa iz tega pooblastila izhaja, da Pravilnik ne more poseči v samo pravico, ki jo določa in upravičencu zagotavlja zakon, zato je materialno pravo napačno uporabljeno, samo dejansko stanje med strankama pa očitno ni sporno. Sodišču predlaga, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku ter toženi stranki naloži vrnitev plačane trošarine v letu 2005, v obdobju od maja do decembra v skupnem znesku 12.599.868,50 SIT, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je ob upoštevanju 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi 51-72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sporno vračilo trošarine zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev, ki jih nalaga PZTro, samo dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno. Pravica do vračila plačane trošarine je zakonska pravica, določena v 30. členu ZTro-UPB2 in do te pravice so upravičene osebe, ki so taksativno naštete v navedenem členu, kamor sodi tožnik in sicer kot trošarinski zavezanec, ki je trošarinske izdelke prodal v skladu z predpisanimi pogoji osebi iz 31. člena tega zakona, brez obračunane trošarine, sam pa je nabavil trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino oziroma je trošarino plačal ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice (6. alinea 1. odstavka navedenega člena), kar tudi ni sporno. Sporno pa je vprašanje ali so izpolnjeni pogoji in način, po katerih se trošarina vrne. 2. odstavek 30. člena ZTro-UPB2 napotuje glede tega na izvedbeni predpis - Pravilnik o izvajanju zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/2004), ki ga je izdal minister za finance. Zakonsko pooblastilo po mnenju sodišča z navedenim pravilnikom ni prekoračeno. Postopek, ki se nanaša na pravico do vračila plačane trošarine, je predpisan v 36. členu PZTro, ki določa roke, v katerih so dolžne osebe iz 1. odstavka 30. člena ZTro-UPB2 predložiti zahtevek za vračilo trošarine. Roki so 30 dni po poteku meseca, v katerem je bila trošarina plačana oziroma najkasneje 6 mesecev po poteku koledarskega leta, če predložijo zahtevek za preteklo leto. Tožnik pojasni, da je vložil zahtevek za vračilo trošarine, ki je predmet tega spora 2. 2. 2006 in ga sicer imenuje letni zahtevek (za leto 2005), čeprav iz upravnih spisov izhaja, da se nanaša le na obdobje maj do december 2005 in ne za celo leto 2005, saj iz upravnih spisov izhaja, da je za februar, marec in april 2005 vlagal mesečne zahtevke, ki so mu bili tudi odobreni. Zato tudi po mnenju sodišča ni možno v obravnavanem primeru govoriti o predloženem zahtevku za leto 2005, iz določb PZTro pa tudi ni razvidno, da bi bila dopustna kombinacija mesečnih in večmesečnih zahtevkov. Ker navedena določba PZtro po mnenju sodišča ni prekoračila pooblastila za namen katerega je bilo po zakonu dano, sodišče očitke tožnika smeri neuporabe določb navedenega Pravilnika zavrača. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni našlo očitanih kršitev ustave RS.

K točki 2. izreka: Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka po določbi 154. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, dalje ZPP-UPB3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-68/04-14 dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS in v povezavi z 104. členom ZUS-1 uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta.