Jedro

Za zavrnitev vračila trošarine zaradi kombiniranega uveljavljanja (mesečno in letno v enem koledarskem letu) in rokov za uveljavljanje (30 dni oziroma 6 mesecev) v ZTro ni podlage; uporaba Pravilnika za izvajanje ZTro in njegova ekstenzivna razlaga, kot so jo oblikovali upravna organa in prvostopenjsko sodišče, ne pride v poštev, saj pravilnik izrecne določbe o izgubi pravice do vračila trošarine nima, če pa bi jo imel, bi presegal zakonsko pooblastilo ministra za urejanje pravice do vračila trošarine.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 2431/2006-15 z dne 15. 1. 2008 se spremeni tako, da se tožbi ugodi, ter se odpravita odločba Ministrstva za finance z dne 17. 9. 2007, in odločba Carinskega urada Ljubljana z dne 5. 6. 2006, ter se zadeva vrne Carinskemu uradu Ljubljana v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške upravnega spora v višini 1070,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo z dne 17. 9. 2007, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 5. 6. 2006. S slednjo je prvostopenjski organ zavrnil revidentov zahtevek za vračilo trošarine za trošarinske izdelke (cigarete), ki jih je revident nabavil s plačano trošarino in jih nato prodal diplomatskim in konzularnim predstavništvom v Republiki Sloveniji brez obračunane trošarine. Vračilo je revident zahteval za prodaje, ki jih je opravil v obdobju od maja do decembra 2005. Tožena stranka je zahtevek zavrnila na podlagi prvega odstavka 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Ur. l. RS, št. 49/2004 in 47/2005 – v nadaljevanju PZTro) z obrazložitvijo, da je revident za mesece februar, marec in april 2005 vložil posamezne mesečne zahtevke ter da bi moral na takšen način uveljavljati vračilo trošarine tudi za vse nadaljnje mesece v letu 2005. PZTro sicer omogoča mesečni oziroma letni sistem vračanja trošarine, ne omogoča pa vračanja s kombinacijo načinov oziroma za več mesecev skupaj, kot zahteva revident. 2. V obrazložitvi sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe. Revidentov zahtevek ni letni zahtevek, saj je bil za 3 mesece vložen mesečni zahtevek, za preostale pa večmesečni zahtevek, PZTro pa ne dopušča kombinacije mesečnih in večmesečnih zahtevkov.

3. Prvostopenjsko sodbo revident izpodbija z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje (tudi) s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in mu vrne plačano trošarino za obdobje od maja do decembra 2005 skupaj s pripadajočimi obrestmi, ter toženi stranki naloži stroške upravnega spora in upravnega postopka, s pripadajočimi obrestmi. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je razlaga prvega odstavka 36. člena PZTro, ki sta jo zavzela tožena stranka in prvostopenjsko sodišče napačna, saj Zakon o trošarinah – ZTro (Ur. l. RS, št. 103/2004-UPB2) in PZTro nikjer ne določata, da se mesečni in letni zahtevki za vračanje trošarine izključujejo.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. V skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Ker revident zahteva vračilo 12.599.868,50 SIT trošarine, kar je več kot 20.000 EUR, je navedeni pogoj za dovoljenost revizije izpolnjen.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik uvažal cigarete in zanje plačal trošarino, tudi ni sporno, da je obravnavane cigarete prodal diplomatskim in konzularnim predstavništvom in da je zato izpolnjen v ZTro predpisani materialnopravni pogoj za vračilo plačane trošarine. Sporno pa je, ali je revident vračilo trošarine uveljavljal v skladu s pogoji in na način, določen z ZTro oziroma PZTro, in posledično, ali mu je vračilo trošarine zakonito odrečeno. Pri tem ni sporno, da je revident za mesece februar, marec in april 2005 uveljavljal mesečno vračanje trošarine, za obdobje od maja do decembra 2005 pa skupni zahtevek, po njegovem mnenju letni zahtevek, pri čemer meni, da se mesečni in (večmesečni) letni zahtevki ne izključujejo.

8. Vračilo trošarine je pravica, ki jo ZTro daje upravičencem, če gre za primere iz prvega odstavka 30. člena ZTro, kar je nesporno tudi obravnavani primer. V drugem odstavku 30. člena, tretjem odstavku 30. a člena in v 67. členu ZTro pa je dano pooblastilo ministru za finance, da izda predpis, ki bo med drugim podrobneje urejal tudi vračilo trošarine, kar je določeno tako: „Trošarina se vrne pod pogoji in na način, ki ga določi minister, pristojen za finance.“

9. Pogoje in način vračila trošarine je minister za finance določil v PZTro. Ta pa glede vračila trošarine v prvem odstavku 36. člena določa, da „osebe iz prvega odstavka 30. člena ZTro predložijo pristojnemu carinskemu organu zahtevek za vračilo trošarine v roku 30 dni po poteku meseca, v katerem je bila trošarina plačana oziroma najkasneje v roku 6 mesecev po poteku koledarskega leta, če predložijo zahtevek za preteklo leto.“

10. Iz navedene določbe PZTro torej izhaja, da so kot pogoji in načini vračila trošarine med drugim določeni tudi obračunska obdobja za vračanje in roki za uveljavljanje pravice do vračila trošarine. Ni sporno, da iz navedene določbe PZTro izhaja, da se trošarina uveljavlja mesečno ali letno, in da je pri tem treba mesečni obračun vračila zahtevati v 30 dneh od poteka meseca, v katerem so bili izpolnjeni pogoji za vračilo trošarine, in letni obračun vračila v 6 mesecih od poteka koledarskega leta.

11. Določba 36. člena PZTro je torej po presoji Vrhovnega sodišča jasna. Vendar pa posledica, ki so jo na to določbo v obravnavanem primeru vezali upravna organa in prvostopenjsko sodišče, to je izguba pravice do vračila trošarine za „letni“ zahtevek, nima zakonske podlage. ZTro namreč sploh nima določb o mesečnem oziroma letnem obračunu vračanja in tudi ne izrecne določbe, da se mesečni in letni obračun izključujeta, in da je pravico do vračila trošarine mogoče uveljavljati le v predpisanem roku.

12. Pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb na določenem področju se glede na odločbo 87. člena Ustave Republike Slovenije – URS lahko urejajo le z zakonom. Zakon mora določiti tudi postopek in roke za njihovo uveljavljanje in pogoje za njihovo izgubo. Pravice in njihovo uveljavljanje oziroma izguba namreč ne morejo biti prepuščeni podzakonskemu predpisu in vsakokratni volji izvršilne veje oblasti.

13. ZTro pa, za razliko od na primer Zakona o davčnem postopku, ki med drugim natančno ureja vračanje preveč plačanega davka, nima določb o tem, kako (mesečno ali letno) in kdaj (30 dni oziroma 6 mesecev) je treba pravico do vračila trošarine uveljavljati, prav tako nima določb o tem, da se pravica do vračila trošarine, če ni uveljavljana na predpisan način (mesečno ali letno) in v rokih (30 dni oziroma 6 mesecev), izgubi. Takšne izrecne določbe nima niti PZTro. Pa četudi bi jo imel, bi bilo s tem preseženo pooblastilo za urejanje „pogojev in načina“ vračanja trošarine, dano ministru za finance v 30. členu, tretjem odstavku 30. a člena in v 67. členu ZTro.

14. Ker torej izguba pravice do trošarine v ZTro ni urejena, ZTro pa nima niti posebnih določb o tem, da se ta pravica lahko uveljavlja le mesečno ali letno (da se ti dve obliki izključujeta) in da jo je treba uveljavljati v predpisanih rokih (30 dni oziroma 6 mesecev), po presoji Vrhovnega sodišča ne obstoja zakonska podlaga za zavrnitev revidentovega zahtevka za vračilo obravnavane trošarine zaradi načina in rokov za njeno uveljavljanje. ZTro kot materialno pravo je bil torej zmotno uporabljen.

15. Zato je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbi ugodilo ter na podlagi 4. točke drugega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo odločbi tožene stranke in prvostopenjskega upravnega organa ter na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo slednjemu v ponoven postopek. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 bo moral prvostopenjski upravni organ v ponovnem postopku odločanja o vračilu trošarine revidentu upoštevati pravno stališče Vrhovnega sodišča, vsebovano v tej sodbi. Namreč, da za zavrnitev vračila trošarine zaradi kombiniranega uveljavljanja (mesečno in letno v enem koledarskem letu) in rokov za to uveljavljanje (30 dni oziroma 6 mesecev) v ZTro ni podlage, da pa uporaba PZTro, in njegova ekstenzivna razlaga, kot so jo zavzeli upravna organa in prvostopenjsko sodišče, ne pride v poštev, saj izrecne določbe o izgubi pravice do vračila trošarine iz navedenih razlogov niti nima, če pa bi jo imel, bi presegal zakonsko pooblastilo ministru za urejanje pravice do vračila trošarine.

K II. točki izreka:

16. V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je revidentove stroške dolžna poravnati tožena stranka. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo – OT, veljavno v času vložitve tožbe in revizije (prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi) in Zakonom o sodnih taksah – ZST, veljavnim v času plačila taks (39. člen Zakona o sodnih taksah – ZST-1), priznani pa so samo priglašeni (drugi odstavek 163. člena ZPP) in potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer stroški za tožbo 500 točk (tar. št. 30/1b), za drugo obrazloženo vlogo 250 točk (tar. št. 30/2b), za revizijo 750 točk (tar. št. 30/5) in 2 % pavšalni stroški (tretji odstavek 13. člena OT). Glede na vrednost točke 110,00 SIT (prvi odstavek 15. člena OT) oziroma 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura) seštevek teh stroškov znaša 702,27 EUR. Revizijsko sodišče je na ta znesek priznalo še 20% davka na dodano vrednost v višini 140,45 EUR (drugi odstavek 14. člena OT). Priznalo je tudi stroške sodnih taks za tožbo v znesku 63,43 EUR in za revizijo v znesku 164,20 EUR. Ni pa priznalo odvetniških stroškov za posvet in pravno mnenje, saj je navedena storitev že zajeta v ostalih priznanih odvetniških storitvah (tar. št. 39 OT), ter stroškov sodne takse za sodbo, saj iz spisa ni razvidno, da je bila ta dejansko plačana.