Jedro

Glede na obveznosti, ki jih ima lastnik psa v zvezi z vpisom v CRP po določbah 6. člena ZZZiv, bi morala tožnica navesti vsaj osnovne podatke o novem lastniku, saj se sicer psički štejejo za oddane in s tem glede na 18. točko 5. člena ZZZiv za zapuščene živali. Običajno ravnanje z Romi pri tem ni pomembno. Po ZZZiv je treba glede psov in njihovih lastnikov navesti konkretne podatke, in to velja tudi v primeru, če gre za posle, ki se sklepajo z Romi. Obenem pa je le preko konkretnih podatkov o novih lastnikih mogoče preveriti trditev tožnice, da je pse odtujila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je pristojni Območni urad Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR) iz A. v postopku izvajanja zaščite hišnih živali v 1. točki izreka Zavetišču B. odredil oskrbo štirih pasjih mladičev mešančkov, starih približno štiri mesece, najdenih 20. 2. 2016 v gozdu C., last D.D. - tožeče stranke ter v 2. točki izreka dosedanji lastnici in njeni družini trajno prepovedal lastništvo psov iz 1. točke izreka. V 3. točki izreka je odredil, da zavetišče lahko živali odda primernemu skrbniku oziroma ravna v skladu z 31. členom Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), v 4. točki izreka, da je rok izvršitve takoj po prejemu (odločbe), v 5. točki izreka, da stroške predhodno trpi UVHVVR, po izdaji računa pa stroški z izvršitvijo te odločbe bremenijo lastnico in bo na podlagi izstavljenega računa o tem izdan poseben sklep, ter v 6. točki izreka, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila 20. 2. 2016 dežurna veterinarka Veterinarske bolnice B. obveščena o najdbi štirih pasjih mladičev, črnih mešančkov z belo liso na vratu, starih približno štiri mesece, v gozdu C. S pomočjo informacij, ki so ji dali očividec in drugi občani, je padel sum za storjeni prekršek na E.E. Sum je bil potrjen ob ogledu na dvorišču, ko se je za lastnico psov izrekla D.D., žena osumljenca. Sum je potrdila tudi reakcija nemške ovčarke, matere zavrženih psičkov, ko se je srečala z enim od njih. Če je to potrebno za zaščito živali, se v skladu s 3. alineo prvega odstavka 43. člena ZZZiv začasno ali trajno odvzame živali in prepove stike dotedanjemu lastniku. Če gre za hišne živali, uradni veterinar odredi namestitev v zavetišču, ki žival lahko odda primernemu lastniku, oziroma ravna z živalmi po 31. členu tega zakona. Rok za izvršitev je določen na podlagi 99. člena ZUP, odločitev o stroških pa na podlagi 2. točke 115. člena ZUP.

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V svojih razlogih pritrdi odločitvi organa prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da domača psa (psička F., nemška ovčarka in pes G., velik črn mešanec) nista bila v lasti tožnice ob izdaji izpodbijane odločbe. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen 25. 2. 2016, je namreč razvidno, da je tedaj tožnica izjavila, da sta oba psa njena. V Centralnem registru psov je sicer vpisan kot njun lastnik E.E., tožničin mož, vendar pa je iz predloženih potnih listov za hišne živali razvidno, da sta bila oba psa čipirana ter vpisana v Centralni register psov šele 4. 3. 2016, ko sta bila tudi prvič cepljena proti steklini, in torej šele po inšpekcijskem pregledu in po vročitvi izpodbijane odločbe (2. 3. 2016), kar po presoji pritožbenega organa pomeni, da pritožbena navedba, da F. v času inšpekcijskega postopka ni bila v lasti tožnice, ni utemeljena. To pa obenem pomeni, da tudi ne drži, da tožnica ni bila lastnica mladičkov, ki jih je F. imela konec leta 2015 in ob oddaji enega od njih in ob zavrženju preostalih. Zato je po presoji pritožbenega organa prvostopni inšpekcijski organ pravilno ugotovil, da je bila tožnica tudi lastnica mladičkov.

4. Z ozirom na pritožbene navedbe je pritožbeni organ dopolnjeval ugotovitveni postopek, s tem da je Zavetišče zaprosil za podatke v zvezi z mladički. Iz odgovora sledi, da so sprejeli v zavetišče štiri mladičke, od teh dva psička in dve psički, tri črne barve in enega temnorjavega, v starosti tri do štiri mesece; da so bili vsi mladički najdeni v gozdu pri C.; da gre za zavržene živali in da so bilo v gozd pripeljani z avtomobilom s prikolico na cerado. Odgovoru je Zavetišče priložilo sprejemne liste za psičke ter izjavo veterinarke H.H., iz katere izhaja, da je bila navzoča pri inšpekcijskem pregledu na dvorišču tožnice ter da je sama slišala izjavo tožnice, da je lastnica iz zavetišča pripeljanega mladička. Navedla je še, da je mladiček, kljub plašnosti v zavetišču, na dvorišču postal razposajen in da je začel z igro z odraslim pasjim samcem. Prav tako ga je prepoznala psička, ki je bila v pesjaku. Potrjuje pa tudi vse dogodke, ki so zapisani v zapisniku.

5. V ugotovitvenem postopku je drugostopni organ pridobil še izjavo priče I.I., ki je našla mladičke in ki je kakšno uro pred tem videla večji avto, enoprostorec, temno zelene barve s cerado modre barve in s prikolico, ki je obrnil blizu njihove hiše, kjer vodi edina pot do kraja, kjer so bili odvrženi psički. Glede na čas najdbe mladičkov in avto s prikolico ter pot, po kateri je peljal, pritožbeni organ ugotavlja, da je priča videla avto, s katerim so bili pripeljani mladički. Pri čemer je po podatkih Upravne enote B. E.E. lastnik osebnega avtomobila Renault Escape 2.0., kovinsko modre barve, medtem ko tožnica ni lastnica nobenega registriranega vozila.

6. Da posreduje določene podatke in dokaze (o starosti psičke F., o datumu, ko so se skotili mladički, o datumu njihove oddaje ter o podatkih osebe, ki so ji bili mladički oddani, skupaj z dokumenti, sestavljenimi ob oddaji, vpisu v Centralni register psov, čipiranju in obveznem cepljenju ter o pričah, ki bi potrdile navedbe tožnice o oddaji vseh šestih mladičkov) je pritožbeni organ pozval tudi tožnico. Tožnica je v odgovoru popravila podatek o datumu rojstva F., pojasnila, da je imela F. šest mladičkov konec novembra 2015 ter navedla, da je en mladiček ob rojstvu umrl, ostalih pet pa je bilo v začetku januarja (2016) oddanih Romom iz romskega naselja J. Ob oddaji mladičkov ni bila sestavljena nobena listina. Da so bili oddani Romom, pa lahko poleg tožničinega moža potrdi tudi K.K., ki je bil navzoč ob predaji mladičkov Romom, medtem ko L.L. lahko potrdi, da je prevzela petega mladička. Mladički pred oddajo niso bili cepljeni niti niso bili vpisani v Centralni register. V odgovoru na dopis Zavetišča in izjavo I.I. pa je tožnica navedla še, da ni lastnica F. niti njenih mladičkov; da ni lastnica nobenega avtomobila temno zelene barve; da je možev avto temno moder, da nima vlečne kljuke in prikolice z modro cerado ter da ne držijo navedbe veterinarke o obnašanju mladička.

7. Glede na navedeno pritožbeni organ ugotavlja, da tožnica ni dokazala navedb o tem, da je mladičke oddala Romom, saj ni navedla, komu konkretno jih je oddala, čeprav je njen mož poštar in pozna ljudi v okolici in bi torej lahko navedel ustrezne podatke. Tako pa teh svojih navedb ni izkazala in zato pritožbeni organ zaključuje, da je mladičke zavrgla, kot to sledi iz izpodbijane odločbe. Predlagano zaslišanje priče K.K. organ druge stopnje zavrne kot brezpredmetno, saj meni, da priča ne more potrditi izjave tožnice o osebah, ki so jim bili mladički oddani, ker takšne izjave ni, obenem pa glede na navedbe tožnice ni jasno, ali je bila priča sploh prisotna ob predaji mladičkov, ali pa je bila z njihovo predajo samo seznanjena. Odločilne tudi niso njene navedbe glede barve vozila, saj sta si temno zelena in kovinsko modra barva podobni. Kljuko za priklop je mogoče namestiti, prikolico pa si je bilo mogoče izposoditi. Kot nesporno tako izhaja, da je tožničina psička F. imela mladičke, da so zavrženi mladički po starosti ustrezni ter da tožnica kljub pozivu ni predložila nobenega dokaza o oddaji mladičkov, kar vse po presoji po pritožbenega organa pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

8. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da so navedbe tožene stranke o tem, da je bila tožnica lastnica zavrženih (štirih) pasjih mladičkov, napačna in brez vsakršne podlage in da je zato tudi izpodbijana odločitev napačna oziroma nesprejemljiva. Poudarja, da tožnica ni lastnica in da tudi nikoli ni bila lastnica nobenega psa in zato tudi ne nekih pasjih mladičkov, ki so bili najdeni v gozdu C. Lastnik obeh psov, ki ju imajo doma, je vseskozi E.E., kar je razvidno med drugim tudi iz potnih listov za hišne živali. Če je E.E. psa registriral šele po tem, ko je bilo pri inšpekcijskem pregledu rečeno, da je treba psa registrirati kljub temu, da se nahajata pri hiši v ograjenem dvorišču, pa še ne pomeni, da je bila pred tem lastnica psov tožnica. Tožnica tudi odločno zavrača, da bi kadarkoli izjavila, da bi bila lastnica omenjenih psov in je zato drugačen zaključek tožene stranke brez podlage oziroma celo v nasprotju z listinami v spisih. Če pa je bilo lastništvo psov še kakorkoli sporno, bi morala tožena stranka zaslišati tožnico in E.E. ter izvesti ostale predlagane dokaze. Sicer gre za hude kršitve pravil postopka in za grob poseg v pravico tožnice do izjave, odločba je zato nezakonita in neustavna, dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno.

9. Tožeča stranka nadalje pojasni, da je imela psička F. konec leta 2015 šest mladičkov, od katerih so bili štirje oddani Romom v naselje J., eden pa L.L. Dejstvo, da je pasje mladičke oddal E.E. kot njihov lastnik, bi lahko potrdila L.L. in pa tudi K.K., ki je bil navzoč pri tem, ko je E.E. oddal mladičke Romom in ki kljub predlogu tožnice niso bili zaslišani. Zato predlaga, da se poleg nje same zaslišita še omenjeni priči. Pri tem poudarja, da nihče v njihovi družini ni nikoli zapustil nobenega psa. E.E. je, kot že rečeno, vse preživele mladičke, ki jih je imela psička F., oddal novim lastnikom in torej niso bili namerno zapuščeni. Poleg tega ni bilo upoštevano, da živijo v okolju, kjer se pogosto gibajo Romi, ki jim domačini pogosto dajo stvari in tudi živali, nihče pa ne sprašuje po njihovih podatkih. To je nekaj povsem običajnega in tako je ravnal tudi E.E., ko je oddal mladičke Romom. Čeprav je poštar, to še ne pomeni, da pozna imena oseb, ki so jim bili oddani mladički. Pošte v J. ne nosi, ljudje iz njegovega okoliša pa Romov po imenu ne poznajo. Vsekakor pa bi o tem vedela izpovedati E.E., ki je mladičke oddal in K.K., ki je bil navzoč ob predaji mladičkov. Predlagano je bilo tudi, da se opravijo poizvedbe pri Romih, pa tožena stranka ničesar, kar je bilo predlagano, ni izvedla. Razlogi, iz katerih je zavrnila zaslišanje K.K., ne vzdržijo, saj K.K. ne bi vedel povedati o imenih, temveč o tem, da so bili mladički dejansko oddani Romom.

10. Dejstvo je tudi, da pri hiši nimajo avtomobila, kakršnega je videla I.I., ki je našla mladičke. E.E. ima vozilo modre barve, brez kljuke in brez prikolice in so zato očitki v tej smeri brez podlage. Gre le za domneve in špekulacije na strani tožene stranke, ki pa niso z ničemer izkazane in so v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem, odločitev pa je zato arbitrarna. V času, ko se tožnici očita, da je zapustila štiri mlade pse v gozdu C., so bili mladički psičke F. že dlje časa v lasti tretjih oseb, zato prejšnji lastnik, sploh pa ne tožnica, ne more biti odgovorna za to, kaj se je po tem z mladički dogajalo, pri čemer niti ni izkazano, da gre iste pse. Prav tako ne drži, da sta F. in G. prepoznala psička iz zavetišča, kot navaja veterinarka v izjavi z dne 9. 3. 2016. Psiček iz zavetišča v času pregleda sploh ni prišel in ni bil v stiku z F. in s G. Prav tako ni bilo nobene reakcije s strani F., ki bi kazala na to, da bi bil psiček njen mladič. Takšne reakcije tudi ni bilo na strani psička. Pa tudi če bi bil psiček bolj razposajen kot v zavetišču, je to pripisati bližini drugih psov, na katero psi odreagirajo tako, da postanejo bolj razposajeni.

11. Tožnica še pripominja, da je bil inšpekcijski pregled na njenem naslovu 29. 2. 2016 nestrokoven in v nasprotju s predpisi. V postopek je bila vključena mladoletna hčerka tožnice, ki jo je inšpekcijski organ zasliševal brez dovoljenja njenih staršev, brez dovoljenja je tudi fotografiral hišo z okolico, kar je nezakonito. Tožnica zato vztraja pri izvedbi že predlaganih dokazov ter dodatno predlaga postavitev izvedenca veterinarske stroke, ki bo podal mnenje o reakciji oziroma razposajenosti psa v navzočnosti drugih psov ter o povezavi med njimi, nadalje ogled vozila E.E. znamke Renault Escape 2.0 ter po potrebi izvedbo še drugih dokazov.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da psička F. in pes G. v času inšpekcijskega pregleda nista bila v skladu z veljavno zakonodajo vpisana v Centralni register psov, v katerega je potrebno vpisati tudi ime lastnika psa, ter obenem opozarja, da je tožnica sama povedala inšpektorici, da je psička F. njena. Šele po tem, ko je bil sprožen inšpekcijski postopek, so oba družinska psa registrirali na ime njenega moža, tožnica pa je začela zatrjevati, da ni lastnica psiček F. Zato je nedvomno, da je bila psička F. v času inšpekcijskega postopka na prvi stopnji družinski pes, tožnica pa njena lastnica in skrbnica ter zato odgovorna za njo in njene mladiče. Kot lastnica in skrbnica psa je dolžna poznati predpise s področja lastništva psov in njihove oskrbe ter se je dolžna po teh predpisih, ne glede na okolje, v katerem živi, tudi ravnati.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V konkretnem primeru gre pri štirih pasjih mladičkih, na katere se nanaša izpodbijana odločbe, nedvomno in tudi nesporno za zapuščene živali iz 18. točke 5. člena ZZZiv, po kateri so zapuščene živali najdene, oddane ali odvzete hišne živali in med katere spadajo v skladu s 4. točko istega člena na prvem mestu psi. Omenjeni psički so bili namreč nedvomno in tudi nesporno najdeni 20. 2. 2016 v gozdu C. Zato se omenjeni psički, kot sledi iz izpodbijane odločbe, utemeljeno obravnavajo v skladu z določbami III. poglavja ZZZiv (Skrb za zapuščene živali) ter se v skladu z določbami 27. člena odreja njihova namestitev in oskrba v zavetišču. 15. Sporna je izpodbijana odločitev, kolikor se nanaša na tožnico kot lastnico omenjenih pasjih mladičkov ter se ji posledično prepoveduje lastništvo psov in v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZZZiv odreja (kot dotedanji skrbnici živali) po izdaji računa plačilo stroškov v zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe.

16. V tem pogledu, to je gleda lastništva pasjih mladičkov, uradnih podatkov (v Centralnem registru psov, v nadaljevanju CRP) ni. Ugotavljali so se zato (šele) v inšpekcijskem postopku. Pri tem je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je imela psička F. mladičke, da jih je glede na starost najdenih psičkov imela v relevantnem obdobju, ustrezen pa je bil tudi odziv enega od mladičkov na F. in G. ob ogledu, kar vse tudi po presoji sodišča utemeljuje zaključek, da gre za njene - F. mladičke. O tem je dovolj prepričljivo izpričano v zapisniku, ki ga je naredila inšpektorica ob ogledu, potrjuje pa njene navedbe tudi izpoved veterinarke, ki je pripeljala psička na ogled iz Zavetišča. Medtem ko so tožbene navedbe, po katerih psiček iz Zavetišča v času pregleda sploh ni prišel in ni bil v nobenem stiku z F. in G., v nasprotju z verodostojnimi podatki spisov (z že omenjenim zapisnikom in izjavo priče) in obenem same s sabo v nasprotju, saj tožnica obenem predlaga postavitev izvedenca, ki naj poda mnenje o reakciji psa v bližini drugega psa oziroma o tem, ali je v takšnem primeru pes bolj razposajen, in torej o tem, kar se je po podatkih spisov dogajalo v času pregleda. Zato predlagano angažiranje izvedenca veterinarske stroke ni potreben in primeren dokaz in ga sodišče kot takšnega zavrača. 17. Kot nepotrebna pa sodišče zavrača tudi predlagana zaslišanja tožnice in njenega moža E.E. Da je lastnica F. tožnica, oziroma da je bila njena lastnica še v času pregleda, izhaja iz njene lastne izjave, ki jo je dala inšpektorici ob pregledu. Izjavila je tudi, da je lastnica mladička. Medtem ko se je E.E. vpisal v CRP kot lastnik psov (psičke F. in psa G.) šele po začetku inšpekcijskega postopka in se zato pravilno ugotavlja, da je bila v relevantnem obdobju tožnica tudi lastnica mladičkov.

18. Izkazano pa tudi ni, da je mladičke odtujila. Zgolj trditev, da so jih oddali Romom, tudi po presoji sodišča ni dovolj. Glede na obveznosti, ki jih ima lastnik psa v zvezi z vpisom v CRP po določbah 6. člena ZZZiv, bi morala tožnica navesti vsaj osnovne podatke o novem lastniku, saj se sicer psički štejejo za oddane in s tem glede na 18. točko 5. člena ZZZiv za zapuščene živali. Običajno ravnanje z Romi pri tem ni pomembno. Po ZZZiv je treba glede psov in njihovih lastnikov navesti konkretne podatke, in to velja tudi v primeru, če gre za posle, ki se sklepajo z Romi. Obenem pa je le preko konkretnih podatkov o novih lastnikih mogoče preveriti trditev tožnice, da je pse odtujila. Zaslišanje predlagane priče (K.K.) ne bi nič doprineslo k (drugačni) odločitvi, saj osebnih podatkov o Romih ne ve, ve samo za predajo psov in da je bila opravljena Romom. Tudi ni bistveno, kdo je (fizično) oddal mladiče. Bistveno je, kdo je bil njihov lastnik. To pa je bila glede na lastništvo F. tožnica. To pa pomeni, da je organ druge stopnje predlog tožnice za zaslišanje K.K. kot nerelevanten za odločitev utemeljeno zavrnil, iz istega razloga pa enak tožbeni predlog ter predlog za zaslišanje L.L. zavrača tudi sodišče. 19. Podane pa tudi niso zatrjevane kršitve določb postopka. Po določbah 43. člena ZZZiv sme inšpektor v primeru suma kršitve določb ZZZiv pri inšpekcijskem nadzorstvu kršitev po potrebi tudi fotografirati oziroma brez dovoljenja vstopiti v prostore, kjer se nahajajo živali, kar pomeni, da ni bilo ovire za to, da inšpektorica stopi na dvorišče in da fotografira oziroma naredi posnetke živali ter prostorov, za katere tožnica meni, da bi jih ne smela posneti.

20. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

22. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).