Jedro

Vročanje pisanj predstavlja procesno dejanje, katerega namen je seznanizeb stranke s postopkom in procesnimi dejanji stranke. V zvezi s postopkom delodajalca in načinom vročanja vabila na zagovor delavcu je bistveno, da se vroči vabilo osebno delavcu, bodisi na delovnem mestu ali na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, bodisi po pravilih pravdnega postopka (87. člen ZPP). Bistveno je, da je delavec pred podano izredno odpovedjo seznanjen z očitki kršitve in da ima možnost podati svoje stališče oziroma se zoper njih ustrezno braniti. To v tožnikovem primeru ni bilo izkazano. Poleg tega v tožnikovem primeru niso podani razlogi iz drugega odstavka 83. člena ZDR, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila pravice do zagovora, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še naprej traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2010, in sicer do dneva sprejema odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi, to je do dne 7. 11. 2013 (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 4. 1. 2012 do dne 7. 11. 2013 priznati delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od dne 4. 1. 2012 do dne 7. 11. 2013 obračunati nadomestila plače, izhajajoč iz bruto plače v višini 1.498,80 EUR, pri tem upoštevati zakonska in druga povečanja plače, pristojnim institucijam plačati ustrezne davke in prispevke ter tožniku plačati pripadajoče neto zneske nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska v plačilo, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, ter na osebni račun pri družbi A. d.d. po polici št. ... plačati razliko do celotne premije dodatnega pokojninskega zavarovanja za leto 2012 ter premijo za leto 2013 za čas do dne 7. 11. 2013 (4. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino namesto reintegracije v višini 7.494,00 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (plačilo 24.252,96 EUR brez odvoda davkov in prispevkov ter zamudne obresti že od 4. 1. 2012) ali drugače, pa je zavrnilo (V. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino za neizkoriščen letni dopust v višini 1.252,00 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 1. 2012 dalje do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, pa je zavrnilo (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.078,72 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (VII. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Tožena stranka se strinja z ugotovitvijo sodišča, da so v tožnikovem primeru izkazani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa ne sprejema zaključkov sodišča, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora. Sodišče je spregledalo okoliščino, da je izkazala poštno vročitev vabila tožniku zaradi podaje zagovora z javno listino, to je s povratnico pristojne pošte. V tej zvezi je bilo dokazno breme na tožnikovi strani, ki bi moral v sporu dokazati, da je bila vročitev opravljena komu drugemu na naslovu B., v C.. Dopušča možnost, da je tožnik na sporni vročilnici namenoma uporabil kakšno drugo parafo, da bi lahko kasneje oporekal verodostojnost svojega podpisa. Poštar D.D., ki je opravil vročitev vabila na zagovor, je izpovedal, da pozna tožnika, da ga ni zamešal z drugo družino s priimkom E. in da se mu do sedaj še ni zgodilo, da bi pošto napačno vročal, oziroma da bi se mu zgodila kakršnakoli druga nepravilnost. Izvedensko mnenje grafologa F.F. ni prepričljivo. Zato vztraja na stališču, da je bilo tožniku dne 8. 12. 2011 pravilno vročeno vabilo na zagovor. Vendar kljub temu, če bi se izkazalo, da vabilo ni bilo pravilno vročeno, to ne more vplivati na zakonitost izredne odpovedi, saj od tožene stranke ni bilo utemeljeno pričakovati, da bo delavcu omogočila zagovor oziroma takšna okoliščina ni vplivala na zakonitost izredne odpovedi. Tožena stranka se sklicuje na sprejeto sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in glede tega navaja konkretne sodne odločbe. Sodišče je v tožnikovem primeru zmotno razlagalo določbo 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Glede na takšne razloge meni, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zaradi česar tudi ni bilo izkazane nobene podlage za ugoditev preostalim dajatvenim zahtevkom, ki jih je tožnik uveljavil v tožbi. Tožena stranka podredno, v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da je bila izredna odpoved nezakonita, navaja, da tožnik v nobenem primeru ni upravičen do odškodnine po določbi 118. člena ZDR. Prisojena odškodnina v višini petkratnika plače ni utemeljena, oziroma bi bil lahko tožnik iz tega naslova upravičen največ do odškodnine v višini ene plače. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Ne strinja se sicer z ugotovitvijo v sodbi, da so v njegovem primeru izkazani vsebinski razlogi za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar za to nima pravnega interesa, da bi takšno ugotovitev izpodbijal. Sodišče je namreč pravilno razsodilo, da je bila izredna odpoved nezakonita iz razloga, ker mu v postopku izredne odpovedi zaradi nepravilnega vročanja ni bila dana možnost zagovora. Sklicevanje tožene stranke na sprejeto sodno prakso v konkretnih odločbah tako vrhovnega kot višjega sodišča ne more biti sprejemljivo, saj zadeve po vsebini niso primerljive z njegovo zadevo. Meni, da mu je sodišče pravilno prisodilo odškodnino kot odmeno namesto reintegracije, nenazadnje bi mu jo lahko odmerilo tudi v višjem znesku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je pridobilo mnenje izvedenca grafološke stroke glede ugotovitve verodostojnosti tožnikovega podpisa na poštni vročilnici, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Sodišče prve stopnje je v sporu že drugič razsodilo. Pritožbeno sodišče je predhodno razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Glede oporekanja tožnika, da poštne vročilnice z dne 8. 12. 2011 o vročanju pisne obdolžitve z vabilom na zagovor ni podpisal, in dvomu, da gre na njej za podpis druge osebe (primerjava tožnikovega podpisa v pogodbi o zaposlitvi - priloga A1 in podpisa na pooblastilu - list. št. 3), je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da izvede še dokaz z izvedencem grafološke stroke, ki bo ugotovil pristnost tožnikovega podpisa na sporni vročilnici. Pritožbeno sodišče je namreč štelo za preuranjeno ugotovitev o tem, da poštar glede na podano izvedbo ni dopustil nobene možnosti, da bi se pri vročanju pošiljke zmotil, oziroma da tožnik na drugi strani ni dokazal, da je bil na dan vročanja dejansko na domačem naslovu in da je tožena stranka v konkretnem primeru omogočila tožniku pravico do zagovora.

Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in v zadevi pridobilo mnenje izvedenca grafološke stroke. Na podlagi takšnega mnenja je ugotovilo, da podpis na sporni poštni povratnici z dne 8. 12. 2011 ni bil tožnikov podpis, pri čemer tudi ni ugotovilo, kdo je podpisal sporno povratnico oziroma komu je bila vročena sporna pošiljka, ki je vsebovala obvestilo tožene stranke o pričetku postopka izredne odpovedi tožnika, vabilo na zagovor in prepoved dela z dne 7. 12. 2011. Ker tožnik pred vročitvijo odpovedi niti posredno ali smiselno ni bil seznanjen s kršitvami delovnih obveznosti, ki so bile predmet izredne odpovedi, je bila v njegovem primeru skladno z določbo 83. člena ZDR kršena pravica do obrambe pred očitki iz odpovedi. Sodišče prve stopnje je štelo, da je imela ugotovitev izvedenca, da sporne poštne povratnice ni podpisal tožnik, večjo težo kot pričevanje poštarja, ki je vztrajal, da je povratnico podpisal naslovnik, kateremu je pošiljko vročil. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi v primeru, če bi tožnik v sodnem postopku kršitve priznal, bi bilo morda možno sprejeti zaključek, da okoliščine v zvezi z zagovorom iz določbe drugega odstavka 83. člena ZDR niso ključne za odločitev v tem sporu. Vendar je tožnik glede očitanih kršitev delovnih obveznosti zanikal, da bi vpogledoval v pošto sodelavcev. Nadalje sodišče prve stopnje tudi ni sledilo ugovoru tožene stranke, da določbe ZDR pri vročanju vabila na zagovor ne predpisujejo strogega vročanja po določbah ZPP. Takšen ugovor bi bil sprejemljiv v primeru, če bi bilo v sporu izkazano, da se je tožnik kljub nepravilnemu vročanju vendarle uspel seznaniti z vsebino sporne pošiljke, vendar sodišče prve stopnje to ni štelo za relevantno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tako ugotovljena dejstva in zaključke, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne. Prav tako soglaša v celoti z obrazloženimi razlogi, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter prisojenim dajatvam, ki so naložene toženi stranki, da jih v posledici nezakonite izredne odpovedi poravna tožniku.

Zmotno je zavzemanje pritožbe, da tožnik glede tega, da mu vabilo na zagovor ni bilo vročeno, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožnik je v izpovedbi potrdil dejstvo, da navedene pošiljke ni prejel, pri čemer je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da poštna povratnica o vročanju pošiljke z dne 8. 12. 2011 ne vsebuje tožnikovega podpisa. V tej zvezi je poštar opozoril na prakso vročanja, ko od naslovnikov ne zahteva identifikacije, vendar pa se očitno poštar v konkretnem primeru na podlagi osebnega dokumenta ni prepričal, če je bil prejemnik pošiljke dejansko naslovnik, kar pomeni, da mu takrat pošiljka ni bila osebno vročena.

Vročanje predstavlja procesno dejanje, katerega namen je v zagotavljanju kakovosti in načela kontradiktornosti, saj se stranke z vročitvijo pisanja seznanijo s procesnimi dejanji nasprotnika, samega postopka in procesnimi dejanji stranke. V zvezi s postopkom delodajalca in načinom vročanja delavcu vabila na zagovor je vzpostavljen takšen standard, v skladu s katerim je bistveno, da se vroči vabilo osebno delavcu, bodisi na delovnem mestu ali na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, bodisi po pravilih pravdnega postopka (87. člen ZPP). Bistveno je, da je delavec pred podano izredno odpovedjo seznanjen z očitki kršitve in da ima možnost podati svoje stališče oziroma se zoper njih ustrezno braniti. To v tožnikovem primeru ni bilo izkazano. V tej zvezi uveljavljanje tožene stranke, da nevročitev vabila na zagovor v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost izredne odpovedi, ne more biti sprejemljivo, saj tožena stranka takšno dejstvo uveljavlja šele v pritožbi, zaradi česar jo pritožbeno sodišče skladno z določbama 286. in 337. člena ZPP ne more upoštevati.

Poleg tega v tožnikovem primeru niso podani razlogi iz drugega odstavka 83. člena ZDR, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, saj je tožnik ves čas zatrjeval, da ni storil očitane kršitve delovne obveznosti, kar bi pojasnil v svojem zagovoru, vendar te možnosti pri toženi stranki ni imel. V kolikor pa tožena stranka trdi, da je v konkretnem primeru postopala pravilno oziroma naredila vse, da bi tožnika pred odpovedjo pravočasno seznanila z očitki in možnostjo zagovora, in da je šlo pri vročanju konkretne pošiljke za napako pošte oziroma splet nepravilnih okoliščin na strani pošte, ima možnost, da zoper njo vloži regresni zahtevek in dokazuje takšne nepravilnosti v drugem postopku.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na primere iz sodne prakse, ko je bilo glede vprašanj vročanja vabila na zagovor delavcu in možnostih njegove podaje odločeno v podobnih primerih. V konkretno navedenih zadevah ne gre za primere enakega dejanskega in pravnega obravnavanja vprašanj, ki bi se nanašale na tožnikov spor. Tako gre v zadevi opr. št. VIII Ips 405/2009 za primer obravnavanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, do katerega je prišlo v primeru neizvolitve delavke v naziv, torej za zadevo, ki se tiče javnega sektorja, enako tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 513/2008, pri čemer gre v zadevah opr. št. VIII Ips 350/2009, VIII Ips 474/2009 oziroma VIII Ips 460/2006 za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi direktorjev, to je poslovodnih oseb v gospodarskih družbah. To pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja iz sklicevanih sodnih odločb ne morejo primerjati s takšnimi vprašanji v tem sporu, ki se nanašajo na pravilno vročanje vabila za zagovor ter v tej zvezi omogočanje delavcu, da se ustrezno brani in poda zagovor zoper očitane kršitve delovnih obveznosti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ne more biti zavezana k plačilu odškodnine tožniku zaradi nereintegracije, oziroma da je v konkretnem primeru, ko je tožnik dejansko kršil očitane delovne obveznosti, prisojena odškodnina v previsokem znesku. Pravna podlaga za odločitev o takšni odškodnini je v določbi 118. člena ZDR, po kateri pripada delavcu odškodnina v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča zaradi ugotovitve, da je bila odpoved delodajalca nezakonita, in v posledici odpovedi delavčevemu reintegracijskemu zahtevku. To pa je v konkretnem primeru v celoti izkazano, ko je sodišče ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, ker mu v postopku pri delodajalcu ni bila zagotovljena pravica do zagovora. Sodišče prve stopnje je pri višini prisojene odškodnine v višini petkratnika povprečne plače, izplačane tožniku v zadnjem trimesečju pred odpovedjo, pravilno štelo kot pomembno, da je tožnik zaradi invalidnosti omejeno delovno sposoben, kar vpliva na njegovo aktivno iskanje zaposlitve, poleg tega še izobrazbo, starost in nenazadnje dolgotrajno brezposelnost, brez pravic do ustreznega nadomestila. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prisojeno odškodnino v višini, ki jo je po oceni takšnih kriterijev odmerilo tožniku sodišče prve stopnje. Prisojena višina odškodnine je v celoti primerljiva z višino odškodnin iz sodne prakse, ko je bilo odločeno o podobnih pravnih vprašanjih in življenjskih situacijah.

Kljub temu, da pritožba izrecno ne izpodbija po vsebini odločitev odškodnine iz naslova neizkoriščene izrabe letnega dopusta tožnika v trajanju 15 dni in na tej podlagi prisojene odškodnine 1.252,00 EUR, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi takšno odločitev. V tej zvezi soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik v spornem času do izteka pogodbe o zaposlitvi ni mogel izrabiti navedene kvote letnega dopusta oziroma se takšna izraba ne more pripisati kakršnikoli okoliščini, ki bi bila na njegovi strani.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka v zvezi s pritožbo ni priglasila stroškov, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo. Ugotovilo pa je, da je tožnik priglasil stroške v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sam trpi takšne stroške, saj njegov odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).